Jedro

ZPVI ne določa, da stranka lahko uspešno poda zahtevek za priznanje le, če se študijski program še izvaja v smislu možnosti sprejema (vpisa) na tak študij ali v smislu izvajanja predavanj, kot to razlaga tožena stranka.

Za namen priznavanja enakovrednosti izobraževanja po 11. členu ZVPI je treba pojem izvajanja študijskega programa razlagati široko – vključno z obveznostim študentov, ki jih preverjajo visokošolski učitelji, in časovnimi mejami za možno dokončanje študijskih obveznosti na visokošolskem zavodu v Sloveniji, ki se – če je tako določeno v študijskem programu – konča z magistrskim delom.

Izrek

Tožbi se ugodi, II. točka izreka izpodbijane odločbe Ministrstva izobraževanje, znanost, kulturo in šport št. 60121-709/2005/22 z dne 15. 2. 2011 se odpravi in se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 11. člena Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI) in ob upoštevanju 39.a člena Zakona o državni upravi ter 33. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis) in Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih (ZSZN-1) v I. točki izreka odločila, da se izobraževanje, ki se dokazuje z dvojezično listino o izobraževanju, ki jo je na ime A.A. dne 24. 6. 2005 izdala institucija College of Europe, Institute of Postgraduate European Studies/Collége d´Europe, Institut d´Etudes Européennes Postuniversitaires, Natolin, Kraljevina Belgija, v Republiki Sloveniji prizna:

1. stopnja izobrazbe: druga stopnja visokošolskega izobraževanja po Zakonu o visokem šolstvu,

2. področje oziroma smer tujega izobraževalnega programa; evropske interdisciplinarne študije,

3. v tujini pridobljen naslov: Master of Arts in European Advanced Interdisciplinary Studies.

A.A. lahko v Republiki Sloveniji uporablja v tujini pridobljen naslov: Master of Arts in European Advanced Interdisciplinary Studies, Kraljevina Belgija.

Pod II. točko izreka odločbe je tožena stranka odločila, da se enakovrednost v tujini pridobljenega naslova Master of Arts in European Advanced Interdisciplinary Studies, ki ga je A.A. podelila institucija College of Europe, Institute of Postgraduate European Studies/Collége d´Europe, Institut d´Etudes Européennes Postuniversitaires, Natolin, Kraljevina Belgija, s slovenskim znanstvenim naslovom magistrica znanosti, ne ugotovi.

V obrazložitvi izpodbijanega akta je glede II. točke izreka navedeno, da je o ugotovljenem dejanskem stanju ministrstvo telefonsko dne 30. 9. 2010 obvestilo pooblaščeno osebo stranke, da bo nadaljevalo postopek priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja v skladu s strankinim prvotnim zahtevkom, ki ga je navedla v vlogi za priznavanje obrazec Z, V., in sicer je stranka zahtevala, da se v postopku ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, če je navedeno na listini o izobraževanju, in v tujini pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov. Hkrati je ministrstvo pooblaščeno osebo stranke obvestilo, da se v postopkih priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja izteka ugotavljanje enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova slovenskemu znanstvenemu naslovu magister znanosti/magistrica znanosti, saj se izvajanje tovrstnih programov z zaključkom študijskega leta 2009/2010 na slovenskih visokošolskih zavodih zaključuje, kar pomeni, da ni več mogoč vpis v dosedanji študijski program za pridobitev magisterija znanosti. Pooblaščena oseba stranke je bila ustno pozvana, da lahko dopolni svoj zahtevek v delu ugotavljanja enakovrednosti tujega naslova s slovenskim naslovom, vendar samo do 30. 9. 2010. Stranka se je na navedeno v prejšnjem odstavku odzvala dne 1. 10. 2010 na splošni elektronski naslov ministrstva in sporočila, da prosi, da se njena „vloga za priznavanje naziva magistra znanosti obravnava kot zahtevek za priznanje naziva magistrica znanosti“. Ministrstvo je ob dopolnitvi vloge stranke dne 1. 10. 2010 ugotovilo, da se je stranka opredelila, da želi ugotovitev enakovrednosti tujega naslova slovenskemu znanstvenemu naslovu magistrica znanosti, ni pa navedla, s katerim programom želi, da se enakovrednost naslovov ugotavlja, niti ne na katerem visokošolskem zavodu. Hkrati je ministrstvo ugotovilo, da je stranka podala svoj zahtevek za ugotavljanje enakovrednosti tujega naslova slovenskemu naslovu naslovom magister znanosti/magistrica znanosti dne 1. 10. 2010, torej v študijskem letu 2010/2011, ko se študijski programi, ki vodijo do navedenega naslova v Republiki Sloveniji ne izvajajo več. Organ se nato sklicuje na 6. in 7. odstavek 11. člena ZPVI. Študijski programi za pridobitev magisterija znanosti, torej študijski programi, sprejeti pred 11. 6. 2004, se z iztekom študijskega leta 2009/2010 v Republiki Sloveniji, ne izvajajo več. V študijskem letu 2009/2010 so se zadnjič izvajali drugi letniki navedenih programov, zato od 1. 10. 2010 dalje ministrstvo v postopkih priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja visokošolskim zavodom ne posreduje zahtev za ugotavljanje enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova z znanstvenim naslovom magister/magistrica znanosti, saj ni izpolnjena zakonska predpostavka za tovrstno dejanje. Glede na navedeno je ministrstvo v postopku odločilo o prvotnem zahtevku stranke, enakovrednost v tujini pridobljenega naslova Master of Arts In European Advanced Interdisciplinary Studies, ki ga je stranki podelila institucija College of Europe, Institute of Postgraduate European Studies/Collége d´Europe, Institut d´Etudes Européennes Postuniversitaires, Natolin, Kraljevina Belgija, s slovenskim znanstvenim naslovom magistrica znanosti pa se glede na navedeno ne ugotovi.

Tožnica vlaga tožbo zoper II. točko izpodbijane odločbe in sicer zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (2. odstavek 33. člena ZUS-1) in predlaga, da sodišče odpravi II. točko upravnega akta in zadevo v tem delu vrne toženi stranki v nadaljnji postopek. Dne 1. 10. 2010 je tožeča stranka v e-dopisu razširila svoj zahtevek tudi na ugotovitev enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova Master of Arts in European Advanced Interdisciplinary Studies (v nadaljevanju Master of Arts) s slovenskim znanstvenim naslovom magistrica znanosti.

To pomeni, da lahko tožeča stranka uporablja le naslov Master of Arts, ne more pa uporabljati naslova magistrica znanosti. Posledično tožeča stranka pri zaposlovanju ni deležna nobenih bonusov, ki so povezani z naslovom magistrica znanosti: ni npr. upravičena do dodatka pri plači. S takšno odločitvijo pa ji je bilo protipravno poseženo tudi v ustavno pravico do izobraževanja (57. člen Ustave) in ustavno pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Takšna odločitev je napačna, ker je tožena stranka napačno uporabila 6. odstavek 11. člena ZPVI. Pod pojem izvajanja izobraževalnega programa po mnenju tožene stranke ne spada zaključevanje študijskega programa „v smislu opravljanja preostalih študijskih obveznosti.“ ZPVI kot pogoj za ugotavljanje enakovrednosti znanstvenih naslovov določa le to, da mora primerljiv izobraževalni program v Republiki Sloveniji obstajati in ne določa, da se mora izvajati v smislu organiziranega izvajanja predavanj, seminarjev, vaj itd. Primerljiv izobraževalni program še vedno obstaja, in sicer na Fakulteti za družbene vede (v nadaljevanju FDV) in zato ni razloga, da se ne bi ugotavljalo enakovrednosti naslova Master of Arts z naslovom magistrica znanosti. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis-D), ki je uvedel Bolonjsko reformo, določa, da se študenti, ki se vpišejo v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, izobražujejo in končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/16. Vse do izteka šolskega leta 2015/16 je torej mogoče končati izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uvedbo Bolonjske reforme, kar pomeni, da je tudi znanstveni magisterij v Republiki Sloveniji mogoče pridobiti še do izteka šolskega leta 2015/16. Z določbo ZVis-D je skladna tudi določba ZSZN-1, da se strokovne in znanstvene naslove po ZSZN, torej po starem zakonu, lahko podeljuje najpozneje do izteka študijskega leta 2015/16. Iz citiranih določb ZVis-D in ZSZN-1 torej izhaja, da v Republiki Sloveniji še vedno obstajajo izobraževalni programi, ki vodijo do naziva magister/ica znanosti. Res je, da vpis v take izobraževalne programe ni več mogoč, niti se ne izvajajo predavanja, vaje, seminarji ipd., kar pa ne pomeni, da programi več ne obstajajo. Izvajajo se namreč še vedno konzultacije, izvajajo se zagovori magistrskih nalog in študenti, ki so se vpisali v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov, po uspešno končanem izobraževanju še vedno pridobijo naziv magister/ica znanosti. Študenti, ki so se v visokošolski zavod vpisali pred uvedbo novih (t.i. bolonjskih) študijskih programov, bodo vse do izteka študijskega leta 2015/16 še vedno pridobili znanstveni naslov magister/ica znanosti. Študijski program za pridobitev naslova magister/ica znanosti v Republiki Sloveniji torej obstaja in bo obstajal vse do izteka leta 2015/16 in ni prenehal obstajati 1. 10. 2010, to je z iztekom študijskega leta 2009/2010, kot to napačno pojasnjuje tožena stranka. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja tudi, da tožeča stranka v zahtevi za ugotovitev enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova Master of Arts slovenskemu naslovu magistrica znanosti ni navedla, s katerim programom tožeča stranka želi, da se enakovrednost naslova ugotavlja niti ne, na katerem visokošolskem zavodu. Tožena stranka bi zato morala od tožeče stranke zahtevati, da pomanjkljivosti odpravi in v roku dopolni vlogo, česar pa ni storila, saj je zavzela napačno stališče, da je vloga tožeče stranke z dne 1. 10. 2010 prepozna. Tožeči stranki je z izpodbijano odločbo kršena pravica do izobraževanja (57. člen Ustave) in pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), saj ji tožena stranka odreka pravico do priznanja izobraževanja in jo s tem v zvezi neupravičeno diskriminira v primerjavi z vsemi študenti, ki v Sloveniji opravijo primerljiv študij na FDV in ga lahko vse do izteka šolskega leta 2015/16 zaključijo in pridobijo naziv magister/ica znanosti in nato uživajo vse pravice, ki iz tega naslova izhajajo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. V utemeljitev navedb v tožbi, tožeča stranka kot dokaz prilaga e-mail sporočila B.B., Fakulteta za družbene vede (FDV), v katerih je pojasnila, da v kolikor bi jim tožena stranka posredovala zahtevo za ugotavljanje enakovrednosti naslova po 30. 9. 2010, bi jo bili dolžni obravnavati, odločitev pa bi sprejel senat FDV. Dodatno pojasnjuje, da pri zaposlovanju ne bo upravičena do nobenih bonusov, ki so povezani z naslovom magistrica znanosti, npr. ni upravičena do dodatka pri plači. Tožeča stranka prilaga e-mail sporočila C.C. iz Ministrstva za javno upravo, ki je pojasnila, da obstaja samo dodatek za magisterij znanosti, ne pa tudi za naslov Master of Arts.

V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je treba pogoj izvajanja primerljivega študijskega programa v Republiki Sloveniji razumeti kot kumulativen pogoj, torej da mora biti študijski program istočasno primerljiv in da se ga mora tudi izvajati. Če bi besedo „obstaja“ v konkretnem primeru razumeli v širšem kontekstu (torej kot obstoj kateregakoli primerljivega izobraževalnega programa v Republiki Sloveniji, ki se je izvajal kadarkoli v preteklosti, sedaj pa se ne izvaja več), po sedmem odstavku 11. člena ZPVI ne bi bilo mogoče pridobiti mnenja od takega visokošolskega zavoda, saj tovrstnega primerljivega študijskega programa kljub obstoju več ne izvaja. V študijskem letu 2009/2010 so se zadnjič izvajali drugi letniki študijskih programov za pridobitev magisterija znanosti in so bili prvi letniki navedenih študijskih programov tako zadnjič razpisani za študijsko leto 2008/2009. Drugi odstavek 48. člena ZVIS-D določa, da se študenti, ki se vpišejo v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, izobražujejo in končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/16. V zvezi z navedenim je treba torej razločevati med izvajanjem študijskega programa, kjer gre za izvajanje predavanj, seminarjev, vaj itd. glede na trajanje posameznega študijskega programa, kot je bil le-ta akreditiran (torej zadnje izvajanje drugega letnika študijskega programa za pridobitev magisterija znanosti je bilo v študijskem letu 2009/2010), in dejstvom, da študenti lahko končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZVis-D, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/16 (v tem primeru gre za zaključevanje v smislu opravljanja preostalih študijskih obveznosti). Ker se torej študijski programi za pridobitev magisterija znanosti z iztekom študijskega leta 2009/2010 v Republiki Sloveniji več ne izvajajo, ministrstvo od 1. 10. 2010 dalje ni več moglo, skladno s sedmim odstavkom 11. člena ZPVI, pridobiti mnenja vsaj enega visokošolskega zavoda, ki v Republiki Sloveniji izvaja primerljiv študijski program v primerih, ko je stranka v svojih vlogah za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja zahtevala odločanje o enakovrednosti v tujini pridobljenega naziva/naslova slovenskemu znanstvenemu naslovu magister znanosti. Tako je lahko torej ministrstvo za mnenje zaprosilo visokošolske zavode le do vključno 30. 9. 2010, in sicer glede tistih vlog, ki so bile do 30. 9. 2010 popolne v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožena stranka pravi, da navedbe, da je tožeči stranki kršen 57. člen Ustave RS – pravica do izobraževanja in 14. člen Ustave RS – pravica do enakosti pred zakonom, tožeča stranka z ničemer en konkretizira. V dopisu B.B. iz FDV je navedeno, da bi FDV moral obravnavati vlogo za ugotavljanje enakovrednosti, če bi jo prejel od tožene stranke. Navedeno vzdrži, saj je to postopkovna določba Zakona o splošnem upravnem postopku. Vendar pa tožena stranka nima več pravne podlage, da bi take vloge posredovala pristojnim zavodom v ugotavljanje enakovrednosti.

V naslednji pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da je bistveno vprašanje v tej zadevi, kaj pomeni izvajanje primerljivega študijskega programa. Pod izvajanje študijskega programa tožena stranka razume samo izvajanje predavanj, seminarjev, vaj itd., ne pa tudi zaključevanja v smislu opravljanja preostalih študijskih obveznosti do konca študijskega leta 2015/2016. Tožeča stranka je že v tožbi pojasnila, da je takšna razlaga tožene stranke napačna. Primerljiv študijski progam še vedno obstaja in se tudi izvaja in sicer na Fakulteti za družbene vede. Tožeča stranka je že v tožbi opozorila, da je res, da vpis v izobraževalne programe, ki vodijo do znanstvenega naslova magister znanosti ni več mogoč, niti se ne izvajajo predavanja, vaje, seminarji ipd. Vendar to ne pomeni, da primerljiv študijski progam ne obstaja, niti da se ne izvaja več. Izvajajo se namreč še vedno konzultacije, izvajajo se zagovori magistrskih nalog in študenti, ki so se vpisali v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov, po uspešno končanem izobraževanju še vedno pridobijo naziv magister znanosti. Očitno je torej, da si tožena stranka pojem izvajanje primerljivega študijskega programa razlaga preozko in je zato prišla do napačne odločitve, da se primerljivi študijski program ne izvaja več. Preozko razlaganje tega pojma je privedlo do protipravne situacije, ko je tožeča stranka zgolj zato, ker je svoj znanstveni naslov pridobila v tujini, neupravičeno diskriminirana v primerjavi s študenti, ki so ali pa še bodo svoj znanstveni naslov pridobili v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

V sodbi v zadevi I U 1361/2011 z dne 21. 3. 2012, ko je tudi šlo za vprašanje priznanja izobraževanja za namen zaposlovanja, je sodišče odpravo izpodbijane odločbe oprlo na načelo vezanosti uprave na zakon (4. odstavek 153. člena Ustave). Gre za eno temeljnih pravnih načel, ki ga sodišče v upravnem sporu presoja po strogi metodi. Enako kot v zadevi I U 1361/2011, kjer je tožena stranka negativno odločitev oprla na drugo pravno podlago kot v obravnavanem upravnem sporu, sodišče tudi v tem upravnem sporu ugotavlja, da stroga uporaba načela vezanosti uprave na zakon, ki zajema tudi načelo jasnosti in predvidljivosti predpisov, ki urejajo pravice posameznikov (87. člen Ustave), ne dopušča, da bi bilo mogoče v tem upravnem sporu relevanten pogoj za ugotavljanje enakovrednosti pridobljenega znanstvenega naslova, to je „da obstaja primerljiv izobraževalni program v Republiki Sloveniji“ (6. odstavek 11. člena ZPVI) oziroma da se „primerljiv študijski program izvaja na visokošolskem zavodu v Sloveniji“ (7. odstavek 11. člena ZPVI), razlagati tako, kot je to storila tožena stranka v izpodbijanem aktu.

Določilo 6. odstavka 11. člena ZPVI namreč določa, da se enakovrednost v tujini pridobljenega znanstvenega naslova ugotavlja v primeru, da v Sloveniji obstaja primerljiv izobraževalni program; določilo 7. odstavka 11. člena ZPVI pa določa, da pred odločitvijo o enakovrednosti znanstvenega naslova ministrstvo mora pridobiti mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda, ki v Sloveniji izvaja primerljiv študijski program. ZPVI torej ne določa, da stranka lahko uspešno poda zahtevek za priznanje le, če se študijski program še izvaja v smislu možnosti sprejema (vpisa) na tak študij ali v smislu izvajanja predavanj, kot to razlaga tožena stranka. Tožena stranka ni iskala pravne podlage za razlago izvajanja študijskih programov v določbah ZVis in Statutu Univerze v Ljubljani, ki urejajo sestavine izobraževalnih programov, ter v namenu relevantne mednarodne pogodbe.

Med sestavine izobraževalnih programov namreč ne sodijo samo dostop do vpisa na študij in izvajanje predavanj, ampak tudi obveznosti po študijskem programu za pridobitev izobrazbe, katerih dokončanje (v smislu 12. alineje 2. odstavka 35. člena ZVis) se izkaže z ustrezno diplomo (1. odstavek 32a. člena ZVis). Izvajanje (primerljivega) študijskega programa na visokošolskem zavodu v Sloveniji torej ni mogoče razlagati ozko v mejah 37. člena ZVis, ki ureja študijsko leto in obseg predavanj, in v mejah 38. člena ZVis, ki ureja pogoje za vpis. Za namen priznavanja enakovrednosti izobraževanja po 11. členu ZVPI je treba pojem izvajanja študijskega programa razlagati široko – vključno z obveznostim študentov, ki jih preverjajo visokošolski učitelji, in časovnimi mejami za možno dokončanje študijskih obveznosti na visokošolskem zavodu v Sloveniji, ki se – če je tako določeno v študijskem programu – konča z magistrskim delom (1. odstavek 163. člena Statuta Univerze v Ljubljani).

Drugačna razlaga 6. in 7. odstavka 11. člena ZPVI bi vodila do nepotrebnega omejevanja uresničevanja mednarodne pogodbe (8. člen Ustave) in sicer Konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji (Zakon o ratifikaciji Konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji Uradni list RS, MP – 45/99; v nadaljevanju: Lizbonska konvencija). Iz preambule Lizbonske konvencije izhaja, da je zakonodajalec s sprejemom zakona o ratifikaciji Lizbonske konvencije priznavanje visokošolskih kvalifikacij umestil v okvir pravice do izobraževanja, da Lizbonska konvencija upošteva različnost izobraževalnih sistemov in da zaradi te različnosti skuša med drugim tudi olajšati nadaljevanje izobraževanja, pospešiti akademsko mobilnost, zavarovati načelo institucionalne avtonomije, pri čemer visokošolska kvalifikacija pomeni diplomo, ki potrjuje uspešno končan študijski program. Iz temeljnih načel Lizbonske konvencije izhaja, da je glavna podlaga za priznavanje visokošolskih kvalifikacij „ocena“ vloge za priznavanje kvalifikacij (1. odst. člena III.1, 2. odst. člena III.1, člen III.2) na podlagi ustreznih informacij o kvalifikacijah (točka 1. in 4. člena III.3), pri čemer je dokazno breme o neustreznosti vloge na organu (5. točka člena III.3). To pomeni, da mora priznavanje izobrazbe temeljiti na strokovni oceni vsebinskih kriterijev za priznavanje izobraževanja, za kar pa ne more biti bistveno, ali je vpis v ta študij še možen in če predavanja še potekajo na domačih visokošolskih institucijah. Opisani princip potrjuje določilo VI.1. člena Lizbonske konvencije, ki pravi, da vsaka pogodbenica priznava visokošolske kvalifikacije, ki jih podeljuje druga pogodbenica, razen če je mogoče dokazati, da se znanje in spretnosti iz dokazila o visokošolski kvalifikaciji bistveno razlikujejo od tistih, pridobljenih v pogodbenici, v kateri se prosi za priznanje. Priznanje pa pomeni tudi uporabo znanstvenih naslovov po zakonih in predpisih pogodbenice, v kateri se prosi za priznanje (1. odstavek točka b. člena VI.3). Da je bistvena kakovost podeljene kvalifikacije glede na primerljive domače izobraževalne programe, izhaja tudi iz člena VIII.1 Lizbonske konvencije.

Poleg navedenega pa tudi iz same narave pedagoškega procesa izhaja, da je sestavni del izobraževanega programa tudi izvajanje mentorstev za izdelavo diplomskih oziroma magistrskih nalog. Ker tožena stranka ne oporeka argumentu tožeče stranke, ki ga povezuje z določbo 48. člena ZVis-D, da je v Sloveniji pravno-formalno možno zaključiti magistrski študij na primerljivem izobraževalnem programu do konca šolskega leta 2015/2016, je sodišče tožbi ugodilo v izpodbijanem delu in v tem delu vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, saj je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 60 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravna mnenja sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

11. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007), se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR.

Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 20% DDV, kar skupaj znese 420 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožnici v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.