Jedro

Trditveno in dokazno breme, da je tožeča stranka storitve treninga varne vožnje dejansko opravila, je na tožeči stranki.

Stranka, ki želi dokazati kakšno dejstvo, mora najprej določno zatrjevati dejstva.

Presplošne trditve v smislu, storitev sem opravil, ob izrecnem nasprotovanju tožene stranke, niti ni bilo moč dokazovati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijana sodba:

1. v I. točki delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 39668/2014 z dne 25. 3. 2014 razveljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 840,00 EUR, zakonske zamudne obresti od 660,00 EUR od 10. 7. 2012 dalje ter zakonske zamudne obresti od 180,00 EUR od 15. 12. 2012 dalje in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

2. v izpodbijani III. točki spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 924,72 EUR, po preteku roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje.

V preostalem, izpodbijanem a nespremenjenem delu pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa mora v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 97,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku roka za plačilo dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ohranilo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v prvem in tretjem odstavku; (II.) ugotovilo, da ne obstoji v pobot ugovarjana terjatev in (III.) toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče ugotovi obstoj terjatve tožene stranke zoper tožečo stranko, izvede pobot obeh terjatev in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, podrejeno, da sodbo razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči o stroških pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo o obstoju obveznosti po podjemni pogodbi, s katero se je tožeča stranka za toženo stranko zavezala opraviti storitvi izvedbe in vodenja prireditev BMW X-Drive oz. BMW treninga (v nadaljevanju BMW trening) ter izvedbe treningov varne vožnje (v nadaljevanju trening varne vožnje). Tožeča stranka zahteva plačilo terjatev po računih 12010, 12026, 12057, 130008, 13011. 6. Tožena stranka se je (v obsegu pritožbeno pomembnega) v postopku branila in najprej izpodbijala tek zamudnih obresti od računov 13011 in 12057. Drugega računa tožena stranka ni prejela, prvi račun pa je bil izdan 25. 4. 2013, tožena stranka ga je prejela dan kasneje, obveznost je zapadla v plačilo 3. 5. 2013. Glede šole varne vožnje, v okviru katere so se izvajali programi izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo za tiste voznike, ki so bili v cestnem prometu za različne prekrške kaznovani s kazenskimi točkami, je navajala, da tožena stranka teh usposabljanj sploh ni izvedla. Na drugi strani je tožeča stranka navajala, da je storitve opravila, da s strani tožene stranke računi niso bili prerekani, potrdila za izbris kazenskih točk, ki so v tem postopku sporna, pa je izdajala v lastnem imenu, saj je sama imela licenco za tovrstne programe.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne drži argumentacija tožene stranke, ki se sklicuje na postopek davčnega nadzora, saj se davčna odločba (B4) nanaša na obdobje 1. 1. 2009 do 31. 12. 2011, medtem ko tožnik zahteva plačilo za storitve, ki so bile opravljene od 6. 1. 2012 dalje. Nadalje je ugotovilo, da tožeča stranka ni v kazenskem postopku v zvezi z zatrjevano nepravilno izstavljenimi potrdili o opravljanju usposabljanja. Dejstvo, da tožena stranka udeležencem treningov varne vožnje ni izdajala računov, kar je ugotovil davčni organ, ne dokazuje, da tožeča stranka ni opravila pogodbenih storitev zanjo. Celo iz sodbe kazenskega sodišča (B6) izhaja, da je bil v zvezi s protipravno izdanimi potrdili za usposabljanje za varno vožnjo obsojen A. A., da je bil del predpisanega programa celo opravljen. V zvezi s terjatvijo iz tega postopka je bil A. A. obsojen le za izdajo dveh potrdil, izdanih 30. oz. 31. 5. 2012. Sledilo je tožeči stranki, ki je zatrjevala, da se treningi varne vožnje, ki jih je zaračunala z vtoževanima računoma (12026 in 12057), niso nanašali na tiste vrste treningov varne vožnje, ki so bili potrebni za izbris kazenskih točk, saj zanjo od januarja 2012 ni več imela licence. Sodišče je v tem delu zaključilo, da opravljene storitve tožeče stranke, katerih plačilo zahteva v tem postopku, niso bile v nobeni povezavi z davčnimi in kazenskimi postopki pri toženi stranki zaradi neizdaje računov in neopravljenih storitev treningov varne vožnje za izbris kazenskih točk. Tožena stranka tako ni uspela dokazati, da tožeča stranka treningov varne vožnje, za katere terja plačilo, ne bi opravila.

8. Iz postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da se je celotni postopek osredotočil na tri pomembne sklope: 1. zapadlost upnikove terjatve pri računih 13011 in 12057; 2. po temelju sta bila sporna le dva računa, in sicer v tistem delu, v katerem je tožeča stranka vtoževala storitev, ki je bila na računih označena kot trening varne vožnje (26. 5. in 31. 5. ter 9. 6. 2012 - glej račun 12026, in izvedba treninga varne vožnje dne 17. 11. 2012 - glej račun 12057). Storitvam BMW treningov tožena stranka ni ugovarjala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se po temelju prerekano nanaša na račune 12026 (delno) in 12057 (v celoti). Tega pritožba ne izpodbija in v ničemer konkretno ne izpodbija terjatvi tožeče stranka iz naslova BMW treningov; 3. tožeča stranka je podala eventualni ugovor zaradi pobota.

9. Pritožnica navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju. V pritožbi sicer izrecno izpostavlja od računov 12026 in 12057 zgolj še račun 12057, vendar pa je iz celotne pritožbe jasno razvidno, da se pritožuje v celoti in v zadnjem odstavku na strani 3 navaja, da prereka zaključek sodišča, da naj bi bile storitve, ki so predmet vtoževanih računov tožnika, dejansko opravljene. Zato je višje sodišče pritožbo obravnavalo tudi glede spornih obveznosti po računu 12026. 10. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zgoraj omenjenim obsegom računov 12026 in 12057 zmotno uporabilo materialno pravo, ko je napačno razporedilo materialno dokazno breme. V zadnjem stavku 10. točke je zapisalo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da tožeča stranka treningov varne vožnje, za katere terja plačilo, ne bi opravila. Trditveno in dokazno breme v zvezi z opravljenimi storitvami je na tožeči stranki, saj gre za dejstvo, ki ga ona zatrjuje in je njej v korist, zato tudi nosi dokazno breme. V zvezi s tem pa višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka spreminjala trditveno podlago. Tako je iz prve pripravljalne vloge tožeče stranke razvidno, da je tožeča stranka oba računa izdala v zvezi z opravljenimi storitvami kot zunanji izvajalec praktičnega dela programov šole varne vožnje - torej programa za teoretično in praktično usposabljanje voznikov za izbris kazenskih točk (gre za usposabljanje po Pravilniku o pogojih za izvajanje programov izobraževanja, usposabljanja, vadbe varne vožnje in skupinskih delavnic ter izdaji dovoljenj za izvajanje programov; glej 1. člen podjemne pogodbe v prilogi A10). Tožena stranka je izvedbi tega usposabljanja ves čas nasprotovala. Tožeča stranka je sodelovala z A. A., ki ga je tudi predlagala kot pričo in ki je bil edini od zaposlenih pri toženi stranki, s katerim je tožeča stranka sodelovala. Na prvem naroku za glavno obravnavo pa je tožeča stranka trditveno podlago spremenila, potem ko je predhodno povedala, da od januarja 2012 s strani države ni (bila) več pooblaščena za izvajanje programa varne vožnje. Na vprašanje sodišča, za kakšne programe varne vožnje pa naj bi potem šlo v vtoževanih računih, je povedala, da ni šlo za državno licenco. Šlo je za licenco BMW group, kjer ima ta skupina v vsaki evropski državi svoje pooblaščene licencirane inštruktorje, med katerimi je tudi sam, in za tovrstne treninge varne vožnje je šlo pri računih, ki so vtoževani v letu 2012. Temu je tožena stranka takoj nasprotovala in izrecno opozorila, da se računi razlikujejo, ko gre za BMW trening varne vožnje, saj je na izdanih računih to izrecno (do)ločeno.

11. Višje sodišče pritrjuje pritožbi, da je sodba v tem delu v nasprotju sama s seboj. Višje sodišče je iz spodaj navedenih razlogov pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo kot to izhaja iz I. točke izreka (prvi odstavek 353. člena ZPP).

12. Trditveno in dokazno breme, da je tožeča stranka storitve treninga varne vožnje dejansko opravila, je na tožeči stranki. Medtem, ko izvedba in vodenje BMW treningov v obsegu, kot je to izrecno določeno v računih, ni sporna, je tožena stranka ves čas nasprotovala in zatrjevala, da tožeča stranka izvedbe treninga varne vožnje (kot je to označeno v računih) ni opravila. Tožeča stranka je na naroku spremenila trditveno podlago in navedla, da dejansko v primerih, ko je na računih navedeno, da gre za trening varne vožnje, ni šlo za trening varne vožnje, temveč za BMW trening, saj ima tožeča stranka licenco za izvajanje teh treningov. Višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka še v pripravljalni vlogi zatrjevala drugače, ko je navajala, da je šlo za program za teoretično in praktično usposabljanje voznikov za izbris kazenskih točk. 13. Ta del terjatve je torej najprej ostal trditveno nekonkretiziran, saj ob izrecnem nasprotovanju tožene stranke tožeča stranka ni ponudila nobenih konkretnih trditev o opravi vtoževanih storitev (na primer usposabljanje katere osebe je tožeča stranka izvedla, kako konkretno je prišlo do napotila kandidata za usposabljanje). Stranka, ki želi dokazati kakšno dejstvo, mora najprej določno zatrjevati dejstva. Trditveno breme nosi sama (212. člen ZPP). Šele ko so podane stvarne, opredeljene trditve, sme sodišče sploh izvesti dokaz. Presplošne trditve v smislu, storitev sem opravil, ob izrecnem nasprotovanju tožene stranke, niti ni bilo moč dokazovati. Tožbene trditve so kljub izrecnemu opozorilu tožene stranke ostale povsem nekonkretizirane, vsebinsko niso omogočale preizkusa utemeljenosti spornega dela zahtevka. Tudi če bi tožeča stranka zadostila trditvenemu bremenu, bi ostale trditve nedokazane. Obstoj te terjatve ne more tožeča stranka uspešno dokazovati z elektronsko korespondenco z zaposleno pri toženi stranki (B. B.), s katero se je tožeča stranka dogovarjala o plačilu "do srede" (glej elektronsko sporočilo na A13), saj je omenjena le zaposlena v računovodstvu tožene stranke, tožena stranka pa je zatrjevala, da je šele kasneje izvedela za nepravilnosti pri izdaji potrdil. Tožeča stranka je sicer predlagala zaslišanje A. A. (ta dokazni predlog je poleg vsega ostal tudi dokazno nepopolen, saj tožeča stranka ni sporočila naslova priče; primerjaj 236. člen ZPP), vendar le v zvezi z izvajanji treningov varne vožnje (glej prvi odstavek na strani 3 pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 17. 6. 2015; omenjeni naj bi izpovedal o razdelitvi delovnih nalog in pristojnosti, o napotitvi kandidatov, da je z vsemi napotenimi kandidati tožeča stranka opravila izobraževanje), lastno zaslišanje pa le v zvezi s statusom samostojnega podjetnika.

14. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je šlo pri dogodkih po spornih računih za opravljanje komercialne dejavnosti, ker v letu 2012 tožeča stranka ni imela več licence in zato ni smela izdajati posebnih potrdil o izvedenem treningu varne vožnje, s katerimi so kandidati pridobili ugodnosti pri tako imenovanem brisanju kazenskih točk iz vozniških dovoljenj. Ne samo, da je ta navedba nerazumljiva, saj ni jasno, za kakšno komercialno dejavnost v okviru treninga varne vožnje naj bi šlo, zlasti glede na Pravilnik, na katerega se sklicuje pogodba. Poleg tega je navedba tudi v nasprotju s trditvijo na naroku, da naj ne bi šlo za trening varne vožnje, temveč za BMW trening.

15. V preostalem delu je višje sodišče izpodbijano odločitev potrdilo (353. člen ZPP). Glede zapadlosti računov se je tožena stranka branila le v primeru dveh računov (12057 in 13011) in navajala, da računov ni prejela, tako da bi bila tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti od datumov, uveljavljanih v tožbenem zahtevku, glede računa 13011 pa se sklicuje tudi na 214. člen ZPP v smislu, da tožeča stranka njenih navedb o datumu izstavitve računa ni prerekala. Vendar pa je sodišče prve stopnje v tem delu odločitev prepričljivo pojasnilo in se oprlo na podjemno pogodbo (3. člen; to pa med strankama ni sporno), ki določa plačilo v roku 15 dni po opravljeni storitvi.

16. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede v pobot ugovarjane terjatve. Sodišče prve stopnje je med ostalimi argumenti namreč pojasnilo, da ni podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in ravnanjem tožeče stranke. Med ostalim je poudarilo, da je bil zaradi protipravnega izdajanja potrdil o opravljenih treningih varne vožnje obsojen nekdanji delavec tožene stranke (A. A.) in ne tožeča stranka. Bistveno po prepričanju višjega sodišča je prav to: da tožena stranka zatrjuje nastanek škode v zvezi z dejanji, ki so bili predmet davčnega nadzora in kazenskega postopka, torej neutemeljenega izdajanja potrdil o opravljenem programu izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil za to obsojen A. A., ki je, kot to izhaja iz kazenske sodbe (B6), kot vodja programa varne vožnje pri toženi stranki 165 kandidatom neutemeljeno izdal potrdilo o uspešno opravljenem programu izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, kot ga določa Pravilnik. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da zoper tožečo stranko ni v teku kazenski postopek.

17. To pritožnik prereka in navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje podal tudi dokazni predlog, da se ustrezne informacije pridobi s poizvedbo tudi pri okrožnem državnem tožilstvu, pri katerem tečejo tovrstni predobravnavni postopki, kar pa sodišče ni izvedlo. V tem delu uveljavlja kršitev pravil postopka, vendar neutemeljeno.

18. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavno pojasnilo obseg poizvedb in njihov uspeh, tožena stranka pa v zvezi s tem ni imela konkretne graje kršitve pravil postopka (razen splošne, kar pa glede na postopanje sodišča prve stopnje na odločitev ne more vplivati). Kakšno poizvedbo in pri kom jo je opravilo, je sodišče na naroku jasno povedalo. Zato je pritožbena graja kršitve pravil postopka prepozna (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Ko isto pritožnik hkrati opredeli kot pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je v tem delu pritožba neutemeljena že iz povedanega razloga. Tako iz kazenske sodbe (glej točko I.) kot tudi odločbe davčnega organa (glej tudi navedbe tožene stranke kot davčnega zavezanca v prvem odstavku I. točke obrazložitve) izhaja, da je uradna potrdila o opravljenem programu izobraževanja in usposabljanju (našteta v sodbi) kot javne listine v lastnosti uradne osebe in v zvezi s katerimi tožena stranka zatrjuje, da so bila neutemeljeno izdana, izdajal prav A. A., ki je bil zaposlen pri toženi stranki, in ne tožeča stranka. Škoda, ki naj bi jo tožena stranka utrpela zaradi v postopku dokazovanih neutemeljeno izdanih potrdil o opravljenem programu izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, je povzročena s strani A. A., ki je tam označena potrdila izdal. S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo na pritožbeno grajo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo drugih zaslišanj (katerih, pritožba natančno ne pojasni), saj je pritožnik poleg zaslišanja zakonitega zastopnika, ki se naroka ni udeležil, predlagal tudi druge številne dokaze (kot navaja: tudi druga zaslišanja). Zatrjevana kršitev pravil postopka iz 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

19. Posledično je višje sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Potrebni stroški za pravdo tožene stranke so bili: nagrada za postopek 347,10 EUR (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi; ZOdvT), nagrada za narok 320,04 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT), stroški po pavšalu 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), povečano za 22 % DDV in sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi 55,00 EUR, skupaj 893,31 EUR. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki pravilno odmerilo pravdne stroške v višini 1.139,31 EUR. Tožeča stranka je uspela z 89% zahtevka (1.013,98 EUR stroškov), tožena stranka z 11% (98,26 EUR stroškov). Po medsebojnem pobotanju mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 924,72 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

20. Višje sodišče je potrebne pritožbene stroške tožene stranke (prvi odstavek 155. člena ZPP) priznalo v višini 890,58 EUR in so odmerjeni po stroškovniku (list. št. 117), ki je skladen z ZOdvT. Sodna taksa za pritožbo znaša 345,00 EUR (plačilni nalog na red. št. 28). Glede na uspeh (11%) je tožena stranka upravičena do vračila 97,96 EUR (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, vendar ni bistveno prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).