Jedro

Litispendenca, na katero je sodišče sicer dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, je podana le tedaj, ko med istima strankama glede iste terjatve že teče izvršilni postopek z istim izvršilnim sredstvom (189. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Samo dejstvo, da upnik na podlagi dveh izvršilnih naslovov ločeno zahteva poplačilo iste terjatve tako od dolžnika kot od zastaviteljice, ni ovira za vodenje predmetne izvršbe.

Pravnomočno je odločeno le o glavnici ter obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe. Le ta znesek obresti je torej judikatna terjatev.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 26. 9. 2013 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem drugem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnika delno ugodi še glede izterjave 12% pogodbenih letnih in 6% letnih zamudnih obresti, ki od zneska 27.331,52 EUR tečejo od 8. 3. 2000 do vključno 19. 12. 2004, in se v tem delu sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (v drugem odstavku I. točke izreka glede zavrnitve ugovora v preostalem delu ter v II. in III. točki izreka) potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 3. 10. 2013 se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sklep z dne 26. 9. 2013:

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika z dne 2. 11. 2012 delno ugodilo in izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi opr. št. I z dne 5. 10. 2012, ustavilo zaradi izterjave pogodbenih obresti v višini 12% letne obrestne mere, ki od zneska glavnice v višini 27.331,52 EUR tečejo po dnevu, ko znesek zapadlih, a ne plačanih pogodbenih obresti doseže znesek glavnice (prvi odstavek I. točke izreka), v preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka), zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe (II. točka izreka) in dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 378,96 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa se je pravočasno pritožil dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sklep razveljavi in izvršilni postopek ustavi. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati njegove ugovorne navedbe, da tečeta dve izvršbi zoper različni osebi zaradi izterjave istega zneska iz iste pogodbe. V enem primeru upnik zahteva izpolnitev od dolžnika, v drugem pa od zastavitelja. Sedaj prihaja tudi do razlike v zahtevanih zneskih, saj je sodišče v 1. točki izpodbijanega sklepa izvršbo delno ustavilo, medtem ko se izvršba zoper B. V. nadaljuje še za isti znesek.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V obravnavani zadevi zoper dolžnika teče izvršba na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodbe na podlagi pripoznave opr. št. I P z dne 7. 3. 2000, in sicer za izterjavo glavnice v znesku 27.331,52 EUR z 12% letnimi pogodbenimi obrestmi in z 6% letnimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10. 4. 1998 dalje do plačila, izvršilnih stroškov v znesku 347,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2009 dalje in stroškov predloga v znesku 261,48 EUR in vseh nadaljnjih izvršilnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper sklep o izvršbi ima dolžnik pravico ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ). Ugovor pa mora biti obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Omenjeno določilo je potrebno razumeti tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo in so primeroma našteta v prvem odstavku 55. člena ZIZ, pri čemer na nekatere razloge pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 55. člena ZIZ).

7. Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Na izvršilni naslov je izvršilno sodišče vezano in ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (načelo formalne legalitete). Nanj je vezano toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen ali spremenjen). Izvršilni naslov je rezultat predhodnega postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev. Prav tako je v izvršilnem naslovu ugotovljena procesna in stvarna legitimacija strank (aktivno legitimiran je tisti, ki je v izvršilnem naslovu označen kot upnik, pasivno pa tisti, ki je označen kot dolžnik). Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej, da upnik pride do uveljavitve svoje terjatve. Dolžnikove navedbe, ki se nanašajo na izvršilni naslov, so tako neutemeljene, kar je pravilno ugotovilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje.

8. Dolžnik neutemeljeno sodišču očita, da ne bi smelo voditi dveh izvršb za izterjavo iste terjatve. Litispendenca, na katero je sodišče sicer dolžno paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka, je namreč podana le tedaj, ko med istima strankama glede iste terjatve že teče izvršilni postopek z istim izvršilnim sredstvom (189. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Samo dejstvo, da upnik na podlagi dveh izvršilnih naslovov ločeno zahteva poplačilo iste terjatve tako od dolžnika kot od zastaviteljice, ni ovira za vodenje predmetne izvršbe.

9. Je pa treba pritožbi delno ugoditi glede podanega zastaranja. Razmerje iz izvršilnega naslova je nastalo v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ga je glede zastaranja potrebno uporabiti tudi v konkretnem primeru (1060. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). ZOR v prvem odstavku 379. člena določa, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Zakon torej za te terjatve določa daljši čas kot v ostalih primerih, saj je nedvomno, da terjatev obstoji, in se mora dolžnik sprijazniti z dolžnostjo plačila. Drugače pa je v primeru bodočih terjatev iz pravnomočne sodne odločbe, saj znesek terjatve v tem primeru ni pravnomočno ugotovljen. Zakon tako za vse občasne terjatve, ki izvirajo iz pravnomočnih sodnih odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, določa, da zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev (drugi odstavek 379. člena ZOR). Ker je za terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih (občasne terjatve) v prvem odstavku 372. člena ZOR določeno, da zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, zastarajo obresti od glavnice, ki so zapadle v plačilo po koncu glavne obravnave, v treh letih. Pravnomočno je namreč odločeno le o glavnici ter o obrestih, ki so zapadle do trenutka odločanja v času sojenja, to je do izdaje prvostopenjske sodbe. Le ta znesek obresti je torej judikatna terjatev.(1) Odločitev sodišča prve stopnje, da so tudi vse zahtevane obresti judikatna terjatev, za katere velja desetletni zastaralni, je materialnopravno zmotna.

10. Upnik je predlog za izvršbo vložil 29. 8. 2012, torej bi zastarale vse obresti, ki so zapadale v plačilo od dne 8. 3. 2000 (naslednji dan po koncu glavne obravnave iz izvršilnega naslova) do vključno 28. 8. 2009. Ker pa je bilo zastaranje pretrgano v času trajanja postopka In (388. člena ZOR določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev; navedeno pomeni, da zastaranje pretrga tudi vložitev predloga za izvršbo, po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok. Če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali ko je drugače poravnan (tretji odstavek 392. člena ZOR)), to je od 20. 12. 2007 do 6. 10. 2009. Do vložitve predmetnega predloga torej triletni zastaralni rok še ni potekel, kar pomeni, da je zastaranje nastopilo za obresti od 8. 3. 2000 do vključno 19. 12. 2004 (tri leta pred vložitvijo prvega predloga). Upnik je torej upravičen do 12% letnih pogodbenih obresti in 6% letnih zamudnih obresti za čas od njihove zapadlosti (10. 4. 1998) do izdaje izvršilnega naslova (7. 3. 2000) ter do nezastaranih obresti, ki v skladu s pravilom ne ultra alterum tantum prenehajo teči z dnem, ko vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Ugotovitev sodišča, prve stopnje, da so glavnico dosegle le pogodbene obresti, je pravilna. Sodišče druge stopnje je zato v tem delu pritožbi dolžnika ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sklep sodišča prve stopnje v drugem odstavku I. točke izreka spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo še glede izterjave 12% pogodbenih letnih in 6% letnih zamudnih obrestih za čas od 8. 3. 2000 do vključno 19. 12. 2004. V ostalem delu je odločitev, da se ugovor zavrne, pravilna.

11. Sodišče druge stopnje pa je pritožbo dolžnika zavrnilo v delu, ki se nanaša na predlog za odlog izvršbe. ZIZ v 71. členu določa pogoje, ki jih mora dolžnik kumulativno izpolniti, da bi dosegel odlog izvršbe. Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki lahko zaradi odloga nastane upniku, v primerih, ki so določeni v 1. do 9. točki prvega odstavka 71. člena ZIZ. Na predlog dolžnika sme sodišče odložiti izvršbo tudi v drugih primerih, ko so za to podani posebno upravičeni razlogi, vendar najdlje za tri mesece in le enkrat (drugi odstavek 71. člena ZIZ). Pojma nenadomestljiva škoda in težko nadomestljiva škoda sta pravna standarda, katera je treba napolniti oziroma definirati v vsakem konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dolžnik ni navajal, ne izkazal zakonsko določenih pogojev za odlog izvršbe. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. V tem delu je torej sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Delna sprememba odločitve o ugovoru pa ni terjala spremembe v stroškovnem delu. Dolžnik je z ugovorom uspel le v delu zastaranih obresti kot stranski terjatvi, od katere se stroški ne odmerjajo.

O pritožbi zoper sklep z dne 3. 10. 2013:

13. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dolžniku naložilo, da mora upniku v 8 dneh povrniti 164,88 EUR stroškov izvršilnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. V pravočasni pritožbi dolžnik navaja, da so naloženi stroški neutemeljeni. Izvršba zoper dolžnika je bila že enkrat neuspešna in je sedaj ponavljanje izvršbe, še posebno zato, ker že teče izvršba zoper B. V., nepotrebna in predstavlja nepotrebne stroške. Dejstva o premoženju dolžnika so upniku znana.

15. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 16. Pritožba ni utemeljena.

17. Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju (peti odstavek 38. člena ZIZ). O tem, kateri stroški so potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin v vsakem konkretnem primeru posebej (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), upoštevajoč ustrezno zakonodajo.

18. Upnik je kot nadaljnje izvršilne stroške priglasil stroške izvršitelja za neuspešen rubež dne 15. 3. 2013. Sodišče pri odločanju o utemeljenosti (potrebnosti) in pravilnosti priglašenih stroškov izvršitelja upošteva predložena dokazila v spisu in Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja ter Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju Pravilnik). Izvršitelj je upravičen do plačila za opravo vsakega posameznega izvršilnega dejanja, ki je potrebno za izvršbo, po veljavni tarifi. V skladu z določbo četrtega odstavka Tarifne številke 1 Pravilnika je izvršitelj za neuspešen rubež upravičen do plačila v višini 25 % plačila po tej tarifni številki, kar ob upoštevanju vrednosti terjatve (3. člen Pravilnika) znaša 500 točk. Prav tako je v skladu s Tarifno številko 16 upravičen do povrnitve stroškov za seznanitev s spisom in vpisom v evidenco (50 točk) ter stroškov obračuna obresti (50 točk), ki ga mora zaradi ugotovitve vrednosti terjatve opraviti pred rubežem, obračuna stroškov (20 točk), do povrnitve stroškov kilometrine (11. člen Pravilnika) in pisarniškega materiala (10. člen Pravilnika) ter do 20 % davka na dodano vrednost. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Ni namreč mogoče pritrditi pritožbi, da so navedeni stroški nepotrebni, ker je bila v preteklosti izvršba zoper dolžnika že neuspešna. V konkretni zadevi je bila izvršba dovoljena na podlagi sklepa o izvršbi z dne 5. 10. 2012 in še ni končana. Že enkrat neuspešni postopek ni ovira za vodenje novega postopka, prepoved ponovnega odločanja v tem primeru ne velja. Izvršbo je namreč mogoče voditi s predlaganimi in dovoljenimi izvršilnimi sredstvi vse do upnikovega končnega poplačila. Upnik lahko ob spremenjenih okoliščinah (npr. nova dolžnikova zaposlitev, novi prilivi oziroma pridobitev novih premičnin) tudi znotraj enega postopka predlaga izvršbo z istim izvršilnim sredstvom.

19. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

(1) odločba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 85/2008 z dne 23. 11. 2010