Jedro

Tožena stranka ni mogla podaljšati subjektivnega roka za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s tem, ko je tožniku ob ugotovitvi, da njegovega dela ne potrebuje več, ponudila novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Ker je od obvestila o nameravani odpovedi do dneva podaje odpovedi preteklo več kot 30 dni, je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nezakonito razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2004. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko z dnem prenehanja delovnega razmerja vrniti na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi najmanj IV. tarifnega razreda Kolektivne pogodbe dejavnosti kmetijstva Slovenije in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico do 22. 12. 2004 in od 23. 12. 2005 do 31. 12. 2008 ter od 1. 1. 2009 za tožečo stranko posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco ter povrniti pravdne stroške 1.245,97 EUR na TRR pooblaščenca pri ... banki d.d., v roku osem dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava, s predlogom, da se sodba v izpodbijanem delu (z besedilom izreka: „do 22. 12. 2004 in od 23. 12. 2005 do 31. 12. 2008 ter od 1. 1. 2009 za tožečo stranko posredovati Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco“) razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje oziroma, da se spremeni tako, da se tej pritožbi ugodi. Podaja obrazložitev svoje pritožbe.

Tožena stranka se zoper izdano sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da pritožba predstavlja tudi odgovor na pritožbo tožeče stranke. Sodišče je odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2004. Tožena stranka je ves čas postopka trdila, kar trdi tudi v pritožbi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki iz poslovnega razloga bila povsem zakonita. Tožena stranka je najprej 22. 6. 2004 obvestila tožnika o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, obenem pa mu je ponudila ustrezno delo v svoji drugi hčerinski družbi P. d.o.o.. Da je šlo za ustrezno zaposlitev, ni nobenega dvoma, kljub temu, da je bil spremenjen kraj opravljanja dela. Ponujeno delo je bilo bližje tožnikovemu stalnemu bivališču. Da je šlo v konkretnem primeru za drugega delodajalca, ni omembe vredno, saj je tožena stranka velika gospodarska družba z razvejanim poslovnim sistemom. Enaka dela se opravljajo v različnih gospodarskih subjektih na povsem enak način in pod enakimi pogoji. Zato ni mogoče odreči verodostojnosti izjavi tožnika z dne 22. 7. 2004, s katero je izrecno izjavil, da se ne strinja s ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu kmetovalec I. pri delodajalcu K., P. d.o.o.. Zato ni utemeljena ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da naj ne bi tožnik prejel ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi hkrati z odpovedjo. Pri tem ni bistveno ali je bila ta ponudba pisna ali ustna. Tožnik je potrdil, da mu je bila nova pogodba o zaposlitvi ponujena. Takrat je ZDR predpisoval za izjasnitev taki ponudbi rok 30 dni, ta pa je v konkretnem primeru potekel 22. 7. 2004, toženka pa je šele 21. 7. 2004 prejela tožnikovo izjavo, zato je logično, da mu prej kot 23. 7. 2004 ni mogla odpovedati veljavne pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil postopek tožene stranke povsem zakonit. Tožena stranka meni, da se sodišče zmotno sklicuje na uporabo instituta 73. člena ZDR, saj doslej v postopku ni bilo zatrjevano, da naj bi v konkretnem primeru prišlo do prenosa dejavnosti in s tem delavcev od delodajalca prenosnika do delodajalca prevzemnika. Dejstvo je, da je bil v konkretnem primeru ugotovljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju tožnikovega dela, ker ga od takrat dalje pri toženi stranki preprosto ni bilo več, kakor ga tudi ni sedaj. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek oziroma podrejeno, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, prav tako pa da se spremeni izrek o pravdnih stroških tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki vse njene stroške postopka.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožba tožeče stranke se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj o delu tožbenega zahtevka, v zvezi s katerim tožnik vlaga pritožbo, sodišče prve stopnje ni odločilo.

Po določbi 325. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) lahko stranka v 15-ih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču naj se sodba dopolni. Vlogo, ki je vložena v 15-dnevnem roku od prejema sodbe, ki jo je tožnik sicer naslovil kot pritožba, je v skladu z navedeno določbo zakona potrebno šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere opozarja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožena stranka je tožnika dne 22. 6. 2004 obvestila, da uvaja postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, katere tožnik ni sprejel. Dne 23. 7. 2004 je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka prekoračila 30-dnevni subjektivni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, določen v petem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Od obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tretjem odstavku 83. člena ZDR do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je poteklo več kot 30 dni. Ponudba nove pogodbe o zaposlitvi ni bila podana ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa se nanaša na drugega delodajalca, ne na toženo stranko, tako da ne gre za odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kot je to v spornem obdobju določal 90. člen ZDR. Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 23. 7. 2004, to je po poteku prekluzivnega roka, določenega v petem odstavku 88. člena ZDR, zaradi česar je taka odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. V podobni zadevi je enako stališče zavzelo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije, in sicer gre za sodbo opr. št. VIII Ips 313/2006 z dne 21. 6. 2006, ko je navedlo, da postopanja delodajalca po 47. členu ZDR (ponudba nove pogodbe o zaposlitvi brez istočasne odpovedi) v primeru obstoja poslovnega razloga, ne vpliva na obveznosti delodajalca po 88. členu ZDR in teh obveznosti ne izključuje, torej mora spoštovati rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato ponudba pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu ni mogla vplivati na podaljšanje subjektivnega roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot se to zavzema tožena stranka. Odklonitev zaposlitve namreč ni vplivala na seznanitev tožene stranke z nastankom poslovnega razloga. Nastanek poslovnega razloga je povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi in ne z delom po ponujeni pogodbi o zaposlitvi in še to pri drugem delodajalcu, zato nesprejetje nove ponujene pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, ne pomeni, da je šele takrat prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu pri toženi stranki in da je šele takrat delodajalec zvedel, da delo delavca ni več potrebno.

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 7. 2004 kot nezakonito in toženi stranki naložiti, da je dolžna tožečo stranko vrniti na delo in jo prijaviti v zavarovanje in ji vpisati v delovno knjižico in od 1. 1. 2009 v matično evidenco. Sodišče prve stopnje pa ni odločilo o tožbenem zahtevku za vpis delovne dobe v delovno knjižico za čas od 23. 12. 2004 do 22. 12. 2005, o čemer bo moralo izdati dopolnilno sodbo, prav tako pa ni odločilo o dolžnosti prijave v matično evidenco, temveč le o posredovanju podatkov tako tudi, da o dolžnosti prijave v matično evidenco od 1. 1. 2009 dalje ni bilo odločeno. Tudi v zvezi s tem tožbenim zahtevkom bo sodišče moralo izdati dopolnilno sodbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Sklenilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega razloga iz razloga, ker s pritožbo ni uspela in ker v postopkih v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja delodajalec v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) vedno sam krije svoje stroške postopka.