Jedro

Ni izpolnjen pogoj "in tukaj tudi dejansko živi", če je dejansko življenje v Sloveniji prenehalo z odhodom iz Slovenije v sestavu bivše JA.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik zaposlen v vojašnici JA v Ljubljani. Ker je s svojo enoto odšel 27.10.1991 iz Slovenije in se še vedno nahaja v Beogradu, torej ne živi v Sloveniji, tožena stranka zaključuje, da ne izpolnjuje enega pogoja za pridobitev slovenskega državljanstva na navedeni pravni podlagi.

V tožbi tožnik izpodbija zakonitost izpodbijane odločbe zaradi nepravilne uporabe zakona in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da tožena stranka preozko tolmači pogoj "in tukaj tudi dejansko živi." Meni, da ima ta pogoj enak pomen kot "in tukaj tudi dejansko prebiva", kar pomeni, da ima tu prebivališče. Kaj je prebivališče, zelo sprejemljivo in logično razlaga prof. dr. Siniša Triva v svoji knjigi "I. Parnično procesno pravo" (2. predelana izdaja, Narodne novine Zagreb 1972, 206. stran). Ker ima v Sloveniji stalno prijavljeno prebivališče od leta 1971 in je tu opravljal aktivno vojaško službo do jeseni 1991 meni, da samo objektivno dejstvo, da je odšel na delo v Beograd, ne pomeni, da je izgubil prebivališče v Ljubljani. Meni, da bi morala tožena stranka pri ugotavljanju tega pogoja upoštevati še druge objektivne in subjektivne okoliščine. Ni želel oditi iz Ljubljane, kjer ima družino, zato je že 17.9.1991 vložil zahtevo za predčasno upokojitev, za katero bi izpolnil pogoje v januarju - februarju 1993, iz Ljubljane je s sabo odnesel le nekaj predmetov za osebno rabo, drugega premoženja nič, v Beogradu ni zaprosil za stanovanje, žena in obe hčerki so bile sprejete v državljanstvo Republike Slovenije, med agresijo se je nahajal v zdravilišču, v Ljubljani ima še vedno svoje stalno prebivališče, kamor se želi vrniti. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ni mogoče razlagati tako, kot ga razlaga tožnik. Namen zakonodajalca, ki je s 1. odstavkom 40. člena zakona o državljanstvu omogočil pridobitev slovenskega državljanstva izven pogojev 10. člena zakona, se kaže prav v posebnem pogoju, da taka oseba dejansko živi v Sloveniji, zato tega pogoja ni mogoče enačiti s pojmom prebivališča po predpisih, ki urejajo prijavo stalnega prebivališča. Vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po katerem državljan druge republike pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti. Ker je tožnik Slovenijo zapustil v oktobru 1991 kot pripadnik tuje armade, je s tem njegovo dejansko življenje v Sloveniji prenehalo, zato tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja "in tukaj tudi dejansko živi". Ta pogoj se ugotavlja po dejanskem življenju v Sloveniji od plebiscita dalje do izdaje odločbe o državljanstvu in po vsebini seveda ni enak pojmu prebivališča, kot neutemeljeno meni tožnik. Tudi druge tožbene navedbe za ugotavljanje tega pogoja niso bistvene, zato ne morejo vplivati na odločitev, ki temelji na navedeni pravni podlagi.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).