Jedro

Samo po sebi ni nemoralno, če se nekdo zaveže dano vrniti, čeprav je bilo prejeto sprva mišljeno kot darilo.

To, da izražena zaveza za vračilo ni bila toženkina prava volja, pač pa nedopusten vpliv tožnika, je razlog, da bi to svojo zavezo izpodbijala, to je, da bi zahtevala njeno razveljavitev. Tega ni storila, njen ničnostni zahtevek pa nikakor ni eno in isto ali nemara manj. Je nekaj drugega.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se ugodi in se sklep o prekinitvi postopka razveljavi.

II. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki za 500 EUR in za zakonske zamudne obresti, v II. točki pa v celoti, razveljavi ter se zadeva v tem delu vrne istemu sodišču v novo sojenje.

III. Glede III. točke sodbe sodišča prve stopnje se pritožba toženke zavrže, glede I. točke za 2690 EUR in glede IV. točke pa zavrne in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pravdni postopek prekinilo do odgovora na nasprotno tožbo, s sodbo pa je nato tožnikovemu zahtevku ugodilo in toženko zavezalo k plačilu 3190 EUR z obrestmi od 6. 12. 2011 (I.) ter 1021,66 EUR pravdnih stroškov (II.). Delno je zavrnilo od tožnika zahtevane obresti od stroškov (III.) ter nasprotni tožbeni zahtevek toženke, da je njena izjava […] nična (IV.)

2. Proti sklepu se je pritožil tožnik, češ da zanj ni nobene podlage ter predlagal njegovo razveljavitev.

3. Njegova pritožba je utemeljena. Za prekinitev postopka zaradi čakanja na odločitev o predhodnem vprašanju (1. tč. 206. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP) ni bilo nobenega razloga oz. podlage, predvsem pa vložitev odgovora na nasprotno tožbo v ničemer ne pomeni (ugotovitve) obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja, od katerega bi bila odvisna utemeljenost tožnikovega zahtevka (13. čl. ZPP). Sklep je treba, čeprav se je bila pravda po vložitvi tožnikovega odgovora na toženkino nasprotno tožbo že razmeroma kmalu nadaljevala, razveljaviti (3. tč. 365. čl. ZPP).

4. Proti sodbi pa obsežno pritožbo vlaga toženka. V bistvenem oporeka dokazni oceni o tem, da ji je toženec izročal denarne zneske, trdi, da ji ni, da je šlo kvečjemu za običajna manjša darila oz. za povračilo stroškov, ki jih je imela. Glede njegovega prispevka k nakupu avtomobila pojasnjuje, da je sam predlagal nakup dražjega, za cenejšega, ki ga je že imela izbranega, je imela dovolj denarja. Svoji izjavi odreka veljavnost, vztraja, da ni bila odraz njene prave volje, da je bila vanjo prisiljena, saj bi, da bi se rešila tožnika, „podpisala tudi smrtno obsodbo“. Nadrobneje opisuje, kako jo je nadlegoval in izsiljeval, tožba je po njenem maščevanje, ker ga je zapustila. Meni, da je tožnikovo ravnanje nemoralno, zato je njena izjava nična. Očita še kršitev določb postopka, zlasti zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem izvedenke psihiatrinje o njeni voljni sposobnosti. Opredeljuje še svoje pritožbene stroške.

5. Tožnik je na njeno pritožbo odgovoril in predlagal, da jo pritožbeno sodišče zavrne ter opredelil svoje nadaljnje stroške.

6. Toženkina pritožba proti III. tč. sodbe ni dopustna, ker nima interesa zoperstaviti se delni zavrnitvi zahtevka zoper njo, v preostalem pa je delno utemeljena, in sicer delno glede odločitve o tožnikovi tožbi. Zavrnitev njene nasprotne tožbe je pravilna in zakonita.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženkini razlogi zoper njeno lastno izjavo ne utemeljujejo ničnosti te izjave oz. zaveze, ki jo je z njo dala tožniku. Posel je namreč ničen le, če je v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnim načelom (86. čl. Obligacijskega zakonika; OZ). Priznanje dolga in zaveza za njegovo vračilo ni v nasprotju z nobeno od navedenih kategorij, tudi ne z moralo, saj samo po sebi ni nemoralno, če se nekdo zaveže dano vrniti, čeprav je bilo prejeto sprva mišljeno kot darilo. To, da izražena zaveza za vračilo ni bila toženkina prava volja, pač pa nedopusten vpliv tožnika, je razlog, da bi to svojo zavezo izpodbijala, to je, da bi zahtevala njeno razveljavitev. Tega ni storila, njen ničnostni zahtevek pa nikakor ni eno in isto ali nemara več, da bi lahko sodišče sámo samo prisodilo manj. Je nekaj drugega. Ker vprašanje napak toženkine volje ne utemeljuje njenega (ničnostnega) zahtevka iz nasprotne tožbe, tudi ni bilo potrebe po izvedenskem mnenju psihiatrinje, ne pisnem ne ustnem. Očitek kršitve postopka pritožnice zaradi opustitve zaslišanja izvedenke zato ni utemeljen.

8. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da mora toženka tožniku vrniti, kar se je zavezala (1. odst. 239. čl. OZ). Njena zaveza namreč velja, ni izpodbita, in ni več pomembno, s kakšnim namenom ji je tožnik izročal posamezne zneske denarja (za bencin, za avtomobil, za pokritje dolgov...); njene navedbe glede tega, za kaj (oz. zakaj) je sprejela darila, so verjetne, vendar je neizpodbito, da se je kasneje to zavezala vrniti. Pritožbeno sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je s sporno toženkino izjavo prišlo do novacije, do prenovitve njunega pred tem očitno darilnega, neodplačnega razmerja (1. odst. 323. čl. OZ). Toženka se je določeno vsoto denarja, ki ga je nesporno od tožnika prejemala, zavezala vrniti.

9. Pač pa pravilnosti te vsote v celoti ni mogoče preizkusiti, in sicer za 500 EUR. V toženkini izjavi je namreč navedeno, da njen dolg znaša 2690 EUR in da je 500 EUR dano pod vprašaj. Tudi to slednje sodišče prve stopnje korektno povzame. Ne pojasni pa, kako je to vprašljivost razjasnilo v breme toženke, saj jo obsodi na vsoto dolgovanega zneska in zneska pod vprašajem. S tem je v delu odločitve storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

10. Nobenih razlogov pa ni niti o tem, od kdaj je toženka s svojim dolgom v zamudi oz. zakaj jo je sodišče obsodilo na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 6. 12. 2011. Tudi v celotnem obrestnem delu sodbe je zato storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

11. Toženkini pritožbi je bilo torej delno treba ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti (1. odst. 354. čl. ZPP) ter vrniti zadevo glede 500 EUR in glede zahtevanih obresti v novo sojenje (oz. pisanje sodbe), delno jo zavreči (1. in 4. odst. 343. čl. ZPP), delno pa zavrniti – glede njene nasprotne tožbe in obveznosti plačila 2690 EUR – in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

12. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje o preostalem še spornem delu tožnikovega zahtevka (glede 500 EUR in glede obresti) poda jasne in celovite razloge. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja na dokazno breme, ki je na tožniku, in na dokazni standard, ki velja v pravdnem postopku, to je prepričanje – ko o obstoju spornega dejstva ne dvomi noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek. Glede obresti pritožbeno sodišče po podatkih v spisu in njegovih prilogah ugotavlja, da datum 6. 12. 2011 sovpada z datumom prve vložitve tožbe tožnika, ki pa jo je kasneje umaknil. Treba je opozoriti, da se šteje, da tožba sploh ni bila vložena, če je bila kasneje umaknjena (4. odst. 188. čl. ZPP), toženkina izjava pa je brez datuma in brez roka, v katerem se je zavezala dolg vrniti, navedeno je le „v obrokih v prihodnje kolikor se bo dalo čimprej.“

13. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (3. odst. 165 čl. ZPP). Tako lahko sodišče lahko ravna tudi tedaj, kadar le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo (4. odst. 165. čl. ZPP) in tako je ravnalo pritožbeno sodišče tudi v tem primeru.