Jedro

Tožnik v tem sporu od tožene stranke zahteva plačilo odškodnine zaradi nepravočasnega priznanja pravice do starostne pokojnine, ki mu je nastala zato, ker mu tožena stranka ni pravočasno izdala ustreznega potrdila, ki služi za priznanje delovne dobe. V konkretnem primeru (še ni) izkazan element protipravnosti, ki bi ob obstoju ostalih elementov škodne odgovornosti lahko bremenil toženo stranko za plačilo odškodnine. Pri pojmu protipravnosti gre za pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkreten primer posebej in predstavlja osrednje vprašanje pri definiranju podlage za povračilo škode.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 10.055,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz I. točke izreka, višji zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 196,03 EUR v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, kar zahteva iz naslova stroškov več je zavrnilo (II. točka izreka), tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter stroške postopka naloži v plačilo tožniku. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku ugovarjala v celoti, po temelju in višini, ugovarjala je pasivno legitimacijo v delu, kjer je tožnik zahteval razliko med nadomestilom in plačo, ugovarjala je tudi zastaranje. Elementi odškodninske odgovornosti niso podani, predvsem ne protipravnost, krivda javnih uslužbenk ni podana, ni podana vzročna zveza, škoda tožniku ni nastala, in ni nastala v vtoževani višini. Tožnik ni izpolnil pogojev za starostno upokojitev 18. 7. 2007. Ne držijo navedbe, da bi se lahko upokojil 14 mesecev prej, kot se je dejansko. Tožnikove trditve, da se ni mogel upokojiti iz razloga, ker tožena stranka ni izdala potrdila, ne držijo. Tožnik se ni mogel upokojiti, ker pri ZPIZ ni podal zahteve za uveljavitev pravice do starostne pokojnine, ki jo lahko poda le zavarovanec. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev, posledično zato tudi sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, obrazložitev pa je tudi sama s seboj v nasprotju. Dokazno breme glede nedopustnega ravnanja, vzročne zveze ter obstoja škode je na strani tožnika, dokazno breme glede neobstoja krivde pa je na strani tožene. Tožnik ni dokazal obstoja vzročne zveze, nedopustnega ravnanja javnih uslužbenk tožene stranke ter obstoja in višine škode. Tožena stranka je ugovarjala, da krivda v ravnanju njenih uslužbenk pri izdaji potrdila ni bila podana niti v obliki naklepa niti malomarnosti. Sodišče niti ni ugotovilo, da sta uslužbenki, ki sta izdajali potrdila, odgovorni za to, da tožniku potrdilo ni bilo izdano. Le-ti sta potrdili navedbe tožene stranke, da nista razpolagali z delavsko knjižico tožnika v času izdaje potrdila, saj dejansko tožnik pri toženi stranki ni delal že od leta 1997. Sodišče prve stopnje tudi ni moglo ugotoviti, da tožena stranka potrdila ni izdala pravočasno, saj ni ugotavljalo niti ni ugotovilo, kdaj bi bila izdaja potrdila pravočasna. Tožena stranka se strinja, da bi lahko sodišče prve stopnje ugotavljalo vprašanje zavarovalne dobe s povečanjem za čas od 1. 7. 2000 do 11. 1. 2001 tudi v tem postopku, če ne bi tožnik že predhodno vložil tožbe. O predhodnem vprašanju bi lahko odločil tudi ZPIZ, če bi tožnik vložil zahtevo za priznanje pravic, preden je tožena stranka izdala sporno potrdilo, vendar je ni vložil. Tožnik je zatrjeval, da je izpolnil pogoje za upokojitev na dan 18. 7. 2007 na podlagi Zakona o policiji, česar ni dokazal. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in ni ugotovilo, kdaj je tožnik dejansko izpolnil pogoje za upokojitev. Tudi če bi tožniku zaradi kasnejše upokojitve škoda nastala, to ne more biti posledica ravnanja uslužbenk tožene stranke, temveč posledica neaktivnosti tožnika samega. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožnik ni mogel uveljavljati pravice do pokojnine vse do dne, ko mu je tožena stranka izdala potrdilo. Glede na dejstvo, da je tožnik čakal z uveljavitvijo pravice do starostne pokojnine do leta 2008, navedeno ni bilo odvisno od izdaje potrdila. Pogoj za starostno upokojitev ni izdaja potrdila, temveč je pogoj zavarovalna doba oziroma dopolnjena pokojninska doba. Potrdilo delodajalca je lahko le dokaz in ne zakonit pogoj za nastop določenega pravno pomembnega dejstva. Napačno je sodišče prve stopnje ugotovilo dejansko stanje v delu, kjer je ugotovilo, da je kasnejše priznanje pridobitve pravice do starostne pokojnine pomenilo za tožnika škodo. Neizdaja potrdila ni povzročila finančnega prikrajšanja tožnika. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je višina škode pravno vprašanje. Dokazno breme glede obstoja in višine škode je na strani tožnika, ki s svojim laičnim obračunom ni mogel dokazati utemeljenosti svojega zahtevka po višini. Sodišče prve stopnje pa je napačno ugotovilo, da je tožena stranka obračunu tožnika nasprotovala nesubstancirano in pavšalno. Ker je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo, da bi pokojnina šla tožniku od 1. 7. 2008 dalje, čeprav datuma izpolnjevanja pogojev za upokojitev ni ugotavljalo, je mesečne zneske pokojnine tožniku napačno prisodilo. Tožena stranka vlaga pritožbo tudi v obrestnem delu, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti od posameznih glavnic, ker ne dolguje glavnice, tudi ne dolguje obresti od vtoževanih glavnic. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških postopka. Zakon o odvetniški tarifi ne daje podlage, da bi sodišče lahko materialne stroške priznalo dvakrat, enkrat kot specificirane, drugič kot pavšalne stroške. Izrek o stroških ni obrazložen. Tožniku tudi ne gredo potni stroški v višini kilometrine, temveč le povrnitev stroškov za javni prevoz. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik se pritožuje v delu odločitve o povrnitvi stroškov postopka. Sodišče je očitno spregledalo, da je imel tožnik pooblaščenca, da je le-ta vložil pripravljalno vlogo, ni pa bil prisoten na narokih. Tožnik je priglasil odvetniške stroške, ki so bili v vlogi pomotoma priglašeni po Odvetniški tarifi, namesto po ZOdvT. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in toženi stranki naloži še dodatnih 531,96 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika navaja, da tožnik ni izkazal, da je imel stroške z zastopanjem po odvetniku, saj ni predložil dokazila o plačilu računa odvetniku, niti računa za odvetniške storitve. Odvetnik ni sestavil tožbe in ni bil prisoten na naroku, zato meni, da je pritožba neutemeljena.

Glede odgovora tožnika na pritožbo tožene stranke pa tožena stranka vztraja pri že podanih navedbah v pritožbi, odgovoru na tožbo in dosedanjih vlogah. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval odškodnino iz naslova prikrajšanja v zvezi z izplačilom starostne pokojnine, ker mu je tožena stranka šele 29. 9. 2008 izdala potrdilo, da je do 11. 1. 2001 delal na delovnem mestu, na katerem se zavarovalna doba šteje s povečanjem, namesto, da bi mu potrdila izdala že 8. 4. 2003. Zaradi prepozno izdanega potrdila je lahko podal zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine šele 8. 10. 2008, namesto 18. 7. 2007, nastalo škodo v razliki med denarnim nadomestilom oziroma plačo ter starostno pokojnino pa vtožuje v tem sporu.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je ravnanje tožene stranke, ki je bila dolžna tožniku izdati potrdilo, ki služi za priznanje pokojninske dobe, šteti za škodljivo ravnanje, ki se je posledično odrazilo v škodi nastali tožniku. Prepozna izdaja potrdila o priznanju zavarovalne dobe s povečanjem za čas od 1. 7. 2000 do 11. 1. 2001 je šteti kot protipravno ravnanje tožene stranke, delavci tožene stranke pa so tožniku odgovorni za škodo vsaj iz malomarnosti. Tožniku je bila zaradi prepozno izdanega potrdila povzročena škoda zaradi nepravočasnega priznanja pravice do starostne pokojnine v obdobju od julija 2007 do septembra 2008. Zato je zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Pritožbeno sodišče ne sprejema dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji predvsem na ugotovitvi, da tožena stranka tožniku ni pravočasno izdala ustreznega potrdila, ki služi za priznanje delovne dobe in ugotovitvi, da mu je zaradi navedenega nastala premoženjska škoda zaradi nepravočasnega priznanja pravice do starostne pokojnine v času od julija 2007 do septembra 2008. 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) določa, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. V tej zvezi morajo biti podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti: protipravnost, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda povzročitelja. Delodajalec je odškodninsko odgovoren delavcu, če utrpi škodo, povezano z delom zaradi kršenja pravic iz delovnega razmerja. Delodajalčeva odgovornost se presoja po krivdnem načelu za vse oblike krivde, med ostalim tudi za navadno malomarnost in po načelu vzročnosti (objektivne odgovornosti). Delodajalec je tako odgovoren za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo opredeljuje 132. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS št. 83/2001 in naslednji).

Pritožba utemeljeno opozarja, da v konkretnem primeru ni (še ni) izkazan element protipravnosti, ki bi ob obstoju ostalih elementov škodne odgovornosti lahko bremenil toženo stranko za plačilo odškodnine. Pri pojmu protipravnosti gre za pravni standard, ki se oblikuje za vsak konkreten primer posebej in predstavlja osrednje vprašanje pri definiranju podlage za povračilo škode. Tožena stranka je tožniku dejansko šele po pravnomočni sodbi izdala potrdilo o priznanju zavarovalne dobe s povečanjem za čas od 1. 7. 2000 do 11. 2. 2001, vendar pa v konkretnem primeru še ni mogoče zaključiti, da je bilo ravnanje tožene stranke nedopustno in s tem izkazan škodni element protipravnosti. Tožena stranka je takoj po pravnomočnosti sodbe izdala sporno potrdilo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedi prič A.A. in A.B. ter je oprlo obstoj protipravnosti ravnanja tožene stranke le na sodbo Delovnega in socialnega sodišča opr. št. I Pd 75/2007. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnik ni dokazal, da je izpolnil pogoje za upokojitev na dan 18. 7. 2007 na podlagi Zakona o policiji (ZPol, Ur. list RS št. 110/2003 in naslednji), sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotavljalo niti ugotovilo, kdaj je tožnik dejansko izpolnil pogoje za upokojitev. Tožena stranka je tožniku s potrdilom z dne 8. 4. 2003 priznala delovno dobo s povečanjem za čas od 22. 5. 1997 do 30. 6. 2000, s potrdilom z dne 29. 9. 2008 pa še za čas od 1. 7. 2000 do 11. 1. 2001 potem, ko mu je bila zavarovalna doba s povečanjem priznana s sodbo na podlagi pripoznave in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 75/2007 z dne 3. 7. 2008. Potem, ko je tožnik pridobil potrdilo, je dne 9. 10. 2008 vložil zahtevo za uveljavitev starostne pokojnine, z odločbo z dne 24. 4. 2009 pa je bilo odločeno, da ima pravico do starostne pokojnine od 8. 10. 2008 dalje. Tožnik je pravico do starostne pokojnine uveljavljal šele 9. 10. 2008 in ne 18. 7. 2007, ko naj bi izpolnil pogoje za upokojitev. Tožnik torej ni vložil zahteve za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja pred 9. 10. 2008, kljub temu, da pogoj za starostno pokojnino ni izdaja potrdila, temveč dopolnjena zavarovalna oziroma pokojninska doba.

Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je višina odškodnine dejansko vprašanje in ne pravno, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožena stranka je natančno pojasnila zakaj se z obračunom, kot ga je postavil tožnik ne strinja, vendar se sodišče prve stopnje do ugovorov tožene stranke ni opredelilo in tudi ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov, niti s strani tožnika, niti s strani tožene stranke, kljub temu, da je dokazno breme glede obstoja in višine škode na strani tožnika.

Sodišče prve stopnje vseh odločilnih dejstev ni ugotovilo, kar pomeni, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter jo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje razčisti vprašanja, ki jih je pritožbeno sodišče izpostavilo v obrazložitvi, nato pa naj ponovno oceni te in že izvedene dokaze ter o zadevi ponovno odloči. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh relevantnih dejstev. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jo bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke je posledično ugodilo tudi pritožbi tožnika, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno odločalo tudi o stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).