Jedro

V tretjem odstavku 16. člena ZARSS je določeno, da se vročanje vabil na srečanja in naroke v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov po tem zakonu opravi po pravilih pravdnega postopka, kar pomeni, da se v skladu z določbami 137. člena ZPP v primeru, kadar ima stranka pooblaščenca, vročajo pisanja njemu in ne stranki osebno. To pravilo torej nedvoumno velja za vabila na srečanja in naroke, na katerih morajo biti navzoče stranke osebno, medtem ko so pooblaščenci na srečanjih in narokih le lahko in torej neobvezno navzoči. Zato po presoji sodišča ni razlogov za to, da bi takšen način vročanja ne veljal tudi za vročanje pisanj, s katerimi sodišče stranki ponudi možnost alternativnega reševanja sporov.

Po določbah 28. člena ZBPP je prosilec za BPP dolžan dati soglasje za mediacijo le v primeru, če ga je predhodno dala nasprotna stranka, kar po logiki stvari pomeni, da mora biti ob tem, ko mu je ponujena mediacija, tudi že seznanjen, da nasprotna stranka z mediacijo soglaša.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodnika svetnika pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani št. Bpp 299/2013 z dne 21. 10. 2013 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 285 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka ugotovil, da tožnica ni upravičenka do BPP ter v 2. in 3. točki izreka odločil, da tožnica v individualnem delovnem sporu, ki se na Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani obravnava pod opr. št. I Pd 1365/2013, ne more več zaprositi za BPP in da je dolžna vrniti neupravičeno prejeto BPP v znesku 230,60 EUR v 15 dneh od prejema odločbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka izpolnitvenega roka do plačila na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožnici z odločbo Bpp 299/2013 z dne 24. 5. 2013 dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje, vročitev sodne odločbe ter oprostitev plačila sodnih stroškov v postopku na prvi stopnji v individualnem delovnem sporu zoper delodajalca A.A. zaradi izplačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja, ki se vodi pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Pd 1365/2013, ter da je bil za nudenje BPP tožnici določen odvetnik B.B. iz Ljubljane.

Tožnici je bila BPP dodeljena, ker je izpolnjevala tako subjektivne kot objektivne pogoje za dodelitev. V odločbi je bila izrecno opozorjena na določbe 28. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), po katerih je v sodnem postopku dolžna dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka in da je dolžna v postopku mediacije sodelovati, ter da ji v nasprotnem primeru preneha pravica do BPP oziroma se šteje, da gre za neupravičeno prejeto BPP, če so stroški že nastali, medtem ko v isti zadevi za BPP ne more več zaprositi.

Pri vpogledu v sodni spis I Pd 1365/2013 je strokovna služba za BPP ugotovila, da je sodišče v skladu z določbami Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (v nadaljevanju ZARSS) 23. 9. 2013 obema strankama poslalo ponudbo za podajo soglasja k začetku postopka mediacije. Tožeča (pravilno: tožena) stranka je 30. 9. 2013 podala soglasje za mediacijo, tožnica pa je istega dne podala izjavo, da v postopku mediacije ne želi sodelovati in torej soglasja k mediaciji ni podala. Tožnica torej ni ravnala v skladu z določbami ZBPP, čeprav je bila na obveznost, da poda soglasje k mediaciji, v odločbi izrecno opozorjena. Zato se šteje, da je prejela BPP neupravičeno in zato je na podlagi citiranih določb 28. člena ZBPP odločeno tako, kot sledi iz izreka odločbe.

Tožeča stranka toži zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter predlaga, da naslovno sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločb odpravi. V tožbi navaja, da je bila tožnici BPP dodeljena zaradi njenega izredno slabega premoženjskega stanja, do katerega je prišlo zaradi večletnega izkoriščanja in neizplačevanja plač s strani bivšega delodajalca. Prav z odločbo o BPP ji je bilo prvič omogočeno, da se zoperstavi nezakonitemu ravnanju delodajalca. Potem pa je nenadno in povsem nepričakovano prejela izpodbijano odločbo, s katero ji je bila odvzeta pravna pomoč ter posledično onemogočeno učinkovito nadaljevanje delovnega spora in hkrati celo naloženo plačilo denarnega zneska, ki ga ni zmožna plačati.

Pri tem tožnica na prvem mestu poudarja, da je vabilo na mediacijo prejela zgolj tožnica osebno, ne pa tudi njen pooblaščenec. S tem je bil kršen prvi odstavek 88. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki jasno določa, da se pisanja vročajo pooblaščencu. Zato se pooblaščenec ni mogel izjaviti o tem, ali podaja soglasje k mediaciji ali ne, opustitev vročitve pa zato predstavlja kršitev načela zaslišanja stranke po 9. členu ZUP. Če bi bilo vabilo vročeno odvetniku, bi le-ta sam podal soglasje in zato je kršitev absolutno bistvena, saj pooblaščencu možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, ni bila dana.

Nadaljnja kršitev pravil upravnega postopka pa je v tem, da tožena stranka tožeče ni nikoli pozvala, da pove, zakaj se odpoveduje mediaciji, in je ni posebej opozorila o negativnih posledicah, če soglasja ne da. Tožnica je pri tem, ko je sporočila, da se mediacije ne bo udeležila, ravnala laično in instiktivno, saj so odnosi z bivšim delodajalcem tako načeti, da ni mogoče verjeti, da bi prišlo do poravnave. Tožnica si zato ni predstavljala, da jo lahko doletijo tako hude posledice, kot so ji bile izrečene z izpodbijano odločbo. Odločba sicer vsebuje opozorilo, ki pa ga pravni laik ne more opaziti. Poleg tega je tožnica državljanka Bosne in Hercegovine in ima zato težave z razumevanjem in še posebej z branjem slovenskega jezika. To pa po mnenju tožeče stranke pomeni, da je tožena stranka kršila 7. člen ZUP, ker ni poskrbela za varstvo pravic strank v postopku oziroma je opustila obvezno ravnanje, zaradi česar so se vse negativne posledice zgrnile prav na nič krivo in prava neuko tožečo stranko, vse navedene procesne kršitve pa so privedla tudi do napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da je bila ponudba za mediacijo res poslana naravnost tožeči stranki in ne njenemu pooblaščencu, da pa na tak način tožena stranka pošilja ponudbo za mediacijo vsem strankam, glede na to, da je po določbah ZARSS mediacija neformalen postopek, namenjen temu, da stranki stopita v neposreden stik in se pričneta pogovarjati o možni mirni rešitvi spora. V postopku po ZARSS se ne uporabljajo določbe ZUP, temveč določbe ZARSS in Programa alternativnega reševanja sodnih sporov toženke, tako da se vsa pisanja pošiljajo neposredno strankam. Glede na to, da je tožnica imela odvetnika, bi lahko stopila z njim v stik, ko je prejela ponudbo za mediacijo. Tako pa ne le, da ni podala soglasja k mediaciji, ampak je izrecno izjavila, da v postopku mediacije ne želi sodelovati. Njene izjave ne more opravičevati dejstvo, da je prava neuka.

Tožeča stranka se s takšnimi pojasnili tožene stranke ne strinja. V pripravljalni vlogi opozarja na 34. člen ZBPP, ki napotuje pristojni organ za BPP, da postopa po ZUP, če ta zakon ne določa drugače. Pa tudi, če bi bilo treba uporabiti določbe ZARSS, bi to po mnenju tožnice ne spremenilo ničesar, saj je v tretjem odstavku 16. člena določeno, da se vročanje vabil v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov opravi po pravilih pravdnega postopka. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa v prvem odstavku 137. člena določa, da se v primeru, če ima stranka pooblaščenca, vročajo pisanja njemu, če ni v tem zakonu drugače določeno. Pri tem tožeča stranka opozarja še na stališče sodne prakse (v sodbi II Cp 1267/2013), po katerem se neposredno vročanje stranki, kadar ima ta pooblaščenca, ne šteje za veljavno opravljeno in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Tožba je utemeljena.

Dejanske okoliščine v zadevi niso sporne. Tako ni spora o tem, da je bila tožnici poslana ponudba za mediacijo ter da je tožnica soglasje k mediaciji odklonila. Iz podatkov, ki so v spisih, tudi povsem jasno sledi, da je bila tožnica v odločbi o dodelitvi BPP izrecno opozorjena na posledice, ki jo zadenejo, če soglasje k mediaciji odkloni.

Obenem pa iz spisov kot nesporno sledi, da je bila ponudba za mediacijo poslana tožnici osebno in ne pooblaščencu, ki ji je bil dodeljen z odločbo. Po pojasnilu tožene stranke, ki ga je dala v odgovoru za tožbo, zato, ker je mediacija po določbah ZARSS neformalen postopek, ki je namenjen temu, da si stopita nasproti stranki osebno in se pričneta pogovarjati o mirni rešitvi spora. Pri tem tožena stranka pravilno poudari, da se v postopku alternativnega reševanja sodnih sporov ne uporabljajo določbe ZUP, na katere se sklicuje tožeča stranka v tožbi. Uporabljajo se določbe ZARSS oziroma določbe predpisov, na katere se sklicuje ta zakon. Glede vročanja pisanja, s katerim sodišče strankam ponudi možnost alternativnega reševanja sporov, v ZARSS ni posebnih določb, tako tudi ni določbe, po kateri bi se takšna pisanja pošiljala neposredno strankam, kot sledi iz odgovora na tožbo. Pač pa je v tretjem odstavku 16. člena določeno, da se vabila na srečanja in naroke v okviru postopkov alternativnega reševanja sporov po tem zakonu in torej tudi v postopku mediacije, opravi po pravilih pravdnega postopka, kar pomeni, da se v skladu z določbami 137. člena ZPP v primeru, kadar ima stranka pooblaščenca, vročajo pisanja njemu in ne stranki osebno. To pravilo torej nedvoumno velja za vabila na srečanja in naroke, na katerih morajo biti navzoče stranke osebno, medtem ko so pooblaščenci na srečanjih in narokih le lahko in torej neobvezno navzoči. Zato po presoji sodišča ni razlogov za to, da bi takšen način vročanja ne veljal tudi za vročanje pisanj, s katerimi sodišče stranki ponudi možnost alternativnega reševanja sporov in pri katerem, kot že rečeno, drugačen (oseben) način vročanja ni posebej določen. Čim pa je tako, se v konkretnem primeru pokaže, da ponudba ni bila vročena pravilno in da je zato, vključno s tožničinim odklonilnim odgovorom, ni mogoče upoštevati pri odločanju.

Poleg tega iz izpodbijane odločbe in predloženih spisov sledi, da je bila ponudba za mediacijo poslana obema strankama v delovnem sporu, to je tožnici in njenemu bivšemu delodajalcu, istočasno in da torej tožnica ob ponudbi za mediacijo še ni bila seznanjena s soglasjem, ki ga je dala tožena stranka. Po določbah 28. člena ZBPP pa je prosilec za BPP dolžan dati soglasje za mediacijo, če da soglasje tudi nasprotna stranka. Soglasje je torej dolžan dati le v primeru, če ga je predhodno dala nasprotna stranka, kar po logiki stvari pomeni, da mora biti ob tem, ko mu je ponujena mediacija, tudi že seznanjen, da nasprotna stranka z mediacijo soglaša. Ker v konkretnem primeru postopek ni tekel na opisan način in torej tožnica takrat, ko je dobila ponudbo, še ni vedela za dano soglasje tožene stranke, je po presoji sodišča tudi iz tega razloga odločeno nepravilno ter pri tem v nasprotju z (materialno) določbo ZBPP upoštevan tožničin odgovor na poslano ponudbo.

Takšno stališče, ki ga je v zvezi z vročanjem ponudbe stranki za mediacijo zavzelo sodišče v tej sodbi pa nenazadnje potrjuje tudi vsebina Programa alternativnega reševanja delovnih sporov pri delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani, na katerega se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo. Le-ta v zvezi s postopkom ponudbe v 3. točki določa, da se ponudbo stranki za mediacijo priloži k pozivu toženi stranki za podajo odgovora na tožbo ter da se nato, v primeru podanega soglasja za mediacijo s strani tožene stranke, tožeči stranki hkrati z odgovorom na tožbo pošlje tudi ponudba za mediacijo z rokom za podajo soglasja. Očitno je torej, da se na ta način tudi ponudba za mediacijo (enako kot tožba oziroma odgovor na tožbo) vroča, kadar ima stranka pooblaščenca, pooblaščencu. Očitno pa je tudi, da se tožeči stranki ponudi mediacija šele po tem, ko je že podano soglasje s strani tožene stranke. Predvsem pa tudi v omenjenem Programu ni nikjer določeno, da se vsa pisanja pošiljajo neposredno strankam, kot navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo. Določeno je le, in sicer kot izjema in ne kot pravilo, da se v skladu z dobro prakso, vabljenje na drugo in vsa morebitna nadaljnja mediacijska srečanja, če je le mogoče, opravi neposredno, in to na podlagi ustnega dogovora med strankami in mediatorjem. Sicer pa je tudi v Programu določeno enako kot v ZARSS, da se vročanje vabil na prvo mediacijsko srečanje opravi po pravilih pravdnega postopka.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi.