Jedro

V tovrstnih pravdah je obravnavanje tožbe omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, da se pooblašča tožečo stranko, da na stroške tožene stranke ona sama oziroma po tretji osebi vzpostavi posestno stanje, kot je bilo pred 22. 12. 2018, in sicer po potrebi s pomočjo izvršitelja in intervencije policistov PP M., in da se za izvršitelja imenuje A. P. V ostalem se pritožba zavrne in se v še izpodbijanih in nespremenjenih delih potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti 307,98 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka sklenilo, da se ugotovitveni del tožbe (tč. I) zavrže. V II. točki izreka je sklenilo, da se toženima strankama nalaga, da v roku 8 dni pod izvršbo z nepremičnine parc. št. 1192/10 k.o. ... oziroma nepremičnine parc. št. 142/6 k.o. .., nekaj metrov severneje od dovoza z občinske javne ceste parc. št. 1192/5 k.o. ..., odstranita tam postavljeno nameščeno leseno paleto, označeno s prometnim znakom, ker se sicer pooblašča tožeči stranki, da na stroške tožene stranke ona sama oziroma po tretji osebi vzpostavi posestno stanje, kot je bilo pred 22. 12. 2018, in sicer po potrebi s pomočjo izvršitelja in intervencije policistov PP M. V III. točki je sklenilo, da se za izvršitelja imenuje A. P. V IV. točki izreka je sklenilo, da se toženima strankama v bodoče prepoveduje kakorkoli posegati v neposredno in mirno posest tožeče stranke, ki jo imata na nepremičnini parc. št. 1192/10 in 172 k.o. ... in se jima prepoveduje izvrševati takšna ali podobna posestmotitvena dejanja, ki bi tožeči stranki omejevala dostop do severnega dela parc. št. 172 in parc. št. 180/1 in 180/2 k.o. ... . Pod V. točko izreka je sklenilo, da sta toženi stranki dolžni povrniti tožečima strankama 1.749,81 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, pod izvršbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po poteku paricijskega roka do dne plačila, vse pod izvršbo.

2. Zoper sklep se v točkah od II do V izreka tožena stranka po pooblaščenki pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je tožeča stranka tekom postopka spremenila tožbeni zahtevek, da je šlo za spremembo tožbenega zahtevka po drugem odstavku 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), za kar bi tožeča stranka potrebovala soglasje, ki ga ni imela, zato sodišče ob pravilni uporabi prvega odstavka 185. člena ZPP ni imelo podlage, da je spremembo dovolilo, poleg tega pa je ne bi smelo dovoliti, ker je bil kršen 32. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Tožeča stranka je namreč razširila tožbeni zahtevek na parc. št. 142/6 in 1192/5, česar ni mogoče razlagati kot popravo zahtevka. Izpostavlja 13. in 14. točko obrazložitve sklepa in navaja, da je za predmetno pravdo nepomembno in česar sodišče ni pravilno upoštevalo, ali je bilo zatrjevano motilno dejanje storjeno jeseni 2018 ali jeseni 2017 ali poleti 2017 ali pred tem, ker je tožba v vsakem primeru prepozna. Tožeča stranka je datum prikrojila datumu vložitve tožbe, fotografija, napravljena 22. 12. 2018, ni vreden dokaz, saj je fotografijo mogoče napraviti kadarkoli. Tožena stranka v dokaz, da je izpovedba toženca resnična, v pritožbi predlaga in k pritožbi prilaga dnevnik od septembra 2017 do januarja 2019, ki ga piše prvi toženec. Navaja, da je pooblaščenka tožene stranke šele v teku pritožbenega postopka ugotovila, da prvi toženec že leta nazaj dnevno piše dnevnik in v ta dnevnik je tudi zapisal datum, ko je tožniku prepovedal obračanje na cesti, takrat pa je postavil paleto. Pojasnjuje, da je za prvega toženca pisanje dnevnika vsakodnevno in ni nekaj neobičajnega in ni pomislil, da ta lahko služi kot pomemben dokaz, prvi toženec je tudi starejša oseba, v letu 2017 pa ga je zadela tudi možganska kap. K pritožbi priložen dnevnik ima vpliv na poštenost odločitve. V dnevniku je toženec zapisal, da je 20. 7. 2018 naredil trikotnik in popravil paleto, ta zapis pa potrjuje, da je paleta stala že pred tem datumom, izpoved tožencev pa se tako pokaže za točna, izpoved S. K. pa za lažno. Dokazna ocena izpovedi tožencev je glede na zapise prvega toženca v dnevniku zato napačna in nepoštena. Kot nepotrebno je sodišče v dokazno oceno vpletlo S. K. Tožniku A. B. je toženec že 12. 9. 2017 prepovedal obračanje in takrat ni sprožil posestmotitvene pravde. Sodišče si v nasprotju z določbo 8. člena ZPP razlaga izpovedbo tožencev v njuno škodo in zanemari bistvo - pravočasnost tožbe in obstoj zadnjega stanja posesti. Posestno stanje na dan 22. 12. 2018 ne opravičuje posestnega varstva tožnice, ki je bila takrat že v L., S. K. pa je tudi sovražno nastrojena proti tožencema, že večkrat je klicala policijo in ni dosegla željenega učinka, njen mož pa je 6. 5. 2020 vpričo policistov napadal in žalil toženca in prislužil kaznovanje za kršitev ZJRM z globo. Agresivna dejanja zakoncev K. so se intenzivirala po zemljiškoknjižni izvedbi pogodbe za prevzem nepremičnin. Sodišče si napačno razlaga dopis z dne 6. 12. 2018, ki ga po navedbah pritožbe neutemeljeno povezuje s paleto, kar pritožba utemeljuje s sklicevanjem na zapise iz k pritožbi predloženega dokaza - dnevnika prvega toženca. Pritožba trdi, da paleta z dopisom 6. 12. 2018 ni povezana, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Sodišče je v 20. točki obrazložitve seciralo izpovedi tožencev, ne da bi napravilo ključno dokazno oceno. Nedvomno je bila paleta postavljena pred 22. 12. 2018, leta 2017 in ni pomembno, v katerem časovnem obdobju. V nasprotju z enakostjo strank v postopku in poštenim sojenjem je ocenjeno tudi pričanje priče M. V., saj gre za kredibilno pričo, ki je potrdila, da je bila paleta postavljena mnogo pred datumom 22. 12. 2018 in tudi ni v sorodu s pravdnimi strankami. Dopis, na katerega se je oprlo sodišče, nima povezave s tema strankama in obravnavanim primerom. Sodišče bi v okviru materialnega procesnega vodstva moralo izvesti druge dokaze, ki jih stranke niso predlagale, saj so jih navajale - policijske intervencije na prijavo S. K. in izid le-teh prijav. Prvi toženec pisanja S. K. ni zanikal, vendar pisanje njej s paleto ni povezano in je sodišče samo napravilo konstrukt, samo pa prihaja samo s sabo tudi v nasprotje v 21. točki obrazložitve glede datuma motilnega dejanja zatrjevanega v tožbi, za datum 21. 12. 2018 pa prvi toženec nima nobenega zapisa, vezanega na prepovedi. Sodišče pravi, da ni pomembno, ali je bilo dejanje 21. 12. ali 22. 12. 2018, kar dodatno potrjuje naklonjenost sodišča do izida tega postopka. Priči S. K. in F. K. zasledujeta največji interes v postopku in sta po navedbi pritožbe lagala pred sodiščem,tožena stranka ju bo tudi ovadila zaradi krivega pričanja. Odločitev sodišča prve stopnje je odločitev presenečenja. Navaja, da 8. člena ZPP postavlja stranke v enak položaj, sojenje sodišča prve stopnje pa ne zagotavlja nobenih pravic in gre za kršitev 23. člena Ustave. Ponavlja, da je bistveno, da je tožnik septembra 2017 zapeljal vzvratno na cesto tožencev in mu je bilo obračanje prepovedano, bila je postavljena paleta in toženec se je prepovedi držal. Poudarja, da S. K. ni stranka postopka, po prepovedi 6. 12. 2018 S. K. pa tožena stranka ni izvajala nobenih dejanj, zato gre pri odločitvi sodišča prve stopnje za konstrukt, ki je nepravilen. Izpoved tožnikov glede časa motilnega dejanja ni prepričljiva, sodišče bi moralo upoštevati izpovedi prič, ki niso v sorodu s pravdnimi strankami. Pritožba se ne strinja z dokazno oceno pod 23. točko obrazložitve in nasprotuje razlogom sodišča glede ponižanih robnikov. Navaja, da bi sodišče moralo opraviti ogled na kraju samem in če bi ga opravilo, bi lahko ugotovilo, da so navedbe tožnikov in prič nasprotne dejanskemu stanju v naravi. stanju kozolca, kmetijskih strojev. Ker sodišče ni bilo na kraju samem,, ne more postaviti trditve o relativno ozkem dostopu, še manj pa o nevarni trasi in razmočenosti terena. Pritožba poudarja, da je iz dnevnika, ki se prilaga, mogoče prebrati pomembnost vsakega dne, ki ga je toženec zapisal in ni zapisov, ki pa bi bili, če bi se res zgodili. Zaključek sodišča, da je tožba pravočasna, je zato napačen. Zahtevek, kot je postavljen, ne more biti določen, paleta ne stoji na tuji nepremičnini 1192/10, ampak stoji na parceli tožencev 142/6, kar je tožeči stranki dobro poznano in bi ji moralo biti, saj je bila ob meritvah na kraju samem prisotna. Sodišče je pod IV. točko izreka toženima strankama namreč prepovedalo dejanja na parceli 1192/10, čeprav toženi stranki na tej parceli nista izvedli prav nobenih dejanj, zato sodišče takšnemu zahtevku ne bi smelo ugoditi. Takšen zahtevek niti ni določen, niti določljiv, ko se navaja prepoved takšnih in podobnih posestmotitvenih dejanj. Sodišče prve stopnje se je v pretežnem delu sklepa ukvarjalo s vprašanjem, vezanim na vožnje in kozolec, pod točko IV pa je z nezakonitim izrekom dejansko tožeči stranki omogočilo vožnje do parcel 172, 180/1 in 180/2, torej po cesti, ki je last tožene stranke in poteka po parceli 178/4, ki ni predmet tožbe in katere tožeča stranka ni uporabljala, saj je zaprta z dvoriščnimi vrati. Sklep nima obrazložitve, kako je tožeča stranka dostopala do severnega dela preko ograje preko lesenih vrat. Na kraju samem namreč ta ovira vrsto let obstaja. Res je, da je pooblaščenka zapisala 6. 1. 2019, da palete ni. Opravljene so bile meritve na kraju samem, kjer pooblaščenka palete ni videla. Tožnika sta temu nasprotovala in kar je tožena stranka tudi potrdila. Ta zapis nima nobene pomembne teže za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora pomanjkanja pravnega interesa te tožbe. Pod 29. točko je zapisalo, da je posestno varstvo potrebno priznati E. B., ki je bila soposestnica zemljišča, ki je predmet tožbe. Poleg tega sodišče ni presojalo ugovora z vidika pomanjkanja pravnega interesa po motenjski tožbi, saj sta tožnika po vložitvi tožbe predala posestvo S. K. in F., prenesla sta lastninsko pravico in posest, zato ves čas teka te pravde nista imela izkazanega pravnega interesa po posestni tožbi. Sodišče bi moralo z vidika pomanjkanja pravnega interesa tožbeni zahtevek zavrniti. Tožena stranka se tudi ne more strinjati s stališčem sodišča, da ekonomski interes ni pomemben, saj mora biti v pravdah zaradi motenja posest ta izkazan, saj sicer ni mogoče trditi, da obstaja pravno varstvo zaradi motenja posesti. Zahtevek pod točko IV ne more imeti ne pravnih in ne ekonomskih učinkov. Tudi vzpostavitve prejšnjega stanja ne, ker se skupaj z lastninsko pravico prenaša tudi pravica do posesti, torej posestno stanje. Sodišče ni obrazložilo odločitve pod III, točko, zakaj imenuje izvršitelja. Sklep glede motenja posesti je sklep, ki se izvršuje po pravilih izvršilnega postopka, sam sklep pa ni hkrati sklep o izvršbi, zato je odločitev o imenovanju izvršitelja neutemeljena. Njegova vloga iz sklepa ni znana. Ker sklep v tem delu ni obrazložen, gre za bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbo zavrže, tožečo stranko pa obveže na plačilo stroškov postopka in stroškov te pritožbe, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, stroške pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške postopka.

3. Tožeča stranka po pooblaščencu v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka zaradi motenja posesti in tudi pravočasnosti tožbe pravilno izhajalo iz pravne podlage, ki jo je navedlo v 26. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, to je določb 24., 32., prvega odstavka 33. in 34. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in določbe 426. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki vsebinsko, kot tudi določba prvega odstavka 33. člena SPZ, opredeljujeta in zamejujeta predmet obravnavanja v motenjski pravdi. V tovrstnih pravdah je obravnavanje tožbe omejeno samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

6. Pritožbeno ni sporno, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo o zahtevku, kot je bil nazadnje oblikovan s pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 18. 6. 2019. Zavrženje ugotovitvenega dela tožbe v I. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje ni pritožbeno izpodbijano.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje1, da pri tem ni šlo za spremembo tožbe po določbi drugega odstavka 184. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), za kar bi bilo potrebno soglasje nasprotne stranke iz 185. člena ZPP, saj je tožeča stranka s tem le določneje opredelila in konkretizirala lokacijo motilnega dejanja, pri čemer je upoštevano tudi, da je sicer tudi med pravdnima strankama nesporno, kje se predmet posestmotitvenega dejanja (op. postavljena sporna paleta) v naravi nahaja, kar pa je sicer razvidno tudi iz predloženih fotografij, pri čemer slednjega pritožba ne prereka. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo navedeni postopkovni določbi, s čimer je neutemeljeno očitana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 184. člena in 185. členom ZPP.

8. Neutemeljene so tudi nadaljnje obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožba nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o pravočasnosti tožbe, s čimer neutemeljeno očita tudi nepravilno uporabo določbe 32. člena SPZ.

9. Zaključek o pravočasno vloženi tožbi je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah od 12 do 21 obrazložitve. Med pravdnima strankama po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ni pritožbeno prerekana, ni bilo sporno, da je tožena stranka na dovozno cesto (kar izhaja tudi iz fotografije A12 v spisu) postavila paleto, na kateri je tudi prometni znak (12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

10. Ob pritožbenih navedbah je najprej pojasniti, da šele v pritožbi prvič predlagan in predložen dokaz - po prvem tožencu zapisan dnevnik od septembra 2017 do januarja 2019 (priloga B16 v spisu) v pritožbenem postopku ni upošteven. Po določbi prvega odstavka 337. člena ZPP (v zvezi s 424. členom ZPP) sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma priložiti do prvega naroka glavne obravnave oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Navedenega zakonskega pogoja nekrivde pa tožena stranka pritožbeno ni uspela izkazati. Navedeni dokaz, s katerim in v povezavi s katerim tožena stranka pritožbeno izpodbija dokazno oceno in dokazne zaključke sodišča prve stopnje, pri čemer ob tem tudi šele pritožbeno nedopustno nadgrajuje tudi svojo trditveno podlago s tem, da dopis z dne 6. 12. 2018 ni v povezavi z zatrjevanim motilnim dejanjem, že glede na njegovo vsebino in nastanek nedvomno sodi v sfero tožene stranke same, s katerim je ta tudi sama razpolagala in ga glede na pritožbene navedbe tudi sama zapisala. Na zakonsko zahtevo glede pravočasnega navajanja dejstev in dokazov sta bili pravdni stranki tekom postopka pred sodiščem prve stopnje opozorjeni2, čemur pritožba niti ne nasprotuje. Zgolj okoliščina, da je prvi toženec pravni laik, starejša oseba in da je prebolel tudi možgansko kap, pa ob tem, da je bila tožena stranka v tem pravdnem postopku ves čas kvalificirano zastopana in ob poudarku, da gre za dokaz, ki je nedvomno iz sfere tožene stranke same in je glede na njegovo vsebino obstajal že v času teka postopka pred sodiščem prve stopnje, ne predstavlja podlage, ki bi utemeljevala zaključek o izkazanem pogoju nekrivde. Zato pritožba z obširno tudi na tem dokazu temelječo svojo dokazno oceno in svojimi dokaznimi zaključki ne more izpodbiti niti prepričljivosti dokazne ocene v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje izvedenih dokazov niti na njej slonečih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje, na katerih temelji zaključek o časovni opredelitvi motilnega dejanja, postavitvi palete na dovozno cesto, in posledično zaključka o pravočasnosti vložene tožbe.

11. Ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je sodišče prve stopnje v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi sklepa in je nanjo pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka vezano, po oceni sodišča druge stopnje dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Sodišče je izpovedi v dokaznem postopku zaslišanih pravdnih strank, tako tožnikov kot tožencev, dokazno ovrednotilo tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, predvsem tudi z listinskimi dokazi, upoštevalo je tudi izpovedi zaslišanih prič in prepričljivo pojasnilo razloge, čemu se je ob tem oprlo tudi na dopis z dne 6. 12. 2018, pri čemer tudi pritožbeno ni izpodbijano, da gre za dopis prvega toženca S. K., v dokaznem postopku zaslišani kot priči. Njegovo vsebino je presojalo tudi v povezavi z drugimi dokazi in predvsem tudi z izpovedbo v dokaznem postopku zaslišanega prvega toženca. V razlogih sodišča prve stopnje glede časovne opredelitve motilnega dejanja tudi ni nasprotja, ki ga izpostavlja pritožba. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da za pravočasnost vložene tožbe, ki je bila tudi pritožbeno neprerekano posredovana sodišču prve stopnje preko pošte 16. 1. 2019 in je na sodišče prve stopnje prispela 17. 1. 2019, ni odločilno, ali je bilo motilno dejanje izvršeno 22. 12. 2018 ali dan prej (21. 12. 2018), pritožbeno pa tudi ni sporen zaključek, da je paleta na dovozni cesti še vedno postavljena.

12. Prepričljivi so tudi dokazni zaključki sodišča prve stopnje glede zatrjevanega zadnjega posestnega stanja področja, kjer se nahaja sporna lesena paleta, označena s prometnim znakom3. Sodišče prve stopnje se je ustrezno in zadostno opredelilo do pravnorelevantnih navedb pravdnih strank, upoštevaje tudi zatrjevano znižanje robnikov, ki dopušča uvoz v gospodarsko poslopje tudi iz področja, na katerem sedaj stoji paleta. Zaključki sodišča prve stopnje so po oceni sodišča druge stopnje logični in preverljivi z izvedenimi dokazi, tudi v delu obrazložitve v točkah 24 in 25 o stanju na terenu, saj podlago zaključkom sodišča prve stopnje predstavljata tudi po toženi stranki predloženi fotografiji (B13 in B14), pri čemer je ob tem neutemeljen tudi pritožbeni očitek neoprave ogleda na kraju samem. Dokazni predlog z ogledom kraja samega je bil na glavni obravnavi z dne 20. 2. 2020 umaknjen4. Ustrezno se je opredelilo tudi glede posesti prve tožnice.5 Iz razlogov sodišča prve stopnje tudi dovolj jasno in nedvoumno izhaja, čemu je sodišče prve stopnje tudi glede zadnjega posestnega stanja spornega področja dela dovozne ceste, ki je na izvozu iz javne ceste, kjer je postavljena sporna paleta (A12), sledilo tožeči stranki6, pri čemer je v 27. točki obrazložitve tudi obrazložilo, da verjame tožeči stranki, da ta preko področja kraja motilnega dejanja dostopa do tudi do severnega dela parcel 172, 180/1 in 180/2 k.o.7... Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z ugoditvijo zahtevku tudi v točki IV izreka neutemeljeno dovolilo dostop tožeči stranki do severnega dela njenih parcel po cesti po parc. št. 178/4, saj to iz vsebine tožbenega zahtevka v točki IV ne izhaja. Sicer pa ni pritrditi pritožbenim navedbam, da je tožbeni zahtevek v točki IV izreka nedoločen, saj je treba vsebino tega dela zahtevka upoštevati v povezavi z vsebino restitucijskega zahtevka v II. točki izreka.

13. Obseg sodnega varstva v pravdah zaradi motenja posesti določa 34. člen SPZ. Ob v navedeni zakonski določbi opredeljenem obsegu sodnega varstva je pritrditi pritožbi, da v zahtevek in posledično v izrek sklepa po navedeni materialnopravni določbi ne spada pooblastilo tožeči stranki, da na stroške tožene stranke ona sama oziroma po tretji osebi vzpostavi posestno stanje, kot je bilo pred 22. 12. 2018, po potrebi s pomočjo izvršitelja in intervencije policistov PP M., ter imenovanje izvršitelja (del točke II in točka III izreka izpodbijanega sklepa). Tožena stranka je že tekom postopka in tudi v pritožbi utemeljeno opozorila, da za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka ni materialnopravne podlage. Sodišče prve stopnje je sicer v 29. točki obrazložitve obrazložilo, da sklep o motenju posesti predstavlja izvršilni naslov v izvršilnem postopku, kar glede na določbo 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) drži. Določba 44 a. člena ZIZ, na katero se sodišče prve stopnje ob tem zmotno sklicuje, pa se ne nanaša na izvršilni naslov, ampak na sklep o dovolitvi izvršbe (katerega vsebino opredeljuje 44. člen ZIZ in ki mora obsegati tudi ustrezno izvršilno sredstvo), in na izvršilni postopek. Zato je bilo v tem delu pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v opredeljenem delu II. točke izreka in v III. točki izreka delno spremeniti tako, da je bilo v opisanem delu tožbeni zahtevek ob pravilni uporabi materialnega prava kot neutemeljen zavrniti.

14. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da na zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne vpliva med pravdnima strankama nesporen prenos lastninske pravice predmetnih nepremičnin tožnikov tekom pravdnega postopka na druge osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da sodišče daje pravno varstvo v tovrstnih pravdah zgolj glede na zadnjo posest (ki je s tožečima strankama izkazana) in nastalo motenje. Poleg tega pa je ob določbi prvega odstavka 190. člena ZPP v konkretnem primeru upoštevati, kar tudi ni pritožbeno sporno, da je do odtujitve nepremičnin tekom pravde prišlo na aktivni in ne na pasivni strani. Odtujitev na pasivni strani bi po materialnem pravu glede na vsebino motenjskih sporov lahko narekovala zavrnitev tožbenega zahtevka8. Zato s pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka zaradi odtujitve nepremičnin nima več pravnega interesa, ni pritrditi. Glede ekonomskega interesa, ki mu tožena stranka tudi nasprotuje, pa je pojasniti, da je sicer pritrditi toženi stranki, da je obstoj le tega za motenjsko pravdo pomemben, Če ekonomskega interesa ni ali je ta minimalen, zahteva za posestno varstvo ni utemeljena, kot motilni poseg pa se označuje nedopustno vznemirjanje, ki preprečuje ali pa pomembneje otežuje izvrševanje posestnega upravičenja.9 Vendar je tudi obstoj ekonomskega interesa sodišče prve stopnje z vsebinskimi razlogi v 30. točki obrazložitve pojasnilo s tem, ko je zaključilo, da sta gospodarsko poslopje tožnika uporabljala za skladiščenje predmetov, postavljena paleta pa ju pri tem omejuje oziroma jima onemogoča, izključuje dovoz in odvoz s te, primernejše smeri.

15. Ob obrazloženem se tako pritožba pokaže za delno utemeljeno le v delu, v katerem ji je pritožbeno sodišče ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo sklep sodišča prve stopnje in delno zavrnilo tožbeni zahtevek. V ostalem pa je ob obrazloženem pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, konkretizirano očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso bile zagrešene, prav tako pa pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 424. členom ZPP).

16. Obrazložene stroškovne odločitve pritožba v ničemer vsebinsko ne izpodbija, delna sprememba sklepa na pritožbeni stopnji in delna zavrnitev tožbenega zahtevka pa glede na to, da gre le za manjši del zahtevka, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, ne utemeljuje posega v stroškovno odločitev po uradni dolžnosti. Odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov postopka tožeči stranki je upoštevaje tudi delno spremembo sklepa na pritožbeni stopnji in pri tem določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP kljub temu pravilna.

17. Ker tožena stranka s pritožbo v pretežnem delu ni bila uspešna, s pritožbo je uspela le v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP), mora na podlagi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške. Tožeči stranki pa mora povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te stroške predstavljajo odvetniški stroški sestave odgovora na pritožbo po tar. št. 21 točke 1 veljavne OT, vključno z zastopanjem dveh strank, v višini 412,50 točk, s prištevkom 2 % materialnih stroškov skupaj 420,74 tč., kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja znesek 252,44 EUR, skupaj s priznanim 22 % DDV pa znesek 307,98 EUR, ki ga mora tožena stranka tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila10. 1 Primerjaj 10. točko in tudi deloma 27. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje . 2 Primerjaj zapisnik prvega naroka za glavno obravnavo z dne 7. 11. 2019. 3 Primerjaj točke od 22 do 25 in točke 27 in 29 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Primerjaj zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 20. 2. 2020, stran 11. 5 Primerjaj 29. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 6 Primerjaj 22. in 23. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 7 Primerjaj tudi prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 18. 6. 2019, kjer je pojasnjeno, da je lokacija po toženi stranki zatrjevanih vrat višje, severneje po dovozni poti od točke, kjer se nahaja paleta. 8 Primerjaj tudi Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, prof. dr. Aleš Galič, stran 233. 9 Primerjaj Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Zbirka predpisov, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana, 2016, dr. Renato Vrenčur, str. 172, 173.. 10 Primerjaj Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.