Pri prekluzivnem roku nastopijo pravne posledice zamude (v konkretnem primeru domneva umika pritožbe) takoj po poteku roka, zato poznejšega plačila sodne takse ni mogoče upoštevati, četudi je bila zamuda samo en dan.
Določitev plačila sodne takse za pritožbo kot procesna predpostavka ni ustavno nedopustna. Cilj ureditve, ki stranko sili k pravočasnemu plačilu sodne takse je pospešitev in ekonomičnost postopka ter učinkovitost pravice do pravnega sredstva. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS je taka ureditev skladna z Ustavo RS. V odločbi U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014 je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je stvar zakonodajalčeve presoje, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi postopka. Prav tako je ustavno dopustno, da je rok za plačilo sodne takse prekluziven in da plačila, izvedenega po poteku tega roka, ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi se namreč po naravi stvari izkrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki jima z določitvijo roka za plačilo sodne takse sledi zakonodajalec. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic, saj želi pritožnik zase uveljaviti drugačen (ugodnejši) položaj, čeprav je rok za plačilo sodne takse zamudil, medtem ko pravna posledica iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) velja za vse enako.
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se pritožnikova pritožba z dne 31. 12. 2025 (red. št. 24) zoper sklep z dne 2. 12. 2025 (red. št. 23), šteje za umaknjeno zaradi neplačila sodne takse.
2.Zoper sklep se pritožuje pritožnik, ker je takšna odločitev nepravilna in nesorazmerna glede na okoliščine konkretnega primera. Pritožbenemu sodišče predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Pritožnik v pritožbi pritrjuje, da je sodno takso plačal po izteku roka za plačilo sodne takse, in sicer dne 22. 1. 2026, kar je en dan po izteku roka za njeno plačilo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da je rok za plačilo sodne takse zakonski rok, določen v 34. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1), tovrstni roki pa niso podaljšljivi. Res je bila zamuda minimalna (1 dan), toda sodišče nima možnosti, da bi takšno zamudo pritožniku spregledalo. Vsaka zamuda, četudi samo en dan, ima enake posledice. Z iztekom roka je namreč nastopila zakonska fikcija umika pritožbe. Rok za plačilo sodne takse je prekluziven. Pri prekluzivnem roku nastopijo pravne posledice zamude (v konkretnem primeru domneva umika pritožbe) takoj po poteku roka, zato poznejšega plačila sodne takse ni mogoče upoštevati, četudi je bila zamuda samo en dan. Sodna praksa je enotna, da je rok za plačilo sodne takse zakonski prekluzivni rok, ki ga sodišče ne more po lastni presoji podaljševat in procesnega dejanja po poteku prekluzivnega roka ni več mogoče opraviti, zato se ne more upoštevati, da je stranka takso kasneje plačala.
5.Namen sodnih taks je, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča; namen prekluzivnega roka za njeno plačilo pa, da se zagotavlja procesna disciplina.
5.Pritožnik je bil na posledico nepravočasnega plačila sodne sodne kasne v plačilnem nalogu izrecno opozorjen.
6.Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na načelo sorazmernosti ter 25. člen Ustave RS (pravica do pravnega sredstva) in 22. člen Ustave RS (enako varstvo pravic). Pravna teorija poudarja, da vsaka omejitev pravice do pritožbe ni nujno nedopustna. Takšna je le, če ne ustreza načelu sorazmernosti. V zakonodajnem gradivu ob sprejemanju novele Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D so dovolj prepričljivo našteti razlogi, zaradi katerih omejitev - plačilo sodne takse za pritožbo kot procesna predpostavka - ni ustavno nedopustna. Cilj ureditve, ki stranko sili k pravočasnemu plačilu sodne takse je pospešitev in ekonomičnost postopka ter učinkovitost pravice do pravnega sredstva. Sodna praksa se je tudi že izrekla, da 25. člen Ustave RS res določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, vendar pa temeljne človekove pravice iz 25. člena Ustave RS glede na njeno naravo ni mogoče uresničevati neposredno, ne da bi bil način njenega uresničevanja predpisan z zakonom (drugi odstavek 15. člena Ustave RS). Vrste pravnih sredstev, pristojnost in postopek za njihovo uveljavljanje in obravnavo morajo biti urejeni z zakonom. Tako zakon ne dopušča vsebinske obravnave pritožbe, če stranka zanjo ne plača sodne takse v predpisanem roku, saj se skladno z določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP šteje za umaknjeno. Skladno s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) se določbe ZPP smiselno uporabljajo tudi za postopek zaradi insolventnosti. Tudi po stališču Ustavnega sodišča RS je taka ureditev skladna z Ustavo RS. V odločbi U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014 je Ustavno sodišče RS pojasnilo, da je stvar zakonodajalčeve presoje, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi postopka. Prav tako je ustavno dopustno, da je rok za plačilo sodne takse prekluziven in da plačila, izvedenega po poteku tega roka, ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi se namreč po naravi stvari izkrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki jima z določitvijo roka za plačilo sodne takse sledi zakonodajalec (tako tudi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-276/09, Up-1332/09 z dne 11. 11. 2010). Po oceni pritožbenega sodišča je neutemeljeno sklicevanje pritožnika tudi na 22. člen Ustave RS, ki zagotavlja enako varstvo pravic, saj želi pritožnik zase uveljaviti drugačen (ugodnejši) položaj, čeprav je rok za plačilo sodne takse zamudil, medtem ko pravna posledica iz tretjega odstavka 105.a člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) velja za vse enako.
7.Odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na določbi tretjega odstavka 105.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in po kateri se v takšnem primeru šteje, da je pritožba umaknjena, je tako pravilna. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
8.Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da s tem sklepom ni odločalo o pritožnikovem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je vložil podredno, saj je za odločanje o tem predlogu pristojno sodišče prve stopnje.
-------------------------------
1Tako npr. sklep VSL IV Cp 224/2018 z dne 29. 1. 2018. in sklep VSRS III DoR 24/2014 z dne 1. 4. 2014.
2N. Betetto v: Pravni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2010, str. 76.
3Poročevalec Državnega zbora, št. 21/2008.
4N. Betetto, navedeno delo, str. 78.
5Tako sklep VDSS sklep Pdp 265/2016 z dne 14. 4. 2016.