Jedro

Čeprav je bilo mnenje izvedenca prebrano brez soglasja strank, ni bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe, ker je bil dokaz izveden v navzočnosti obdolženca, ki je bil seznanjen s pripravo in nato z vsebino izvedenskega mnenja, na prebrano izvedensko mnenje pa ni imel pripomb, niti ni predlagal neposrednega zaslišanja izvedenca.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, 200.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo A.J. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ. Izreklo mu je 110.000 SIT denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev. Pritožbo obdolženčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Mariboru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu naložili v plačilo stroške postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (2. odstavek 371. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Res je sicer, da je sodišče izvedenca medicinske stroke zaslišalo izven glavne obravnave in je v tem delu pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za nedovoljen dokaz. Po določbi 2. odstavka 340. člena ZKP sme senat na glavni obravnavi s soglasjem strank odločiti, naj se zapisnik o prejšnjem zaslišanju izvedenca prebere tudi če ni navzoč. Za takšno okoliščino je v konkretnem primeru šlo, sodišče pa je imelo soglasje obeh strank za branje zapisnika. Torej je bil dokaz izveden zakonito. Tudi ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ki jih zahteva za varstvo zakonitosti vidi v tem, da je sodišče državnemu tožilcu dopustilo modifikacijo obtožnega akta po sklenjenem dokaznem postopku. Takšno ravnanje sodišča je skladno z določbo 1. odstavka 344. člena ZKP, po kateri sme tožilec na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožbo, kar pomeni, da to sme storiti tudi v fazi, ko je bila tožilcu dana zaključna beseda. Modifikacija pa tudi ni imela nikakršnega vpliva na obdolženčevo pravico do obrambe, saj je šlo le za prilagoditev izreka ugotovitvam izvedenca medicinske stroke v okviru iste pravne opredelitve kaznivega dejanja. Ni pa podana tudi kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče se namreč ni dolžno opredeljevati do navedb v zagovoru glede silobrana ali skrajne sile, če je sodišče ocenilo zagovor v tem delu kot neprepričljiv in mu ni sledilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevah uveljavljane kršitve določb ZKP so:

1. kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena - sodba temelji na nedovoljenem dokazu. Sodišče je namreč uporabilo mnenje izvedenca medicinske stroke, ki ga je pridobilo na nezakonit način, saj je bil izvedenec zaslišan izven glavne obravnave, ne da bi bili o tem obveščeni stranki, kasneje na glavni obravnavi pa je sodišče mnenje izvedenca prebralo brez soglasja strank. Zagovornik poudarja še, da se je obdolženec v postopku zagovarjal sam (brez kvalificirane pomoči odvetnika), zaradi česar je sodišče s takšnim nezakonitim ravnanjem kršilo obsojencu tudi pravico do obrambe;

2. kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena - sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj se sodišče ni opredelilo o zagovoru obsojenca glede silobrana oziroma skrajne sile;

3. kršitev 347. člena s tem, ko je prišlo do modifikacije obtožbe v zaključni besedi, kar je vplivalo na odločitev sodišča oziroma je podana kršitev iz 2. odstavka 371. člena ZKP;

4. kršitev 2. odstavka 344. člena v zvezi s členom 14, saj sodišče po modifikaciji obtožbe obdolžencu ni dalo roka za pripravo obrambe.

Ad 1. Po 2. odstavku 18. člena ZKP se sodna odločba ne sme opreti na:

1. dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

2. dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb tega zakona in je zanje v tem zakonu izrecno določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti. To se pravi, da ZKP določa procesne sankcije za nezakonito postopanje, to je izključitev ali ekskluzijo dokazov (3. odstavek 154. člena, 204. člen, 219. člen, 10. odstavek 227. člena, 3. odstavek 228. člena, 237. člen, 1. odstavek 251. člena, 4. odstavek 274. člena, 3. odstavek 286. člena, 4. odstavek 340. člena in 5. odstavek 377. člena ZKP);

3. dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (posredno nedovoljeni dokazi).

Če se sodba opre na tak nedovoljen dokaz, je podana kršitev iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

V konkretni kazenski zadevi so iz spisa razvidna naslednja procesno pravno relevantna dejstva: - na glavni obravnavi opravljeni dne 28.3.2003 je okrožni državni tožilec predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, potem ko je bil zaslišan oškodovanec in ko je ta vložil v spis zdravstveno dokumentacijo. Na glavni obravnavi je bil navzoč tudi obdolženec, ki je bil pred zaslišanjem poučen o vseh pravicah v smislu 3. odstavka 5. člena ZKP in tudi o pravici do zagovornika, nakar je izjavil, da se bo zagovarjal sam. Pripomb na izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke ni imel; - dokaznemu predlogu državnega tožilca je sodišče ugodilo in preložilo obravnavo za nedoločen čas; - z odredbo z dne 28.4.2003 je postavilo izvedenca medicinske stroke, odredbe ni vročilo strankam; - izvedenca je zaslišalo dne 9.5.2003 izven glavne obravnave, ne da bi o tem obvestilo stranki; - na glavni obravnavi opravljeni dne 28.5.2003 (glavna obravnava se je nadaljevala) je sodišče mnenje izvedenca prebralo, stranke pa na prebrano niso imele pripomb (stran 37. spisa); - v pritožbenem postopku je obsojenec angažiral zagovornika, ki je v zvezi z mnenjem izvedenca uveljavljal kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP v pritožbi. Višje sodišče je očitek zavrnilo "ker iz zapisnika o glavni obravnavi ni razbrati, da obdolženec z branjem izvedenskega mnenja ni soglašal. Ker tudi ni predlagal neposrednega zaslišanja izvedenca, ni prikrajšan v pravici do obrambe, sicer pa zagovornik v pritožbi ni pojasnil, na kakšen način naj bi to vplivalo na zakonitost sodne odločbe".

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z opisanim ravnanjem kršilo določbo 1. odstavka 249. člena ZKP (odredbe o postavitvi izvedenca ni vročilo strankam), določbo 1. in 3. odstavka 337. člena ZKP (je brez upravičenega razloga zaslišalo izvedenca izven glavne obravnave (1. odstavek tega člena) in ne da bi o tem obvestilo stranki (3. odstavek). Na glavni obravnavi je bil dokaz izveden oziroma mnenje izvedenca prebrano, vendar očitno brez soglasja strank, s čimer je kršilo 2. odstavek 340. člena ZKP. Soglasje je namreč lahko podano le z izrecno izjavo strank, da se z branjem strinjajo, takšna izjava pa mora biti vnešena tudi v zapisnik, kar pa v konkretnem primeru ni bilo.

Kljub ugotovljenim kršitvam pa ne gre za nezakonit dokaz, saj zakonodajalec teh kršitev ni uvrstil med takšne (prej citirane), katerih posledica bi bila ekskluzija dokazov. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Potrebno pa je presoditi, ali je bila s takšnim nezakonitim ravnanjem obsojencu kršena pravica do obrambe, kar bi lahko (glede na to, da je bila kršitev uveljavljena že v pritožbi) pripeljalo do nepravilne oziroma nezakonite sodbe.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi ta kršitev (2. odstavek 371. člena ZKP) ni podana. Res je, da je bila izjava izvedenca medicinske stroke prebrana brez soglasja strank, vendar pa je bil dokaz z izvedencem, čeprav ne neposredno, izveden in to v navzočnosti obeh strank (obdolženca in okrožnega državnega tožilca). Obdolžencu tako ni bila kršena pravica do informacije, enako kot tudi ne nasprotni stranki (ODT). Oba sta bila seznanjena z vsebino izvedenskega mnenja na obravnavi. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, sta se obe stranki tudi z vsebino strinjali, saj nobena na prebrano izvedensko mnenje ni imela pripomb. Prav tako tudi nihče ni predlagal neposrednega zaslišanja izvedenca. Načelo kontradiktornosti je namreč najbolj poudarjeno v fazi glavne obravnave, kjer imajo stranke pravico predlagati dokaze, izjaviti se o dokaznih predlogih nasprotnih strank, postavljati vprašanja pričam ipd. V konkretni kazenski zadevi je bil, kot rečeno, obdolženec navzoč pri branju izvedenskega mnenja, glede na to, da je bil prejšnji narok glavne obravnave preložen ravno zaradi postavitve izvedenca medicinske stroke, je lahko utemeljeno pričakoval, da bo ta dokaz na glavni obravnavi izveden in bi se torej lahko pripravil na aktivno obrambo, pa tega ni storil. Ker je torej obsojencu ob ustrezni meri skrbnosti bilo omogočeno, da se o materialno relevantnem gradivu seznani, da daje pojasnila oziroma zahteva neposredno zaslišanje izvedenca, kolikor meni, da izvedenec na kakšno pomembno vprašanje ni odgovoril (česar pa ni storil), po prepričanju Vrhovnega sodišča obsojencu, kljub ugotovljenim kršitvam ZKP, ni bila kršena pravica do obrambe.

Ad 2. Zagovorniku je na identične pritožbene navedbe odgovorilo že pritožbeno sodišče (3. odstavek na strani 3 pritožbenega sodišča), presojo tega sodišča pa Vrhovno sodišče v celoti sprejema, sicer pa je potrebno ponovno poudariti, na kar upravičeno opozarja že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, da ima izpodbijana sodba vse razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar očitana kršitev tudi ne more biti podana. Kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je namreč podana le v primeru, ko sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi med seboj v nasprotju. S tem, ko je sodišče odločilo, da je obdolženec dejanje storil, tako kot izhaja iz izreka sodbe, da ga je storil s krivdno obliko direktnega naklepa in da njegovemu zagovoru ni sledilo, ker je neprepričljiv, seveda ni dolžno odgovarjati tudi na hipoteze, kako bi odločilo, če bi obdolženčevemu zagovoru sledilo.

Ad 3. V skladu s 1. odstavkom 344. člena ZKP sme državni tožilec med glavno obravnavo ustno spremeniti obtožbo, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje. Glede na to, v kakšnem obsegu je bila obtožba spremenjena, sme sodišče v takšnem primeru prekiniti glavno obravnavo za pripravo obrambe (2. odstavek istega člena). Zakon torej ne navaja faze glavne obravnave, v kateri sme državni tožilec spremeniti obtožnico, iz zakonskega teksta pa je možno sklepati, da bo to storil na koncu dokaznega postopka (takrat so vsi dokazi izvedeni). Ker torej zakon ne postavlja omejitev za spremembo obtožnice na glavni obravnavi, jo je dopustno spremeniti tudi v fazi zaključne besede, vendar pa mora sodišče obdolžencu, kljub že dokončanemu dokaznemu postopku v tem primeru omogočiti obrambo in po potrebi dokazni postopek dopolniti. Šele za tem bo imel državni tožilec možnost podati analizo na glavni obravnavi izvedenih dokazov ter svoj predlog za odločitev sodišča kot to določa 347. člen ZKP.

V konkretni kazenski zadevi je, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi, sodišče dokazni postopek zaključilo, nakar je državni tožilec modificiral obtožni akt, na modifikacijo pa obdolženec ni imel pripomb oziroma je izjavil, da je tako spremenjeni obtožni predlog razumel. Za tem pa sta sledila zaključna govora državnega tožilca in obdolženca, v svojem zaključnem govoru pa je državni tožilec dokaj izčrpno ocenil dokaze, ki obdolženca bremenijo, predlagal pa je tudi izrek denarne kazni.

Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da v zahtevi uveljavljana kršitev ni podana, saj je postopek tekel v skladu z določbami ZKP (344. člen in 347. člen).

Ad 4. Tudi ta očitek v zahtevi ni utemeljen. Že v prejšnji točki obrazložitve je bilo pojasnjeno, da sodišče ni dolžno ob vsaki spremembi obtožbe prekiniti obravnave in dati obdolžencu rok za pripravo obrambe. Zakon namreč prepušča to oceno sodišču, kar jasno izhaja že iz samega zakonskega besedila 2. odstavka 344. člena ZKP "sodišče sme". Sodišče bo torej dolžno prekiniti obravnavo, če bo državni tožilec obtožbo tako vsebinsko spremenil, da bodo novi očitki takšne narave, da bodo narekovali bodisi drugačno strategijo obrambe, izvedbo dodatnih - novih dokazov ipd., ne glede na to, ali je obtožba spremenjena v korist ali v škodo obdolžencu.

V konkretnem primeru je državni tožilec spremenil obtožbo tako, da je nadomestil besedilo "bilo zaradi tega začasno okvarjeno njegovo zdravje" z besedilom "bil začasno oslabljen njegov organ", nadalje je izpustil tekst "zlom leve manolibule in udarnino brade" s tekstom "dvojni prelom čeljusti na levi strani". Za takšno spremembo obtožbe je sodišče očitno ocenilo, da ni takšne narave, da bi zahtevala rok za pripravo obrambe. Obdolženec je izjavil, da je spremembo obtožbe razumel. Na identične očitke in kršitve določb ZKP zagovornika v pritožbi je odgovorilo tudi pritožbeno sodišče in ocenilo, da kršitev iz 2. odstavka 344. člena ZKP ni podana, saj se je tudi po modifikaciji obtožbe obdolžencu očitalo kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, poleg tega pa je obdolženec, kot je razvidno iz podatkov v spisu, spremembo obtožbe razumel in ni zahteval nobenega dodatnega roka za pripravo obrambe.

Z razlogi pritožbenega sodišča se v celoti strinja tudi Vrhovno sodišče. Ne glede na to, da vložnik zahteve niti ne pojasni, katere spremembe v obtožnem aktu naj bi bile takšne narave, da bi zahtevale rok za pripravo obrambe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru modifikacije obtožbe le za nekoliko bolj precizen očitek obdolžencu, ob že ugotovljenih poškodbah (namesto okvarjenega zdravja očitek začasne oslabljenosti organa) ter prevod latinskega izraza za čeljustnico (mandibula in ne manolibula, kot je bilo pomotoma navedeno) v slovenski, vsekakor za obdolženca razumljivejši, jezik. Sicer pa je o vrsti in naravi poškodbe bil obdolženec med postopkom že seznanjen in sicer na podlagi izpovedbe oškodovanca na glavni obravnavi dne 28.3.2003 (ko je oškodovanec povedal, da ga je obdolženec tako udaril v brado, da je imel zlomljeno čeljust - stran 23 spisa), zdravniške dokumentacije - odpustnega pisma za oškodovanca, ki je sestavni del spisa ter izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, kar (oboje) je bilo prebrano na glavni obravnavi opravljeni dne 28.5.2003. Ker torej sprememba po dejanski plati očitno ni takšna, da bi zahtevala kakršenkoli dodatni rok za pripravo obrambe ali pomenila za obdolženca akt presenečenja, po pravni opredelitvi pa je ostala nespremenjena, Vrhovno sodišče, kot rečeno, ugotavlja, da očitana kršitev 2. odstavka 344. člena ZKP ni podana.

Vrhovno sodišče je glede na vse navedeno oziroma ker je ugotovilo, da v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona niso podane, je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP.