Jedro

Izpodbijana odločba temelji na pavšalni ugotovitvi, da je vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti z uveljavljanjem kršitev kazenskega zakona, navedenih v dopisu z dne 18. 6. 2016, nerazumno in očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Pri tem toženka v obrazložitvi za takšno oceno ne navede nobenih konkretnih razlogov, ki bi se nanašali na tožnika, pač pa zgolj povzame tek postopka, citira zakonska določila in povzame vsebino tožnikove vloge. Tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, pomembnih za odločitev, zaradi česar se je ne da preizkusiti, je zato utemeljen, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Krškem št. Bpp 234/2016 z dne 20. 5. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 6. 5. 2016. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. I K 11649/2014 z dne 14. 12. 2015, potrjene s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 11643/2014 z dne 8. 4. 2016. Na poziv toženke je tožnik prošnjo dopolnil z navedbami, da je sporna odločitev nesprejemljiva, saj je sodišče tožnika spoznalo za krivega večih dejanj, ki jih ni storil in za to tudi ni bilo nobenih ustreznih in oprijemljivih dokazov, obe sodišči pa sta tudi huje kršili predpise v smislu argumentacije in zaključkov glede dokazanosti v povezavi z izvedenimi dokazi, zaradi česar je odločitev napačna in nesprejemljiva. Sodišče za izrek obsodilne sodbe ni imelo ustrezne pravne podlage, svojo odločitev pa je oprlo na izjavo A.A., ki je s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, zato ne more imeti pomembne teže in gre za arbitrarno odločitev. Poleg tega je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ni pravilno uporabilo določil o steku kaznivih dejanj, v konkretnem primeru pa ni podan niti objektivni niti subjektivni element, saj ni bilo upoštevano tožnikovo psihično stanje v kritičnem času. Poleg tega so bile vse okoliščine neustrezno ovrednotene in so bili posledično sprejeti napačni materialnopravni zaključki, da je kriv storitve očitanih kaznivih dejanj, izrečena pa mu je bila tudi neustrezna in neprimerna kazenska sankcija.

2. Toženka ugotavlja, da je vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti z uveljavljanjem navedenih kršitev nerazumno in očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP). Pojasnjuje razloge, iz katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti in citira določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki to določajo, poleg tega pa navaja, da mora vložnik za varstvo zakonitosti v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti, kar je nujen pogoj, da bo sodišče utemeljenost zahteve preizkušalo. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve. Poleg tega se sklicuje na načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pojasni še, da morajo biti predlagani dokazi pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, pri čemer sme sodišče zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso relevantni v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Toženka ugotavlja, da iz priloženih sodb ne izhaja, da bi sodišče dokazno oceno gradilo zgolj na navedbi A.A., tožnik pa tudi ne navaja, katerih predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo, njihovo pravno relevantnost in utemeljenost. 3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da se izpodbijana odločba le v zadnjih treh odstavkih nanaša na konkretno odločitev, pri čemer toženka ni navedla nobenih relevantnih razlogov za zavrnitev njegove prošnje, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Meni, da tožniku v sami prošnji za dodelitev BPP ni treba konkretno in obrazloženo navesti vseh razlogov, ki jih bo uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti. Strinja se s toženko, da sodišče samo odloči, katere dokaze bo izvedlo in da ni potrebno izvesti vseh predlaganih dokazov, pri čemer dodaja, da to velja le za primere, da niso s tem kršene pravice obdolžencev do obrambe, ki je temeljna pravica po ZKP, Ustavi in EKČP, vendar tožnik neizvedenih dokazov ni navedel kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zato ni jasno, o kateri prošnji je toženka sploh odločala. Ponovno navaja, da je sodišče svojo odločitev v večinskem delu oprlo na izjavo A.A., ki je s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde, zato takšna izjava ne more imeti pomembne teže v odnosu do tožnika. Poleg tega je sodišče tudi nepravilno uporabilo določila o steku in nepravilno odločilo glede njegove odgovornosti za določena dejanja, ki sploh niso bila izvršena, poleg tega v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o subjektivnem elementu glede na slabo tožnikovo psihično stanje v kritičnem času, izrečena pa mu je bila tudi popolnoma neustrezna in neprimerna kazenska sankcija, kar je tudi uveljavljanje nepravilne uporabe kazenskega zakonika. Navaja razloge, zakaj je dodelitev BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zanj zelo pomembna. Predlaga odpravo odločbe in povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. Pogoje za odobritev BPP določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni s tem zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Ta pravi, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, med ostalim tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Po tretjem odstavku navedene določbe se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

7. Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč pri tem finančni in tako imenovani objektivni pogoj iz prej navedenega 24. člena ZBPP. Kot izhaja iz citiranega določila, se prošnja za odobritev BPP zavrne, če je očitno, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh.

8. Ta okoliščina mora torej biti očitna, pri tem pa mora biti obrazložitev podana tako, da je iz nje razvidno, da prosilec nima prav nobenih izgledov za uspeh. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu v določeni meri nalaga tudi vsebinski preizkus zadeve. Meje oziroma obseg tega preizkusa predstavlja omenjeni standard „očitnosti“. Očitno pomeni, spoznavno na prvi pogled, organ za brezplačno pravno pomoč pa zato nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard „očitnosti“.

9. Zavrnitev prošnje torej lahko temelji na vsebinski (kvalitativni) oceni razlogov, ki jih želi prosilec za BPP uveljaviti v sodnem postopku, v zvezi s katerim prosi za dodelitev BPP. Vendar morajo po povedanem razlogi, ki jih organ za BPP v takem primeru navede, ustrezati pravnemu standardu očitnosti, torej spoznavnosti na prvi pogled.

10. Izpodbijana odločba pa na takšni vsebinski oceni razlogov, ki jih želi tožnik uveljaviti z izrednim pravnim sredstvom, ne temelji, temveč temelji na pavšalni ugotovitvi, da je vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti z uveljavljanjem kršitev kazenskega zakona, navedenih v dopisu z dne 18. 6. 2016, nerazumno in očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Pri tem toženka v obrazložitvi za takšno oceno ne navede nobenih konkretnih razlogov, ki bi se nanašali na tožnika, pač pa zgolj povzame tek postopka, citira zakonska določila in povzame vsebino tožnikove vloge. Tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov, pomembnih za odločitev, zaradi česar se je ne da preizkusiti, je zato utemeljen, kar je bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

11. Toženka na splošno ugotovi, da mora vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti in utemeljiti, da jo pristojno sodišče (Vrhovno sodišče RS) preizkusi, pri čemer ne navede, kako ta ugotovitev vpliva na odločanje v konkretnem primeru.

12. Pri tem sodišče zgolj pripominja, da dolžnost pojasnitve in utemeljitve uveljavljane kršitve zakona v postopku odločanja o prošnji za dodelitev BPP prav gotovo ni tako stroga, kot v postopku vložitve zahteve za varstvo zakonitosti. BPP se med drugim dodeli tudi za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi. Od prosilca, ki za dodelitev takšne oblike BPP zaprosi, prav gotovo ni mogoče pričakovati, da bo znal že v prošnji za dodelitev BPP popolnoma zadostiti vsem zahtevam, ki morajo biti izpolnjene za uspešno uveljavljanje izrednega pravnega sredstva. V takem primeru pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi z izrednim pravnim sredstvom sploh ne bi potreboval. 13. Prav tako ni jasno, kako na odločitev v konkretnem primeru vpliva ugotovitev toženke, da sme sodišče zavrniti predlagane dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev, sploh pa glede na tožbeno navedbo, da tožnik neizvedbe dokazov sploh ni navedel kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

14. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka, sledeč stališču sodišča, ki se tiče postopka, materialno pravo pravilno uporabiti.