Jedro

Sodišče pri odločanju o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo ni vezano le na otrokovo željo, pri komu od staršev želi živeti po razvezi zakonske zveze. Čeprav ima izražena želja velik pomen pri odločanju, mora njeno tehtnost presoditi v kontekstu vseh drugih pravnorelevantnih okoliščin po 105. in 78. členu ZZZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, odločba o preživnini se s p r e m e n i tako, da je tožnik dolžan mladoletnemu sinu na roke zakonite zastopnice plačevati preživnino v znesku 30.000,00 SIT mesečno.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka pravdnih strank dodelilo v varstvo in vzgojo materi. Tožniku pa je naložilo, da je dolžan mladoletnima otrokoma plačevati mesečno preživnino na roke matere, in sicer za mladoletnega sina po 40.000,00 SIT mesečno, za mladoletno hčerko pa po 20.000,00 SIT mesečno.

Proti odločbi o dodelitvi mladoletnega sina v varstvo in vzgojo materi in preživninski odločbi za oba otroka je vložil tožnik pritožbo. Zatrjuje, da je z izpodbijano sodbo določena preživnina, ki znaša kar 60% njegovih mesečnih prejemkov. Sodišče je samovoljno in neargumentirano dodelilo sina v varstvo in vzgojo toženki, saj je iz navedb strank in želje mladoletnega sina jasno razvidno, da je za sina do sedaj in stalno skrbel prav tožnik in ne toženka ter da je sin izrazil resno željo, da naj ga sodišče dodeli v varstvo in vzgojo njemu. Zakaj je sodišče razsodilo drugače, v sodbi ni obrazložilo ali vsaj ne dovolj obrazložilo. Tudi sicer je po mnenju pritožnika sprejelo to odločiev laično, ne da bi pred tem zahtevalo ustrezno mnenje centra za socialno delo ali kake druge usposobljene ustanove.

Te odločitve ni mogoče vsebinsko preveriti in se tudi preizkusiti ne da, zato že iz tega razloga predlaga razveljavitev sodbe v tem delu.

V nadaljevanju pritožbe pa tožnik v obsežni obrazložitvi izpodbija višino preživnine, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo. Zatrjuje, da niti ni točna ugotovitev, da znaša njegov povprečni osebni dohodek 106.000,00 SIT mesečno, saj je takšno povprečje izračunalo, ker je upoštevalo sezonsko in nadurno delo. Dejansko znaša njegov dohodek le okoli 100.000,00 SIT. Pri odločanju o višini preživnine ni pravilno upoštevalo dejstev, da se sin šola v Ljubljani in da sta pravdni stranki na ta višji strošek pristali, ko sta živeli v skupnem gospodinjstvu. Takrat je imela družina več denarja za pokrivanje stroškov. Sedanje potrebe pa bi moral otrok prilagoditi novo nastali situaciji. Tudi otroški dodatek ni pravilno upoštevan, saj znaša okoli 11.000,00 SIT mesečeno. Napačno je ocenjen tožnikov gmotni položaj po razvezi, saj bodo tudi njegovi stroški za stanovanje in prehrano najmanj tolikšni, kot jih je zase ocenila toženka in jih je sodišče priznalo. Pritožnik meni, da bi glede na spremenjene razmere v družini bil mladoletni sin upravičen tudi do štipendije. V kolikor pa bi obstala takšna preživninska odločba, je vprašljivo, ali bi sploh štipendijo prejel. Že zato meni, da je odločitev o tako visoki preživnini zmotna. Ne vzdrži obrazložitev sodbe, da je tožnik že do sedaj za preživljanje otrok dajal od 50.000,00 do 60.000,00 SIT mesečno, saj je ta znesek prispeval za skupno gospodinjstvo, kjer je imel tudi pokrite svoje potrebe. Takšen izrek sodbe, ko bi moral plačevati več kot polovico dohodka za preživnino, niti ni izvršljiv.

Preživnina je previsoka tudi glede na preživninske odločbe, ki se priznavajo v razveznih pravdah. Sodišče je vrsto izjav napančo interpretiralo v njegovo škodo. Predlaga spremembo sodbe tako, da se mladoletnega sina dodeli v varstvo in vzgojo tožniku in na novo določi preživninska obveznost pravdnih strank, podrejeno razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na dodelitev otroka v varstvo in vzgojo, in v delu, ki se nanaša na obveznost tožnika prispevati k preživljanju mladoletnih otrok in v tem obsegu novo odločanje o zadevi. Pritožbi, ki jo je za tožnika sestavil njegov pooblaščenec, pa je priložena tudi pritožba, ki jo je napisal tožnik sam. Tudi v tej pritožbi se obsežno izpodbija višina preživnine, saj tožnik opozarja, da bi mu po plačilu tolikšnega zneska preživnine, kot je določen s sodbo, ostalo komaj 45.000,00 SIT za lastno preživljanje. Ne strinja se tudi z odločitvijo o dodelitvi sina materi, saj je sin izrazil željo, da bi živel z njim. Zatrjuje, da sin ni le trenutno emocionalno bolj navezan nanj, saj zna že dovolj sam realno oceniti situacijo. Sodišče prosi, da še enkrat oceni situacijo in izda odločbo o dodelitvi sina očetu, ko bo rešil stanovanjski problem in da odloči, da plačuje preživnino, ki je večja od hčerine, sinu.

Toženka je odgovorila na vse pritožbene navedbe, opozorila na določene nelogičnosti v pritožbi, izpostavila dejstvo, da pritožba napada v pretežni meri preživninsko odločbo, kar po njenem kaže, da je prvenstveni cilj pritožbe sprememba preživnine, predlagala je zavrnitev pritožbe v celoti kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

V pritožbi tožnik navaja, da je doslej skrbno in stalno za sina skrbel prav on in ne toženka. Le 9 mesecev pred tem pa je v tožbenih navedbah navajal, da se zaveda, da sam ne bi znal biti tak vzgojitelj in oskrbnik otrok, kot je njuna mati in je zato predlagal, da se oba otroka po razvezi dodelita v varstvo in vzgojo njej. Iz teh kontradiktornih navedb je sodišče prve stopnje logično sklepalo, da so prav zaradi razveznega postopka bili odnosi med staršema v tem času bolj napeti in da se je ta napetost odražala tudi napram otrokoma, da pa se bo to stanje po odselitvi tožnika vsekakor umirilo. Ker je prav v tem času prišlo med materjo in sinom do določenega spora, ki glede na starost sina ni nekaj neobičajnega in se je v tem sporu izkazal oče za bolj popustljivega, je prepričljivo ugotovilo, da je sin pravdnih strank le trenutno bolj emocionalno navezan na očeta. Zato njegovi želji, ki jo je izjavil v neformalnem postopku, ni dalo takšne teže, kot imajo sicer želje otrok v postopku, ki je v teku. Sodišče prve stopnje je to svojo odločitev argumentirano obrazložilo, zato ne držijo pritožbene navedbe, da se ne da razbrati, zakaj je sodišče tako odločilo. Dejstvo je, da sta oba starša primerna za varstvo in vzgojo, da sta bila oba skrbna, da sta se aktivno ukvarjala z njuno vzgojo, varstvom in oskrbo, kot je sporočil v poročilu Center za socialno delo, ki je v skladu z dogovorom predlagal, da se oba otroka dodelita materi. Tako da ne drži niti pritožbena navedba, da sodišče tega mnenja ni pribavilo.

Ker pa si je oče uredil po razvezi bivališče le zase pri prijatelju v majhni garsonjeri, je ob vseh teh okoliščinah in utemeljenem sklepu, da ne gre za tako trdno željo otroka, da bi prevagala, sprejeta odločitev tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in je pritožbene navedbe niso omajale. Sploh ker tožnik v pritožbi, ki jo je sam napisal, dodelitev odlaga za čas, ko bo rešil stanovanjski problem. Vse pravno pomembne dejanske okoliščine so bile ugotovljene, na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, to je določba 2. odst. 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in 12. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah.

Pač pa je po mnenju pritožbenega sodišča preživnina, ki jo je z izpodbijano sodbo naložilo v plačilo za mladoletnega sina v znesku 40.000,00 SIT nesorazmerno visoka glede na premoženjske zmožnosti tožnika. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno upoštevalo povprečne dohodke, ki jih je ugotovilo iz podatka tožnikovega delodajalca.

Povprečni dohodki znašajo 106.246,00 SIT. Pravilno je ugotovilo tudi dohodke matere v znesku 81.056,00 SIT. Ne drži pritožbena navedba, da znašajo otroški dodatki za oba otroka kar 11.000,00 SIT, saj je iz odločbe z dne 25.5.1999 jasno razvidno, da znaša otroški dodatek za oba otroka skupaj 9.000,00 SIT mesečno. Tudi pritožbene navedbe o štipendijah so povsem odveč, saj nobeden od otrok v času odločanja ni imel štipendije. Prepričljivo pa pritožba opozarja, da so potrebe mladoletnega sina ocenjene previsoko. Oba otroka sta srednješolca in čeprav je logično, da so potrebe mladoletnega sina, ki obiskuje srednjo šolo v Ljubljani, višje od potreb mladoletne hčerke, ki živi doma, takšno nesorazmerje, kot ga je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje, ne vzdrži. Potrebe mladoletnega sina je namreč sodišče ocenilo na 61.000,00 SIT mesečno, potrebe mladoletne hčerke pa le na 30.000,00 SIT. Ker se morajo potrebe nujno prilagajati premoženjskim razmeram, v katerih otroka živita, so po oceni pritožbenega sodišča potrebe mladoletnega sina ocenjene v pretiranem znesku. Pri ocenjevanju potreb je namreč treba izhajati iz dohodkov, s katerimi razpolaga družina, ti dohodki pa niso visoki. Po oceni pritoženega sodišča so zato realno povprečne potrebe mladoletnega sina največ 55.000,00 SIT mesečno. Če se upošteva, da se z otroškim dodatkom pokrije 4.500,00 SIT otrokovih potreb, morata starša pokriti še 50.500,00 SIT. Tožnikovi dohodki so višji, zato je utemeljen sklep, da je dolžan pokriti višji znesek kot mati. Ustrezna preživnina glede na potrebe otroka na eni strani in premoženjske zmožnosti staršev bi zato znašala za tega otroka 30.000,00 SIT mesečno, kot je tudi toženka sama predlagala. Pritožbeno sodišče je v tem delu utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in preživninsko odločbo glede mladoletnega sina spremenilo tako, da je določilo preživnino v mesečnem znesku 30.000,00 SIT. Ni pa mogoče pritrditi tožniku v tistem delu, v katerem izpodbija preživnino, ki je določena za mladoletno hčerko, saj je po izpodbijani sodbi dolžan plačevati za hčerko le po 20.000,00 SIT preživnine mesečno, kar je povsem ustrezno na eni strani njegovim dohodkom in na drugi strani prej skromno ocenjenim potrebam mladoletne hčerke. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče po 4. odst. 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo delno spremenilo, v ostalem delu pa po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.