Jedro

Ker tožnika izpodbijata delno dovoljenje za gradnjo avtoceste, s katerim je bila dovoljena gradnja avtoceste, ne pa tudi za vplivno območje avtoceste, v katerem se nahaja njuna nepremičnina, ne moreta uspeti z ugovori, ki se nanašajo na odločbo, s katero je zajeta tudi njuna nepremičnina, ki pa ni predmet tega upravnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 4.1.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka investitorju DARS, Družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d., C. (stranka z interesom v tem postopku) izdala delno enotno dovoljenje za gradnjo avtoceste K. - L. s priključnimi kraki, odsek 3, S. - P. in med drugim tudi za rekonstrukcijo P. ceste v M. od km 0+990 - km 1+200, vse na zemljiščih, parc. št. 46/1, 46/2, 46/3, 47, 49, 2749/19, 2975/2, 2977/2, 2980/2, 2991/2, 2992/2, 2993/2, vse k.o. T. ter na parc. št. 3177/4 k.o. P., pod tam navedenimi pogoji.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) in Zakona o graditvi objektov (ZGO) in ugotavlja, da tožnika dejanskega stanja glede zakonskih pogojev za izdajo spornega upravnega dovoljenja niti ne izpodbijata. V tožbi ne navajata ničesar, kar bi kazalo na to, da dovoljenje ni bilo izdano v skladu z materialnimi predpisi (ZUN in ZGO), lokacijskim načrtom ter s predpisanimi soglasji. Tožnika očitata le, da je bilo izdano dovoljenje, ne da bi investitor predložil dokaz o pravici graditi na zemljišču parc. št. 45 k.o. T. (po spremembah v katastru naj bi bilo zemljišče označeno s parc. št. 45/1 in 45/2 iste k.o.). Ta tožbeni očitek po presoji sodišča prve stopnje nima podlage v predloženih upravnih spisih, saj predmet posega v spornem upravnem dovoljenju ni navedeno zemljišče, ki naj bi bilo v lasti tožnikov. Ker tožnika lahko varujeta le svoje pravice in pravne koristi s tem, da lahko opozarjata na morebitno neizpolnitev zakonskih pogojev za izdajo konkretnega upravnega dovoljenja, ne moreta vplivati na odločitev o lokaciji objekta z ugovori, ki nimajo neposredne zveze s predpisanimi pogoji za konkretno gradnjo, ampak utegneta izražati le njun interes, da se s predvideno gradnjo okolje ne bi spremenilo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni ugovor, da tožnika v upravnem postopku nista bila seznanjena z ugotovitvami upravnega organa. Tožnika sta bila vabljena na ustno obravnavo, ki pa se je nista udeležila.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma navajata določbe ZUN in ZGO ter Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja (ZUDVGA). Menita, da v konkretni zadevi postopek sporazumevanja z lastnikoma ni bil izveden v skladu z določbami 13. člena ZUDVGA. Stranka z interesom DARS ni opravila vsega potrebnega za odkup njune hiše v M., ta hiša pa jima tudi ni bila razlaščena. Zato prvostopno sodišče ni imelo podlage v spisih za odločitev, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in zakonit. S tem je kršilo določbe postopka v upravnem sporu, kar je lahko vplivalo na odločitev.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

V tem upravnem sporu je sporna zakonitost delnega enotnega dovoljenja za gradnjo avtoceste z dne 4.1.2000, ki pa ne zajema tudi stavbe tožnikov, stoječe na parc. št. 45 k.o. T. (sedaj 45/1 in 45/2 k.o. T.). Ker je njuna hiša v neposredni bližini obravnavanega posega v prostor, sta imela tožnika položaj stranke že v upravnem postopku za izdajo v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe (v kateri je zajeta le trasa avtoceste), kot tudi v upravnem postopku za izdajo odločbe z dne 6.3.2000, kjer so zajete tudi parcele iz vplivnega pasa avtoceste, torej tudi nepremičnina tožnikov. Iz upravnih in sodnih spisov nadalje izhaja, da je bila njuna nepremičnina res zajeta šele v odločbi o dovoljenju za gradnjo navedenega odseka avtoceste z dne 6.3.2000, ki pa ni predmet tega upravnega spora. Zato pritožbeno sodišče zavrača kot brezpredmetna vsa pritožbena navajanja o potrebnosti izvedbe postopka po določbah ZUDVGA, ki se nanašajo na odkup nepremičnine tožnikov, saj je ta postopek bilo treba izvesti za izdajo odločbe o gradbenem dovoljenju z dne 6.3.2000, kjer je zajeta nepremičnina, ki pa je bil po navedbah tožene stranke in stranke z interesom DARS izveden; navedb o izvedbi postopka po 13. členu ZUDVGA in izplačilu odškodnine tožnikoma pa tožnika prereka. Prav tako ne vpliva na zakonitost odločbe o delnem dovoljenju za gradnjo, ki je predmet tega upravnega spora, tudi pritožbena navedba o korektnosti izvedbe razlastitvenega postopka, saj se tudi ta pritožbeni ugovor nanaša na odločbo z dne 6.3.2000, ki pa ni predmet tega upravnega spora.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.