Jedro

V primeru, če se odloži izvršitev izpodbijanega akta (torej odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti, priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami) to pomeni, da bi tožnik še nadalje bil sposoben opravljati delo na delovnem mestu varnostnika. Tožniku tako ne bi bila priznana invalidnost, ne pravica do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami. Takšna začasna odredba v nobenem primeru ne more doseči namena, ki ga tožnik zasleduje, to je, da ne bi prišlo do poškodb v posledici sinkop. Zato predloga za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 17. 2. 2017 do izdaje pravnomočne odločbe v tem socialnem sporu. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da ni izpolnjen pogoj nastanka nevarnosti težko nadomestljive škode, saj tožnik sam navaja, da prerazporeditev na ustrezno delovno mesto pri delodajalcu ni mogoča, kar pomeni, da mu delodajalec ustreznega delovnega mesta še ni zagotovil in dela v skladu z izpodbijano odločbo tožnik še ni začel opravljati. V kolikor tožnik meni, da bi z nastopom dela z omejitvami v skladu z izpodbijano odločbo prišlo do poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, ima možnost odobritve začasne nezmožnosti za delo, kar pomeni, da škoda ne bi nastala. Z začasno odredbo tudi ni mogoče doseči namena zavarovane terjatve. V kolikor bi se upoštevala neizvršitev odločbe tožene stranke bi tožnik bil upoštevan v delovnem procesu kot delavec brez kakršnihkoli omejitev, kar pomeni, da bi bil v slabšem položaju, kot če se izpodbijana odločba izvrši. 2. Pritožuje se tožnik. Meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Tožniku z izvršitvijo napadene odločbe nastaja nepopravljiva škoda. Prva škoda se je tožniku že pričela pojavljati s tem, ko je imenovani zdravnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije izdal odločbo opr. št.... z dne 24. 3. 2017. Iz nje izhaja, da je tožnik sposoben za delo z dnem 18. 3. 2017. Tožnik je zoper citirano odločbo pravočasno podal pritožbo, ki pa ne zadrži njene izvršitve. V nedeljo dne 19. 3. 2017 je tožnik izgubil zavest, pripetila se mu je nova sinkopa, padel je in se pri padcu udaril v glavo ter obležal nezavesten. Odpeljan je bil v UKC A. z rešilcem ter v bolnišnici ostal čez noč. Tožnik ni v stanju opravljati kakršnekoli službe, saj do poškodb, ob nastopu sinkope, prihaja že v domačem varnem okolju. Odločba imenovanega zdravnika je neživljenjska in zgolj sodišče ima moč, da z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe začasno prepreči izvrševanje povsem protipravne odločbe imenovanega zdravnika, ki je bila izdana na podlagi v tem postopku napadene odločbe ZPIZ. Tudi v službi bo tožnik doživel izgubo zavesti in padce v kolikor se mora v skladu z napadeno odločbo vrniti na delovno mesto. Tožnik mora za potrebe ohranjanja delovnega razmerja biti prisoten v prostorih delodajalca kljub temu, da še ni bil prerazporejen na drugo delovno mesto. Tožnik si ne upa zapustiti hiše, zato je izdaja predmetne začasne odredbe nujna, da se prepreči hujša poškodba telesa tožnika, izostanek z delovnega mesta pa postavlja pod vprašaj tudi nadaljnji obstoj tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik si tudi po ustnem napotilu osebne zdravnice ne upa zapustiti doma, dokler se njegovo zdravstveno stanje ne stabilizira do te točke, da sinkop ne bo več doživljal. V kolikor bi tožnik zaradi neizdaje začasne odredbe izgubil službo, obstaja gotovost, da zaradi doživete starosti in priznane invalidnosti druge službe ne bi mogel najti in je tako tudi ogrožena pravica do pokojnine, takšne škode pa ni mogoče nadomestiti. Nepopravljiva škoda se torej izkazuje v hujši telesni poškodbi, hujši poškodbi glave, možnosti trajne izgube spomina in izgube službe. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem socialnem sporu predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Pogoje za izdajo takšne začasne odredbe določa 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.). Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Navedene predpostavke so: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je podana tudi v 70. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ki določa, da lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: 1. odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali 2. naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev.

7. Tožnik v tem socialnem sporu vtožuje odpravo odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 17. 2. 2017 in odločbe z dne 19. 9. 2016 ter uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni skupaj s pripadajočimi pravicami, ki izhajajo iz takšne razvrstitve. Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka tožnika razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: kjer bo opravljal lažje fizično delo, brez pogostih prisilnih drž vratne in ledvene hrbtenice, izmenoma sede in stoje, ne na višini in ne v bližini strojev, ker bi se lahko ob izgubi zavesti poškodoval, s polnim delovnim časom od 8. 6. 2016 dalje.

8. Tožnik v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe predlaga, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe.

9. V kolikor se odloži izvršitev izpodbijanega akta (torej odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti, priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami) to pomeni, da bi tožnik še nadalje bil sposoben opravljati delo na delovnem mestu varnostnika. Tožniku tako ne bi bila priznana nobena invalidnost, ne pravica do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami. Takšna začasna odredba v nobenem primeru ne more doseči namena, ki ga tožnik zasleduje, to je, da ne bi prišlo do poškodb v posledici sinkop. Prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem pravilno razloguje, da bi bil tožnik v takšnem primeru v slabšem položaju, kot če se izpodbijana odločba izvrši. Tožnik prav tako v glavni stvari ne zahteva odpravo odločb in ugotovitev, da pri njemu ni podana invalidnost, temveč razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pripadajočimi pravicami, ki izhajajo iz takšne razvrstitve.

10. Pritožnik v pritožbi navaja, da nastaja tožniku škoda, ker je imenovani zdravnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije izdal odločbo, iz katere izhaja, da je tožnik sposoben za delo z dnem 18. 3. 2017, zoper katero se je tožnik sicer pritožil, vendar pritožba njene izvršitve ne zadrži in da je že v nedeljo 19. 3. 2017 ponovno izgubil zavest, padel in se pri tem udaril v glavo ter obležal nezavesten in bil pripeljan v UKC A., kjer je v bolnišnici ostal čez noč. V trenutnem stanju si sedaj ne upa zapustiti hiše in je tako začasna odredba nujna, da se prepreči hujša poškodba telesa tožnika, izostanek z delovnega mesta pa podaja pod vprašaj tudi nadaljnji obstoj tožnikove pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v predmetnem socialnem sporu ne ugotavlja tožnikova začasna zmožnost za delo, temveč gre za uveljavljanje pravic iz naslova invalidskega in pokojninskega zavarovanja in ne iz naslova pravic iz zdravstvenega zavarovanja.

11. V kolikor tožnik meni, da v trenutnem zdravstvenem stanju ni sposoben opravljati dela v skladu z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 17. 2. 2017 bo te pravice uveljavljal v okviru postopka in v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pri drugih organih in ne v postopku o glavni stvari v tem primeru. Z izdajo začasne odredbe, kakor jo zahteva tožnik, se ne bi dosegel namen, ki ga tožnik z izdajo začasne odredbe zasleduje. V predmetni zadevi se socialni spor nanaša na to, ali je tožena stranka z izpodbijanima odločbama tožnika pravilno razvrstila v III. kategorijo invalidnosti in ali mu je priznala pravilno pravico (pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami), ne pa, ali je tožnik glede na svoje zdravstveno stanje sposoben, da prične z delom dne 18. 3. 2017. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta tožniku ne nastaja težko nadomestljiva škoda, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe.

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154., 165. člen ZPP).