Jedro

Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživetja v njegovi izvorni državi. Gre za vprašanje potreb po humanitarni pomoči, ne pa za razloge, ki utemeljujejo potrebo po mednarodni zaščiti. Manjši obseg ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami posameznikov v zaprošeni državi, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek bistvenih razlogov izpodbijane odločbe

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineije prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (4. točka izreka). Toženka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Po ugotovitvah toženke tožnik, ki je svojo istovetnost ob podaji prošnje izkazal s predložitvijo potnega lista, svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi razlogi, predvsem s slabimi življenjskimi razmerami v Nepalu, nezadostnimi prihodki za preživljanje družine ter zadolženostjo pri banki in zasebnih upnikih. Po oceni toženke gre za dejstva, ki so nepomembna za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Opredelila se je tudi do tožnikovega zadolževanja v izvorni državi ter ocenila, da je slednje posledica njegovih osebnih odločitev, pri čemer je povsem utemeljeno pričakovanje upnikov, da bo tovrstna sredstva tudi vrnil. Dejstvo, da je banka kredit odobrila v okviru zakonitega postopka po mnenju toženke dodatno potrjuje, da gre za običajno civilnopravno razmerje, ki ne more biti relevantno za priznanje mednarodne zaščite. Enako velja za izpostavljene grožnje upnikov. V postopku hkrati ni izkazal, da mu pristojni organi ne bi mogli nuditi zaščite. Tudi dejstvo, da je iz države odšel zakonito, in sicer na podlagi vizuma, izdanega s strani Srbije, kaže na to, da je pot načrtoval z namenom izboljšanja življenjskih pogojev in, da le ta ni bila posledica preganjanja ali neposredne nevarnosti. Nenazadnje je v Nepalu po lastni navedbi pustil svojo ožjo družino. Poudarila je še, da institut mednarodne zaščite ni namenjen urejanju ekonomskih migracij.

3.Posledično je tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljene. Nadalje je ocenila, da iz njegovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Nepal zanj ni varna izvorna država, saj ne uveljavlja okoliščin, ki bi bile pomembne za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

4.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

5.Meni, da toženka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, da mu razmere v njegovi izvorni državi ne omogočajo dostojnega življenja, saj tam ni mogel zagotoviti zadostnih sredstev za preživljanje sebe in družine. Iz izvorne države je odšel, da bi preživel in ne, da bi živel lagodno življenje, zato njegova prošnja ne more biti očitno neutemeljena. Kot je pojasnil na osebnem razgovoru, je v Nepalu živel v vasi skupaj z ženo in otrokom. Čeprav se je trudil ter iskal delo tudi v drugih krajih, so živeli v hudi revščini. Preostalo mu ni drugega, kot da se je zadolžil. Denar je potreboval za plačilo ženinega in otrokovega zdravljenja, zagotovitev šolanja in podobno. Ker kredita ni zmogel odplačevati, je le ta samo rasel. Izgubil je upanje, edino rešitev pa je videl v odhodu iz države. Če bi ostala kakšna druga rešitev, države in družine ne bi zapustil. Čeprav je Nepal bogata država z naravnimi viri, ljudem v stiski ne pomaga. Dodaja, da iz opisanih razlogov Nepal zanj osebno ni varna država. V dokaz svojih trditev predlaga lastno zaslišanje.

6.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Vztraja, da mednarodna zaščita ni namenjena odpravljanju socialnih stisk, revščine, brezposelnosti ali drugih ekonomskih težav, temveč zaščiti oseb, ki so v izvorni državi izpostavljene preganjanju oziroma resni škodi. Prav tako iz njegovih navedb ni moč sklepati, da mu država ne bi pomagala, saj pomoči po lastni navedbi sploh ni iskal. Predlaga, da se tožba zavrne in izpodbijana odločba potrdi.

7.Tožnik v prvi pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah.

Dokazni postopek

8.V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-638/2026, ki se nanaša na zadevo ter dokazno listino tožnika, ki se nahaja pod prilogo A 2 (izpodbijana odločba). Tožnika je tudi zaslišalo.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

9.ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

10.Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

11.Tožnik v tožbi podobno, kot je navajal že na osebnem razgovoru, opisuje razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, ki pa so izključno ekonomske narave. V tožbi se sklicuje na to, da je iz izvorne države odšel iz razloga, da bi preživel. Med strankama je sporno, ali tožnikove navedbe, podane v postopku za priznanje mednarodne zaščite, predstavljajo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 niso pomembna.

12.Mednarodna zaščita po ZMZ-1 pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite (2. člen ZMZ-1). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem1 iz razloga2 pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

13.Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda po 28. členu ZMZ-1 zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

14.Subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje, kot je določeno v 26. in 27. členu ZMZ-1, ali povzročijo resno škodo, kot je določena v 28. členu ZMZ-1, so: država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; in nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je določeno v 26., 27. in 28. členu tega zakona (24. člen ZMZ-1).

15.Po presoji sodišča je toženka pravilno ocenila, da tožnik v postopku ni navedel niti dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevala njegov strah pred preganjanjem iz razlogov navedenih v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 niti dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevala resno škodo v smislu tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 28. členom ZMZ-1. Tožnik ne v prošnji ne na osebnem razgovoru pa tudi zaslišan na sodišču ni trdil, da se v Nepal ne more vrniti zaradi strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju ali ker bi bil tam soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v eni izmed oblik, ki je predvidena v 28. členu ZMZ-1. Tožnik je kot razloge za pridobitev ene od dveh oblik mednarodne zaščite navajal izključno ekonomske razloge, ki pa ne morejo biti obravnavani v okviru taksativno določenih podlag za priznanje mednarodne zaščite. Ob tem je toženka utemeljeno izpostavila, da je tožnik celo sam dejal, da je po odhodu iz Nepala zakonito na podlagi vizuma odšel v Srbijo, kjer pa za zaščito ni zaprosil, kar kaže na to, da v izvorni državi ni bil subjekt preganjanja.

16.Sodišče poudarja, da tožnikovih navedb o tem, da se zaradi slabih ekonomskih razmer v Nepalu ne da (dostojno) živeti, tudi smiselno ni mogoče obravnavati kot resno škodo iz 28. člena ZMZ-1. Vrhovno sodišče RS je namreč že večkrat zavzelo stališče, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva ekonomska sposobnost preživetja v njegovi izvorni državi.3 Gre za vprašanje potreb po humanitarni pomoči, ne pa za razloge, ki utemeljujejo potrebo po mednarodni zaščiti.4 Manjši obseg ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami posameznikov v zaprošeni državi, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.5 Za slednjo tudi ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tovrstno tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.6 Navedeno je v skladu z 24. členom ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja in resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode.

17.Tožnik je v tej zadevi zgolj pavšalno navedel, da mu država ne bi nudila pomoči, pri čemer ni pojasnil, zakaj in, ali se je na pristojne institucije sploh obrnil. Trdil je zgolj, da si je od banke in upnikov sposodil sredstva, ki jih zdaj slednji terjajo, kar pa je civilno pravno razmerje in ne predstavlja razloga za mednarodno zaščito. Prav tako ni zatrjeval, da bi mu bil namerno onemogočen dostop do trga dela, ali da mu je bil v izvorni državi kakorkoli namerno onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic. Razlogi, s katerimi je utemeljeval svojo prošnjo tako tudi po presoji sodišča ne sodijo na področje mednarodne zaščite. Drugače povedano, tudi če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ne more dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih ekonomskih in socialnih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.7

18.Upoštevaje vse zgoraj navedeno je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja navajal dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pravno pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.8 Glede na to je tožnikovo prošnjo utemeljeno zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 v zvezi s prvo alinejo 52. člena ZMZ-1.

19.Tožnik s tožbo tudi ni uspel izpodbiti ugotovitve toženke, da je Nepal zanj varna (izvorna) država. Ponovno izpostavlja življenje v revščini, do česar pa se je sodišče že opredelilo. Toženka je tako imela tudi vso podlago za sklep, da tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja šteje kot očitno neutemeljena. Odločitvi toženke sprejete v drugi, tretji, četrti in peti točki izreka izpodbijane odločbe tožnik v tožbi ni v ničemer obrazloženo nasprotoval, zato sodišče njene pravilnosti ni posebej presojalo.

1.Ker je sodišče iz zgoraj predstavljenih razlogov ugotovilo, da je odločitev tožene stranke v tej zadevi zakonita in pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------

1Lastnosti dejanj preganjanja opredeljuje 26. člen ZMZ-1.

2Razloge preganjanja podrobneje opredeljuje 27. člen ZMZ-1.

3Prim. odločbe VSRS I Up 60/2023, I Up 204/2023.

4Prim. sodbo VSRS I Up 151/2016 z dne 15. 6. 2016.

5Prim. sklep VSRS I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, sodbo VSRS I Up 260/2023 z dne 10. 11. 2023.

6Prav tam.

7Prim. odločbe VSRS I Up 233/2023, I Up 223/2023, I Up 206/2023, I Up 178/2023, I Up 163/2023, I Up 115/2023, I Up 67/2023 ...

8Prim. odločbe VSRS I Up 206/2023, I Up 187/2023, I Up 178/2023, I Up 164/2023, I Up 49/2023, I Up 29/2023, I Up 205/2022, I Up 13/2015.