Jedro

Med strankama je bila sporna cena, ki sta jo dogovorili za izvedbo fasade, in zmanjšanje dogovorjene cene na račun tega, da tožeča stranka ni izvedla zaključnega sloja fasade. Dokazno breme, da je znašala cena zaključnega sloja 1 EUR/m², je bila na strani tožnika, ki pa ga ni zmogel. Dokazovanje z izvedencem o običajnih cenah, ne bi bilo relevantno glede na to, da so same trditve tožnika o dogovorjeni ceni bistveno nižje od tistih, ki jih sam navaja, da so priporočljive pri Obrtno-podjetniški zbornici, in je mogoče zaključiti, da je dogovor strank šel v povsem drugi smeri, kot so običajne cene.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Dolžna pa je povrniti 228,60 EUR stroškov pritožbenega postopka toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči plačati 1.770,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati 2.480,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2018 dalje do plačila (II. točka izreka). Tožeča stranka je dolžna toženi v roku 15 dni plačati pravdne stroške v višini 107,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je v delu, v katerem je naslovno sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožila tožeča stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stranka in zaradi kršitev postopka ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in njenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi pa naloži v plačilo stroške postopka; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži njene pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem odnosu. Na podlagi računa 3/2018 tožeča stranka zahteva plačilo 4.250,00 EUR. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka tožeči stranki naročila izdelavo fasade na objektu v Kosezah in da je tožeča stranka izdelala fasado brez zaključnega sloja.

Med strankama pa je sporna cena, ki sta jo dogovorili za izvedbo fasade, in zmanjšanje dogovorjene cene na račun tega, da tožeča stranka ni izvedla zaključnega sloja fasade. Med pravdnima strankama je bilo v postopku na prvi stopnji odprto še več dejanskih vprašanj, vendar sta pritožbeno izpostavljeni le dogovorjena cena za m² fasade in popravilo treh oken, zato se v nadaljevanju višje sodišče ukvarja le s tema postavkama.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedbe zaslišanj zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank in priče, ki je obračunavala dela pri toženi stranki, ugotovilo, da sta zakonita zastopnika strank dogovorila ceno 12,00 EUR/m² celotne fasade. Po izpovedbi prič in listinskih dokazov je ugotovilo, da znaša cena za zaključni sloj 4,00 EUR/m², zato je obračunalo delo tožeče stranke v višini 8,00 EUR/m² fasade.

6. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje napačno ugotovilo, saj je bila dogovorjena cena 13,00 EUR/m² in da se je ta cena znižala v sorazmernem delu zaradi tega, ker se ni izdelal zaključni sloj na 12,00 EUR/m² fasade. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo listinske dokaze (priloga A3, in A22), na podlagi katerih je zaključilo, da je bil ustni dogovor o ceni fasade 12,00 EUR/m² in da na račun tega, da zaključni sloj ni bil izdelan, odpade 4,00 EUR/m². Tako je na zaslišanju izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke. Sam tožnik D. R. je na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje (l. št. spisa 153), izpovedal, da je cena za zaključni sloj okrog 5,00 EUR/m², "da pa mu je on sam spustil za 1,00 EUR/m²". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ocena dokazov in celotnega dokaznega postopka sodišča prve stopnje pravilna, življenjska in razumna. Pritožbenim trditvam, da bi sodišče moralo izvedene dokaze oceniti drugače, ne more slediti. Sodišče prve stopnje je tudi pojasnilo, zakaj ne more slediti ceniku Obrtniško-podjetniške zbornice, saj gre za informativne cene, stranki pa sta sklenili drugačen dogovor. Pritožbene trditve glede drugačnih razlogov za zavrnitev računa na strani tožene stranke, pa niso bistvene za odgovor na vprašanje, kakšna je bila končna cena za izdelano fasado brez zaključnega sloja. Kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje, tudi če je bil dogovor za fasado z zaključnim slojem 13 EUR/m², kot to trdi tožnik, ni mogoče slediti njegovi navedbi, da je znižal ceno le za 1 EUR/m², saj je sam v isti sapi na zaslišanju povedal, kakšna je cena zaključnega sloja fasade na m², to je 5 EUR/m² in ponovno je obračunana cena za njegovo delo 8 EUR/m² in ne 12 EUR/m², kot sam zatrjuje. Ni pa mogoče slediti razlogom pritožnika, da je cena zaključnega sloja 5 EUR/m² le takrat, ko so že osnovno cene od 24,80 do 31,50 EUR, saj sta se stranki nesporno pogovarjali o drugačnih zneskih, bistveno nižjih.

7. Dokazno breme, da je znašala cena zaključnega sloja 1 EUR/m², je bila na strani tožnika, ki pa ga ni zmogel, saj je najprej sam izpovedal, da je cena 5 EUR/m², da pa jo je on določil 1 EUR/m², kar je zakoniti zastopnik tožene stranke zanikal, ki je tudi sam povedal, da je cena 5 EUR/m², vendar jo je on obračunal po nižji ceni 4 EUR/m². Drugega dokaza za to svojo trditev tožnik ni predložil, je pa tožena stranka predložila elektronsko sporočilo (B 17) izvajalca, ki ni povezan s to zadevo, o ceni 4-5 EUR/m². Pritožnik zgolj s ponujanjem drugačne dokazne ocene ne more uspeti, saj kot rečeno, so razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in življenjski.

8. Glede zavrnitve računa za popravilo treh oken pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo ta del zahtevka, saj je njen zakoniti zastopnik v svoji izpovedbi v zvezi s tem povedal, da je šlo za posebna okna, pri gradnji katerih je pomagal na prošnjo in po navodilih tožene stranke, čeprav sam ni strokovnjak za tovrstna opravila. Zato odprave napak ni mogoče naložiti tistemu, ki jih ni povzročil. Pritožbeno sodišče meni, da s takšnimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče omajati razlogov sodišča prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da je tožnik opravil delo z napako, saj ni izvedel hidroizolacije in špaleta ni bila izvedena v skladu z navodili nadzornika. To, da tožnik ob izpovedbi na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje pove, da to ni njegova napaka, ker so mu povedali, kako naj to naredi in zato to ne more iti njemu v škodo, ne potrdi tega, da delo nima napake. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi tožnik kot strokovnjak za gradnjo in fasaderstvo moral vedeti, kako se pravilno vgradi špaleto in zato za morebitne napake odgovarja sam in pravilno ni priznalo 80,00 EUR za tožnikovo delo na oknih, saj je šlo za odpravljanje napak, ki jih je sam povzročil. 9. Sicer pa so pritožbene navedbe glede kršitev postopka, da sodišče ni zaslišalo njegove žene in izvedlo ostalih dokazov, pavšalne. Pritožnik namreč ni navedel, o čem naj bi izpovedala njegova žena, sodišče prve stopnje pa je že pojasnilo, da njena izpoved o ustnem dogovarjanju glede vsebine pogodbe ne more biti relevantna, saj nedvomno pri dogovorih ni sodelovala. To ne izhaja niti iz pritožbenih trditev, njegova trditev, da je bila z dogovori seznanjena, pa ne pove, o čem, na kak način itd. je bila seznanjena in so pritožbeni razlogi pavšalni. Enako velja za očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo ostalih dokazov, saj pri tem pritožnik ne pojasni, katere dokaze bi še moralo izvesti in katero sporno dejstvo bi z njim dokazoval. Glede izvedbe dokaza z izvedencem pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da o dejstvih v zvezi z dogovorom lahko povedo le osebe, ki so pri pogovorih sodelovale. Dokazovanje z izvedencem o običajnih cenah, pa ne bi bilo relevantno glede na to, da so same trditve tožnika o dogovorjeni ceni 13,00 EUR/m² bistveno nižje od tistih, ki jih sam navaja, da so priporočljive pri Obrtno-podjetniški zbornici (24,80-31,50 EUR/m²), in je mogoče zaključiti, da je dogovor strank šel v povsem drugi smeri, kot so običajne cene.

10. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožeče stranke izkazali za neutemeljene in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo toženi stranki.

13. Priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke obsegajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 21 OT) in 6 točk za administrativne stroške, kar vse skupaj znaša 228,60 EUR, ob vrednosti točke 0,60 EUR.