Jedro

Ničnostna sankcija je na mestu, kadar so napake v obliki tako težke, da je že na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko, če pa stranka zatrjuje, da je zaradi določenih okoliščin prišlo do napak, je takšna oporoka na podlagi 76. člena ZD izpodbojna.

Ob tem, ko izpovedi prič nista skladni - oba enkrat izpovedujeta, da se odločilne okoliščine, ali je zapustnik oporoko podpisal v njuni navzočnosti ali ne, ne spominjata, nato da nista prepričana, drugič pa se je vendarle spomnita, a vsakokrat drugače, je pritožbeno sodišče prepričano, da je vrstni red dejanj, kakršen je zapisan v oporoki, tudi dejanski vrstni red zapustnikovega poskusa testamentiranja. Ker zapustnik oporoke ni podpisal v navzočnosti dveh prič, je oporoka neveljavna.

V skladu s tretjim odstavkom 337. člena ZPP se ugovora zastaranja, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi ne more uveljavljati. Če ugovora ni mogoče prvič uveljavljati v pritožbi, mora enako veljati za odgovor na pritožbo. Poleg tega je presoja utemeljenosti ugovora zastaranja nujno povezana z dejanskimi trditvami in nato ugotovitvami sodišča o pričetku teka zastaranja, o morebitni prekinitvi ali pretrganju zastaranja. Dejstev, ki bi omogočala presojo utemeljenosti ugovora po 76. členu ZD, pa toženec ni navedel ne v pritožbi, ne v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku: Oporoka zapustnika A. A., rojenega ..., umrlega ..., nazadnje stanujočega v D., z dne 20. 7. 2012, je neveljavna.

II. V preostalem delu (zoper odločitev sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka) se pritožba zavrne in sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških v V. točki izreka se spremeni tako, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške.

IV. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Višje sodišče je o pritožbi v tej zadevi že odločilo s sodbo II Cp 958/2018 z 21. 12. 2018. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 115/2019 s 17. julija 2020 sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje, da bo vsebinsko presojalo zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke, ob tem pa se opredelilo tudi do trditve toženca v odgovoru na pritožbo, da bi, če bi tožniki postavili (oblikovalni) zahtevek na razveljavitev oporoke, podal ugovor zastaranja. Vrhovno sodišče je razveljavilo le sodbo (nobenih drugih procesnih dejanj pritožbenega sodišča), zato višje sodišče v ponovljenem postopku (v enaki sestavi kot ob izdaji prejšnje sodbe) izdaja le novo sodbo.1 Ker je Vrhovno sodišče RS sodbo višjega sodišča razveljavilo v celoti (torej tudi v delih, v katerih je višje sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo), bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve ponovilo tudi svoje razloge v tem delu.

_Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje_

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in oba podredna zahtevka. Vsi merijo na neveljavnost oporoke, ki pa so jo tožniki videli v vrsti različnih razlogov - oporočitelj naj ne bi bil oporočno sposoben, podpis naj ne bi bil njegov, poleg tega pa naj bi bile v obliki oporoke različne pomanjkljivosti. Sodišče je tožnikom naložilo, da morajo tožencu v 15 dneh plačati 1.980,06 EUR pravdnih stroškov.

_Navedbe pravdnih strank v pritožbenem postopku_

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožujejo tožniki, ki (smiselno) predlagajo spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V pritožbi obsežno izpodbijajo dokazno oceno sodišča o vseh odločilnih dejstvih, izpodbijajo verodostojnost oporočnih prič. Vztrajajo pri stališču, da sporni podpis ni zapustnikov.

4. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da tožbeni zahtevki niso pravilni in se sklicuje na odločbe Višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS. Če bi pritožniki postavili oblikovalni zahtevek, bi toženec ugovarjal zastaranje.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Vrhovno sodišče RS je že večkrat2 pojasnjevalo, da mora stranka v primeru dvoma o veljavnosti oporoke sodno varstvo zahtevati tako, da postavi bodisi izpodbojni bodisi ničnostni zahtevek, ne glede na to, da pojem neveljavnosti zaobjema obe navedeni obliki. Nedvomna zahteva po oblikovalnem tožbenem zahtevku je v sodni praksi artikulirana od leta 2010 v primeru utemeljevanja zahtevka s trditvami o oporočni nesposobnosti ali zmoti zapustnika.3 Ne glede na to sodišča vseh stopenj, tudi Vrhovno sodišče RS, še danes (iz različnih razlogov: bodisi s stališčem, da je zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pravilen4, bodisi zaradi strankinega zanašanja na napačno napotitev bodisi zaradi neopravljenega materialnega procesnega vodstva5 bodisi zaradi spregleda v postopku pred sodiščem prve stopnje6, molčečega spregleda7 ali kombinacije in celovite presoje prej naštetih dejavnikov8) vsebinsko obravnavajo tožbene zahtevke za ugotovitev neveljavnosti oporoke, in to celo v primeru napak volje in oporočne nesposobnosti. Kljub opravljenemu materialnemu procesnemu vodstvu in ugovorom tožene stranke je tako ravnalo tudi sodišče prve stopnje v tej zadevi.

7. A, kolikor tožniki uveljavljajo neveljavnost oporoke zaradi zapustnikove oporočne nesposobnosti, ugotovitveni zahtevek res ni sklepčen. Ker ga je vsebinsko obravnavalo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče kratko pojasnjuje - dokazna ocena sodišča prve stopnje, da zapustnikova sposobnost testamentiranja ni bila okrnjena, je prepričljiva, ustreza zahtevam 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ni obremenjena s kakšno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

8. Zakon o dedovanju (ZD) nima določb o (ne)veljavnosti nepristne oporoke, torej tudi takšne, pri kateri je podpis zapustnika ponarejen. Nepristnost (neavtentičnost, ponarejenost) oporoke pomeni ne nastanek oporoke. Če pravni posel ne nastane, ni predmeta izpodbijanja. Mogoče je vložiti tožbo za ugotovitev nepristnosti take oporoke, povsem ustrezna oblika varstva je tudi ničnostni zahtevek.9 S tožbenim zahtevkom, kolikor ga tožniki gradijo na trditvah o ponarejenem podpisu, torej ni nič narobe, a pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da tožnikom ni uspelo dokazati, da podpis na oporoki ni zapustnikov.

9. Zadnji sklop trditev tožnikov so trditve o pomanjkljivostih v obliki oporoke. Oporoka je formalen pravni posel. ZD predpisuje obličnostne zahteve za izjavo oporočiteljeve poslednje volje; upoštevanje teh zahtev pa je pogoj za veljavnost oporoke. Zakonodajalec ima za takšno zahtevo tehtne razloge.10

10. Kakšen naj bo tožbeni zahtevek v primerih pomanjkljivosti v obliki, se sodna praksa do te zadeve ni natančneje in enotno izrekla. V sklepu II Ips 115/2019 pa je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je ničnostna sankcija na mestu, kadar so napake v obliki tako težke, da je že na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko, če pa stranka zatrjuje, da je zaradi določenih okoliščin prišlo do napak, je takšna oporoka na podlagi 76. člena ZD izpodbojna.

11. Stališče, da sporna oporoka daje videz pisne oporoke pred pričami, zaradi česar zahtevek za ugotovitev ničnosti ni utemeljen, je Vrhovno sodišče RS že zavzelo in obrazložilo v 29. točki obrazložitve svojega sklepa II Ips 115/2018 s 17. julija 2020.11 To od višjega sodišča ne terja nič drugega kot da izreče še pravno posledico takšnega materialno pravnega sklepa, to pa je potrditev odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti oporoke.

12. Glede na napotke Vrhovnega sodišča RS12 višje sodišče v nadaljevanju obravnava (sicer tudi nepravilno) podredno postavljeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke, ki ga upošteva kot pravilnega.

13. O dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z upoštevanjem obličnostnih zahtev ob sestavi sporne oporoke je pritožbeno sodišče podvomilo. Na seji 5. 12. 2018 je zato sklenilo, da bo opravilo pritožbeno obravnavo in na njej ponovilo dokaze, ki so bili izvedeni v zvezi z vprašanjem (načina) podpisovanja oporoke. Ker je senat ocenil, da ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih in dejanskih vprašanj, od odločitve o pritožbi pa tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnih pravni vprašanj, je v skladu s 5. odstavkom 347. člena ZPP ob razpisu obravnave odločil, da bo o zadevi odločila sodnica poročevalka kot sodnica posameznica.

14. Sodišče je na pritožbeni obravnavi zaslišalo oporočni priči B. B. in C. C. ter vpogledalo v sporno oporoko.13 Oporoka ni lastnoročna. Gre, kot povsem pravilno pojasni sodišče prve stopnje, za pisno oporoko pred pričama, urejeno v 64. členu ZD. Ta določa, da lahko oporočitelj, ki zna brati in pisati, napravi oporoko tako, da _v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše_ listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Priči se podpišeta na sami oporoki s pristavkom, da se podpisujeta kot priči. 15. V sporni oporoki (priloga A 4 v spisu) je navedeno: _„To svojo poslednjo voljo sem prebral in potrjujem, da je zapisana ravno tako kot sem narekoval, jo lastnoročno podpisal, poklical dve priči, jim pokazal mojo oporoko ter jih prosil, naj se podpišeta kot priči“._ Že samo besedilo oporoke kaže na to, da je oporočitelj najprej, potem, ko mu jo je nekdo zapisal, sam podpisal oporoko in šele nato poklical priči, da sta se podpisali. Ker bi lahko šlo tudi za nerodnost ali nedoslednost zapisa, pritožbeno sodišče dopušča možnost, da bi oporočni priči vseeno nedvomno potrdili, da je bila oporoka lastnoročno podpisana v njuni navzočnosti, da je torej vendarle šlo za _unitas actus testamentiranja._ Vloga prič pri pisni oporoki pred pričama je, da potrdita dejstvo, da je oporočitelj _pred njima podpisal_ oporoko in izjavil, da je to njegova oporoka.14

16. Toda v konkretnem primeru je izpoved obeh oporočnih prič neprepričljiva, neenotna, spreminjajoča. Iz izpovedi priče B. B. na pritožbeni obravnavi povsem jasno izhaja, da ni videla, kako se je zapustnik podpisal. Priča ni vedela, ali se je podpisal, ko sta bila z drugo oporočno pričo C. C. v bližnjem (z odprtimi nihajnimi vrati ločenem) prostoru ali pa je s seboj že prinesel podpisano oporoko. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je priča najprej izpovedala, da so „vsi trije takrat podpisali“, nato, da se tega ne spomni oziroma, da se spomni le, da jo je ona, kasneje, da ve, da sta tam podpisali priči, nazadnje pa, da je 99 %, da je on (torej zapustnik) „z nami podpisal“. Priča C. C. je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpovedala, da je, kolikor se spomni, on (torej zapustnik) „to takrat napisal, 100 % pa ne bom rekel, briga me za katerega je prav, za katerega ne, jaz se tega pa res ne spomnim“. Na pritožbeni obravnavi je na prvo vprašanje pritožbenega sodišča, po tem, ko mu je natančno in počasi prebralo sporni del oporoke, odgovorila, da je sestava oporoke potekala tako, kot je zapisano v zgoraj citiranem besedilu oporoke. Nato pa je izpoved spremenila in zatrdila, da so oporoko vsi trije podpisali, ko sta z oporočiteljem stopila k mizi priče B. B. 17. Ob tem, ko izpovedi prič nista skladni - obe enkrat izpovedujeta, da se odločilne okoliščine, ali je zapustnik oporoko podpisal v njuni navzočnosti ali ne, ne spominjata, nato da nista prepričani, drugič pa se je vendarle spomnita, a vsakokrat drugače, je pritožbeno sodišče prepričano, da je vrstni red dejanj, kakršen je zapisan v oporoki, tudi dejanski vrstni red zapustnikovega poskusa testamentiranja.

18. Ker torej zapustnik oporoke ni podpisal v navzočnosti dveh prič, je oporoka neveljavna. Takšna oporoka ne ustreza obličnostnim zahtevam 64. člena ZD, torej ni pisna oporoka pred pričami, zaradi česar je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev neveljavnosti oporoke.

19. Pritožbeno sodišče se mora opredeliti še do navedbe v odgovoru na pritožbo, da bi, če bi tožniki postavili (oblikovalni) zahtevek za razveljavitev oporoke, toženec podal ugovor zastaranja, za katerega je v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS štelo, da ni bil podan pogojno.15

20. Višje sodišče v zvezi s tem najprej pojasnjuje, da se v skladu s 3. odstavkom 337. člena ZPP16 ugovora zastaranja, ki ni bil uveljavljan pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi ne more uveljavljati. Če ugovora ni mogoče prvič uveljavljati v pritožbi, mora enako veljati za odgovor na pritožbo. Ugovora zastaranja na pritožbeni stopnji zato ni mogoče upoštevati. Enako velja tudi, če je treba določbo 3. odstavka 337. člena ZPP razlagati v povezavi s 1. odstavkom 337. člena ZPP17, podobno, kot je veljalo v sodni praksi pred uveljavitvijo ZPP-E, torej da pritožbeni ugovor zastaranja predstavlja dovoljeno novoto, če stranka izkaže, da ga brez svoje krivde v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogla navesti.18 Če naj pritožbeno sodišče navedbo v odgovoru na pritožbo, da bi toženec podal ugovor zastaranja, če bi pritožniki postavili oblikovalni zahtevek na razveljavitev oporoke, razume kot utemeljitev pogoja nekrivde za pritožbeno uveljavljanje ugovora zastaranja, je treba najprej poudariti, da pritožnikovo pravdanje do vložitve pritožbe ni bilo v ničemer vezano na stališče, ki ga je prvič zavzel v odgovoru na pritožbo, da tožbeni zahtevki niso pravilno oblikovani. Zahtevkom je ves čas nasprotoval z vsebinskimi stališči, tako kot ostale ugovore bi lahko podal tudi ugovor zastaranja, pa ga ni.

21. Poleg tega pa je presoja utemeljenosti ugovora zastaranja nujno povezana z dejanskimi trditvami in nato ugotovitvami sodišča o pričetku teka zastaranja, o morebitni prekinitvi ali pretrganju zastaranja. Dejstev, ki bi omogočala presojo utemeljenosti ugovora po 76. členu ZD19, pa toženec ni navedel ne v pritožbi, ne v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa tudi iz trditev nasprotne, torej tožeče stranke ne izhajajo.20 Ob v prejšnji točki opisanem procesnem ravnanju toženca in ob tem, ko sodišče prve stopnje zahtevkov ni zavrnilo zaradi nesklepčnosti21, toženec ni imel razlogov zaradi katerih bi lahko računal, da zadošča ugovarjanje zastaranja v pritožbenem postopku brez vsakršnih navedb, ki omogočajo njegovo presojo. Pritožbeno sodišče njegovega ugovora torej ne more obravnavati, razveljavitev sodbe pa zato, da bo stranka po razveljavitvi podala trditve v zvezi z v odgovoru na pritožbo uveljavljanim ugovorom, ni predvidena.

_Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo_

22. Pritožba zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku in o zahtevku na ugotovitev ničnosti, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, ni utemeljena, zato jo je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o drugem podrednem zahtevku, zato ji je pritožbeno sodišče na podlagi prve alineje 358. člena ZPP ugodilo in sodbo spremenilo.

23. Posledica spremembe sodbe je tudi sprememba odločitve o pravdnih stroških. Tožniki s primarnim in prvim podrednim zahtevkom niso uspeli, uspeli pa so z drugim podrednim zahtevkom, torej delno. Četudi je cilj vseh zahtevkov enak, ni mogoče mimo vsebinske presoje - tožniki niso uspeli z zahtevkom, ki je temeljil na trditvah o oporočni nesposobnosti (ta je terjal izvedbo dokaza z izvedencem) in tudi s tistim, ki je temeljil na trditvah o nepristnosti podpisa (tudi ta je terjal izvedbo dokaza z izvedencem). Uspeli so z zahtevkom, ki je temeljil na trditvah o pomanjkljivosti v obliki. Upoštevaje uspeh pravdnih strank in naštete okoliščine primera, višje sodišče zaključuje, da je pravilna odločitev primarna odločitev iz 2. odstavka 154. člena ZPP, torej takšna, da stranki krijeta vsaka svoje stroške tega postopka; kar velja za postopek na prvi in na drugi stopnji in tudi za stroške postopka z revizijo.

1 Prim. J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2009, stran 444. Stališče se sicer nanaša na pritožbeni postopek in ponovljeni postopek pred sodiščem prve stopnje, a je glede na določbo 380. člena ZPP smiselno uporabno tudi v postopku po razveljavitvi v postopku z revizijo. 2 Prim. predvsem odločbi II Ips 336/2009 in II Ips 275/2014. 3 VS RS II Ips 336/2009. 4 VSL II Cp 2746/2013. 5 VSL I Cp 1213/2016. 6 VSL II Cp 1451/2012. 7 VS RS II Ips 142/2011. 8 VS RS II Ips 62/2018. 9 Prim. VS RS II Ips 275/2014. 10 Prim. A. Finžgar, Dedno pravo Jugoslavije, Univerza v Ljubljani - Pravna fakulteta, Ljubljana, 1962, stran 90; VS RS II Ips 142/2011. 11 _„... sporna oporoka z dne 20. 7. 2012, glede na to, da je podpisana s strani zapustnika in dveh prič, daje videz pisne oporoke pred pričami. Oporoka torej obstaja, ker pa je zapustnik ni podpisal v navzočnosti dveh prič, je formalno hibna in zaradi takšnih hib izpodbojna. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se tako glasi, da v primeru, ko zapustnik pisne oporoke pred pričama (po 64. členu ZD) ne podpiše v njuni navzočnosti in je to razvidno že iz vsebine oporoke, zahtevek za ugotovitev ničnosti ni utemeljen.“_ 12 _„Da v okoliščinah konkretnega primera tožeči stranki ni mogoče očitati, da bi na možnost pravilne pravne podlage od potrebni skrbnosti mogla in morala računati.“_ 13 Drugi dokazi v zvezi s tem dejstvom niso bili izvedeni. Predlagan je bil še dokaz z zaslišanjem strank (o trditvi, da sta priči tožnikom povedali, da zapustnika sploh nista videli), za katere pa se je na pritožbeni obravnavi pokazalo, da o tem ne vedo ničesar (ampak naj bi se s pričama pogovarjala pooblaščenka tožnikov). 14 A. Finžgar, delo, navedeno v 10. opombi, stran 92. 15 33. točka sklepa II Ips 115/2019. 16 Ki se v tej zadevi v pritožbenem postopku uporablja glede na določbo 125. člena ZPP-E, saj je bila izpodbijana sodba po 27. 11. 2017 opravljeni glavni obravnavi izdana 15. 1. 2018. 17 V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. 18 J. Zobec, delo, navedeno v 1. opombi, stran 231 do 233. 19 Kdaj so tožniki zvedeli za oporoko in kdaj je bila razglašena. 20 Mogoče pa jih je izluščiti iz podatkov spisa in tezi o zastaranju tožbenega zahtevka nasprotujejo. 21 Celo izrecno je zavzelo stališče, da so postavljeni pravilno, izvedlo celoten dokazni postopek in meritorno odločilo o utemeljenosti zahtevkov, kot je poudarilo že Vrhovno sodišče RS.