Jedro

Vsak poseg v ugled določene osebe ni nedopusten in je meja med dovoljenim in nedovoljenim odvisna tudi od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih, ali za izražanje mnenj, kritik, vrednostnih sodb.

Če so novinarjeve besede žaljive in če so nepotrebne za izražanje negativnega mnenja, če bi novinar isto kritiko lahko izrazil na drugačen, manj žaljiv način, potem je presegel meje dopustnosti uresničevanja svobode izražanja. Tako poročanje ni v javnem interesu. Je pa dopustna tudi ostra kritičnost izjav novinarjev o nosilcih javnih funkcij, če je sorazmerna z ogorčenjem, ki nastane ob spornem primeru. Zahtevo po zaščiti ugleda politika je potrebno tehtati v razmerju z interesom do odprte diskusije o političnih vprašanjih, pri čemer izjeme od svobode izražanja terjajo ozko razlago. Meje dopustne kritike so pri politikih, ki delujejo v javnem interesu, širše kot pri drugih osebah.

Sklicevanje na navedbe strank ne zadostuje za pritožbeni preizkus.

Izrek

I. Ugodi se pritožbi prve, druge in četrte tožene stranke ter delno pritožbi tožeče stranke in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I, II, III, IV, V, VI, VII, v prvi alineji točke IX skupaj z obrestnim delom in točki X ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevkih zoper prvo, drugo in četrto toženo stranko, pridrži za končno odločbo.

III. Pritožba tožeče stranke se v preostalem delu, to je delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku zoper tretjo toženo stranko, zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je točki VIII in drugi alineji točke IX skupaj z obrestnim delom, potrdi.

IV. Tretja tožena stranka sama krije strošek odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: - da sta prva in četrta tožena stranka dolžni tožeči stranki solidarno plačati 15.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2008 dalje (I. točka izreka); - da je dolžna prva tožena stranka v roku 15 dni umakniti v izreku citirano sporno izjavo, in sicer tako, da objavi njen umik na slovenski nacionalni televiziji A, na finski nacionalni televiziji B in na C, in sicer v terminih, ko se predvajajo glavne informativne oddaje, ter v časopisu D (II. točka izreka); - da je dolžna četrta tožena stranka v roku 15 dni objaviti sodbo z obrazložitvijo na finski nacionalni televiziji B, in sicer v terminih, ko se predvajajo glavne informativne oddaje (III. točka izreka); - da se zoper prvo in četrto toženo stranko zavrne višji tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine in zahtevek zoper prvo toženo stranko v delu, ko se od nje zahteva objava umika izjave še v časopisih E, F, G in H (IV. točka izreka); - da je druga tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 6.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2008 dalje in umakniti izjavo: „ Da je tožeča stranka ovirala policijsko preiskavo domnevno spornih poslov pri nakupu oklepnikov 8X8 za Slovensko vojsko“, in sicer tako, da objavi njen umik na slovenski nacionalni televiziji A, na finski nacionalni televiziji B in na C, in sicer v terminih, ko se predvajajo glavne informativne oddaje (V. in VI. točka izreka); da se zavrne višji tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine in zahtevek za objavo umika izjave drugo tožene stranke v časopisih E, D, F, G in H (VII. točka izreka); - da se v celoti zavrne primarni in podredni zahtevek zoper tretjo toženo stranko (VIII. točka izreka); - da je tožeča stranka dolžna povrniti drugi toženi stranki 6.275,00 EUR, tretji toženi stranki pa 6.208,34 EUR pravdnih stroškov s pripadki (IX. točka izreka) in - da v razmerju med tožečo stranko na eni strani ter prvo in četrto toženo stranko na drugi strani, vsaka stranka krije svoje stroške postopka (X. točka izreka).

Zoper zavrnilni del odločitve in odločitev o povračilu stroškov postopka drugi in tretji toženi stranki vlaga pritožbo tožeča stranka, zoper del, s katerim je sodišče zahtevku delno ugodilo, pa vlagajo pritožbo prva, druga in četrta tožena stranka. Vse uveljavljajo vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi in odločitev v izpodbijanem delu ustrezno spremeni, podrejeno pa razveljavi in vrne v novo sojenje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka v svoji pritožbi meni, da sodišče pri presoji višine odškodnine napačno umešča primer med druge podobne primere, saj zaradi razsežnosti primera, oškodovanja predsednika vlade, mednarodni element, povzemanje novic s strani tujih medijskih hiš in druge okoliščine, ni primerljiv z nobenim do sedaj znanim slovenskim primerom. Prisojena odškodnina ni na zgornji meji prisojenih odškodnin. Tožeča stranka je utrpela katastrofalne posledice. Odškodnina bi morala imeti tudi preventivno funkcijo. Namen denarne odškodnine v zakonu ni izrecno opredeljen, njen preventivni učinek pa ni v nasprotju z 179. členom OZ. Odškodnina je v vsakem primeru prenizka in sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin primera. Odločitev sodišča je napačna tudi v delu, ko meni, da zadošča, da se umiki in objava sodbe izvedejo na televiziji. Omejevanje zgolj na nekatere medije in sklicevanje na bodoče negotovo dejstvo (da se bodo ostali mediji na televizijsko objavo odzvali) je nedopustno. Nepravilno je bil zavrnjen zahtevek zoper tretjo toženo stranko. Njena izjava se je namreč jasno nanašala na tožečo stranko. Ponovno opozarja na neposredni sporočilni namen izjave. Gre za neposredno žaljivo obdolžitev, da je tožeča stranka zlorabila položaj, posredno pa, da je vpletena v korupcijo. Izjava tretje tožene stranke ni mnenje, ampak trditev. Sodišče ne pojasni, zakaj je od tretje tožene stranke pričakovati manjšo natančnost pri izražanju. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Neobrazložena je tudi odločitev o stroških postopka. Ni jasno, zakaj mora tožeča stranka drugi toženi stranki plačati vse stroške, prav tako ni obrazloženo, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo.

Prva in četrta tožena stranka v pritožbi vztrajata pri stališču, da v razmerju do obeh pritožnic za sojenje ni pristojno sodišče Republike Slovenije, ampak sodišče Republike Finske in se pri tem sklicujeta na razloge, ki sta jih navedli v 2. točki odgovora na tožbo. Očitata, da je sodišče, ker se ni izreklo za nepristojno, storilo kršitev po 3. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo, to je pravo Republike Slovenije. Kot kraja storitve ni mogoče šteti Slovenije. Dejanje pritožnic, to je priprava in oddajanje oddaje, ni bilo storjeno v Sloveniji. Oddaja je bila namenjena finskemu občinstvu in pripravljena v finskem jeziku. P. je podjetje v državni lasti Republike Finske in je zato obstajal visok javni interes za raziskovanje koruptivne prakse tega podjetja. Toženi stranki nista samoinciativno delovali v smeri, da bi se oddaja predvajala v Sloveniji. Takšno zahtevo je podala A. Njeno ravnanje ne more predstavljati okoliščine, na katero bi navezali, da sta pritožnici dejanje storili v Sloveniji. Stališče, ki je zavzeto, posega v svobodo novinarskega poročanja, saj bi novinar ob pripravi prispevka, ki se v posameznih točkah dotika druge države, moral prevzeti tudi vsa pravna tveganja, da bo presoja prispevka podvržena tujemu pravnemu redu. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti in načelo neposrednosti, saj ni dopustilo vprašanj pooblaščenca, ali je bila tožniku dana možnost, da se o obtožbah izjavi že pred oddajo in ni dodelilo roka, da bi se izjavili o vlogi tožeče stranke, ki sta jo prejeli isti dan. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev ZPP po 14. točki 2. odstavka 339. člena, saj v sodbi v delu, v katerem se nanaša na umik izjav, nima razlogov oziroma so ti pomanjkljivi in protislovni. Tako sodišče ugotovi, da je novinar utemeljeno verjel v izjavljeno in s tem pritrjuje, da je ravnal skrbno, nato pa ugodi zahtevku. Sodišče ne izvede tehtanja pravic, ki so v koliziji in ne obrazloži, zakaj je prevladala pravica do zasebnosti. Pritožba nadalje opozarja na upravičen interes javnosti, vložene obtožne predloge v Sloveniji, Avstriji in na Finskem, na meje dopustne kritike pri politikih. Ne drži, da je prvi toženec izrekel sodbo. Pri njegovi izjavi gre za logičen sklep oziroma mnenje novinarja, kar je jasno razvidno iz konteksta celotne oddaje. Opozarjata na primer Novaya Gazetav. Voronezhe v. Rusija z dne 21.12.2010 in Kasabova v. Bulgaria Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Sodišče je z odločitvijo neupravičeno poseglo v svobodo govora. Razlogi so sami s seboj v nasprotju tudi v delu, ki se nanaša na protipravnost. Tako sodišče navede, da se vprašanje protipravnosti presoja s pomočjo kazenske zakonodaje, vendar kasneje tega kriterija ne uporabi. Trditev o protipravnosti opre na dejstvo, da prvi toženec pri izražanju ni uporabil pogojne oblike. Poleg tega zapiše, da je v zadevi neodločilno, ali je tisto, kar je novinar utemeljeno verjel, tudi resnično. Presoja protipravnosti je tudi materialnopravno zmotna. Kot je pravilno obrazložilo, bi moralo protipravnost presojati ob uporabi kriterijev, ki veljajo za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime. Ob presoji protipravnosti tudi ni upoštevalo prakse ESČP. Dejansko stanje je v pogledu vprašanja, ali je toženec tožniku omogočil, da se o konkretnih očitkih pravočasno izjavi, zmotno ugotovljeno. Opozarja, da se je z zahtevo za intervju obrnil na Urad predsednika vlade že 5. 8. 2008 in bil zavrnjen. Ponovno se je na Urad obrnil 1. 9. 2008, ko je izrecno zapisal, da oddaja razkriva, da so bile predsedniku vlade izplačane podkupnine in zaprosil za pisni komentar. Prejel je odgovor, da Urad ne more komentirati dokumentov, ki jih ni videl. Škoda ni izkazana. Tožnik je ob zaslišanju govoril le o škodi, ki naj bi jo utrpela država in politična stranka. O posledicah v osebni sferi je izpovedal le to, da se je moral mesec in pol odzivati na obtožbe. S tem ni izkazal duševnih bolečin. Ogovarjanje na novinarska vprašanja, tudi neprijetna, so del nalog, ki jih politik prevzame nase z nastopom funkcije. Še posebej pa duševne bolečine niso izkazane v intenziteti in dolžini trajanja, ki bi utemeljevale prisojo tako visokega zneska odškodnine. Ugotovitev, da je tožnik navajen javnega nastopanja, kritiziranja in ima „tršo kožo“, kaže na odsotnost njegovih duševnih bolečin. Neprijetnosti, ki jih tožnik izkazuje, niti po intenzivnosti niti po dolžini trajanja ne zadostujejo, da bi sploh bil upravičen do odškodnine. Sodišče v razlogih tudi ne pove ali, v kolikšni meri in trajanju je tožnik sploh trpel duševne bolečine zaradi razžalitve in je zato podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Odškodnina je tudi po višini pretirana. Opozarja na okoliščine, ki jih sodišče pri tem ni upoštevalo. Sodba tudi nima razlogov o vzročni zvezi, nepravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka.

Druga tožena stranka v svoji pritožbi prav tako opozarja, da sodišče prve stopnje tehtanja dveh nasprotujočih pravic ni opravilo, če pa ga je, o tem ni navedlo razlogov. V vsakem primeru je dalo premajhen pomen pravici do svobode izražanja in pravici do svobode mišljenja. Opozarja na mnenja teorije ter prakso Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (zadevo Sunday Times proti Združenemu kraljestvu, Lombardo in drugi proti Malti) ter v zvezi s tem na položaj tožnika v času podaje izjave in temo, ki je bila predmet oddaje. Toženec je v izjavi jasno povedal, da gre za njegovo mnenje, da gre za sklepanje, ki izhaja iz siceršnjega ravnanja ministra za notranje zadeve, da za svoje sklepanje nima dokazov. Vsak gledalec je s tem dobil informacijo o tem, zakaj toženec verjame kar pač verjame. Toženec je s svojo izjavo onemogočil, da bi ljudje verjeli, da je njegovo sklepanje pravilno zgolj zato, ker je toženčevo in omogočil, da si vsak lahko ustvari svoje mnenje. Protipravnost neke izjave je potrebno presojati na podlagi okoliščin primera in ne zgolj na podlagi „objektivne žaljivosti“ (Up 345/01). V konkretnem primeru so takšne okoliščine v tem, da je šlo za komentar ravnanja najvišjega slovenskega politika, da je šlo za javno razpravo, da je navedel, da za izjavo nima dokazov. Sodišče tudi ni razlikovalo med navajanjem dejstev in vrednostnih sodb, kar je praksa ESČP (zadeva Thorgeir Thorgeirson proti Islandiji in Lingens proti Avstriji). Toženec je jasno poudaril, da je tisto, kar je povedal, le njegovo mnenje, istočasno pa navedel tudi dejansko podlago za takšno mnenje in navedbe in dokaze tudi ustrezno substanciral. Povzema svoje trditve. Obstoja te dejanske podlage pa mu sodišče ni dopustilo dokazati in je s tem storilo kršitev postopka. Meni, da bi bila tožeča stranka dolžna dokazati, da toženec laže. Opozarja na stališče v delu Temeljne pravice in odločbo Ustavnega sodišča Up 462/02. Obsodba za izraženo mnenje bi pomenila zanikanje pomena pravice do svobode izražanja. Izjava pritožnika ni objektivno žaljiva. V njej je govoril o ministru za notranje zadeve in ne o tožniku. Izjavo je potrebno presojati kot celoto in tudi ni dopustno spreminjati njene vsebine. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da navedba pritožnika, da gre le za njegovo mnenje, za katero nima dokazov, predstavlja „rezervno klavzulo“, ki pomeni zlorabo svobode govora. Tega tudi nobena od strank ni trdila. Celo tožnik je trdil, da se je toženec zavedal, da nima dokazov. Sodišče razlogov, ki bi utemeljili in obrazložili ugotovitev sodišča o zlorabi in rezervni klavzuli, ni obrazložilo in je s tem absolutno kršilo postopek. O odškodnini je bilo odločeno mimo trditvene podlage. Tožnik je odškodnino zahteval solidarno od vseh toženih strank in ni trdil, da bi ji en del škode nastal zaradi obtožbe o jemanju podkupnin, drugi del pa zaradi izjave druge tožene stranke in škode tudi ni ločeno opredelila. Prisojena odškodnina je previsoka, nepravilno pa je tudi, da je naložena v plačilo pritožniku. Tožnik je zatrjeval nastanek škode zaradi javne obsodbe, da je prejel podkupnino, toženec pa v svoji izjavi tega ni rekel. Vzročne zveze zato ni. Tudi ob zaslišanju tožnik ni povedal, kolikšna škoda mu je nastala zaradi očitka o jemanju podkupnine in kolikšna zaradi izjave drugo tožene stranke. Škoda v zvezi z oviranjem policijske preiskave naj bi po izpovedbi tožnika nastala stranki in državi, iz njegove izpovedbe ne izhaja, da je bil tožnik osebno prizadet, da bi trpel duševne bolečine in če, koliko časa. Zanj je, ko izhaja iz izpovedbe, bistveno, da je bil obtožen v trdilni obliki in brez dokazov. Če je tako, potem izjava toženca škode ni mogla povzročiti. Tožnik tudi ni specificiral že nastale in bodoče škode, iz sodbe pa tudi ni razvidno, ali je prisojena odškodnina za eno ali drugo. Tožba je glede bodoče škode tudi nesklepčna. Ugotovitve o osebni prizadetosti tožnika v njegovi izpovedbi nimajo podlage. Izjava, ki naj bi jo pritožnik umaknil, ni njegova izjava in je zato ne more umakniti. Če pa bi umaknil izjavo, ki jo je res dal, bi s tem izjavil, da ima dokaze za to, kar je izjavil. Poleg tega gre za njegovo prepričanje in sodišče mu ne more naložiti, da ne sme biti skoraj prepričan v to, da je minister za notranje zadeve zaustavil preiskavo v zvezi s P. in da je prejemal ukaze od predsednika vlade.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo prve, druge in četrto tožene stranke. Predlaga njihovo zavrnitev. Meni, da je odločitev v izpodbijanem delu pravilna in da sodišče prve stopnje kršitev, ki se mu očitajo, ni storilo. Glede izjave, ki jo je v oddaji dala prva tožena stranka, meni, da gre za izjavo o dejstvih, ki so neresnična in žaljiva. Poseg v osebnost in osebno dostojanstvo je bil v luči tehtanja dveh pravic, nesorazmeren in zato protipraven. Šlo je za namerno posredovanje neresničnih informacij z namenom diskreditiranja najvišjih predstavnikov oblasti. Dejstvo, da je tožnik politik, ne spremeni dolžnosti novinarja, da očitek objavi samo, če lahko utemeljeno verjame v njegovo resničnost. Ker se od novinarja ne pričakuje tolikšna skrbnost glede resničnosti informacij kot v sodnem postopku, je potrebna toliko večja previdnost in rezerviranost pri tem, kako svoj zaključek izjavi. Toženi stranki bi se lahko razbremenili odgovornosti, če bi dokazali ali resničnost navedb, ali pa, da sta v resničnost utemeljeno verjeli. Tega pa nista dokazali. To velja tudi za drugo toženo stranko. Tudi pri njeni izjavi gre za navedbe o dejstvih, ki so neresnične. Res je navedla, da gre za njeno mnenje, vendar pa takšna rezervna klavzula ne more jamčiti popolne svobode govora. V primeru hudih obtožb je potrebno predložiti dokaze, saj to omogoči sodišču presojo trditev tožene stranke, da je imela utemeljen razlog verjeti v lastne navedbe. Glede višine škode opozarja na svoje pritožbene navedbe. Stališče o pristojnosti in uporabi prava je pravilno.

Tretja tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da so očitki o kršitvah postopka in zmotni uporabi materialnega prava pavšalni in neutemeljeni. Pravilna je ugotovitev, da se izjava tretjega toženca na tožnika ne nanaša in opozarja na stališča iz svojih pripravljalnih vlog. Takšna razlaga izjave za katero se zavzema tožnik, bi onemogočila vsako javno razpravo o tej temi. Pravilen je tudi zaključek sodišča o tem, da je tožena stranka utemeljeno verjela v to, kar je povedala. Opozarja, da manjka tudi ustrezna trditvena podlaga glede obstoja škode, škoda pa tudi ni izkazana.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba prve in četrte tožene stranke ter pritožba druge tožene stranke pa so utemeljene v celoti.

Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

Glede pritožbe tožeče stranke v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka zoper tretjo toženo stranko Kot izhaja iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tretji toženec nastopil kot sogovornik prvega toženca v oddaji „...“, katere avtor je bil prvi toženec. Na vprašanje prvega toženca, kdo je po njegovem mnenju sprejel odločitev za P., je odgovoril, „da odločitve ni sprejel minister za obrambo, da je minister le lutka na vrvici, da so se odločitve sprejemale v ozadju, zelo blizu predsednika vlade, in da to meni zato, ker je bil predsednik vlade leta 1991 obrambni minister, da je njegov poklic obramba“.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišče prve stopnje, da navedena izjava za tožnika ne more biti žaljiva, saj tretji toženec v svoji izjavi ni rekel ali insinuiral nič takšnega, kar mu tožnik očita. V njegovi izjavi tožnik ni niti omenjen, nanj se ne nanaša niti oznaka „zelo blizu predsednika vlade“, saj gre zgolj za označitev ožjega kroga oseb, ki so po mnenju toženca sodelovale pri odločanju. Pri izjavi toženca je potrebno upoštevati njen osrednji, bistven, povprečen pomen (1). Ta pa ni tak kot ga izjavi pripisuje tožnik. Kot je utemeljeno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je bila oznaka „zelo blizu predsednika vlade“ uporabljena izključno kot pojem za označitev ožjega kroga oseb, ki so na tak ali drugačen način sodelovale ali bile povezane z nakupom oklepnikov, pri čemer ta pojem tudi po mnenju pritožbenega sodišče ne vključuje tožnika. Toženec je pojasnil (2), zakaj je uporabil oznako „blizu predsednika vlade“ in katere osebe je imel s tem v mislih, njihovo vlogo pri nakupu oklepnikov in njihov položaj na ministrstvu za obrambo v času mandata vlade, ko je ministrstvo za obrambo vodil tožnik. Tožencu tako ni mogoče pripisati trditve, da odločitve za nakup oklepnikov 8x8 ni sprejelo ministrstvo za obrambo v skladu z zakonom, ampak jo je v nasprotju z veljavno zakonodajo in netransparentno sprejel predsednik vlade A.A. Upoštevaje navedeno je nerelevantna pritožbena trditev, da je ob dejstvu, da je toženec direktor konkurenčnega podjetja, to je S., in da pozna postopek javnega naročanja, zlonamerna trditev, da se je razpis izvajal mimo pravil javnega naročanja, saj tudi takšno razumevanje izjave za tožnika ne more biti žaljivo. Tožnik je bil v času nakupa oklepnikov sicer res predsednik vlade, vendar pa to ne pomeni, da vsaka izjava, ki se nanaša na nepravilnosti v postopku javnega naročanja pomeni poseg v čast in dobro ime tožnika. Kot je pravilno opozoril toženec v odgovoru na pritožbo, je razprava o domnevnih nepravilnostih v postopkih javnega naročanja že po svoji naravi tema javnega pomena in s tem v javnem interesu. Razlaga, za katero se zavzema pritožba, pa bi takšno javno razpravo dejansko onemogočila. Ker torej izjava tretje toženca v oddaji za tožnika ni žaljiva, je vprašanje, ali je tretje toženec utemeljeno verjel v to, kar je rekel, za odločitev nerelevantno. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče v tem delu zaključku sodišča prve stopnje pritrjuje in se v celoti pridružuje v sodbi navedenim razlogom. Dodaja le še to, da iz izjave občinskega svetnika Občine Ravne na Koroškem, na katero se je skliceval toženec in tudi sodišče prve stopnje, res ne izhaja, da naj bi za odločitvami v zvezi z nakupom oklepnikov stal krog ljudi blizu predsedniku vlade, vendar pa iz nje posredno izhaja, da je odločitev o tem, kdo bo na (bodočem) razpisu uspel, že sprejeta. To pa brez dvoma zadošča za utemeljitev toženčevega prepričanja, da se odločitve sprejemajo v ozadju, mimo razpisnih pogojev.

Utemeljitev sodišča, da od tretjega toženca ni mogoče zahtevati takšne natančnosti v javnem izražanju mnenj in pri preverjanju informacij, je zgolj dodaten in ne odločilen argument za odločitev. Da sodišče tega ni podrobneje obrazložilo, zato ne predstavlja očitane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Preizkus izpodbijane odločitve je bil namreč mogoč.

Sodišče prve stopnje je tožeči stranki v točki IX naložilo, da tretji toženi stranki povrne 6.208,34 EUR stroškov. Ta del odločitve tožnik zgolj pavšalno izpodbija in se ob tem sklicuje na 155. člen ZPP, ki določa, da ima stranka pravico zgolj do povračila potrebnih stroškov, pri čemer o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Iz obrazložitve stroškovne odločitve (64. točka) je razvidno, katere stroške tretje toženca je sodišče prve stopnje ocenilo kot potrebne in v kakšni višini. Za preizkus odločitve to zadostuje in ni treba, da sodišče za vsak posamezno priznan strošek posebej pojasni, zakaj meni, da je bil potreben. Takšna zahteva bi bila pretirana in neracionalna. Smiselno zatrjevan očitek o storjeni kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je zato tudi v tem delu neutemeljen.

Ker je pritožba tožnika v pogledu odločitve, ki se nanaša na tretjo toženo stranko, glede na obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče pa ni zasledilo niti kršitev, na katere je dolžno v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v tem izpodbijanem delu (to je v točki VIII in drugi alineji točke IX izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je bila tožeča stranka s pritožbo v tem delu neuspešna, do povračila stroškov ni upravičena. Odgovor tretje tožene stranke po oceni pritožbenega sodišča ni bil potreben, zato ta strošek krije sama (155. v zvezi z 163. členom ZPP).

Glede pritožbe prve in četrte tožene stranke Prvi in četrti toženec se v pritožbi ponovno sklicujeta na napačno določitev pristojnosti in s tem na kršitev pravdnega postopka po 3. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba je v tem delu neutemeljena, saj je bilo o pristojnosti že odločeno s sklepom z dne 18. 5. 2010, ki je postal pravnomočen z odločitvijo pritožbenega sodišča z dne 2. 2. 2011. Ob tem pa velja poudariti, da je slovensko sodišče pristojno le za odločanje o škodi, nastali na slovenskem ozemlju (3).

Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojanjem uporabe prava pravilno uporabilo Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) (4), ki v 30. členu določa kolizijske norme za ugotavljanje, katero pravo se mora uporabiti v primeru neposlovnih obveznosti (t.i. deliktni statut). Za nepogodbeno odškodninsko odgovornost se tako uporabi pravo kraja, kjer je bilo dejanje storjeno (lex loci delicti commisi). Če je za oškodovanca ugodnejše, se namesto tega uporabi pravo kraja, kjer je nastopila posledica, vendar le, če je povzročitelj to mogel in moral predvideti (lex loci damni). Če tako določeno pravo z razmerjem nima tesnejše zveze, je pa podana očitna zveza z nekim drugim pravom, se v skladu z drugim odstavkom 30. člena ZMZPP uporabi to pravo (načelo izbire ugodnejšega prava).

Pravilna je odločitev sodišča, da se v obravnavanem primeru predpostavke odškodninske odgovornosti presojajo po slovenskem pravu. Zatrjevano škodno dejanje je bilo namreč storjeno v Sloveniji, in sicer s predvajanjem oddaje v Sloveniji, katere avtor je prvi toženec in v kateri nastopata druga in tretja tožena stranka ter z izjavo prve tožene stranke za slovenski časopis. Pritožnika zmotno menita, da bi sodišče moralo soditi po finskem pravu. Drži sicer, da je bila oddaja v pretežnem delu pripravljena na Finskem in predvajana s strani četrte tožene stranke na finski javni televiziji, vendar pa je bila kasneje predvajana tudi v Sloveniji, čemur pritožnika nista nasprotovala.

Ker sporna oddaja obravnava najvidnejše predstavnike slovenske oblasti pri poslovanju s finskim podjetjem P., bi prva in četrto tožena stranka morali računati, da bo (velik) interes za objavo take oddaje podan tudi v Sloveniji. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je tožnik kot domnevni oškodovanec državljan Republike Slovenije, zato je prepovedana posledica, tj. poseg v njegovo osebnostno sfero, lahko nastal le v Republiki Sloveniji, tega pa sta se prva in četrta tožena stranka mogli in morali zavedati. Do uporabe slovenskega prava poleg navezne okoliščine kraja storitve dejanja, tako lahko pride tudi na podlagi navezne okoliščine kraja nastanka škodne posledice (lex loci damni).

Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja varstvo pravice do časti in dobrega imena, ki jo varuje v 35. člen Ustave Republike Slovenije (URS) (5), toženi stranki pa sta se sklicevali na pravico do svobodnega izražanja (6), ki jo varuje 39. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) oziroma svobodo izražanja in obveščanja, ki ji varuje 10. člen Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP).

Tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja ter pravico do varstva časti in dobrega imena velja, da nista neomejeni, ampak ju po 3. odstavku 15. člena URS omejujejo pravice in svoboščine drugih ljudi, omejeni pa sta lahko tudi v primerih, ki jih določa URS (7). Poseg v osebnostno pravico zunaj teh okvirov ni dopusten.

Do izključitve protipravnosti tako lahko pride na podlagi tehtanja sorazmernosti med očitanim posegom na eni strani, in javnim ali zasebnim interesom za poseg na drugi strani. Razmerje med upravičenim varovanjem časti in ugleda ter svobodo izražanja je na kazenskopravnem področju uredil že zakonodajalec v Kazenskem zakoniku (KZ-1), in sicer v poglavju o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime. Ker civilni predpisi ne vsebujejo definicije, kaj sploh je razžalitev časti in dobrega imena, se sodna praksa, predvsem v zvezi z protipravnostjo določenega ravnanja, na splošno praviloma sklicuje na kazenskopravno pojmovanje terminov (8). Vendar pa je treba poudariti, da ugotovitev, da poseg nima znakov kaznivega dejanja, ne pomeni nujno in samo po sebi, da poseg ni prekomeren v smislu civilne odškodninske odgovornosti (9). Civilna odgovornost je namreč strožja (širša) od kazenske. Ali je bil poseg nedopusten, je zato v vsakem primeru stvar tehtanja oziroma presoje, do kod lahko sega svoboda izražanja pri posegu v drugo osebnostno pravico, upoštevajoč konkretne okoliščine vsakega posameznega primera in meril, ki jih je ustvarila sodna praksa, zlasti Ustavno sodišče in ESČP. Tako Ustavno sodišče RS kot Evropsko sodišče za človekove pravice svobodi izražanja pripisujeta visoko mesto v sistemu pravno varovanih vrednot, zato je ta pravica lahko močan argument proti uresničitvi pravnega varstva pravice do časti in ugleda.

Ustavno sodišče v svojih odločitvah poudarja pomen širokih meja svobode izražanja novinarjev za vzpostavitev demokratičnega dialoga v družbi in vzpostavljanja ter oblikovanja nepristransko informirane javnosti, kar še posebej velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti. Vsak poseg v ugled določene osebe ni nedopusten in je meja med dovoljenim in nedovoljenim odvisna tudi od tega, kakšna je tema spornega besedila, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša in ali gre za izrekanje trditev o dejstvih, ali za izražanje mnenj, kritik, vrednostnih sodb. Tako po stališču Ustavnega sodišča meje niso postavljene tam, kjer gre za nevtralno, nekonfliktno izražanje. Pogosto se poudarja, da v okvir novinarske svobode sodi tudi določena stopnja pretiravanja in celo provokacija in da ni varovana samo vsebina informacij in mnenj, temveč tudi oblika, v kateri so posredovane. Stopnja, ki jo mora določena oseba trpeti, ko gre za izražanje o njej, je večja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v del izvršilne oblasti države (10). Takšna svoboda pa po drugi strani, zaradi svoje teže, vključuje tudi odgovornost novinarjev za posredovanje zanesljivih in natančnih informacij, zaradi česar so dolžni ravnati v dobri veri in v skladu z novinarsko etiko (11).

Podobna stališča izhajajo iz sodne prakse ESČP. V številnih odločitvah je ESČP poudarilo pomen svobode novinarskega izražanja za demokratično družbo (12). Po stališču ESČP je njihova dolžnost posredovati informacije in ideje v vseh zadevah, ki zadevajo javnost. Pri tem mora biti informacija posredovana na način, skladen z njihovimi odgovornostmi in dolžnostmi. Pomembna je ocena, ali je novinar ravnal v dobri veri in ali je izpolnil obveznost preverjanja informacij. Dolžna skrbnost pri tem je odvisna od medija, javnosti, ki ji je namenjena, vsebine informacije oziroma njene teže (13). Ločiti je treba med objavo dejstev, ki lahko škodujejo dobremu imenu, in med objavo mnenja, kritike, ki vsebuje žaljive vrednostne sodbe. Pri slednjih po naravi stvari ni mogoče (drugače kot pri dejstvih) zahtevati, da bi bile podvržene dokazovanju resničnosti. Vseeno pa mora, po stališču ESČP, tudi vrednostna sodba imeti nekaj podlage v dejstvih (14). Medijski prispevek je treba presojati kot celoto, posamezne izjave pa v kontekstu, kot so bile predstavljene in ob upoštevanju načina zapisa (15). Na drugi strani ima javnost pravico te informacije prejeti, sicer tisk ne bi mogel opravljati svoje pomembne vloge kot "public watchdog" (16). Kot opozarjata tudi pritožnici, se po stališču ESČP svoboda govora kot eden izmed temeljev demokratične družbe razteza tudi na informacije in ideje, ki so lahko žaljive, šokantne ali moteče, ter da je svoboda izražanja podvržena določenim omejitvam, ki pa morajo biti določene strogo in prepričljivo (17). Tudi ESČP pogosto poudarja, da v okvir novinarske svobode sodi tudi določena stopnja pretiravanja in celo provokacija in da ni varovana samo vsebina informacij in mnenj, temveč tudi oblika, v kateri so posredovane (18). Vendar: če so novinarjeve besede žaljive in če so nepotrebne za izražanje negativnega mnenja, če bi novinar isto kritiko lahko izrazil na drugačen, manj žaljiv način, potem je presegel meje dopustnosti uresničevanja svobode izražanja. Tako poročanje ni v javnem interesu. Je pa dopustna tudi ostra kritičnost izjav novinarjev o nosilcih javnih funkcij, če je sorazmerna z ogorčenjem, ki nastane ob spornem primeru. Zahtevo po zaščiti ugleda politika je potrebno tehtati v razmerju z interesom do odprte diskusije o političnih vprašanjih, pri čemer izjeme od svobode izražanja terjajo ozko razlago. Meje dopustne kritike so pri politikih, ki delujejo v javnem interesu, širše kot pri drugih osebah (19). Zavzelo je tudi stališče, da proporcionalnost terja, da se namen ciljev, omenjenih v 2. odstavku 10. člena EČKP, tehta v razmerju s pomenom odprte razprave o vprašanjih, ki zanimajo javnost, in da ob določitvi ustreznega razmerja med nasprotujočima si interesoma sodišče ne sme zanemariti okoliščine, da strah pred sankcijami utegne vplivati na zadržanost pri izražanju in širjenju mnenj, zanimivih za javnost (20). Po praksi ESČP je v primerih, ko gre za razprave v javnem interesu, malo prostora za omejitve svobode govora (21).

Na navedene kriterije, ki so stvar vsakokratnega tehtanja in posledično zaključka o morebitni nedopustnosti ravnanja obeh toženk (prvega toženca in četrte toženke) in njuni odgovornosti, se vsaj v večjem delu (22) pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje v razlogih pod točkami 38 do 42, vendar pa ne pojasni, kako jih je pri svoji odločitvi upoštevalo. Sodba glede vprašanja protipravnosti tako sploh ne vsebuje nobenih preverljivih razlogov, saj pod točko 43. sodišče prve stopnje govori že o odgovornosti obeh toženk. V tem delu pa nato sodišče prve stopnje zapiše, da sicer sprejema, da je prvi toženec utemeljeno verjel v tisto, kar je izjavil in je sodišče povzelo v točki 2 razlogov, in je v zadevi podan tudi očiten interes javnosti. To pa, na kar pritožba prve in četrte tožene stranke utemeljeno opozarja, ne utemeljuje zaključka o nedopustnosti ravnanja obeh toženk (in s tem utemeljenost zahtevka), ampak kvečjemu nasprotno. Gre za očitno nasprotje z razlogi, navedenimi v točki 39 (23).

Sodišče prvi toženi stranki očita, da pri zapisu izjave ni uporabila pogojne oblike. Možno se je sicer strinjati s tem, da bi bila izjava toženca lahko dana na drugačen način, to je v pogojni obliki, vendar pa ta možnost sama po sebi ne more zadoščati za zaključek o nedopustnosti ravnanja. Kot je poudarjeno že zgoraj ob navajanju ustreznih materialnopravnih izhodišč, je treba (tudi) obliko sporne izjave vedno presojati celovito, upoštevaje njen osrednji pomen v kontekstu celotne oddaje in njene vsebine ter predviden učinek celote na povprečnega gledalca. Zaključek, da je prvi toženec pri gledalcu ustvaril občutek „gotove, neizpodbitne in brezprizivne resnice“ oziroma, da je bila „izrečena sodba“, je glede na to, da izjave sodišče prve stopnje ni presojalo v kontekstu celotne oddaje oziroma o tem ni navedlo razlogov, vsaj preuranjen. Če je sodišče prve stopnje pri odločitvi, ne glede na to, da sicer opozarja na potrebnost presoje in tehtanja, kateri pravici dati prednost (primerjaj razloge v osrednjem delu točke 41 sodbe sodišča prve stopnje), menilo, da že to (zgolj neuporaba pogojnikov) zadošča, je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da je tudi zaključek sodišča, da je prvi toženec imel utemeljen razlog verjeti v to kar je izjavil, neobrazložen, zato njegov pritožbeni preizkus ni mogoč. Glede na to, da je bilo to vprašanje med pravdnima strankama sporno in je sporno tudi v pritožbenem postopku (24), bi moralo sodišče prve stopnje, tako kot to nalaga 8. člen ZPP, o tem odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka in seveda o tem v sodbi navesti tudi razloge. Sklicevanje na navedbe strank pač ne zadostuje za pritožbeni preizkus.

Vse navedeno je terjalo ugoditev pritožbi prve in četrte tožene stranke, posledično pa delno tudi pritožbi tožeče stranke (354. in 355. člen ZPP). Gre namreč za kršitve, ki jih zaradi njihove narave pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo (ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov oziroma odpraviti nasprotja med njimi), poleg tega pa bi z dopolnjevanjem dokaznega postopka na pritožbeni stopnji pravdne stranke lahko prikrajšalo za pravico do pritožbe.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče (tudi z ustrezno dopolnitvijo dokaznega postopka v pogledu spornih dejstev (25)) ugotoviti vse relevantne dejanske okoliščine, ki sta jih zatrjevali prva in četrta tožena stranka in se nanašajo na ozadje nastanka oddaje, pripravo oddaje, njeno vsebino in namen, javni interes, krajevne in časovne okoliščine predvajanja, odmevnost, skrbnost prvega toženca pri pripravi oddaje in s tem povezanim vprašanjem njegove dobre vere, ter seveda na vsebino in obliko izjave. Pri slednjem bo sodišče moralo presoditi, ali je šlo za trditev o dejstvih ali pa, za kar se zavzemata toženi stranki, za sklepanje prvega toženca, kar bi bilo treba presojati kot komentar oziroma vrednostno sodbo. Svojo oceno o tem, ali je imel prvi toženec utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev (oziroma ali je imel ustrezno dejstveno podlago za svoje komentarje), naj sodišče prve stopnje jasno obrazloži. Po tej bistveni presoji pa naj presodi še ostale elemente, ki so lahko pomembni pri tem, kateri pravici je v tej konkretni koliziji treba dati prednost. Z vrednostnim tehtanjem svobode novinarskega izražanja in tožnikove pravice do časti in dobrega imena naj ob upoštevanju kriterijev, na katere je pritožbeno sodišče že opozorilo, o nedopustnosti očitanega ravnanja ponovno odloči. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v tem delu temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Glede pritožbe drugega toženca Tudi drugo toženec je, enako kot tretji toženec, sodeloval v oddaji „...“ kot sogovornik prvega toženca, ki je bil sicer njen avtor. V tem pogovoru je izjavil: „Bojim se, da je s tem primerom povezanih preveč pomembnih ljudi in to prav pred volitvami; zagotovo gre za politične odločitve nekoga, da bi utišal policijo“. Na vprašanje prvo toženca: „Torej je smiselno verjeti, da je minister za notranje zadeve zaustavil preiskavo v zvezi s P. in da je prejemal ukaze od predsednika vlade?“, pa je odgovoril: „Mislim resno. Nimam dokazov, da bi to izrekel, vendar sem skoraj prepričan, da je temu tako. Ker če gledamo stvari v vsakdanjem življenju, je kot minister za notranje zadeve v zvezi z vsako odločitvijo vprašal predsednika vlade.“ Tožnik trdi, da je z izjavo, ki jo je drugo toženec v tem pogovoru dal, posegel v njegovo čast in dobro ime, saj je s to izjavo tožnika brez podlage v dejstvih neposredno obdolžil oviranja policijske preiskave, posredno pa tudi osebne vpletenosti v politično in kazenskopravno korupcijo. Tako prvo kot drugo ravnanje je kaznivo dejanje. Ob tem je treba upoštevati, da je toženec nastopil kot strokovnjak (bivši direktor policije, ki ve o čem govori) in da je sam izjavil, da za izrečeno nima dokazov.

Toženec je ob sklicevanju na pravico do svobode izražanja menil, da do nedopustnega posega ni prišlo. Tožnika ni ne neposredno ne posredno obdolžil korupcije, glede vodenja preiskave pa je le povedal svoje mnenje, za katerega je imel podlago v dejstvih oziroma lastnem zaznavanju siceršnjega delovanja ministra za notranje zadeve oziroma vlade v mandatu 2004-2008. Povedal je tudi, da za izrečeno nima dokazov. Gre za zadevo javnega pomena, o kateri se ima pravico izreči vsak. Za njegovo mnenje je obstajal očiten javen interes.

Tudi v tem primeru je moralo sodišče odločati o dveh nasprotujočih si pravicah. Kot je že bilo pojasnjeno, bi sodišče do odgovora na vprašanje, ali je drugi toženec nedopustno posegel v pravico tožnika, moralo priti s tehtanjem sorazmernosti med očitanim posegom na eni strani, in javnim ali zasebnim interesom za poseg na drugi strani, upoštevajoč vsa zatrjevana relevantna dejstva oziroma okoliščine primera, ki so pomembne za oceno o teži posega v čast in dobro ime na eni strani in v svobodo izražanja na drugi strani. Pri tem bi moralo upoštevati v sodni praksi Ustavnega sodišča in ESČP izoblikovane kriterije, do kod sega pravica do svobode izražanja in kdaj ta pravica preraste v njeno zlorabo. Tega pa sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, ni storilo oziroma to iz razlogov, ki je navedlo, ni razvidno. Pritožbeno sodišče zato ne more preizkusiti, ali je sodišče prve stopnje dalo pravici do svobode izražanja preveliko težo, kot trdi pritožba, ali ne, saj o tem v sodbi ni razlogov (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Drugi toženec je javno izrazil svoje mnenje o ravnanju tožnika v času, ko je bil tožnik predsednik vlade in v povezavi s temo, za katero tudi sodišče prve stopnje ugotavlja, da je zanjo obstajal velik interes javnosti. Že to dvoje sta okoliščini, ki sta velikega pomena za odločanje. Kot je že bilo poudarjeno, vsak poseg v ugled določene osebe ni nedopusten. Meja med dovoljenim in nedovoljenim je tako odvisna tudi od teme sporne izjave in na čigavo ravnanje se nanaša. Pomembna razlika je, ali gre za trditve (o dejstvih) ali za izražanje mnenja, kritike ali vrednostne sodbe. Raven dopustnosti oziroma sprejemljivosti izjav o političnih vprašanjih, metodah dela v državnih organih in ravnanju politikov, je visoka in je za omejitev svobode govora o vprašanjih, ki so v interesu javnosti, malo prostora. Razumevanje, po katerem bi vsako (negativno) mnenje o nepravilnostih pri delu visokega državnega funkcionarja zaradi svoje objektivne žaljivosti pomenilo poseg v čast in dobro ime, je upoštevajoč izoblikovana merila ESČP nesprejemljivo. To bi pomenilo konec odprte razprave o delu visokih državnih funkcionarjev. Na vse navedeno pritožnik utemeljeno opozarja.

Kot je bilo že opozorjeno v zvezi z pritožbo prve in četrto tožene stranke, je ob razmejitvi med pravico do svobode izražanja in pravico do časti in dobrega imena treba ugotoviti celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila. Stališče sodišča prve stopnje, ki zaključek o nedopustnosti izjave utemelji z njenim osrednjim delom, ne upošteva pa konteksta, v katerem je bila dana (oziroma na kakšno vprašanje je toženec odgovarjal), niti tega, da gre za mnenje oziroma sklepanje toženca, za katerega ta trdi, da je imel oporo v svojih izkušnjah iz siceršnjega ravnanja ministra za notranje zadeve in ne konkretnih dokazov, je napačno. Vsebino izjave je treba presojati kot celoto, saj jo je kot celoto razumel tudi gledalec. Kot pritožba pravilno opozarja, je bilo vsakemu gledalcu jasno, da gre le za mnenje toženca za katerega nima dokazov in da na ravnanje, za katerega je izjavil, da je možno, sklepa iz poznavanja siceršnjega ravnanja ministra za notranje zadeve.

Ker pa morajo tudi izrečena mnenja, vrednostne sodbe ali komentarji biti pošteni in temeljiti na določenih dejstvih, saj sicer lahko hitro prestopijo mejo dopustnega izražanja, je toženec v teku postopka pojasnil, na kakšni dejanski podlagi takšno mnenje temelji in predlagal tudi ustrezne dokaze. Pri tem se ni skliceval zgolj na primere kadrovskih odločitev (toženec tudi ni opisal primera katerekoli kadrovske odločitve, ampak primer lastnega imenovanja na mesto v.d. direktorja policije in primer imenovanja svojega namestnika), ampak je trdil tudi, da je na sestankih videl, kako pogosto je minister za notranje zadeve klical predsednika vlade, se z njim posvetoval ali ga informiral o posameznih zadevah, da je obstajalo tudi vmešavanje tožnika v delo policije in ministrstva za notranje zadeve preko tedanjega ministra B.B.. Omenil je tudi odmeven kazenski primer, ko je bila s strani tožnika zahtevana objava v medijih. Predlagal je, da se v dokazne namene pridobi interpelacija zoper ministra, kjer je to opisano. Predlagal je zaslišanje priče C.C., ki bi po navedbi toženca lahko potrdil, da se je minister, ko je zahteval določene podatke ali izvedbo nalog, večkrat skliceval na tožnika. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je očitek o nezadostni substanciranosti ugovora neutemeljen in da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov in posledično vsaj preuranjeno naredilo zaključek, da toženec ni dokazal, da je izjavil tisto, kar je utemeljeno verjel. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja tudi na 285. člen ZPP, ki sodišču nalaga, da v primeru, če meni, da so navedbe stranke nepopolne, z postavljanjem vprašanj ali na drug primeren način poskrbi za njihovo dopolnitev. Zaradi opisanega ravnanja sodišča, je posledično ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Zaključek sodišča, da del izjave toženca, v katerem pove, da gre za njegovo mnenje in da zanj nima dokazov, predstavlja nedopustno „rezervno klavzulo“ in da gre za zlorabo pravice, je neobrazložen in njegove pravilnosti pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Tudi v tem delu je zato utemeljen očitek o storjeni kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tak zaključek je, ob upoštevanju stališča pod točko 45 o pomembnosti načina podajanja izjave, tudi sicer nerazumljiv. Upoštevati je namreč treba, da drugi toženec ni novinar, ki se s takšno izjavo, saj bi očitno kazala na neskrbnost, ne bi mogel ekskulpirati, ampak le sogovornik v oddaji. Ravno takšno pojasnilo je opozorilo gledalcem oddaje, da vsak presodi, ali bo takšnemu mnenju pritrdil ali ne. Pritožbeno sodišče v tem (v odsotnosti razlogov, ki so prvo sodišče vodili k drugačnemu zaključku) ne vidi zlorabe.

Zaradi ugotovljenih postopkovnih kršitev, ki jih pritožbeno sodišče, kot je bilo pojasnjeno že v zvezi z pritožbo prve in četrto tožene stranke, zaradi njihove narave ne more samo odpraviti, in dejstva, da je zaradi neutemeljene zavrnitve dokazov ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbi drugega toženca in posledično tudi pritožbi tožnika na podlagi 354. člena ZPP ugodilo in sodbo v delu, ki se nanaša na drugega toženca razveljavilo in vrača zadevo v nov postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče z ustrezno dopolnitvijo dokaznega postopka ugotoviti, ali je drugi toženec za svoje mnenje, ki ga je izrazil, imel neko realno podlago v dejstvih. Ugotoviti in oceniti bo moralo tudi vse ostale relevantne dejanske okoliščine in pretehtati, do kje v konkretnem primeru še sega pravica do svobode izražanja in ali jo je zaradi varovanja pravice tožnika do časti in dobrega imena res nujno omejiti ter seveda navesti tudi ustrezne razloge, ki bodo omogočili pritožbeni preizkus. Kar je pritožbeno sodišče v zvezi z pritožbo prve in četrto tožene stranke navedlo v pogledu obrazložene dokazne ocene, velja tudi v tem delu.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tudi v tem delu temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Glede obstoja škode oziroma višine odškodnine Že zgoraj opisane napake, ki se tičejo zlasti elementa protipravnosti, so terjale razveljavitev obsodilnega dela izpodbijane sodbe, zato se pritožbeno sodišče o škodi in višini prisojene odškodnine konkretizirano ne izreka, saj to ni potrebno. Opozarja le na to, da je eden od elementov, ki mora biti za obstoj odškodninske obveznosti vselej podan, tudi obstoj škode. Tožnik uveljavlja nepremoženjsko škodo, in sicer odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime. Pravno priznana škoda so v tem primeru duševne bolečin (26), sam poseg v pravno varovano dobrino ne zadošča. Takšno je, kljub nekaterim kritikam, ustaljeno stališče slovenske sodne prakse (27). Zato pritožniki na toženi strani utemeljeno opozarjajo, da je sodba sodišča prve stopnje tudi v tem delu pomanjkljiva, saj manjkajo razlogi o obstoju, predvsem pa trajanju in intenziteti duševnih bolečin. Tudi to kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bo treba v novem sojenju odpraviti.

(1) Primerjaj sodbo II Ips 509/2004. (2) Kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče, tožnik, razen navedbi, da je bil eni od navedenih oseb tožnik poročna priča, navedbam tretje tožene stranke v tem delu ni ugovarjal. (3) Primerjaj Sodbo v zadevi C 68/93, Shevill v. Press Alliance, z dne 7. 3. 1995. Takšna je tudi novejša sodna praksa Sodišča Evropske unije glede razlage 3. točke 5. člena Uredbe Sveta (ES), št. 44/2011 z dne 22. december 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba) – glej na primer Sodbo Sodišča EU v združenih zadevah C-509/09 in C-161/2010, eDate Advertising GmbH proti X in Martinez proti MGN Limited, z dne 25. 10. 2011. (4) V konkretnem primeru ni mogoče uporabiti Uredbe (ES) št. 864/2007 z dne 11. julij 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (v nadaljevanju: Uredba Rim II), saj se uredba uporablja le za škodne dogodke, ki nastanejo po 11. januarju 2009. Tudi sicer Uredba Rim II iz področja uporabe izvzema nepogodbene obveznosti, ki izvirajo iz kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic (primerjaj 2. člen).

(5) 35. člen URS varuje osebnostne pravice med katere štejemo tudi pravico do varstva časti in dobrega imena.

(6) Ta pravica vključuje svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.

(7) Takšno besedilo ne pomeni, da zakon ne sme izključiti protipravnosti določenega posega v osebnostno pravico, ampak je s to določbo vnesena le zapoved po spoštovanju načela sorazmernosti pri njihovem omejevanju.

(8) Primerjaj Alojzij Finžgar, Žalitev časti in širjenje neresničnih trditev o drugem, Pravnik 39, 1-2/84, str. 5, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba 2003, prva knjiga, stran 786 in odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 272/2000, II Ips 229/2001, II Ips 660/2005, II Ips 952/2007. (9) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 329/2001. (10) U-I-226/95, Up – 462/02 in Up-2940/07. (11) Primerjaj na primer odločbe Up-1391/07, Up-2940/07 in Up-570/09. (12) Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Lingens proti Avstriji.

(13) Primerjaj sodbe ESČP v zadevi Pedersen in Baadsgaard proti Danski, Tonsbergs blad as in Haukom proti Norveški in Kasabova proti Bolgariji.

(14) Primerja sodbe ESČP v zadevah Karman proti Rusiji, Feldek proti Slovaški, Jerusalem proti Avstriji in Novaya Gazeta proti Voronezhe proti Rusiji.

(15) Primerjaj sodbi ESČP v zadevi Surek proti Turčiji in Novaya Gazeta proti Voronezhe proti Rusiji.

(16) Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Thorgeir Thorgeirson proti Islandiji, Pedersen in Baadsgard v proti Danski.

(17) Primerjaj sodbi ESČP v zadevi Nilsen in Johnson proti Norveški,Kobenter in Standard Verlags Gmbh proti Avstriji, Handyside proti Združenemu Kraljestvu.

(18) Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Jersdil proti Danski, Oberschlick proti Avstriji.

(19) Primerjaj sodbo v zadevi Oberslichlick proti Avstriji.

(20) Primerjaj sodbo v zadevi ESČP v zadevi Barfod proti Danski.

(21) Primerjaj sodbo v zadevi ESČP v zadevi Surek proti Turčiji.

(22) V konkretnem primeru je, glede na položaj tožnika in vsebino sporne izjave o dajanju podkupnine, nepravilno opozarjanje na pravico posameznika do zasebnosti in na dolžnost novinarja, da se zaveda, da lahko z objavo informacij škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti. S svobodo izražanja se v konkretnem primeru namreč ne tehta tožnikova pravica do zasebnosti, ampak pravica do časti in dobrega imena. Jasno je tudi, da je tožnik oseba, ki je vajena medijske in javne pozornosti.

(23) V tej točki sodišče (glede materialnopravne (ne)pravilnosti tega stališča več pod točko 16 te odločbe) zapiše, da se protipravnost presoja z uporabo kazenske zakonodaje.

(24) Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo sicer napačno zapiše, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženi stranki nista dokazali, da sta utemeljeno verjeli v resničnost svojih objav, vendar pa vztraja pri svojem stališču, da to v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo dokazano.

(25) Tako bo v zvezi z dobro vero prve tožene stranke in skrbnostjo, ki jo zatrjuje, treba izvesti ne le vpogled v listinske dokaze, pač pa tudi predlagani dokaz z njenim zaslišanjem.

(26) Pri tem oškodovancu pripada odškodnina le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo (primerjaj 179. člen OZ).

(27) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 566/1997 in II Ips 693/2004. V zadnje citirani odločbi je Vrhovno sodišče zavzelo tudi jasno stališče, da je pomen denarne odškodnine v našem pravu satisfakcija, tolažba za oškodovanca, ne kazen kršiteljem.