Jedro

Tožničin preživninski zahtevek zoper toženca ni utemeljen, ker je bilo ugotovljeno, da se zaradi le tri leta trajajoče zakonske skupnosti njene premoženjske razmere in njen celoten socialni položaj vključno z zdravjem, niso v ničemer spremenili. Zaradi njene poroke s tožencem in sledeče razveze zakonske zveze z njim že po treh letih, se tako okolnosti na njeni strani, ki so odločilnega pomena za priznanje pravice do preživnine po določilu 81. člena ZZZDR, niso spremenile.

Kakor hitro tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do preživnine v breme toženca, ni podana niti podlaga za priznanje simbolične preživnine.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ugodi toženčevi pritožbi ter sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožničin zahtevek tudi v delu, ki se glasi: "Toženec M. B. je kot razvezani zakonec dolžan plačevati tožnici M. B., roj. P. na njene roke mesečno preživnino v znesku 7.000,00 SIT in to od vložitve tožbe dne 23.2.1999 dalje, pa vse dotlej, dokler bodo zato obstajali zakoniti pogoji.

Preživninske obveznosti po tej sodbi je toženec dolžan izpolniti, glede preživninskih zneskov zapadlih do pravnomočne sodbe v 15 dneh, v bodoče pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec in to v zneskih, ki so določeni s to sodbo, do prve uskladitve preživnine z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnih sklepih Vlade Republike Slovenije o uskladitvi preživnin in obvestilih Centra za socialno delo Ptuj, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe." Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške celotnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora tožnici, ki je njegova razvezana žena, plačevati mesečno preživnino po 7.000 SIT od 23.02.1999 dalje, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Ocenilo je, da obstajajo zakoniti pogoji za priznanje zahtevane preživnine. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec je v reviziji uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da se tožničin zahtevek zavrne. V reviziji poudarja, da sta živela skupaj manj kot tri leta, tožnica je bila ob poroki stara že 35 let ter se je do tedaj sama preživljala in enake možnosti preživljanja ima tudi po razvezi. Kakšna preživnina za socialno varnost ni potrebna, ljudem brez ustrezne delovne dobe pa je priznana tudi pravica do državne pokojnine. Ni utemeljeno, da bi moral skrbeti za tožnico in ji zagotavljati pogoje za pridobitev pokojnine. Sicer pa preživnine tudi ne zmore, ker nima dovolj sredstev niti za lastno preživljanje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožbo zaradi preživljanja je tožnica vložila nekaj mesecev po razvezi zakonske zveze s tožencem. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da tožnica iz opravičljivih razlogov ni sodelovala v razveznem postopku, da je zato pozneje vložila tožbo zaradi plačevanja preživnine utemeljeno in sta ji prisodili simbolično preživnino po 7.000 SIT mesečno. Ugotovili sta, da sta se pravdni stranki poročili 05.08.1995, razšli 12.06.1998 in se nato 01.10.1998 tudi razvezali. Ob poroki je bila tožnica stara 35 let, živela je z mamo in teto na maminem domu, tam sta živeli tudi pravdni stranki v času zakonske zveze in tožnica tam še naprej živi. Zakonska zveza je bila brez otrok. Tožnica je bila pred poroko le občasno v delovnem razmerju, tako da je imela skupaj le nekaj let delovne dobe, po poroki pa je čez mesec dni ostala brez dela in se pozneje ni zaposlila. Kot pred poroko je tudi pozneje pridobivala dohodek z občasnim delom pri okoliških kmetih. Zaradi ugotovljenih osebnih lastnosti in sposobnosti (mentalna rezervacija), ima manjše pridobitne sposobnosti. Je namreč sposobna opravljati le enostavna, manj zahtevna in nenormirana dela. Glede na ugotovljene okolnosti sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da je tožnica upravičena le do simbolične preživnine, ki bi ji zagotovila socialno varnost, ker je bil vprašljiv "njen doseg pogojev za upokojitev". Odločitev sta oprli na 81. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR).

Zakonska zveza predstavlja skupnost moža in žene, ki temelji med drugim tudi na medsebojni (materialni) pomoči (13. in 44. člen ZZZDR) ter daje pravico do preživljanja, če so izpolnjeni določeni pogoji (50. člen ZZZDR). Tudi po razvezi ima lahko zakonec pravico do določene preživnine v breme razvezanega zakonca, če izpolnjuje z 81. členom ZZZDR predpisane pogoje kot so, da je nepreskrbljen, ker nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti. Ker so zakonske skupnosti glede na dolžino trajanja, socialni položaj zakoncev, specifičnost njunih razmerij zaradi otrok ali načina pridobivanja sredstev za skupne potrebe in podobno, različne, je sodna praksa v okviru že navedenih določb iskala rešitve za vsak posamezen primer. Med pomembnimi okolnostmi, ki so bile odločilne za ugotovitev pravice zakonca do preživnine, so bile med drugim dolžina trajanja zakonske zveze, spremembe (predvsem socialne oziroma materialne) na strani upravičenca do preživnine zaradi sklenitve zakonske zveze, preselitev tega zakonca iz okolja, v katerem je do tedaj živel in podobno. Tako v primerih, če se je ugotovilo, da je zakonska zveza trajala le kratek čas in da se v tem času materialne razmere zakonca, ki je uveljavljal preživnino, niso bistveno spremenile, pa tudi sicer da ni prišlo do kakih sprememb, po stališčih sodišč zakonec ni imel pravice zahtevati preživnine na račun drugega zakonca.

Za pravno pravilno presojo tožničinega preživninskega zahtevka v tem primeru so bile po oceni revizijskega sodišča odločilne naslednje ugotovitve: da se je tožnica poročila s tožencem pri starosti 35 let, ko je že imela ustaljen način življenja, da je tedaj živela v skupnosti z mamo in teto, da je v tej skupnosti ostala tudi v času skupnega življenja s tožencem in prav tako po prenehanju te skupnosti, da je bila pred tem le občasno zaposlena, da je tožnica pred sklenitvijo zakonske zveze s tožencem in med njo pridobivala določena sredstva z občasnim delom, da se ta možnost po razvezi ni spremenila in da je njena skupnost s tožencem trajala le slaba tri leta. Predvsem pa je pomembno, da se v tem kratkem obdobju njene premoženjske razmere in njen celoten socialni položaj vključno z zdravjem, niso v ničemer spremenili. Zaradi njene poroke s tožencem in sledeče razveze zakonske zveze z njim že po treh letih, se tako okolnosti na njeni strani, ki so odločilnega pomena za priznanje pravice do preživnine po določilu 81. člena ZZZDR, niso spremenile. Tak zaključek utemeljuje tudi končna presoja sodišč nižjih stopenj, da je tožnica upravičena v breme toženca le do simbolične preživnine, ki sta jo opravičili predvsem z domnevo, da tožnica ne bo mogla izpolniti pogojev za upokojitev. Navedena presoja sodišč nižjih stopenj po oceni revizijskega sodišča nima opore v 81. členu ZZZDR. Kakor hitro tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do preživnine v breme toženca, ni podana niti podlaga za priznanje simbolične preživnine. Pri tem pa tudi razlogi sodišč nižjih stopenj, s katerimi utemeljujeta pravico do simbolične preživnine, niso utemeljeni. Namreč po določilu 59. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je zagotovljena pravica do državne pokojnine osebam, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ki izpolnjujejo tam navedene pogoje (če so v RS živeli najmanj 30 let med 15. in 65. letom, da nimajo pravice do pokojnine po zakonu in če so dopolnili 65 let starosti). Na podlagi vsega navedenega zaključuje revizijsko sodišče, da v dejanskem stanju, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj, ni utemeljen tožničin preživninski zahtevek na podlagi 81. člena ZZZDR. Zato je ugodilo toženčevi reviziji in na podlagi določila prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožničin preživninski zahtevek zavrnilo.

Postopek zaradi plačevanja preživnine razvezanega zakonca je del razveznega postopka. Zaradi tega in z upoštevanjem vseh okoliščin primera, je revizijsko sodišče na podlagi 413. člena ZPP (ki določa, da senat v zakonskih sporih odloči o stroških postopka po prostem preudarku) odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka tako na prvi, drugi in revizijski stopnji.