Jedro

S tem, ko je obdolženka odredila sicer nepotrebni pripis na potrdilu o višini plače zasebne tožilke, da je očitna razlika v višini mesečne plače za tri mesece posledica neuspešnosti pri delu, ni storila kaznivega dejanja razžalitve po 1. odst. 168. čl. KZ, ker ne gre za negativno vrednostno oceno zasebne tožilke.

Izrek

Pritožba zasebne tožilke S. V. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obdolženka oproščena obtožbe zaradi kaznivega dejanja razžalitve po I. odstavku 169. člena KZ. Zasebni tožilki so bili naloženi plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 920,00 SIT, potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki za njenega zagovornika, naloženo pa ji je bilo še plačilo povprečnine v znesku 70.000,00 SIT. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila zasebna tožilka po pooblaščenki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremembo ter izdajo obsodilne sodbe. Pritožba ni utemeljena. Tudi sodišče druge stopnje ni ugotovilo v očitku iz zasebne tožbe znakov kaznivega dejanja razžalitve po I. odstavku 169. člena KZ in je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Res je, da pripis, ki ga je obdolženka odredila vpisati na bančni obrazec, ni bil potreben. Sicer trditev v zasebni tožbi, da je ta pripis opravila obdolženka, ne drži. Sodišče prve stopnje je z izpovedjo priče M. C. ugotovilo, da je ona vpisala v bančni obrazec ta pripis, vendar po obdolženkinem navodilu. Ni dvoma, da je zasebna tožilka v septembru in oktobru leta 2000 prejela skoraj enkrat manjšo plačo kot v avgustu istega leta. Če pripis o vzroku za njeno nizko plačo ni bil resničen, bi šlo lahko za žaljivo obdolžitev po I. odstavku 171. člena KZ. Vendar neresničnosti te trditve zasebna tožilka niti ni zatrjevala, niti je ni poskušala dokazovati. Ob objektivnem podatku o višini povprečne plače zasebne tožilke tako že omenjeni nepotrebni pripis ne pomeni vrednostne ocene osebnosti zasebne tožilke, ki bi jo lahko prizadela. Ugotavljanje vzroka za nizko plačo zasebne tožilke ni bilo potrebno, saj je bil tedaj zaradi tega že v teku delovni spor. Tudi pritožbena trditev o intenzivnosti počutja razžaljenosti zasebne tožilke ob sprejemu bančnega obrazca in ob oddaji tega obrazca bančni uslužbenki ne more vplivati na ugotovitev, ali je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. Očitno je, da sta bili obdolženka in zasebna tožilka sprti, kar dokazujeta tudi oba dopisa odvetnika J.G. gospodarski družbi Ž. S., d.o.o., iz S. S. pri R. S.. Vendar to ne pomeni, da je obdolženka s tem pripisom hotela razžaliti zasebno tožilko. Končno je banka ugotovila, da zasebna tožilka tako ne izpolnjuje pogojev za dodelitev kredita oz. za povečanje dovoljenega limita, na kar pa pripis sploh ni vplival. Kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožbi nista obrazloženi, pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenski sankciji pa ni razumljiv, ker je bila izdana oprostilna sodba. Sodišče druge stopnje je glede prvih dveh kršitev opravilo uradni preizkus, ki pa jih ni pokazal. Glede na obrazloženo pritožbo ni bilo mogoče ugoditi.