Jedro

Izvajalec dimnikarskih storitev je do plačila „storitve“ upravičen tudi, če uporabnik storitev dimnikarske službe na najavljeni čas opravljanja storitev dimnikarske službe ne odpove in ga v dogovoru s koncesionarjem ne prestavi, ali če koncesionarju ne omogoči opravljanja storitev, razen če uporabnik zaradi daljše odsotnosti koncesionarju upravičeno ni mogel odpovedati najavljenega časa opravljanja storitev dimnikarske službe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 12. 2011 opr. št. VL 200856/2011, ohranilo v veljavi.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče ugotovilo nekaj, česar nobena stranka ni zatrjevala, namreč, da ima nepremičnino na območju, kjer ima tožeča stranka koncesijo za dimnikarske storitve. S tem je kršilo načelo dispozitivnosti in storilo bistveno kršitev. Nadalje navaja, da sodišče ni izvedlo dokazov in ugotovilo splošno znanih dejstev v njegov prid. Poudarja, da na območju, kjer ima tožeča stranka koncesijo, nima nepremičnine, kar izhaja iz zemljiške knjige, kar bi moralo sodišče vedeti, saj gre za javno evidenco. Tožeča stranka ni izkazala naslova za razmerja, sklepanje sodišča na podlagi preteklega razmerja pa je napačno. Dokazno breme, da je toženec pasivno legitimiran, je na tožeči stranki. Nato navaja, da noben pravni akt ne določa pravice do plačila za neopravljene storitve. Gre za očitno protiustaven predpis, zato bi moralo sodišče ta postopek prekiniti in sprožiti postopek pred Ustavnim sodiščem. Nadalje izpostavlja določbo sedaj veljavnega Pravilnika, očita nepravilno uporabo predpisa ter opozarja, da predhodni Pravilnik ni določal zaračunavanja neopravljenih storitev, zato je uporaba cele ure nepravilna. Dimnikar se je, kot izhaja iz delovnega naloga, zadržal le 5 minut. Nasprotuje tudi stališču sodišča, s katerim je utemeljilo uporabo Pravilnika, opozarja, da je zavzeto stališče sodišča nevzdržno ter predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. V skladu s prvim odstavkom II. člena Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev (Ur. list RS, št. 101/2009, v nadaljevanju Sklep 2009), ki ga je glede na datum storitev treba uporabiti v obravnavanem primeru, se storitev zaračuna uporabniku dimnikarskih storitev (1). Pravno nepomembno je torej, kdo je lastnik nepremičnine. Tudi sicer sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da bi bil toženec lastnik nepremičnine, temveč je zapisalo, da gre za „toženčevo nepremičnino“ (točka 8 obrazložitve), kar je treba razumeti v povezavi z razlogi iz 5. točke obrazložitve, kjer je prvostopenjsko sodišče jasno zapisalo, da „toženec šteje za uporabnika“, saj iz „njegovih vlogi izhaja, da ima navedeni objekt v oblasti, s tem pa tudi naprave, ki so predmet dimnikarskih storitev“. Taka ugotovitev je v skladu s trditvami, ki jih je podala tožeča stranka, zato očitana absolutno bistvena kršitev postopka ni podana. Ker, kot rečeno, ni važno, kdo je lastnik nepremičnine, so pritožbena izvajanja v zvezi z zemljiškoknjižnimi podatki brezpredmetna. Pritožbeno sodišče tožencu kljub temu pojasnjuje, da sicer drži, da je zemljiška knjiga javna evidenca, a tudi za dokaz z vpogledom v podatke, ki se v njej vodijo, velja, da ga mora stranka v okviru razpravnega načela predlagati, česar toženec ni storil. 7. Prav tako ni podana absolutno bistvena kršitev glede ne izvedbe toženčevih dokazov. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so bili pravočasno predlagani v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi (ta bodo povzeta v nadaljevanju te odločitve – točka 9). Glede na toženčevo substanciranje dokaznih predlogov (glej odgovor na tožbo, kjer je toženec točno navedel, za dokazovanje katerega dejstva predlaga kak dokaz), se izkaže, da je sodišče prve stopnje izvedbo ostalih dokazov pravilno zavrnilo, ker so bili predlagani v zvezi s pravno neodločilnimi dejstvi (2).

8. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede obveznosti toženčevega plačila in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. V času, ki se nanaša kritično obdobje, v katerega zapade toženčeva obveznost, sta to področje urejala ZVO-1 ter Uredba. Ta v četrtem odstavku 28. člena določa, da mora uporabnik, če storitev dimnikarske službe na najavljeni čas opravljanja storitev dimnikarske službe ne odpove in ga v dogovoru s koncesionarjem ne prestavi, ali če koncesionarju ne omogoči opravljanja storitev, plačati nastale stroške zaradi prihoda oziroma prevoza ter porabljenega časa v skladu s ceno iz tarife opravljanja storitev dimnikarske službe, razen če zaradi daljše odsotnosti koncesionarju upravičeno ni mogel odpovedati najavljenega časa opravljanja storitev dimnikarske službe. Toženec torej zmotno meni, da gre tožeči stranki plačilo zgolj za opravljeno storitev. To ne drži. Do plačila je upravičena tudi, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 28. člena Uredbe, taka ureditev pa, iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa se jim pridružuje (zlasti zaradi požarne varnosti, kot izhaja že iz naslova Uredbe ter njenega namena in vsebine), ni protiustavna.

9. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je naslednje: - toženec je uporabnik stavbe na naslovu s področja, kjer ima tožeča stranka koncesijo za opravljanje dimnikarskih storitev; - tožeča stranka je pravilno in pravočasno najavila opravo storitev, toženec pa jo je onemogočil s tem, da na navedena dneva ni bil doma; - toženec najavljene storitve ni ne odpovedal niti je ni prestavil. 10. Iz povzetih ugotovljenih dejstev sledi, da je nastopila situacija, ki jo predvideva četrti odstavek 28. člena Uredbe, zato je tožeča stranka upravičena do plačila. Drži, da Sklep iz leta 2009 v svoji prilogi (za razliko od kasneje sprejetega Sklepa iz 2010) ni imel posebne postavke za tovrstne primere, kar pa še ne pomeni, da tožeča stranka ni upravičena, da tako „storitev“ zaračuna. Pravico ji namreč daje Uredba, ki določa, da mora uporabnik plačati nastale stroške zaradi prihoda oziroma prevoza ter porabljenega časa v skladu s ceno iz tarife. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje (točneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi in pripravljalnih vlogah, ki sta, glede na to, da gre za spor majhne vrednost, v ZPP še dopustni) višini terjatve sploh ni konkretizirano odgovarjal. Navedel je le, da je vlada sprejela cenik, po katerem gre tožeči stranki v takem primeru 5,00 EUR, a pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da gre za Sklep iz leta 2010, ki ga v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, ugovora, da ni bil porabljen čas v obsegu, kot izhaja iz računa, pa ni podal pravočasno, pritožbene navedbe pa zaradi uvodoma predstavljenih razlogov ni mogoče upoštevati.

11. Pritožbene navedbe so v celoti neutemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) V skladu s 6. členom Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe in izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (Ur. list RS, št. 129/2004, s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Uredba), je uporabnik storitev dimnikarske službe oseba, ki nadzoruje in uporablja malo kurilno napravo, dimni vod ali zračnik.

(2) Zaslišanje žene je npr. predlagal za dokazovanje dejstva, da ni bila opravljena nobena dimnikarska storitev, kar niti ni (bilo) sporno.