Jedro

Revizijski organ mora v postopku za preizkus zakonitosti prvostopne odločbe, s katero je priznan status žrtve vojnega nasilja, če je drugače presodil dokaze ter je njegov rezultat ugotovitvenega postopka drugačen, pred odločitvijo (o reviziji) dati stranki možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo ter možnost predložiti ali predlagati dodatne dokaze.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije, št. ... z dne 17. 4. 2001 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije je v obravnavani zadevi že odločilo s sodbo opr. št. U 819/2001-6 z dne 11. 3. 2002, s katero je tožbo zavrnilo, to sodbo pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom opr. št. I Up 574/2002-2 z dne 8. 10. 2004 razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovni postopek.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odločila, da se zdajšnjemu tožniku ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca, ter odpravila odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 5. 10. 2000, s katero so bili tožniku priznani ta status za obdobje od 1. 5. 1941 do 15. 5. 1945 ter pravice iz tega statusa: do doživljenjske mesečne rente, do doplačila zdravstvenih storitev ter do upoštevanja časa begunstva kot podlage za priznanje pokojninske dobe, zavrnjen pa njegov zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca za obdobje od 16. 5. 1945 do februarja 1951. Tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe navaja, da je odločitev prvostopnega organa v nasprotju z materialnim zakonom, kajti po 2. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) je status begunca mogoče priznati osebi, ki je iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegnila pred vojnim nasiljem oziroma prisilno izselitvijo, medtem ko pa tožnik ni izkazal, da bi njemu (kot tedaj dojenčku) in njegovi družini neposredno grozilo vojno nasilje iz razlogov, navedenih v zakonu, v izogib katerega naj bi iz L... pobegnili na B....

Tožnik v tožbi navaja, da so zaključki tožene stranke, da njemu in njegovi družini v aprilu 1941 ni grozilo vojno nasilje, nepravilni. Navaja, da je oče aktivno deloval v društvu pisateljev in pesnikov ter so bili doma vsi zelo narodno zavedni, in zaradi takšnega delovanja je oče po okupaciji izgubil službo, vrstile pa so se tudi v glavnem ustne grožnje s strani okupatorja. Zato so pobegnili v N... vas na B.... Da so grožnje dejansko obstajale, izhaja tudi iz dejstva, da so Italijani očeta julija 1942 ustrelili. Tudi po očetovi smrti so ostali na B..., ker so bili tam kriti oziroma so jim pomagali znanci in sorodniki. Narodno aktivna je bila tudi njegova mati, pomagala je na primer pri zbiranju oblek za partizane. Zaradi takega delovanja očeta in tudi matere je družini ob morebitni vrnitvi v L... grozilo taborišče oziroma druge oblike nasilja. Tožena stranka zgrešeno zaključuje ter se pri tem sklicuje na zglasilno polo, da bi se družina tožnika že pred koncem vojne vrnila v L..., pa tudi priče so potrdile njegove trditve, da so ves vojni čas preživeli na B.... Če bi bilo treba, predlaga, da se ponovno zasliši očetovi sestri AA in BB. Tožnik še navaja, da zglasilne pole, na katero se sklicuje tožena stranka, sploh ne pozna. Glede izpovedb prič dr. CC, DD, EE, FF in GG, ki so že vse pokojne in na katere se izpodbijana odločba tudi opira, tožnik navaja, da so jih priče podale v drugih ne pa v obravnavanem postopku, zato o okoliščinah, ki so relevantne za obravnavano zadevo, sploh niso bile zaslišane. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in vzdrži v veljavi prvostopno odločbo oziroma če je treba, vrne toženi stranki zadevo v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri ugotovitvah in navedbah v izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem postopku.

To sodišče je v svoji sodbi opr. št. U 819/2001-6 z dne 11. 3. 2002 presodilo, da je tožena stranka ob odpravi prvostopne odločbe utemeljeno tožniku zavrnila priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca. Izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da bi se tožnik in njegova družina leta 1941 iz razlogov po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN, torej političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih, morali tožnik in njegova družina leta 1941 umakniti na Bloke zaradi bega pred vojnim nasiljem okupatorja in tam živeti do konca vojne. Groženj priče ali sploh niso omenjale (HH in II) ali pa niso bile opisane po konkretnih dejanjih in okoliščinah (AA), ne izhajajo pa tudi ne iz listinskih dokazil, celo tožnik pa jih je navajal zgolj pavšalno. Tožnik je bil dvakrat pozvan k dopolnitvi zahteve ter je bil v teh pozivih seznanjen z dejstvi in okoliščinami, relevantnimi za odločitev, ki jih je treba izkazati z dokazili, vendar je predlagal zaslišanje le potem tudi zaslišanih prič, predložil tudi ni nobenih listinskih dokazil, zato v upravnem sporu, ker je imel to možnost že v upravnem postopku, ne bi več mogel imeti možnosti predlaganja novih dokazov. Glede uporabljenih izjav CC, DD in EE pa je tožnik organu sam predlagal, naj jih zaradi pomanjkanja drugih dokazov v postopku uporabi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je v sklepu opr. št. I Up 574/2002-2 z dne 8. 10. 2004, s katerim je razveljavilo sodbo tega sodišča, presodilo, da je to sodišče kršilo določbe Zakona o upravnem sporu (ZUS), ker je potrdilo nezakonito odločbo tožene stranke, ki v revizijskem postopku tožniku ni dala možnosti, da izpodbija njene ugotovitve, na katere je oprla svojo odločitev. Tožnik je tako šele v tožbi mogel uveljavljati dodatne dokaze: zaslišanje prič AA in BB, ki naj bi potrdili obstoj neposredno grozečega nasilja tožnikovemu očetu, ki je okoliščina, bistvenega pomena za odločitev. Ustrelitev tožnikovega očeta julija 1942 pa tudi po presoji vrhovnega sodišča ne more potrjevati neposrednih groženj kot razloga za begunstvo tožnikove družine.

Po ponovni presoji sodišče zaključuje, da je tožba utemeljena.

Tožena stranka, ki je v postopku za preizkus zakonitosti izdane prvostopne odločbe v reviziji drugače presodila dokaze ter oprla odločitev na drugačen rezultat ugotovitvenega postopka, bi tožniku pred odločitvijo v zadevi morala dati možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, na katere kot ključne je oprla (drugačno) odločitev, ter možnost predložiti ali predlagati nove (dodatne) dokaze. Ob tem ko je prvostopni organ zaključil, da iz zbranih dokazov izhaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunca iz 1. odstavka 2. člena ZZVN (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98 - odl. US, 43/99, 19/00 - odl. US, 28/00), pa je tožena stranka namreč presodila, da zatrjevano vojno nasilje, ki naj bi grozilo tožnikovi družini ter bilo razlog za njihov beg od doma, v smislu navedene določbe ZZVN (iz političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov) ni izkazano in tudi ne bivanje zdoma ves vojni čas, ter tožniku priznanje statusa begunca zavrnila, ne da bi tožniku pred odločitvijo omogočila, da njene ugotovitve izpodbija z nasprotnimi trditvami in dokazi. Tožnik torej utemeljeno, saj v upravnem postopku te možnosti ni imel, ugovarja, da je sklep o dejanskem stanju, na katerem temelji izpodbijana odločba, preuranjen ter za svoje trditve predlaga dodatne dokaze.

S takim svojim postopanjem, ko tožniku ob drugačni presoji dokazov pred odločitvijo ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, je tožena stranka kršila pravila postopka (1. odstavek 8. člena ZUP/86), taka kršitev pa vselej šteje za bistveno kršitev pravil postopka (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS). Ker so bistvene kršitve pravil postopka razlog za odpravo izpodbijanega akta kot nezakonitega, je sodišče tožbi moralo ugoditi in je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo (3. točka 1. odstavka 60. člena ZUS) ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, da bo v tridesetih dneh izdala novo odločbo, vezana pri tem na pravno mnenje sodišča in njegova stališča glede postopka (2. in 3. odstavek istega člena).

Po povedanem o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja tožniku ni mogoče odločati, ne da bi bil pred tem postopek dopolnjen v skladu s pravnim mnenjem in stališči te sodbe. Upoštevaje navedeno bo po odločitvi tožene stranke (102. člen Zakona o vojnih invalidih, Uradni list RS, št. 63/95, 62/96 sklep US, 2/97 odl. US, 19/97, 21/97, 75/97 v zvezi z 20. členom ZZVN) ta postopek vodila sama ali pa v ponovnem postopku prvostopni organ. Treba pa bo izvesti dokaze za razjasnitev spornih okoliščin (razlogov za beg od doma ter razlogov za bivanje zdoma tožnikove družine za ves čas zatrjevanega bega), ki jih je tožnik mogel predlagati šele v tožbi: zaslišati kot priči BB in AA (njo zgolj, da konkretizira svojo izpovedbo glede groženj kot razloga za beg družine, saj je sicer njena izpovedba kot priče v spisu) in po potrebi še drugih, te dokaze pa bo po načelu proste presoje dokazov (10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04) treba presoditi tudi skupaj z dokazi, izvedenimi v prejšnjem postopku (izpovedba AA, HH, II, vpogled v javne in zasebne listine v spisu), dedičema po pok. tožniku oziroma tistemu od njiju, ki bo namesto tožnika vstopil v upravni postopek in ga nadaljeval, pa pri tem dati možnost sodelovanja pri izvajanju dokazov ter da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v zadevi, pri čemer naj se temu tudi pokaže (če se bo odločitev opirala nanjo) zglasilno polo (ki je kot del arhivskega gradiva javna listina), da bo možno dokazovanje nasprotnih dejstev od tistih, ki iz listine izhajajo, saj v tožbi tožnik utemeljeno ugovarja, da mu taka možnost prej ni bila dana. Šele po tako dopolnjenem postopku in ob upoštevanju tudi stališča vrhovnega sodišča v sklepu (ki ga je le-to zavzelo pri preizkusu pravilnosti presoje tožbenega ugovora s strani tega sodišča), da ustrelitve tožnikovega očeta ni mogoče šteti kot razloga za odhod tožnikove družine od doma (pač pa kot kazen zaradi udeležbe na partizanskem mitingu), bo možno ponovno odločati o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja - begunca tožniku. Da bo po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN status žrtve vojnega nasilja - begunca tožniku mogoče priznati oziroma v reviziji s tako odločitvijo soglašati, pa bo moral ugotovitveni postopek dajati podlago za zaključek, da je s strani tožnika (oziroma oseb, ki po njem nadaljujejo postopek), kajti na njem je dokazno breme, izkazano, da je šlo pri umiku tožnika in njegove družine leta 1941 na B... in njihovem bivanju tam vse do konca vojne za beg pred vojnim nasiljem okupatorja zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov. V zvezi z rokom za izdajo revizijske odločbe v izvrševanju sodbe pa sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. U 20/94-5 z dne 18. 12. 1995, po katerem v ponovnem revizijskem postopku revizijski rok treh mesecev za izdajo revizijske odločbe (določen v 1. odstavku 103. člena ZvojI) ne začne ponovno teči, pač pa je edini rok za izdajo odločbe rok iz 3. odstavka 60. člena ZUS (to je trideset dni od dneva, ko je - v obravnavanem primeru revizijski - organ dobil sodbo, če sodišče ni določilo drugačnega roka) ter da se po brezuspešnem poteku tega roka šteje, da je v reviziji soglasje k odločbi dano.

Sodišče je o tožbi odločilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), zadevo pa nato na podlagi 2. in v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.