Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Spor o izrečenem inšpekcijskem ukrepu, s katerim je revidentki naložena ustavitev gradnje in odstranitev spornih objektov, ni spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Revizijska navedba, da bo v primeru rušenja objekta nastala škoda v višini več kot 200.000 EUR, ne zadošča, da bi Vrhovno sodišče lahko presodilo, ali ima izpodbijana odločitev za revidentko res zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu bi morala revidentka natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (revidentka) po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enotes Koper z dne 18. 3. 2009. Z navedeno inšpekcijsko odločbo je bilo revidentki med drugim naloženo, da ustavi gradnjo stanovanjskega objekta in podpornega zidu tam navedenih dimenzij na tam navedenem zemljišču in da v roku 30 dni po prejemu odločbe odstrani sporne objekte ter na zemljišču vzpostaviti prejšnje stanje. Tožena stranka je z odločbo z dne 1. 6. 2009 revidentkino pritožbo zoper izpodbijano inšpekcijsko odločbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Revidentka v uvodnem delu revizije navaja: „pct. 200.000,00 EUR“ in v nadaljevanju pojasnjuje, da gre za spor o odstranitvi objekta, v katerem njena pravica oziroma obveznost presega znesek 200.000,00 EUR. Meni, da je revizija dovoljena, ker navedba vrednosti objekta presega znesek 20.000,00 EUR.

7. V obravnavani zadevi gre za spor o izrečenem inšpekcijskem ukrepu, s katerim je revidentki naložena ustavitev gradnje in odstranitev spornih objektov, to pa ni spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Zato pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 85/2009, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 185/2010, X Ips 455/2010, X Ips 182/2011. 8. Revidentka uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele na podlagi izkazane trditvene podlage lahko Vrhovno sodišče presodi, ali ima izpodbijana odločitev za revidenta res zelo hude posledice.

9. Revidentka je obstoj zelo hudih posledic utemeljila z navedbo: „da ji bo v primeru rušenja objekta nastala škoda, na način, da so ji naložene obveznosti v višini več kot 20.000,00 EUR, to je v višini, kolikor znaša vrednost objekta“. S to navedbo pa revidentka trditvenega in dokaznega bremena, kot je opisan v 8. točki te obrazložitve, ni izpolnila, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

10. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).