Jedro

Tožnica, pri toženi stranki zaposlena kot prodajalka, je od tožene stranke uveljavljala plačilo škode, ki ji je nastala zaradi poškodbe pri delu, ko je bila poškodovana s strani neznane osebe. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je podana objektivna in krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo nezgodo. Delo prodajalke tudi v primeru, ko ta rokuje z gotovino, samo po sebi ni nevarna dejavnost. Napad oboroženega roparja je „zunanji, od tožene stranke neodvisen dogodek“. V kolikor se tožnica sklicuje na potrebo po strožji presoji protipravnosti ravnanja oziroma krivdne odgovornosti profesionalnih oseb, to lahko velja le za primere, ko je škoda nastala kot neposredna posledica njihovega ravnanja. V obravnavanem primeru pa bi lahko bila krivdna odgovornost tožene stranke podana le v primeru neupoštevanja izrecnih obveznosti v zvezi z varstvom pred podobnimi ravnanji tretjih oseb, kar pa ni bilo ugotovljeno. Zato ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo in tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I in III izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 7.030,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 8. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni in da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 1.221,00 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, svoje pa nosi sama.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 791,53 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek v višini 7.030,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 14. 8. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek v višini 10.935,00 EUR s pripadki (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko povrniti stroške izvedenskega organa do polovice v višini 1.258,49 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ..., v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila. Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje preostale stroške postopka (III. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da sodbo spremeni tako, da zmanjša prisojeno odškodnino in ugotovi soprispevek oškodovanca, oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami. Navaja, da so med strankama nesporna dejstva: - da je tožnica bila zaposlena pri toženi stranki od 10. 11. 2011 do 9. 2. 2012 na delovnem mestu prodajalka, - da je tožnica dne 1. 12. 2011 med uvajanjem v prodajalni tožene stranke utrpela napad neznane osebe (sporni so: obstoj in višina škode, vzročna zveza, protipravnost ter krivda in soprispevek oškodovanca), - da je nemudoma po napadu tožnica prejela prvo pomoč s strani ostalih zaposlenih, s strani obiskovalke trgovine (zdravnica) ter s strani reševalcev, pripeljala je bila na urgenco, kjer je prejela urgentno zdravniško pomoč in oskrbo, - neprerekano je bilo dejstvo, da toženi stranki nikoli ni bilo v nobeni poslovalnici niti v Sloveniji niti v drugih državah niti prej ali kasneje nobenega fizičnega napada (četudi je imela tožena stranka po izpovedi A.A. v času napada v Sloveniji 44 poslovalnic, v Avstriji 380 poslovalnic, na Hrvaškem pa 60 poslovalnic) tako, da tovrstnega napada nikakor ni bilo mogoče pričakovati in gre za višjo silo oziroma naključje, za katerega tožena stranka ne more odgovarjati, tožena stranka je imela poskrbljeno za varnost prodajalne z alarmom, varnostno kamero, zaklenjeno blagajno in telefon ob blagajni s shranjenimi telefonskimi številkami, - napadalec ni ničesar ukradel iz prodajalne, niti stvari niti denarja, sporno pa je bilo, ali je napadalec prišel z namenom izvesti tatvino ali z osebnim motivom poškodovati tožnico, - tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki manj kot mesec dni, - tožnica je z lastnoročnim podpisom potrdila, da je prebrala vsa pisna navodila in priročnik, - tožnica je po lastnih navedbah že več dni pred napadom videla napadalca, da prihaja v prodajalno in se sumljivo obnaša, vendar o tem ni obvestila nobenega nadrejenega delavca, s čemer je kršila pogodbo o zaposlitvi in 34. člen ZDR-1 - dolžnost obveščati delodajalca o nevarnostih), - tožnica je želela izsiliti denarna sredstva za popravilo štirih zob.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede objektivne odgovornosti in protipravnosti. Štelo je, da naj bi bilo delo prodajalke, ki sprejema gotovino, nevarna dejavnost tako v primeru, ko se rokuje z manjšimi zneski gotovine za blagajno pri primopredaji blaga, kot tudi v primeru, ko se odnaša večje zneske gotovine od dnevnega izkupička prodaje na pošto. Ob napadu tožnica ni opravljala „nevarne dejavnosti“, tožena stranka pa tudi ni opravljala dejavnosti na nevaren način, kot so izpovedale priče. Glede krivdne odgovornosti in protipravnosti pa je sodišče zmotno ugotovilo, da naj bi tožena stranka opustila dolžno skrbnost glede vzpostavljanja varnega delovnega okolja, saj ni upoštevalo navedenega dejstva, da tožena stranka vse svoje zaposlene sproti ustno in pisno seznani s pravili varnega dela, kot so izpovedale priče. Tožnica je zamolčala informacijo, da je bil neznanec prisoten v trgovini že predhodno. Glede soprispevka oškodovanca (deljena odgovornost), bi moralo sodišče upoštevati njen soprispevek vsaj 50 %. Glede obstoja in višine vtoževane škode je sodišče prve stopnje previsoko odmerilo odškodnino. Glede vzročne zveze in naključja oziroma višje sile, pa je tožena stranka storila vse, kar ji nalagajo predpisi in vse, kar je v njeni moči, pa se je napad vseeno zgodil. Napad, ki se je zgodil, je posledica naključja oziroma višje sile, ki ga ni bilo mogoče pričakovati v nobeni poslovalnici. Tožnica je ves čas postopka zlorabljala procesne pravice ter prejeto Bpp in odobreno oprostitev plačila vseh stroškov postopka. Šlo je za prenapihnjen tožbeni zahtevek in zlorabo instituta oprostitve plačila stroškov postopka. Sodišče bi moralo upoštevati načelo uspeha v pravdi in sicer 154. člen ter še posebej drugi odstavek 154. člena ZPP. Sodišče ni upoštevalo načela pravičnosti in potrebnosti ter načela krivde. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica podaja odgovor na pritožbo tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno in odloči o stroških pritožbenega postopka. Varnostna kamera pri toženi stranki npr. ni pokrivala notranjosti prodajalne, ampak le del površine pred vhodom v prodajalno, zaradi česar si z videoposnetkom policijska postaja ni mogla pomagati. Tožnica ni prejela ustnih in pisnih navodil, kako varno opravljati delo, ampak je le podpisala „blagajniške osnove“ oziroma priročnik. Sodišče je pravilno ocenilo, da je ob upoštevanju objektivnega merila in subjektivnega merila, dejavnost tožnice smatrati za posebej nevarno in da je kot takšna v obravnavanem primeru podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke. Napadalca so opazovale več dni pred dogodkom tudi sodelavke. Tožena stranka ni zagotovila ustreznih pogojev za varno opravljanje dela tožnice pri delu. Tožnica priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa sodišče ob sicer pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki so jo predložile tožnica in tožena stranka ter zaslišalo tožnico, priče B.B., C.C., D.D., A.A., prebralo medicinsko izvedensko mnenje in dopolnilno izvedensko mnenje. Sodišče ni postavilo izvedenca za varstvo pri delu ter zavrnilo dokaz z izvedbo z ogledom videoposnetka, saj je bila kamera usmerjena proti vhodu.

7. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer v višini 7.030,00 EUR in iz naslova nematerialne in materialne škode, ki je tožnici nastala zaradi poškodb nastalih pri delu dne 1. 12. 2011. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu prodajalke, pri čemer je bila poškodovana s strani neznane osebe. Tožnica je po dogodku obiskala zdravnika, ki je ugotovil poškodbe glave ter obraza in sicer ličnice, zobovja ter ustnice. Zaradi poškodbe je bila tudi v bolniškem staležu od 2. 12. 2011 do 13. 1. 2012. Zaslišana tožnica je izpovedala, da jo je neznani moški fizično napadel tako, da jo je večkrat udaril v obraz. Neznani storilec se je namenil izključno in direktno proti tožnici, denarja pa ni vzel iz blagajne, niti ga ni poskušal vzeti. Njegov namen je bil očitno poškodovati tožnico.

8. Sodišče je kot pravno podlago za delno ugoditev tožbenemu zahtevku štelo, da je za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo odgovoren imetnik stvari, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Sodišče je štelo, da je delo tožnice kot prodajalke, ki se pri svojem delu ravna z gotovino, nevarna dejavnost. Za takšno dejavnost gre tudi, če sama dejavnost sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). Sodišče je tako štelo, da delovno mesto prodajalec v trgovini z oblačili na splošno ni nevarna dejavnost, postane pa nevarna, če trgovina posluje z gotovino, saj je povečana nevarnost kaznivih dejanj tatvine ali ropa. Sodišče je tudi štelo, da je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke, saj je delodajalec dolžan zagotoviti pogoje za varnost in zdravje pri delu v skladu s posebnimi predpisi o varstvu pri delu.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da delo prodajalke, tudi v primeru, ko ta rokuje z gotovino samo po sebi ni nevarna dejavnost. Ob navedenem se izrecno sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII DoR 25/2015 v povezavi z VIII Ips 186/2015 z dne 14. 10. 2015, ker je vrhovno sodišče izrecno navedlo, da je napad oboroženega roparja dejansko v „zunanji, od tožene stranke neodvisen dogodek“. V kolikor se tožnica sklicuje na potrebo po strožji presoji protipravnosti ravnanja oziroma krivdne odgovornosti profesionalnih oseb, to lahko velja le za primere, ko je škoda nastala kot neposredna posledica njihovega ravnanja. V obravnavanem primeru pa bi lahko bila krivdna odgovornost tožene stranke podana le v primeru neupoštevanja izrecnih obveznosti v zvezi z varstvom pred podobnimi ravnanji tretjih oseb, kar pa ni bilo ugotovljeno. V navedeni zadevi je šlo za primer obravnavanja odškodninske odgovornosti tožene stranke za škodo, ko je delavko pri delu na blagajni v prodajalni tožene stranke pri poskusu ropa eden od roparjev s pištolo udaril po glavi in jo huje telesno poškodoval. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v navedeni zadevi za primerljivo zadevo, pri čemer je v zadevi VIII Ips 186/2015 napadalec imel celo pištolo, s katero je blagajničarko poškodoval. 10. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - 103/2007 - ZDR) veljaven v času dogodka v 184. členu določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Tako je potrebno odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki jo utrpi delavec na delu ali v zvezi z delom, v celoti presojati po splošnih pravilih civilnega prava, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je napadalec tožnico telesno poškodoval v prodajalni, vprašanje pa je tudi bilo, ali je tožena stranka odgovorna tožnici iz razloga, na podlagi splošnih določb o zagotavljanju varnih delovnih razmer pred ravnanjem tretjih oseb. Tako je zmotna ugotovitev sodišča, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke oziroma tudi krivdna odgovornost, saj bi bila krivdna odgovornost tožene stranke podana le v primeru neupoštevanja izrecnih obveznosti v zvezi z varstvom pred podobnimi ravnanji tretjih oseb, kar pa ni bilo ugotovljeno.

11. Pritožbeno sodišče se ob tem sklicuje tudi na odločitev v podobni zadevi II Ips 217/2010 z dne 14. 7. 2011, ko je Vrhovno sodišče RS odločilo, da ob izpolnjevanju zahtev predpisov zavarovanje ni mogoče ugotoviti odškodninske odgovornosti hotela za napad na receptorja s strani roparjev, ki so hoteli priti do denarja iz receptorske blagajne. Abstraktne nevarnosti ropa se ne more šteti za razlog vzpostavitve dolžnosti organizirane službe varovanja, za trgovsko branžo presoje zahtevnega standarda skrbnosti za varovanja tudi še ni. Citirana odločba se nanaša na hotelirstvo, vendar pritožbeno sodišče šteje, da podobna situacija velja tudi v trgovinski dejavnosti. Pritožbeno sodišče se ob tem sklicuje tudi na odločitve II Cp 3151/2009, kjer je zavzeto stališče, da delo voznika mestnega avtobusa, ki doživi napad nasilneža in utrpi škodo ni delo s povečano nevarnostjo oziroma ne gre za nevarno dejavnost. Tako tožnikov delodajalec ne more odgovarjati za ravnanje napadalca.

12. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe tožeče stranke ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantne, pri tem pa zgolj navaja, da pritožba zmotno šteje, da je tožnica ves čas postopka zlorabljala procesne pravice ter prejeto Bpp in odobreno opustitev plačila stroškov postopka. Vsakdo ima namreč pravico, da uveljavlja svoje pravice pred sodiščem, v kolikor ocenjuje, da mu pravice gredo, prav tako ima pravico do Bpp v primeru, če izpolnjuje pogoje.

13. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o stroških postopka in sicer tako, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženi stranki pripada nagrada za postopek 510,00 EUR, nagrada za narok 471,00 EUR, administrativni stroški v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV. Tožnica je tako dolžna plačati toženi stranki znesek 1.221,00 EUR. Odločitev temelji na določilih 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.

14. Tožnica je dolžna toženi stranki plačati tudi stroške pritožbenega postopka in sicer 628,80 EUR in 20,00 EUR za administrativne stroške ter 22 % DDV, skupaj torej znesek 791,53 EUR, kot izhaja iz tč. IV. izreka sodbe. Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.