Jedro

Ob tehtanju stopnje krivde po drugem odstavku 178. člena ZOR je treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče. Tehtanje kršitev tožnika (prekoračitev hitrosti za več kot 30 %) in zavarovanca tožene stranke (izsiljevanje prednosti) pokaže, da je nekoliko večji delež krivde na strani zavarovanca tožene stranke, a zaradi razmeroma visoke hitrosti tožnika (ki kljub določeni prekoračitvi hitrosti, dovoljeni na spornem odseku ceste, vendarle ne bi pripeljala do prometne nesreče), zaradi katere tožnik ni mogel preprečiti nesreče (pa bi jo, če bi ne vozil s hitrostjo več kot 20 km/h od dovoljene), vendarle ne večji od 60 %.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 6.6.1996. Presodilo je, da je tožnik sam 40 % odgovoren za nastanek škode in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 97.704 SIT za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1996 do plačila, 1.050.000 SIT za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.4.2003 (dan izdaje sodbe prve stopnje) do plačila in 155.514 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo (za plačilo 1.550.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.6.1998 do plačila) in premoženjsko škodo (65.136 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1996 do plačila) ter v obrestnem delu (za zakonske zamudne obresti od 1.050.000 SIT za čas od 12.6.1998 do 23.4.2003) zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, in sicer glede zamudnih obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (te tečejo še od 1.1.2002 do 24.4.2003 po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero) in glede stroškov postopka. V preostalem delu (tožnik je sodbo prve stopnje izpodbijal v celotnem zavrnilnem delu) pa je njegovo pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo in predlagal, da revizijsko sodišče sodbi druge in prve stopnje spremeni tako, da tožniku poleg prisojene odškodnine prisodi še nadaljnjo v znesku 1.615.136,80 SIT. Navaja, da sta sodišči druge in prve stopnje glede tožnikove sokrivde za škodni dogodek bistveno kršili določbe pravdnega postopka, in sicer 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanih sodbah v nasprotju z listinami in drugimi dokazi, poleg tega pa sta sodišči tudi zmotno uporabili materialno pravo. Po njegovem mnenju sta sodišči povsem spregledali, da iz izvedenskega mnenja izvedenca cestno prometne stroke izhaja, da je voznik tovornjaka zapeljal z neprednostne ceste na prednostno, po kateri je vozil tožnik, ne da bi imel pogoje za to, saj prednostna cesta ni bila prosta. Tovornjak, ki je skupaj s tovorom tehtal približno 11 ton, je tožniku zaprl pot, tožnik pa kljub temu, da je takoj zaviral in se izogibal, trčenja ni mogel preprečiti. F. je imel preglednost na razdalji 135 m in se očitno sploh ni prepričal, ali je cestišče prednostne ceste prosto. Tovornjak je še posebej nevarno vozilo in F. je s svojo vožnjo storil eno od najhujših kršitev Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa. Tožnik je res prekoračil maksimalno dovoljeno hitrost 80 km/h in je vozil pred zaviranjem s hitrostjo 110 km/h, vendar prekoračitev dovoljene hitrosti ni v nobeni vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Vozil je namreč s potrebno pozornostjo na prometna dogajanja pred seboj in je, čim je zaznal, da mu F. s tovornjakom odvzema prednost, močno zaviral in uspel s tem znižati hitrost do trčenja na 30 km/h. F. pa v kritičnem času s tovornjakom ni reagiral in ni ukrenil ničesar v smeri, da bi preprečil trčenje. Sodišči druge in prve stopnje nista pravilno pretehtali kršitve F. in reagiranja tožnika. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morali zaključiti, da je izključni krivec za škodni dogodek voznik tovornjaka, tožnika pa ne zadane nobena sokrivda. Zgolj podrejeno in iz previdnosti tožnik navaja, da je njegova sokrivda podana največ v obsegu 10 %. V zvezi s tožnikovo nepremoženjsko škodo pa sta sodišči druge in prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovili, zmotno pa sta uporabili materialno pravo. V nadaljevanju revizije tožnik opisuje posamezne oblike nepremoženjske škode in trdi, da bi mu morali sodišči priznati vso zahtevano odškodnino. Sodišči po njegovem mnenju tudi nista upoštevali, da je do škodnega dogodka prišlo 6.6.1996, torej pred skoraj 9 leti in da mu tožena stranka ni plačala še ničesar, zaradi česar škodno stanje še vedno traja in je zato obseg njegove nepremoženjske škode občutno večji, kot če bi tožena stranka plačala odškodnino v 14 dnevnem roku iz člena 919 Zakona o obligacijskih razmerjih.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti dela revizije: Revizija je izredno pravno sredstvo, za katero ZPP predvideva določene omejitve. Tako drugi odstavek 367. člena ZPP določa, da je v premoženjskopravnih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT, kar je sedaj 4.172,93 EUR. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov in imajo zahtevki različno podlago, se po drugem odstavku 41. člena v zvezi z 39. členom ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Tožnik uveljavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, torej zahtevka z različno podlago. Za premoženjsko škodo je tožnik zahteval 162.840 SIT, glede na ugotovljeno stopnjo krivde samega tožnika pa je bil del zahtevka v višini 65.135,80 SIT (sedaj 271,81 EUR) zavrnjen. Tožnikova opredelitev vrednosti spornega predmeta v reviziji zajema tudi ta znesek, vendar pa njegova revizija v tem delu ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je vrhovno sodišče zato v tem delu na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

O neutemeljenosti revizije: Revizija le pavšalno navaja, da naj bi bila v zvezi z odločitvijo sodišč o temelju oziroma odgovornosti za nastanek škode podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne pojasni konkretno, s katerimi listinami naj bi bili odločilni razlogi sodbe v nasprotju. Prav tako tudi sodiščema neutemeljeno očita, da sta spregledali mnenje izvedenca, da je voznik tovornjaka F. zapeljal z neprednostne ceste na prednostno, kljub temu da prednostna cesta ni bila prosta, saj je po njej pripeljal tožnik. Obe sodišči sta to odločilno dejstvo ugotovili (3. in 4. stran sodbe prve stopnje in 3. stran sodbe druge stopnje) in ga tudi upoštevali pri presoji deležev odgovornosti tožnika in voznika F. k nastanku prometne nesreče. Obe sodišči sta soglašali, da je voznik tovornjaka kršil pravilo o prednosti, saj, ko je s stranske ceste z vozilom zavijal na prednostno cesto, ni pustil mimo vseh vozil, ki so vozila po tej cesti (kršitev četrtega odstavka 50. člena v času nesreče veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ZTVCP, Uradni list SFRJ št. 50/88 - 29/90). Vendar pa dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke prekršil eno temeljnih prometnih pravil, še ne pomeni, da je tudi edini, ki je kriv za nastanek prometne nesreče. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da je bila na odseku ceste, kjer je prišlo do prometne nesreče, hitrost omejena na 80 km/h, tožnik pa je peljal s hitrostjo 110 km/h. Tudi tožnik je torej kršil cestnoprometne predpise, in sicer pravila o hitrosti (45. člen in tretji odstavek 46. člena ZTVCP). Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju (in ugotovitev dejanske narave v revizijskem postopku ni več mogoče izpodbijati - tretji odstavek 370. člena ZPP), pa je ta kršitev tudi v neposredni vzročni zvezi z nastankom prometne nesreče: če bi namreč tožnik vozil s hitrostjo, kot je dovoljena oziroma celo, če je ne bi prekoračil več kot za 20 km/h, bi lahko nesrečo preprečil. Te ugotovitve pa kažejo na pravilnost zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je za nastanek nesreče kriv tudi tožnik sam. Podlago odgovornosti torej predstavlja drugi odstavek 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki ga je treba uporabiti v konkretnem primeru, saj je do škodnega dogodka prišlo pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika), po katerem pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po krivdi obeh imetnikov, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Druge okoliščine torej za presojo niso bistvenega pomena (tako npr. okoliščina, da je zavarovanec tožene vozil tovorno vozilo, pri čemer pa je njegova teža skupaj s tovorom znašala 7 ton - po ugotovitvah sodišč - in ne 11 ton, kot navaja pritožba).

Ob tehtanju stopnje krivde po drugem odstavku 178. člena ZOR je treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku prometne nesreče. Sodišči prve in druge stopnje sta zaključili, da predstavlja kršitev pravil o prednosti kršitev enega od temeljnih pravil v cestnem prometu. Vendar pa prednosti ni mogoče brezobzirno uveljavljati, zlasti pa ne s protipredpisno vožnjo. Tudi pravila o hitrosti sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo defenzivne vožnje v cestnem prometu pa nalaga udeležencem v prometu, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi, kadar jih niso povzročili sami. Vožnja po prednostni cesti torej vozniku ne daje pravice voziti hitreje, kot to dovoljujejo cestno prometni predpisi. Dejstvo, ki ga v breme tožene stranke izpostavlja revizija, da je voznik tovornega vozila imel preglednost na razdalji 135 m, izniči ugotovitev sodišča prve stopnje, potrjena s strani sodišča druge stopnje, da je prav na taki razdalji tudi tožnik lahko opazoval vožnjo tovornega vozila. Tehtanje kršitev tožnika (prekoračitev hitrosti za več kot 30 % ob enaki preglednosti križišča, kot jo je imel zavarovanec tožene stranke) in zavarovanca tožene stranke (izsiljevanje prednosti) tako pokaže, da je nekoliko večji delež krivde na strani zavarovanca tožene stranke, a zaradi razmeroma visoke hitrosti tožnika (ki kljub določeni prekoračitvi hitrosti, dovoljeni na spornem odseku ceste, vendarle ne bi pripeljala do prometne nesreče), zaradi katere tožnik ni mogel preprečiti nesreče (pa bi jo, če bi ne vozil s hitrostjo več kot 20 km/h od dovoljene), vendarle ne večji od 60 %. Revizijsko sodišče torej sodi, da je materialnopravna porazdelitev odgovornosti tožnika in zavarovanca tožene stranke za nastanek prometne nesreče in s tem povezane škode pravilna.

V zvezi z grajo višine priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo revizija poudarja določene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki bi po njenem mnenju opravičevale tožnika do višje odškodnine. Vendar pa vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči pri odmeri odškodnine primerno upoštevali obe temeljni načeli za odmero pravične denarne odškodnine, to je načelo idividualizacije in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Sodišči sta tako pri določitvi višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevali na eni strani konkretne okoliščine primera, zlasti stopnjo bolečin in strahu in njihovo trajanje, na drugi strani pa pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (200. člen ZOR), obenem pa upoštevali tudi 203. člen ZOR o bodoči tožnikovi škodi. Upoštevanje konkretnih okoliščin primera preprečuje odmero odškodnine v naprej določenem znesku, odvisnem le od odstotka zmanjšanja življenjske aktivnosti, za kar se zavzema revizija. Takšen sistem bi pomenil odmero odškodnine po tabeli ali tarifi brez upoštevanja individualnih značilnosti vsakega posameznega oškodovanca. Pravno priznano obliko nepremoženjske škode pa ne predstavlja objektivno zmanjšanje življenjske aktivnosti oškodovanca, pač pa duševne bolečine, ki jih oškodovanec zaradi tega trpi. Pravni standard pravične denarne odškodnine ter merila iz 200. člena ZOR torej preprečujeta tarifiranje odškodnin. Upoštevanje konkretnih okoliščin primera in pa primerjava tožnikove celotne nepremoženjske škode s podobnimi škodami in zanje oškodovancem prisojenimi odškodninami pokaže, da je prisojena odškodnina tudi ustrezno umeščena v širše družbene okvire, ki se izražajo v teh razmerjih. Višje odškodnine od priznane ne utemeljuje niti čas čakanja na satisfakcijo, na katerega se sklicuje revizija, pri čemer se nepravilno sklicuje na 919. člen ZOR, saj ta v primerih direktne tožbe iz 941. člena ZOR ne prihaja v poštev.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija v ostalem delu, s katerim izpodbija odločitev sodišč o nepremoženjski škodi, ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.