Jedro

Okoliščine, ki kljub temu, da je zastopnik sam odpovedal pogodbo, utemeljujejo pravico do odpravnine, niso kakršnekoli okoliščine, temveč morajo biti take narave, da po normalni komercialni presoji od zastopnika ni mogoče pričakovati, da bo nadaljeval razmerje. Ni dvoma, da so bila med strankama v času trajanja razmerja tudi nesoglasja, vendar to za obstoj resnih razlogov za odpoved ne zadošča.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba :

-razveljavi v drugi, tretji in peti alineji točke I, v točki II in v točki III sodbe in se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje

-spremeni v prvi alineji točke I izreka, tako da mora tožena stranka tožeči plačati 114,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2021 do plačila.

II.Sicer se pritožba zavrne in se v četrti alineji točke I (glede zavrnitve zahtevka na plačilo 143.795,39 EUR) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 156.110,11 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški. Zavrnilo pa je tudi zahtevek, postavljen na podlagi 182.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala predložitev listin, naštetih v izreku, in dopustitev pregleda poslovnih knjig tožene stranke s strani pooblaščenega revizorja.

1.Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da sta zakoniti zastopnik tožeče stranke (kot samostojni podjetnik) g. A. A. in tožena stranka poslovno sodelovala, že od leta 2011, tudi na podlagi podpisane agencijske pogodbe (v nadaljevanju Agencijska pogodba 2011). Konec leta 2015 je g. A. A. toženo stranko obvestil, da bo svoje poslovanje prenesel v Slovenijo, kjer bo ustanovil tožečo stranko. Dne 1.1.2016 je bila sklenjena agencijska pogodba med pravdnima strankama (v nadaljevanju Agencijska pogodba 2016), v kateri sta se stranki dogovorili, da se sodelovanje začne z "nule". A. A. in tožena stranka pa sta sklenila dogovor, iz katerega izhaja, da so s plačilom 22.051,00 EUR poravnane vse medsebojne obveznosti po agencijski pogodbi, sklenjeni med njima. Ta znesek je tožena stranka plačala. Odpravnina za čas pred 1.1.2016 zato tožeči stranki ne pripada (g. A. A. ni imel nobene pravice do odpravnine, zato je ni mogel prenesti na tožečo stranko, zahtevek je tudi zastaral). Dne 8.4.2021 je tožeča stranka pogodbo odpovedala z odpovednim rokom, ki se je iztekel 13.10.2021. Pri presoji, ali je upravičena do odpravnine, je sodišče prve stopnje uporabilo določbo 834. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri zastopnik, ki sam odpove pogodbo ni upravičen do odpravnine, razen če so vzrok za odpoved okoliščine na strani naročitelja. Takih okoliščin tožeča stranka ni izkazala. Do provizije je zastopnik upravičen le takrat, kadar tudi dejansko opravlja posamezne storitve. V času odpovednega roka je tožeča stranka uspela izkazati le storitve, ki jih je opravila v juniju 2021, za ta mesec pa ji je tožena stranka med postopkom že plačala provizijo. Tožeča stranka ni upravičena do zamudnih obresti, saj je tožena stranka utemeljeno zadržala izplačilo na podlagi 102. člena OZ. Ker je sodišče zahtevek zavrnilo že po temelju, ni utemeljena niti stopničasta tožba.

2.Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje z obsežno pritožbo. Najprej sodišču očita, da se je postavilo na stran močnejše stranke, ki je po pritožnikovem mnenju zlorabila svoj položaj. Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje glede prenosa poslovanja od samostojnega podjetnika na tožečo stranko. Sodišče je neutemeljeno sledilo tožencu, da naj bi tožnik svojo dejavnost v Italiji zaprl. Napačna je dokazna ocena, da stranki nista sklenili sporazuma o prenosu Agencijske pogodbe 2011 s podjetnika na tožnika. Pri tem je spregledalo navedbe tožnika, da je toženec plačilo obveznosti v znesku 22.051,00 EUR pogojeval s podpisom listine, s katero bi se A. A. odpovedal vsem pravicam iz agencijske pogodbe. Stranki sta se konec leta 2015 ustno dogovorili o prenosu pogodbe. Sodišče bi se torej moralo opredeliti do obstoja ustnega dogovora. Njegova sklenitev je pomenila, da A. A. ni bil več stranka agencijske pogodbe in da zato Sporazum na tožnika ni imel pravnega učinka. V zvezi s tem je tožnik podal celo vrsto navedb, do katerih se sodišče ni opredelilo. Med strankama je zato do konca leta veljala Agencijska pogodba 2011. Toženec je Sporazum antidatiral na 31.12.2015, čeprav je dokazni postopek pokazal, da je bil sklenjen šele aprila 2016. Sodišče ne pojasni, katere pravne norme so urejale sodelovanje med strankama v času od 1.1.2016 do 31.12.2016. Pri odločanju je sodišče upoštevalo le e-pošto in izjavo toženca, spregledalo pa je e-pošto z dne 14.9.2016 in izjavo tožnika, s čimer je kršilo tožnikovo pravico do izjave. Iz ravnanja toženca (antidatiranje Sporazuma in vsebina točke 1.2. Agencijske pogodbe 2016) je razvidno, da je imel namen prikrajšati tožnika za odpravnino. Niti A. A. niti tožnik nista nikoli podala izjave o odpovedi odpravnini. Ne drži, da naj v letu 2016 ne bi bil jasen način sodelovanja, saj ravno nasprotno izhaja iz izpovedi A. A. (ki jo pritožba v delu povzema). Stranki sta se pogajali samo o provizijah in konkurenčni prepovedi. Dikcija v pogodbi, da naj bi imel toženec ob sklenitvi pogodbe utečene posle, je bila tožniku vsiljena, pri čemer je pred tem zakoniti zastopnik toženca v e-pošti izjavil, da takih poslov ni. V točki 1.3. Agencijske pogodbe 2016 je kontinuiteta glede provizije izrecno zapisana. V nadaljevanju pritožnik toženi stranki očita storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče naklepnega laganja in zavajanja s strani toženca ni uvidelo, ni presodilo in ni upoštevalo pri svoji dokazni oceni, zaradi česar ta dokazna ocena po prepričanju tožnika ni skrbna, vestna in popolna in je napačna. Napačno je sodišče presodilo pomen zneska 22.051,00 EUR, saj gre za razliko do zaslužene provizije v letu 2015. Napačen je zaključek, da naj bi pravica do odpravnine prenehala, saj je prešla na tožnika, agencijsko razmerje pa je prenehalo šele v letu 2021. Ne drži, da bi toženec plačila zadrževal zaradi nedorečenosti načina nadaljnjega poslovanja, saj je želel le izsiliti podpis Sporazuma. Konkurenčna klavzula je nična, saj je bil tožnik vanjo prisiljen in zanjo ni prejel ustrezne protidajatve. Enako napačna je dokazna ocena glede tožnikovega utemeljenega razloga za odpoved pogodbe. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je bil s strani toženca v letu 2016 imenovan ekskluzivni distributer, to je A., s čimer je toženec posegel v položaj tožnika kot do tedaj toženčevega edinega agenta na nemškem trgu. Sodišče je spregledalo negativne vplive podelitve ekskluzive na nemškem trgu A. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnik podelitvi ekskluzivne pravice nasprotoval in da je zaradi posledic podelitve utemeljeno odstopil od pogodbe. V zvezi s tem je sodišče napačno ocenilo vlogo B. B. Pritožnik v zvezi s tem podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov. Meni, da je sodišče nerazumljivo verjelo B. B., čeprav gre za osebo, ki je bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje neupravičene uporabe in ponareditev poslovnih listin. Tožnik je nemški jezik obvladal, razlogi sodišča v zvezi s tem so napačni. Materialnopravno zmotne so ugotovitve sodišča glede provizij. Tožniku namreč pripada provizija tudi iz naslova prodaje strankam, ki jih je v preteklosti našel toženec. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali je toženec pogodbe po juniju 2021 sklepal s strankami, ki jih je našel tožnik. Tudi za te mu pripada provizija. Morebitno kršitev, ko naj bi tožnik s 1.9.2021 začel delati za konkurenčno podjetje, je treba presojati z vidika dejstva, da je toženec tožniku prepovedal izvajanje nadaljnjih aktivnosti po agencijski pogodbi. Napačna je tudi odločitev o zamudnih obrestih.

3.V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožeča stranka je v tej pravdi vtoževala provizijo in odpravnino, vse iz naslova sklenjene agencijske pogodbe s toženo stranko. Agencijsko pogodbo 2016 je z dopisom z dne 8.4.2021 odpovedala tožeča stranka, odpovedni rok se je iztekel 13.10.20211. Posledice prenehanja agencijske pogodbe sta stranki uredili s pogodbo, urejene pa so tudi v OZ (ob upoštevanju Direktive sveta z dne 18.12.1986 o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih trgovskih zastopnikih, v nadaljevanju Direktiva 86/653/EGS).

Glede veljavnosti Agencijske pogodbe 2016

6.Tožeča stranka je v postopku trdila, da je bila v sklenitev Agencijske pogodbe 2016 prisiljena. Sklenitev pogodbe pod prisilo je praviloma razlog za izpodbijanje pogodbe in ne za njeno ničnost. Kljub temu lahko ugotovljeno dejansko stanje presega dejanski stan izpodbojne pogodbe zaradi napak ter spada v sfero neobstoječe pogodbe2. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pogodba sklenjena na podlagi pogajanj, s katerimi sta stranki želeli urediti svoje poslovno razmerje, v katerem je tožeča stranka za toženo pridobivala stranke. Teh zaključkov pritožba obrazloženo ne napada. Pomenijo pa, da o neobstoječi pogodbi ni mogoče govoriti (navsezadnje tožeča stranka zahteva plačilo po tej pogodbi). Ker pogodba nikoli ni bila razveljavljena, velja in zavezuje stranki. Tega tožnik ne more spremeniti z navedbami o "prisili". Tožeča stranka je gospodarski subjekt, ki nastopa na trgu, enako kot tožena. O kakšnem bistvenem nesorazmerju med njima in v zvezi s tem o zlorabi močnejšega položaja ni mogoče govoriti. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka naročitelj, namreč za tak zaključek ne zadošča. Tožniku navsezadnje Agencijske pogodbe 2016 ni bilo treba skleniti. Enako kot v letu 2021 bi lahko že takrat sklenil pogodbo z drugim naročiteljem, do tožene stranke pa uveljavljal svoje pravice iz Agencijske pogodbe 2011 (tudi sodno, enako kot zdaj). Na zaključek, da ni šlo za tako prisilo, ki bi dejansko pomenila neobstoj pogodbe, ne vpliva zatrjevano antidatiranje pogodb, saj tožnik ne trdi, da za kakšno obdobje pred odpovedjo pogodbe provizija ne bi bila plačana.

7.Tožeča stranka je še posebej trdila, da je nična določba o konkurenčni klavzuli. Sodišče prve stopnje se je do tega vprašanja zelo podrobno opredelilo (točki 15 in 16 izpodbijane sodbe) in z razlogi se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V zvezi z navedbami v pritožbi, da je bil A. A. že pred sklenitvijo pogodbe edini zastopnik toženca na teh trgih, pa dodaja, da njegova ekskluzivna pravica pred začetkom veljavnosti Agencijske pogodbe 2016 ni bila dogovorjena in bi torej kadarkoli lahko tožena stranka sklenila pogodbe še z drugimi potencialnimi zastopniki, po sklenitvi pogodbe pa ne več3. Prav tako se je z Agencijsko pogodbo 2016 razširil teritorij, na katerem je bil tožnik zastopnik (in bi bil upravičen do provizije po določbah 4.2. in 4.3. Agencijske pogodbe 2016). Ne drži niti, da prihod morebitnega drugega agenta ne bi imel vpliva, saj je tak vpliv navsezadnje urejen že v petem odstavku 823. člena OZ. Povedano pomeni, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sta stranki v okviru pogodbene svobode dogovorili določeno odmeno za konkurenčno klavzulo, čeprav ne v denarju. Določba o konkurenčni klavzuli zato ni nična. Tudi sicer pa vprašanje, ali je konkurenčna klavzula nična4, na odločitev o upravičenosti do provizije in odpravnine, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne vpliva.

Glede provizije

8.Trgovski zastopnik je za svoje delo upravičen do plačila provizije. Določba 823. člena OZ, ki ureja pravico do provizije, ni kogentna5, stranki se lahko dogovorita tudi drugače. V Agencijski pogodbi 2016 je bilo v poglavju 4. dogovorjeno, da tožeči stranki pripada provizija za pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem v času veljavnosti te pogodbe in realizirane v celoti, pravico do plačila ima tudi za tiste v celoti realizirane pogodbe, ki jih je naročitelj v času veljavnosti te pogodbe sklenil neposredno s strankami, ki jih je našel zastopnik ter tudi za tiste, sklenjene in v celoti realizirane pogodbe, ki jih je v času veljavnosti pogodbe naročitelj sklenil s strankami, ki imajo sedež na teritoriju tega območja, brez zastopnikovega sodelovanja.

9.Sodišče je zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ker naj tožnik ne bi izkazal, da je karkoli naredil po juniju 2021. Ta razlog glede na gornje določbe pogodbe in zakona ni pravilen. Tožniku namreč pripada za čas veljavnosti pogodbe provizija za posle, sklenjene in realizirane na območju ekskluzivnega zastopanja v času veljavnosti pogodbe6. Tudi kršitev konkurenčne klavzule s provizijo, ki pomeni plačilo za storitev agenta, nima neposredne zveze. Posledice kršitve konkurenčne klavzule so namreč v Agencijski pogodbi 2016 (točka 6.1.) izrecno urejene, med njimi pa ni izgube pravice do provizije7. Sodišče prve stopnje zaradi napačnega stališča odločilnega dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo in sodba o tem nima razlogov. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo glede zavrnitve zahtevka na plačilo dvakrat po 6.100,00 EUR razveljavilo, zadevo pa v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10.Tožena stranka je že po začetku tega postopka plačala provizijo za junij 2021, sporno je ostalo le vprašanje zamudnih obresti. Tožena stranka je trdila, da je plačilo pridržala na podlagi določbe 102. člena OZ, o čemer je tožečo stranko tudi pravočasno obvestila. V času, ko naj bi tožena stranka pridržala izpolnitev (plačilo provizije za junij 2021), pa je tožeča stranka svojo obveznost (v juniju 2021 je tožnik še nesporno opravil posamezne storitve) že izpolnila in uporaba 102. člena OZ ne pride v poštev. Pritožbeno sodišče je zato glede zamudnih obresti pritožbi ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo.

Glede stopničaste tožbe