Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da A. A., čeprav je vedela, da je polila mastno tekočino, in iz tega razloga tudi odstranila predpražnik z rešetk, tožnika, ki je odhajal po poti, ki vodi preko rešetk, kar ji je bilo znano, na to ni opozorila. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da bi ob običajni skrbnosti to morala storiti, saj je vedela, da tožnik odhaja domov po poti, na kateri se nahaja z mastno tekočino polita rešetka. Pravilno je tudi pojasnilo, da za odškodninsko odgovornost ni potrebno ravnanje, ki je v nasprotju z zakonom, ampak ima takšno posledico tudi nedopustno ravnanje, torej ravnanje, ki ne ustreza običajni skrbnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (I. in III. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 466,28 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 15.260,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2017 do plačila, višji tožbeni zahtevek za plačilo 4.695,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2017 zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranski plačati 2.215,01 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka.

2. Toženka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Toženka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa da ugotovi soodgovornost tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka v višini 30 %, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Ostale pravno-pomembne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo, toženki pa v plačilo naloži tudi tožnikove stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbe 964., 965., 131., 135., 171., 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožbeno sodišče zato vseh razlogov sodišča prve stopnje ne povzema in se sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe pa presoja, kot sledi.

6. Toženka v pritožbi navaja, da je po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca B. B. v pripravljalni vlogi z dne 15. 7. 2021 izpostavila utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja in pomanjkljivosti le-tega ter predlagala, da sodišče v postopek pritegne novega izvedenca medicinske stroke, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Meni, da obrazložitev sodišča prve stopnje, da je izvedenec B. B. jasno in obrazloženo odgovoril na postavljena strokovna vprašanja, ne drži. Toženka je pravočasno podala pripombe v zvezi z oceno trajanja in vrste bolečin in glede vpliva predhodnih okvar tetiv RM na sedanje stanje, in sicer da izvedenec medicinske stroke ni obrazloženo odgovoril na zastavljena vprašanja, čemur pa sodišče v nasprotju z določilom 254. člena ZPP ni sledilo.

7. Kršitev 254. člena ZPP je relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kar pomeni, da mora pritožnik to kršitev konkretno opredeliti in pojasniti, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). V primeru uveljavljanja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora torej pritožnik navesti in obrazložiti obe citirani predpostavki, da je možen preizkus uveljavljene kršitve. Toženka v pritožbi ni navedla, kako je zatrjevna kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zato pritožbeno sodišče ne more preizkusiti obstoja nadaljnje, kumulativno določene zakonske predpostavke ″vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe″. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo in zaključek v 8. točki obrazložitve tudi utemeljilo (toženka teh ugotovitev konkretizirano niti ne izpodbija), da je izvedenec B. B. jasno in obrazloženo odgovoril na postavljena vprašanja ter pripombe tožene stranke. Sodišču prve stopnje se upravičeno ni porodil dvom o pravilnosti in popolnosti izvedenskega mnenja, zato utemeljeno ni ugodilo predlogu toženke za določitev novega izvedenca medicinske stroke.

8. Kot je navedeno v izpodbijani sodbi, med pravdnima strankama ni sporno, da se je tožnik 14. 5. 2016 telesno poškodoval ter da je imel C. C. v času te poškodbe pri toženki sklenjeno polico za zavarovanje A., št. 10013107471 za zavarovalno vsoto 20.000,00 EUR iz naslova odgovornosti za območje Evrope in z odbitno franšizo, ki znaša 10 % od odškodnine, vendar v absolutnem znesku najmanj 25,00 EUR ter z omejitvijo zavarovalne vsote za škodo, ki jo utrpijo osebe, ki pridejo k zavarovancu na obisk, do višine 1.200,00 EUR. Sporno je bilo, ali je bil tožnik pri zavarovancu toženke na obisku, okoliščine nastanka telesne poškodbe, odškodninska odgovornost za povzročeno škodo ter obseg premoženjske in nepremoženjske škode. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča, da tožnik ob škodnem dogodku pri zavarovancu toženke ni bil na obisku, ampak je pomagal na kolinah, in niti zaključek sodišča, da ni podlage za uporabo določb Splošnih pogojev o omejenem zavarovalnem kritju z zavarovalno vsoto 1.200,00 EUR za škodo, ki jo utrpijo osebe, ki pridejo k zavarovancu na obisk.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožniku uspelo dokazati, da se je poškodoval pri padcu na mastnih in spolzkih rešetkah pod stopnicami pri zavarovancu toženke, ki jih je polila njegova partnerka A. A. Glede na vsebino izpovedb je pravilno ugotovilo, da so tožnik ter priče D. D., C. C. in A. A. skladno in prepričljivo izpovedali, da je tožniku spodrsnilo na železni rešetki pod stopnicami stanovanjske hiše zavarovanca toženke, ki je bila mastna in zato spolzka, saj jo je pred tem polila A. A., ki je nesla odpadke od kolin v hlev, zato je z rešetke odstranila predpražnik, ki je bil pred tem nameščen na njej. Pravilno je ugotovilo, da se njihove izpovedbe skladajo glede vseh okoliščin tožnikovega padca (čas, kraj, vzrok padca, način tožnikove hoje), da v njih ni življenjskih nelogičnosti ter da niso v nasprotju z nobenim drugim dokazom. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in pritožbeno ni izpodbijano, iz izvida SB Celje. z dne 15. 5. 2016 izhaja, da je tožnik sinoči zdrsnil in padel, zato je pravilno ocenilo, da to ni v nasprotju z izpovedbami tožnika in zgoraj navedenih prič o načinu tožnikove poškodbe. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo, da je tožnik prepričljivo pojasnil, da ga ob zdravstveni oskrbi bolj podrobno o padcu niso spraševali in da je zdravniško pomoč poiskal šele naslednji dan, ko ga je začelo boleti. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da izpovedbe tožnika in prič potrjujejo tudi fotografije stopnic ob stanovanjski hiši zavarovanca toženke, železne rešetke pod njo in tepiha na njej, ki so takšni, kot so jih opisali tožnik in priče. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je tožnik izkazal tudi, da ni vedel, da so bile rešetke polite in zato mastne, spolzke. Pravilna je ocena sodišča, da je tožnik prepričljivo in brez nasprotij, nelogičnosti izpovedal, da se to ni videlo, saj je bila že tema, zunanja luč pa ni delovala, niti mu tega pred škodnim dogodkom ni nihče povedal, ampak so mu po padcu povedali, da je A. A. malo pred njegovim odhodom polila rešetke in z njih zato odstranila predpražnik. Pravilno je sodišče ugotovilo, da so to v svojih skladnih izpovedbah potrdile tudi vse priče. Skladno z zapisnikom o izpovedbi priče je sodišče povzelo, da je priča A. A. pojasnila, da je polila malo preden je tožnik odšel domov in da je njegov padec posledica njene napake, saj ni povedala, da je polito, zato je kriva za padec. Sodišče prve stopnje pa je nato na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedb tožnika in prič ugotovilo, da se rešetke niso nahajale tam, kjer so se opravljala dela v zvezi s kolinami (v kmečki sobi v spodnjem nadstropju na drugi strani stanovanjske hiše). Zato je upravičeno ovrglo očitek toženke, da bi tožnik moral vedeti, da so tla zaradi kolin lahko mokra in spolzka.

10. Ugotovitve sodišča prve stopnje o okoliščinah, v kakršnih je prišlo do zatrjevanega padca, toženka izpodbija z izpostavljanjem neskladij, ki po njenem vzbujajo dvom o resničnosti navedb glede nastanka škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče se do teh neskladij opredeljuje v nadaljevanju.

11. Toženka najprej navaja, da iz izpovedbe tožeče stranke in zaslišanih prič (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 30. 9. 2020) nikakor ni ugotoviti/zaznati skladnega in prepričljivega izpovedovanja, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako glede okoliščin tožnikovega padca (čas, kraj, vzrok, način tožnikove hoje) kakor tudi glede vidljivosti/svetlosti (do škodnega dogodka je prišlo dne 14. 5. 2016 okrog 21.00 ure, ko je zunaj še svetlo oziroma mrak). Toženka ne konkretizira, v katerem delu izpovedb tožnika in prič je neskladje, zato takega pavšalnega očitka ni moč preveriti. Da je bilo zunaj še svetlo oziroma mrak, pa navaja prvič šele v pritožbi (v odgovoru na tožbo je toženka navedla cit. ″Svetilnost je bila dovolj dobra, da bi ob povprečno skrbni hoji tožnik opazil, da je stanje pohodne površine nekoliko spremenjeno.″), pri čemer pa ne izkaže pogojev za dopustnost takega navajanja, določenih v prvem odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato te navedbe pritožbeno sodišče niti ne sme upoštevati.

12. Nadalje toženka navaja, da je po izpovedbi tožnika A. A. pred njegovim ″odhodom″ polila predpražnik, ki ga je odstranila, pri čemer pripominja, da običajno v takšnem primeru ″maščoba″ steče skozi rešetke. Tudi ta pritožbena navedba ne more vzbuditi dvoma o resničnosti navedb (ugotovitev sodišča) glede nastanka škodnega dogodka. Tožnik ni trdil, da je vsa maščoba ostala na rešetkah, saj je logično, da (tekoča maščoba, kar ni bilo sporno) steče skozi rešetke. Trdil je, da A. A. ni očistila rešetke, tako da bi z nje odstranila maščobo in dosegla, da rešetka ne bi bila več spolzka. Sicer pa tudi toženka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da običajno v takšnem primeru ″maščoba″ steče skozi rešetke, zato je ob pomanjkanju trditve in izkaza za to, da to prvič toženka navaja šele v pritožbi, ta navedba tudi nedopustna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. V pritožbi izpostavljena izpovedba priče D. D., ″da je A. A. nesla neko maščobo, v hlev pujskom (ki se nahajajo na drugi strani), pa se ji je tam polilo, ker je bilo preveč, spotaknila se je. In pol tisti predpražnik je dala stran v drvarnico,...″ , pri čemer je v pritožbi podčrtano besedilo „pa se ji je tam polilo“, ne predstavlja neskladja v izpovedbi. Glede na predhodno izpovedbo priče, cit. „Pri odhodu, ko sva šla domov, ko je šel po stopnišču iz hiše, je padel tam pri tisti rešetki, ki naj bi bila polita z eno tekočino mastno, ali koga, ker je prej soseda nesla … “, dejstvo, da je priča kraj padca pokazala tudi na fotografiji, in da je na vprašanje sodnice, kaj je bilo tam gor oziroma kako ve, da je bilo kaj gor (na rešetki), izpovedala, cit. „Ja, soseda je povedala, da je nesla od …, neko tisto maščobo, ko so se krvavice delale, v hlev pujskom, pa se ji je tam polilo, ker je bilo preveč, spotaknila se je. In pol tisti predpražnik je dala stran v drvarnico, pozabila je pa obrisati, povedala pa ni nobenemu“, je jasno, da se izpovedba „pa se ji je tam polilo“ nanaša na kraj, kjer je kasneje padel tožnik.

14. Pritožbeno izpostavljeno, da je priča D. D. povedala, da so nesli večerjo v zgornje nadstropje, pri čemer pa se ni spomnila, ali je bil položen predpražnik, in da se prav tako tega dejstva tudi ni spomnil zavarovanec toženke, ki je kritičnega dne večkrat šel v zgornje nadstropje, prav tako ne izkazuje neskladja, ki bi vzbujalo dvom o resničnosti navedb glede nastanka škodnega dogodka. Sploh pa je relevantno stanje v času škodnega dogodka, ki ga je sodišče prve stopnje prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedbe priče A. A., da je predpražnik, ki je bil nameščen na rešetki, ki jo je polila, odstranila, in izpovedb tožnika in prič D. D. in C. C. ter tudi A. A., da je tožnik padel, ker mu je spodrsnilo na železni rešetki pod stopnicami. To pa je rešetka, s katere je predhodno A. A. odstranila predpražnik.

15. S pritožbeno izpostavljeno navedbo, da je priča A. A. povedala: ″da je samo tisto odnesla, potem je šla gor, da so se najedli in nato je E. E. in gospa D. D., sta odšla″, ni izkazano nobeno neskladje, ki bi vzbujalo že zgoraj omenjeni dvom.

16. Tudi pritožbena navedba, da je tožnik kritičnega dne imel obute ″čevlje - športne copate″ z gumijastim podplatom (plastičnim?), ki preprečujejo zdrsnost, je nedopustna, ker toženka prvič to navaja v pritožbi, pri tem pa ne izkaže pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

17. Nejasna je nadaljnja pritožbena navedba, da so tožnik kot tudi priče izpovedali, da so po škodnem dogodku začeli ugotavljati/iskati vzrok škode, in da naj bi bila vzrok za padec polita maščoba(?). S to navedbo pa se tudi sicer ne zatrjuje kakšno neskladje.

18. Pavšalna je pritožbena navedba, da tožnik in priče niso skladno izpovedale glede načina padca (desna stran, leva stran,..?), saj ni konkretizirano, katere izpovedbe so neskladne, zato tudi te pritožbene navedbe ni moč preizkusiti. Sicer pa gre za okoliščino (smer padca), ki v postopku ni bila sporna, zato je tudi pritožbena navedba nerelevantna in ne terja presoje pritožbenega sodišča. 19. Nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju je nadaljnja pritožbena navedba, da tudi, če gre pritrditi obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je o tem, da so bila tla/rešetka mastna (in posledično bolj spolzka), izpovedoval tožnik, in da je sodišče svojo odločitev oprlo na izpovedbe tožnika in zaslišanih prič, ki niso v sorodstvenem razmerju s tožnikom in katerih izpovedbe se o okoliščinah obravnavanega škodnega dogodka ne nasprotujejo, navedenemu ne gre pritrditi. Če pa toženka s to navedbo izpodbija zaključek sodišča, da so bila tla/rešetka mastna in spolzka, ji ne gre pritrditi, saj je sodišče stanje rešetk in tudi ostale okoliščine glede načina nastanka škodnega dogodka ugotovilo pravilno na podlagi pravilne dokazne ocene izpovedb tožnika in prič. Sodišče prve stopnje je vestno in skrbno ocenilo izvedene dokaze. Ne drži pritožbeni očitek, da je zaradi neupoštevanja metodoloških napotkov 8. člena ZPP podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Sodišče prve stopnje je (v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) obrazložilo, da se od povprečno skrbnega lastnika stanovanjske hiše pričakuje, da vhod vzdržuje tako, da je varno pohoden. Vsak se je namreč dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo, kot to določa 10. člen OZ o prepovedi povzročanja škode. Enako velja za obveznost, da se pred odhodom ljudi rešetka očisti mastnosti. Ker je sodišče to presojalo, so neutemeljene pritožbene navedbe, da v kolikor bi držala trditev tožnika glede mastnosti rešetke, bi to imelo vpliv na presojo skrbnosti ravnanja tako tožnika (glede slednjega je sodišče ugotovilo, da mu ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja v smislu soprispevka k nastanku škode) kot zavarovanca toženke.

20. Zmotno je prepričanje toženke, da v ravnanju zavarovanca toženke oziroma njegovi opustitvi (oziroma opustitvi njegove partnerke), ki jo sodišče prve stopnje vidi v tem, da tožnik ni bil opozorjen na nevarnost, da je rešetka spolzka, ni mogoče očitati protipravnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da A. A., čeprav je vedela, da je polila mastno tekočino, in iz tega razloga tudi odstranila predpražnik z rešetk, tožnika, ki je odhajal po poti, ki vodi preko rešetk, kar ji je bilo znano, na to ni opozorila. Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da bi ob običajni skrbnosti to morala storiti, saj je vedela, da tožnik odhaja domov po poti, na kateri se nahaja z mastno tekočino polita rešetka. Pravilno je tudi pojasnilo, da za odškodninsko odgovornost ni potrebno ravnanje, ki je v nasprotju z zakonom, ampak ima takšno posledico tudi nedopustno ravnanje, torej ravnanje, ki ne ustreza običajni skrbnosti. Upoštevaje prvi odstavek 6. člena OZ morajo namreč udeleženci v obligacijskem razmerju pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarja). Pravilen je zato zaključek, da obveznost takšnega opozorila na politost rešetke z mastno tekočino, ki običajno povzroči spolzkost, ob védenju partnerke zavarovanca toženke, da bodo po poti, kjer je rešetka, kmalu odšli ljudje, ki so pomagali na kolinah, ni niti neživljenjska niti pretirano stroga. Tožeča stranka ni trdila, da bi moral zavarovanec toženke namestiti opozorilne table ali stožce z opozorilom na nevarnost zdrsa, zato ob neizkazanosti potrebnih zakonskih pogojev predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) tudi pritožbena navedba, da je pretirano pričakovati, da bodo v zasebnih hišah in stanovanjih nameščene opozorilne table ali stožci z opozorilom na nevarnost zdrsa, kot se pojavljajo na javnih površinah. Pritožbeno sodišče se glede na obrazloženo ne strinja s pritožnico, da je življenjsko gledano pretirano in prestrogo pričakovati takšno skrbnost, da bo povprečna gospodinja vse v zasebni hiši opozarjala na nevarnost zdrsa, in da je od zavarovanca toženke (in njegove partnerke) pretirano pričakovati takšno skrbnost, da bi morala izrecno opozoriti na mokra oziroma spolzka tla (rešetko). Zmoten je zato pritožbeni zaključek, da ji ni mogoče očitati takšnega odnosa do nastale posledice, da bi ji bilo moč očitati krivdo, in da je prestroga zahteva, da bi zavarovanec toženke v svoji zasebni hiši opozarjal na nevarnost padca. Glede na ugotovljeno dejansko stanje se pritožbeno sodišče tudi ne strinja s pritožnico, da je življenjsko nepričakovano tudi, da bi zavarovanec toženke oziroma njegova partnerka takoj očistila vse površine, po katerih bi se še hodilo in vstopalo, sploh upoštevaje dejstvo, da so obiskovalci nosili čevlje. Ne drži niti pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje zaradi zavzetega stališča, da je podana protipravnost ravnanja zavarovanca toženke, ni izreklo glede drugih predpostavk odškodninske odgovornosti, saj ima sodba razloge o vseh predpostavkah odškodninske odgovornosti.

21. Toženka v pritožbi nenazadnje izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Meni, da bi moralo sodišče tožniku prisoditi 30 % krivde za nastali škodni dogodek, saj je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode, ker kot povprečno skrbna oseba hoji ni posvetil zadostne pozornosti. Tudi ta očitek ni utemeljen. Tožnik ni padel pri hoji po stopnicah, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da povprečno skrbna hoja po stopnicah navzdol je takšna, da človek pri tem gleda predse in navzdol, oziroma da vsaj pred spustom po stopnicah s pogledom preveri njihov potek in stanje. Sicer pa t0ženka tega niti ni zatrjevala. Tožniku je očitala, da bi, v kolikor bi bil pozoren na okolico, lahko opazil, da na rešetki ni nameščenega predpražnika. In še, da je bila svetilnost dovolj dobra, da bi ob povprečno skrbni hoji tožnik opazil, da je stanje pohodne površine nekoliko spremenjeno. Zato je tudi nerelevantno pritožbeno izpostavljeno, da je tožnik izpovedal, da se je med hojo po stopnicah navzdol držal ograje. Nekonkretizirana, sicer pa tudi neutemeljena, je pritožbena navedba, da je v nadaljevanju izredno nerazumljivo opisal način padca. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik prepričljivo izpovedal, da mu je spodrsnilo na železni rešetki pod stopnicami, ki je bila mastna in zato spolzka, in da je padel. Če pa je pritožba gornjo navedbo podala v povezavi že zgoraj povzeto in presojeno pritožbeno navedbo, da tožnik in priče niso skladno izpovedale glede načina padca (desna stran, leva stran), je potrebno ponoviti, da gre za okoliščino, ki v postopku ni bila sporna, in je zato pritožbena navedba nerelevantna ter ne terja presoje pritožbenega sodišča. Po obrazloženem se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožnico, da je vzrok za tožnikov padec neprevidna hoja in ne ″mastna rešetka″ in da je tožnik s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode. Ob pravilnih ugotovitvah in zaključkih v izpodbijani sodbi (tč. 13 do 16), predvsem zaključku, da dokazni postopek ni potrdil navedb toženke, da tožnik ni hodil z običajno skrbnostjo in da so obstajali njemu znani razlogi, da bi obhodil rešetko, ki se je nahajala na običajni pohodni poti iz stanovanjske hiše, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja v smislu soprispevka k nastanku škode in da je podana izključna odgovornost zavarovanca toženke oziroma njegove partnerke.

22. Toženka izpodbija tudi odločitev sodišča o višini odškodnine. Meni, da prisojena denarna odškodnina ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi ta očitek ni utemeljen. Materialnopravni preizkus prisojene odškodnine pokaže, da je sodišče pravilno uporabilo predpisane kriterije 179. člena OZ. Odmerjena odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo in posamezne vrste te škode predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo trpljenje in je hkrati pravilno umeščena med (primerljive) škodne primere iz sodne prakse. Ustrezno je upoštevano tako načelo individualizacije odškodnine kot tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine.

23. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel rupturo kite mišice supraspinatus desno, travmatsko vnetje vzdolž kite dolge glave bicepsa desno in zvin stopalno prstničnega sklepa palca leve noge. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem pravilno upoštevalo, da zaradi teh poškodb zelo hudih bolečin ni trpel, je pa 3 tedne trpel hude bolečine (po poškodbi, po operaciji in ob začetkih pooperacijske fizioterapije), 6 tednov srednje hude bolečine ter 2 meseca stalne lažje bolečine, še vedno pa trpi in bo tudi v bodoče trpel občasne lažje bolečine ob spremembah vremena, nenadnih obremenitvah slabo gibljive rame, pogosto pa tudi ponoči, kakor tudi naslednje neugodnosti: 8 pregledov pri specialistih (kirurg, ortoped in slikovne preiskave), 30 pregledov pri izbrani zdravnici, nošenje rute 6 tednov in posebne opornice 6 tednov, boleča fizioterapija v ZD ... (11-krat pred in po operaciji), operacijski poseg v splošni anesteziji (narkozi), fizioterapija v Termah ... (24-krat ambulantno) in v Termah ... (hospitalno) od 23. 4. do 7. 5. 2017 ter v Termah ... od 21. 6. do 30. 6. 2017 (8-krat) ter da je bil v času nošenja opornice (12 tednov) izrazito oviran pri higienskih opravilih, oblačenju, slačenju in obuvanju, saj si ni mogel prav nič pomagati z desno roko. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na vrsto, intenziteto in trajanje telesnih bolečin ter obseg neugodnosti v zvezi z zdravljenjem tožniku odmerilo primerno in pravično denarno odškodnino za to obliko nepremoženjske škode v višini 8.000,00 EUR (od zahtevanih 11.000,00 EUR).

24. Pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovi izpovedbi in izvedencu in upoštevalo, da se je tožnik ob dogodku ustrašil, da je intenzivna zaskrbljenost za izid zdravljenja trajala vsaj 6 mesecev, nato pa manj intenzivna zaskrbljenost še nadaljnjih 6 mesecev. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova glede na ugotovljeno odmerilo primerno in pravično denarno odškodnino v celotnem zahtevanem znesku 1.200,00 EUR.

25. Tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče ustrezno upoštevalo ugotovljene okoliščine. Sledilo je zaključkom izvedenca, da je poškodba rame tožniku pustila močno zavrtost desne rame in izrazito občutljivost na vreme. Kot desničar je pri vseh opravilih z desno roko močno oviran, ne zmore nikakršnih del z roko nad višino ramen in ne zmore dvigovati težjih bremen. Posledično je upočasnjen pri gospodarskih delih in oviran pri delu na kmetiji. Oviran je tudi pri vzdrževanju osebne higiene, oblačenju čez glavo, z desno roko ne more niti za vrat niti do pasu, seže le do zunanje strani desnega glutealnega predela, tako da se je moral navaditi obrisati po opravljeni veliki potrebi z levico. Tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina v znesku 7.000,00 EUR glede na ugotovitve o obsegu zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti in upoštevaje, da bo tožnik (ob škodnem dogodku star 60 let) duševne bolečine primoran ob pričakovani življenjski dobi trpeti še vrsto let, predstavlja ustrezno satisfakcijo za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

26. Sodišče prve stopnje je tako tožniku priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupni višini 16.200,00 EUR (to je 13,4 povprečnih mesečnih plač) in upravičeno ocenilo, da je primerljiva z višino odškodnine v odločbi II DoR 112/2018 (v kateri je sodišče tožeči stranki odmerilo odškodnino v višini 23,20 povprečnih mesečnih plač). Tudi primerjava z višinami odškodnin, prisojenih v še drugih primerljivih primerih, kot npr. v zadevah Vrhovnega sodišča RS II Ips 438/20071 in II DoR 265/20152, pokaže, da odmerjeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavlja ustrezno zadoščenje za tožnika in ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih.

27. Uveljavljeni pritožbeni razlogi po obrazloženem niso podani, prav tako tudi ne ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti 466,28 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške zastopanja po odvetniku, in sicer 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21 OT), 2 % materialne stroške (11. člen OT) in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT).

1 Sodišče je moškemu v starostni skupini 55 do 60 leti, ki je utrpel poškodbo rotatorne manšete desne rame, odmerilo odškodnino v višini 17 povprečnih mesečnih neto plač. 2 Sodišče je ženski, ki je padla na oljnem madežu in utrpela izpah desne rame, odkrhek kosti spodnjega dela ponvice desne rame, poškodbo hrustančnega prstana na sklepni ponvici desne rame, odmerilo odškodnino v višini 20,10 povprečnih mesečnih neto plač.