Jedro

V tako imenovanih pospešenih postopkih (2. odst. 35. čl.) ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje obstoja razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v ZAzil taksativno našteti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) ugodilo tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 26.4.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji) tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morata zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da se je tožena stranka v obravnavanem primeru oprla na obravnavanje razlogov po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, da je sta tožnica z mladoletnim sinom prišla v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov in da je lažno predstavila razloge, na katere se sklicuje. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica med postopkom spreminjala svoje izjave o vzroku za zapustitev izvorne države. Pri podaji prošnje za azil (30.12. 2004) je navedla, da so jo od leta 1997, ko je postala vdova, maltretirali tako Srbi kot Muslimani (po njenih navedbah so se želeli z njo poročiti in jo hoteli posiliti), ker ni imela moža in s tem zaščite. Na zaslišanju 10.3.2005 je najprej v zvezi z izjavo o vzroku zapustitve, ki jo je navedla na Policijski postaji L.B. dne 22.12.2004 (da ji je mož umrl leta 1997, in da se je zaradi slabih življenjskih pogojev odločila za emigracijo v Slovenijo) to zanikala, potem pa izjavila, da so te izjave resnične. Tožnica je bila večkrat poučena o svojih pravicah in dolžnostih. Na zaslišanju istega dne je kasneje navedla, da je po moževi smrti s sinom neprekinjeno živela v B., kasneje pa je izjavila, da je ostala v B. le eno leto, nato sta s sinom odšla v Belgijo za pet mesecev, kjer je zaprosila za azil, vendar je bila njena prošnja za azil zavrnjena in sta bila s sinom prisilno vrnjena v B. Prvostopno sodišče meni, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na izjavo, ki jo je tožnica podala na policijski postaji, to je pred organom, ki ga ne vežejo določila ZAzil. Po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka pri zaslišanju tožnice in pri sprejemanju svojih zaključkov ni v zadostni meri upoštevala osebnih lastnosti tožnice, zlasti ni pri tem upoštevala njenih psihofizičnih lastnosti in da tožnica izhaja iz romske kulture. Tožnica je nepismena Romkinja. Po presoji prvostopnega sodišča je odločitev tožene stranke preuranjena in bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku upoštevati samo navedbe tožnice iz prošnje za azil ter tožničine izjave na zaslišanju dne 10.3.2005 ter po potrebi tožnico ponovno zaslišati.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je bila tožnica med azilnim postopkom kar petkrat poučena o svojih pravicah in dolžnostih, ki jih ima v Sloveniji kot prosilka za azil (dne 22.12.2004, ko je prejela brošuro; dne 30.12.2004, ko je bila z njimi seznanjena s pomočjo prevajalke pred dejanskim sprejemom prošnje za azil; dne 30.12.2004, neposredno pred samo podajo vloge; dne 21.1. 2005 v vabilu za zaslišanje; dne 10.3.2005, pred zaslišanjem) in ji je bilo tudi petkrat jasno razloženo, da navajanje lažnih in nepravilnih dejstev lahko pomeni takojšen zaključek postopka v okviru očitno neutemeljene prošnje ter da je v postopku dolžna govoriti resnico. Kljub temu je tožnica med postopkom spreminjala svoje izjave glede vzroka zapustitve matične države, poleg tega je na zaslišanju dne 10.3.2005 najprej kategorično zatrjevala, da je zadnjih devet let neprekinjeno prebivala v B. in ni živela v kakšni drugi državi vse do svojega odhoda v Slovenijo. Kasneje je na istem zaslišanju (zapisnik z dne 10.3.2005, stran 6) celo pojasnjevala, da ni imela denarja, da bi iz države odšla prej. Še kasneje na istem zaslišanju (zapisnik z dne 10.3.2005, stran 4 in 6) pa je na izrecno vprašanje uradne osebe pojasnila, da je po moževi smrti ostala v B. eno leto, nato pa je s sinom odšla za pet mesecev v Belgijo, kjer je zaprosila za azil, vendar je bila njena prošnja za azil zavrnjena in sta bila s sinom prisilno vrnjena v B. Zakaj je na začetku zaslišanja omenjeno dejstvo prikrila, tožnica ni pojasnila. S tem je po mnenju tožene stranke vnesla dvom tudi v resničnost vseh ostalih navedb in trditev, zato tožena stranka njene zgodbe ni mogla sprejeti za verodostojno.

Nadalje tožena stranka navaja, da je v postopku odločanja ves čas upoštevala, da je tožnica neizobražena in nepismena Romkinja, vendar pa meni, da za neizobražene, nepismene ženske romskega porekla ne morejo veljati drugačna pravila kot za ostale prosilce za azil drugih narodnosti. Tožnica je poslovno sposobna odrasla oseba in ne potrebuje posebnega varstva in oskrbe. Dejstvo, da je tožnica Romkinja, ki ni izobražena in ni pismena, še ne pomeni, da v postopku ni dolžna govoriti resnice, na kar je posebej večkrat opozorjena.

Poleg tega bi po mnenju tožene stranke s tem spravili v neenakopravni položaj ostale prosilce za azil. V skladu z 1. in 2. točko 13. člena ZAzil je bilo v obravnavanem primeru tudi zagotovljeno, da je postopek vodila oseba ženskega spola in da je prevajala ženska. Meni, da ni z ničemer kršila načela varstva pravic strank, kot jih zagotavlja Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), da torej v tem primeru ne gre za preuranjeno sklepanje v njeni odločitvi. Svoje odločitve ni oprla na tožničine navedbe, razvidne iz depeše Policijske postaje B. z dne 22.12.2004, pač pa zgolj na izjave, ki jih je tožnica podala pri podaji prošnje za azil z dne 30.12.2004 in na zaslišanju dne 10.3.2005. Vsi dokazi, na katerih temelji odločitev v izpodbi-jani odločbi, so bili pridobljeni v času azilnega postopka in pri organu, ki ga vežejo določila ZAzil. Pri podaji vloge za azil in na zaslišanju so bila tožnici postavljena enaka vprašanja glede vzroka za zapustitev izvorne države, kot na policijski postaji. Zato ni pravilno sklepanje prvostopnega sodišča, da je svojo odločitev oprla na izjave, ki jih je tožnica podala pred organom, ki ga ne vežejo določila ZAzil. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo ter potrdi njeno odločbo z dne 26.4.2005. Tožnica v odgovoru na pritožbo vztraja pri razlogih izpodbijane sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna.

Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju, kar pristojni organ ugotavlja v rednem azilnem postopku. Pristojni organ pa lahko o stvari tudi takoj odloči v t.i. pospešenem postopku, če je podan kakšen izmed razlogov iz 2. odstavka 35. člena in v takšnem primeru zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. V tako imenovanih pospešenih postopkih ne gre za neposredno ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje obstoja razlogov očitne neutemeljenosti, ki so v ZAzil taksativno našteti.

Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, po 2. alinei istega odstavka pa, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. ZAzil v 36. členu določa, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje tudi lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec za azil sklicuje (1. alinea).

Po presoji pritožbenega sodišča so bile v obravnavanem primeru podane pravnorelevantne okoliščine za odločanje po 2. odstavku 35. člena. Tožnica je kot je razvidno iz predloženih upravnih spisih spreminjala svoje izjave o vzroku za zapustitev države, iz same prošnje za azil pa je očitno, da ji v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, mednarodnih konvencij in Direktive Sveta Evropske unije o statusu beguncev. Iz ZUP, ki se v azilnem postopku subsidiarno uporablja, in iz ZAzil izhaja, da mora prosilec za azil že v svoji prošnji za azil navesti po resnici okoliščine in razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, in za svoje trditve po možnosti priložiti vse razpoložljive dokaze, o čemer je bila tožnica poučena že ob vložitvi prošnje za azil. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, ki je glede na navedbe v prošnji za azil in spreminjajoče tožničine izjave na zaslišanju, pri odločanju v obravnavani zadevi upoštevala kumulativni učinek dejavnikov, in sicer, da je tožnica v Republiko Slovenijo prišla izključno iz ekonomskih razlogov in da njena prošnja temelji na namernem zavajanju. V obravnavanem primeru je tožnica dala prošnjo za azil na zapisnik, pri čemer so bile (tako kot na zaslišanju), poleg tožnice, prisotne uradna oseba, tolmačka in svetovalka za begunce. Torej so bile po presoji pritožbenega sodišča zavarovane tožničine pravice, ki jih ima kot prosilka za azil v Republiki Sloveniji. Upravni organ je skladno z ZUP torej skrbel, da tožničina neukost in nepismenost ne bi bila v škodo pravic, ki ji gredo po zakonu. Zato po presoji pritožbenega sodišča niso utemeljeni tožničini tožbeni ugovori, da je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo in kršila pravila postopka.

Ker je glede na navedeno podan uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo (1. odstavek 59. člena ZUS).