Jedro

Določbe 115a. in 115b. člena ZMEPIZ-1 urejajo položaj tistih oseb, pri katerih je prišlo do „nedovoljenega“ prekrivanja statusa upokojenca s statusom zavarovanca. Zakonsko besedilo namreč govori o osebah, ki ne izpolnjujejo pogojev iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2. To jasno izhaja tudi iz obrazložitve predloga ZMEPIZ-1A, kjer je navedeno, da se s predlaganim zakonom zagotovi odprava posledic, ki so nastale pri ugotavljanju lastnosti zavarovancev in da „za vse osebe, ki so na dan 31. 12. 2012 hkrati opravljale dejavnost in niso bile vključene v zavarovanje oziroma so imele nedovoljeno prekrivanje statusa upokojenca s statusom zavarovanca, predlog zakona predvideva, da jim ni treba vračati izplačanih pokojnin in plačati polnih prispevkov za socialno varnost.“ Iz predloga nadalje izhaja, da prvi odstavek ureja uživalce pokojnin, ki so opravljali samostojno dejavnost, zavod pa jim je izdal odločbe o lastnosti zavarovanca, medtem ko drugi odstavek ureja „vse osebe, ki bi morale biti vključene v zavarovanje, saj so imele dvojni status.“ Tožnik je na dan 31. decembra 2012 opravljali delo oziroma dejavnost, ki bi bila podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, prijava v zavarovanje pa ni bila vložena in zato, ker ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2, sodi pod dejanski stan določbe drugega odstavka 115a. člena ZMEPIZ-1. Ta pa določa, da se za te osebe šteje, da nimajo lastnosti zavarovanca.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene revizijske stroške v višini 1.795,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbe tožene stranke št. 4069445 1 z dne 20. 3. 2014 v I. in II. točki izreka, št. 14-4069445 z dne 27. 1. 2014 v I. točki izreka, št. 14-4069445 z dne 24. 3. 2014 v 1., 2. in 3. odstavku izreka in št. 4069445 z dne 15. 7. 2014 v 1. odstavku izreka. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. 04 4069445 z dne 17. 12. 2013 in št. 4.069.445 z dne 19. 2. 2014. V obrazložitvi je navedlo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je imel tožnik lastnost zavarovanca od 8. 10. 2002 do 24. 3. 2003 in od 18. 6. 2003 do 25. 9. 2013, da pa ni podlage za to, da se za nazaj ustavi izplačevanje pravnomočno priznane starostne pokojnine, zato je nezakonita tudi odločitev tožene stranke o vrnitvi preplačila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke št. 04 4069445 z dne 17. 12. 2013 in št. 4.069.445 z dne 19. 2. 2014 odpravilo, in spremenilo odločitev o stroških postopka. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališči sodišča prve stopnje, vendar je v konkretnem primeru presodilo, da ni podlage niti za to, da bi se za nazaj ugotovila lastnost zavarovanca.

3. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbo četrtega odstavka 406. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1) (v nadaljevanju ZPIZ-2) ter petnajstega odstavka 429. člena ZPIZ-2. Prehodna določba četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2 naj bi veljala le za upokojence, ki so po 18. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2) (v nadaljevanju ZPIZ-1) uveljavili izvzem iz zavarovanja in za družbenike - poslovodne osebe, ki so uveljavili pravico do pokojnine pred 1. 1. 2000, kamor pa naj tožnik ne bi sodil. Prav tako naj tožnik ne bi sodil med osebe, za katere velja prehodna določba petnajstega odstavka 429. člena ZPIZ-2. Ta naj bi veljala le za tiste osebe, ki na dan 1. 1. 2013 izpolnjujejo pogoje za zavarovanje kot družbeniki - poslovodne osebe, vendar niso uživalci pokojnine in tudi niso zavarovani po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1 oziroma po 16. členu ZPIZ-2. To naj bi veljalo le za tiste družbenike, ki so imeli pred 1. 1. 2013 sklenjeno delovno razmerje z manj kot polnim delovnim časom, vendar z več kot polovico polnega delovnega časa in zanje zavarovanje po tretjem odstavku 17. člena ZPIZ-1 ni bilo obvezno. Zato naj bi bila pravna podlaga za odločitev glede lastnosti zavarovanca podana v drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, po kateri se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Zmotno naj bi bilo tudi stališče sodišč druge in prve stopnje, da je tožena stranka z odločbo, da tožnik od 8. 10. 2002 do 24. 3. 2003 ter od 18. 6. 2003 do 25. 9. 2013 nima pravice do izplačila starostne pokojnine, posegla v pravnomočno odločbo št. 14. 4069445 z dne 8. 10. 2002. Tožnik naj bi lastnost zavarovanca pridobil po samem zakonu, in sicer dne 8. 10. 2002, ko mu je prenehalo delovno razmerje. Navedeno dejstvo naj bi nastalo po vložitvi zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine in tudi po datumu priznanja pravice do starostne pokojnine ter po datumu začetka izplačevanja pokojnine. Izplačevanje pokojnine naj ne bi predstavljalo pravnomočno urejenega razmerja niti posega v pridobljene pravice. Pravnomočna odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 8. 10. 2002 naj bi zajemala odločitev o datumu pridobitve pravice do starostne pokojnine od 29. 9. 2002 dalje v določenem znesku, o izplačevanju starostne pokojnine za vse ostale mesece in leta pa naj z odločbo ne bi bilo odločeno. Samo izplačevanje pokojnine v prihodnosti naj ne bi predstavljalo pravnomočno urejenega razmerja, saj naj bi bilo to odvisno od prihodnjih dejstev, ki naj bi imela na izplačevanje tudi določene pravne učinke. Uporaba določb prvega odstavka 178. člena ZPIZ-1 in prvega odstavka 116. člena ZPIZ-2 naj bi bila pravilna, saj naj bi tožnik v nasprotnem primeru užival dvoje pravic. Hkrati bi imel status uživalca pokojnine in status zavarovanca, kar naj bi bilo pravno nedopustno. Zmotno naj bi bilo stališče, da je z odpravo odločb z dne 27. 1. 2014 in z dne 20. 3. 2014 o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine odpadla pravna podlaga za izdajo odločb o preplačilu z dne 24. 3. 2014 in 15. 7. 2014. Podlaga za izdajo odločbe o preplačilu naj bi bila podana v 194. členu ZPIZ-2. 4. Tožnik je vložil odgovor na revizijo, v katerem predlaga zavrnitev revizije in povrnitev stroškov odgovora na revizijo.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 9. 7. 1999 do 8. 10. 2002 družbenik in namestnik direktorja C. V obdobju od 8. 6. 2000 do 28. 9. 2002 je bil v delovnem razmerju in na tej podlagi tudi vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 8. 10. 2002 mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 298.182,14 SIT na mesec od 29. 9. 2002 dalje. V obdobju od 8. 10. 2002 do 24. 3. 2003 je bil družbenik in direktor A., od 18. 6. 2003 do 25. 9. 2013 pa je bil družbenik in direktor B., d. o. o. Tožena stranka je z odločbo z dne 19. 2. 2014 odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca od 8. 10. 2002 do 24. 3. 2003 in od 18. 6. 2003 do 25. 9. 2013, z odločbo z dne 20. 3. 2014 je odločila, da tožnik od 8. 10. 2002 do 24. 3. 2003 in od 18. 6. 2003 do 25. 9. 2013 nima pravice do izplačila starostne pokojnine, z odločbo z dne 15. 7. 2014 pa je odločila, da je bila starostna pokojnina z letnim dodatkom preveč izplačana v znesku 56.254,19 EUR, kar je tožnik dolžan vrniti toženi stranki.

8. Tožena stranka v reviziji pravilno navaja, da prehodna določba četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2 za položaj tožnika ne velja, ker veljala le za upokojence s ti. „dovoljenim dvojnim statusom.“ Prejšnja zakonodaja (pred uveljavitvijo ZPIZ-2) je namreč v nasprotju z veljavno ureditvijo v ZPIZ-2 tovrstne dvojne statuse v izjemnih primerih dopuščala. Gre za osebe, ki so po 18. členu ZPIZ-1 uveljavile izvzem iz zavarovanja in za družbenike - poslovodne osebe, ki so uveljavili pravico do pokojnine pred 1. 1. 2000. Nesmiselno bi bilo, če bi zakon v prehodnih določbah uredil postopno uskladitev položajev določenih oseb z novo zakonsko ureditvijo, če teh položajev že prej veljavna zakonodaja ni predvidevala oziroma dovoljevala. Vendar pa to na pravilnost končne odločitve ne vpliva, saj je v konkretnem primeru treba uporabiti določbe 115a. in 115b. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja (3) (v nadaljnjem besedilu ZMEPIZ-1).

9. Določbe 115a. in 115b. člena ZMEPIZ-1 so bile v zakonsko besedilo vnesene s spremembo zakona ZMEPIZ-1A (4), ki je začela veljati 31. 12. 2014. Prvi odstavek 115a. člena ZMEPIZ-1 določa, da se za samozaposlene osebe, ki so bile 31. decembra 2012 uživalci pokojnine in jim je bila izdana odločba zavoda po uradni dolžnosti o pridobitvi lastnosti zavarovanca po 15. členu ZPIZ-2 oziroma po prvem odstavku 15. člena ZPIZ-1, pa ne izpolnjujejo pogojev iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2, šteje, da nimajo lastnosti zavarovanca. Drugi odstavek 115a. člena ZMEPIZ-1 nadalje določa, da se za uživalce pokojnin, ki so 31. decembra 2012 opravljali delo ali dejavnost, ki bi bila podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po predpisih, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pa ne izpolnjujejo pogojev iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2, prijava v zavarovanje pa ni bila vložena, šteje, da nimajo lastnosti zavarovanca. Na podlagi 115b. člena ZMEPIZ-1 Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju zavod) osebam iz prvega odstavka prejšnjega člena, ki jim je bila z odločbo zavoda ugotovljena lastnost zavarovanca, izda odločbo, s katero odpravi odločbo o ugotovljeni lastnosti zavarovanca. Ta odločba se šteje za odločbo, s katero je ta organ ugodil pritožbi uživalca, če o njej še ni odločil. Odpravi se tudi odločba o odmeri sorazmernega dela pokojnine, če je bila izdana. Osebam iz prejšnjega odstavka, ki jim je bilo z odločbo ustavljeno izplačevanje pokojnine, zavod izda odločbo, s katero odpravi odločbo, s katero je bilo ustavljeno izplačevanje pokojnine, neizplačane pripadajoče zneske pokojnin pa poračuna brez zamudnih obresti. Osebe iz 115a. člena ZMEPIZ-1 se morajo v enem mesecu od uveljavitve tega zakona (31. 12. 2014) obvezno zavarovati v skladu z določbo 116. člena ZPIZ-2, če še naprej opravljajo delo ali dejavnost, ki je podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca, sicer zavod po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca ne glede na določbo četrtega odstavka 81. člena ZMEPIZ-1 od prvega naslednjega dne po poteku tega roka, pokojnina pa se s tem dnem preneha izplačevati (prehodna določba 9. člena ZMEPIZ-1A).

10. Citirane določbe urejajo položaj tistih oseb, pri katerih je prišlo do „nedovoljenega“ prekrivanja statusa upokojenca s statusom zavarovanca. Zakonsko besedilo namreč govori o osebah, ki ne izpolnjujejo pogojev iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2. To jasno izhaja tudi iz obrazložitve predloga ZMEPIZ-1A (5), kjer je navedeno, da se s predlaganim zakonom zagotovi odprava posledic, ki so nastale pri ugotavljanju lastnosti zavarovancev in da „za vse osebe, ki so na dan 31. 12. 2012 hkrati opravljale dejavnost in niso bile vključene v zavarovanje oziroma so imele nedovoljeno prekrivanje statusa upokojenca s statusom zavarovanca, predlog zakona predvideva, da jim ni treba vračati izplačanih pokojnin in plačati polnih prispevkov za socialno varnost.“ Iz predloga nadalje izhaja, da prvi odstavek ureja uživalce pokojnin, ki so opravljali samostojno dejavnost, zavod pa jim je izdal odločbe o lastnosti zavarovanca, medtem ko drugi odstavek ureja „vse osebe, ki bi morale biti vključene v zavarovanje, saj so imele dvojni status.“ Kot nadalje izhaja iz predloga naj bi bile s 115b. členom ZMEPIZ-1 odločbe, ki jih je zavod o ugotovitvi lastnosti zavarovanca že izdal, z odločbo iz tega člena odpravljene.

11. Tožnik je na dan 31. decembra 2012 opravljali delo oziroma dejavnost, ki bi bila podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, prijava v zavarovanje pa ni bila vložena in zato, ker ne izpolnjuje pogojev iz četrtega odstavka 406. člena ZPIZ-2, sodi pod dejanski stan določbe drugega odstavka 115a. člena ZMEPIZ-1. Ta pa določa, da se za te osebe šteje, da nimajo lastnosti zavarovanca.

12. ZMEPIZ-1A je res začel veljati šele 31. 12. 2014, kar je po izdaji izpodbijanih odločb tožene stranke v tem sporu, vendar pa je uredil razmerja za nazaj in predvidel odpravo odločb tožene stranke, ki jih je ta izdala že pred njegovo uveljavitvijo. Striktna jezikovna razlaga 115b. člena ZMEPIZ-1 bi res lahko privedla do zaključka, da se dolžnost odprave že izdanih odločb zavoda nanaša le na samozaposlene osebe (s.p.) iz prvega odstavka 115a. člena ZMEPIZ-1, vendar pa bi bila taka razlaga nesmiselna in v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave RS.

13. Določba, da se za osebe iz drugega odstavka 115a. člena ZMEPIZ-1 šteje, da nimajo lastnosti zavarovanca, namreč za osebo, ki ji je že bila izdana odločba zavoda o ugotovitvi lastnosti zavarovanca, brez naknadne odprave te odločbe ne bi imela nobenega učinka. Prišlo bi tudi do neenakega položaja oseb iz drugega odstavka 115a. člena ZMEPIZ-1, v sicer popolnoma istem položaju, ki jim je bila odločba zavoda že izdana (ti bi bili zavezani za vračilo) in tistih, ki jim odločba še ni bila izdana (tem ne bi bilo treba vračati ničesar). Hkrati bi prišlo do neenakega obravnavanja oseb v bistveno podobnem položaju in sicer oseb po prvem (s.p.) in po drugem odstavku 115a. člena ZMEPIZ-1. 14. Glede na navedeno, bi morala tožena stranka na podlagi določb 115a. in 115b. člena ZMEPIZ-1 sama odpraviti odločbe, ki jih tožnik izpodbija v tem sporu, kar pa ni storila. Zato je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je te odločbe odpravilo.

15. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Odločitev o stroških temelji na 154. in 155. členu ZPP. Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (6) je tožena stranka dolžna tožniku povrniti priglašene in stroške revizijskega postopka v višini 1.795,84 EUR (nagrada za postopek skupaj z 22% DDV).

(1) Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji.

(3) Ur. l. RS, št. 111/2013 in nadaljnji.

(4) Ur. l. RS, št. 97/2014. (5) Poročevalec DZ b.š./2014 z dne 28. 11. 2014

(6) Ur. l. RS, št. 67/2008.