Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožena stranka se je v postopku branila z več argumenti; z večino njih ni uspela. Tako se je poleg ugovora nevednosti sklicevala še na ugovor ničnosti poroštvene izjave, se pri tem sklicevala na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, kako naj bi bila poroštvena izjava pravilno sestavljena, opozorila na pretiran zahtevek (glede stroškov opominov) in opozarjala na nezadostno trditveno podlago tožeče stranke.
Pritožnik pravilno izpostavlja, da je vendarle v delu zahtevka uspel, saj je v celoti uspel glede stroškov opominov, kar pa ni zanemarljivi del zahtevka. Višje sodišče ob pregledu spisa sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi navajala več sicer neutemeljenih argumentov, vendar je treba upoštevati, da vloge, zlasti glede na končni izid postopka, ki je bil v nezanemarljivem delu za toženo stranko uspešen, ni mogoče opredeliti kot take, ki bi bila vložena z očitno neutemeljenimi ugovori in ki bi hkrati imela znake zlorabe pravice (do sodelovanja v postopku). Upoštevajoč celoten potek tega postopka, delno utemeljenost ugovornih navedb in specifičnost ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine po presoji višjega sodišča pritožniku ni mogoče očitati zlorabe pravice do sodnega varstva, ki bi bila storjena z namenom iz drugega odstavka 11. člena ZPP.
I. Pritožbi tožene stranke zoper izpodbijano odločbo se delno ugodi tako, da se: - v II. točki izreka razveljavi za presežni del nad 26.167,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 dalje; - v IV. točki se znesek zniža za 99,51 EUR; - v V. točki se sklep sodišča prve stopnje razveljavi; v preostanku pa se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.
II. Pritožnik sam krije stroške pritožbe.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločitvijo (I.) razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine še v nerazveljavljenem delu prvega odstavka izreka (glavnični del po plačilnem nalogu), v še nerazveljavljenem delu tretjega odstavka sklep o izvršbi ohranilo v veljavi za 41,00 EUR; v presežku tretji odstavek spremenilo tako, da je višji zahtevek za plačilo izvršilnih stroškov zavrnilo; (II.) toženi stranki naložilo izpolnitev solidarne obveznosti tako, da se izpolni stranski intervenientki na tožeči strani 26.922,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 do plačila; (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka stranski intervenientki na tožeči strani plača 2.188,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2012 do plačila; (IV.) toženi stranki naložilo plačati stroške pravdnega postopka tožeči stranki v znesku 1.295,46 EUR s pripadki in (V.) toženi stranki naložilo plačilo kazni zaradi zlorabe procesnih pravic, vsakemu 300,00 EUR, v 30 dneh od vročitve odločbe.
2. Prvo in drugotožena stranka sta se zoper odločbo pritožili, in sicer zoper odločitev v točki I. II., IV. in V. Pritožbo vlagata iz vseh pritožbenih razlogov. Zlasti uveljavljata pritožbeni razlog iz 357. člena Zakon o pravdnem postopku – ZPP (prekoračitev zahtevka glede glavnice in stroškov vodenja kredita v skupnem znesku 754,84 EUR, prekoračitev zahtevka glede plačila stroškov postopka – glede upravičenca), zmotno uporabo materialnega prava glede plačila procesnih obresti (381. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in glede odločitve o stroških postopka (zmotna uporaba Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT; vrednotenje dodatne odvetnikove stranke s povišanim koeficientom 0,3). Pritožujeta se tudi zoper odločitev o denarni kazni.
3. Tožeča stranka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Višje sodišče je izpodbijano odločitev preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).
6. Pritožnik (tožena stranka) navaja, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek v znesku glavnice 754,84 EUR (554,84 glavnice in 200,00 bančnih stroškov) ter pri odločitvi o stroških (izvršilnih; 41,00 EUR v I. točki izreka, in pravdnih v celoti glede upravičenca do stroškov).
7. Glede prvega je pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je prekoračilo tožbeni zahtevek za 554,84 EUR na račun glavnice in 200,00 EUR na račun stroškov vodenja kredita (skupaj 754,84 EUR). V tem delu je višje sodišče uporabilo pooblastilo iz 357. člena ZPP in glede presežka sodbo sodišča prve stopnje v II. točki razveljavilo in s tem odločitev spravilo v meje zahtevka. Iz 15. točke obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje znesek 26.922,24 EUR dobilo z upoštevanjem glavnice 23.700,00 EUR, na novo obračunanih pogodbenih in zamudnih obresti v znesku 1.462,10 EUR in 1.380,14 EUR, povečano za 200,00 EUR stroškov vodenja kredita in mesečnih stroškov vodenja kredita v višini 12 x 15,00 EUR (180,00 EUR). V 11. točki obrazložitve je navedlo, da se utemeljenost tožbenega zahtevka po višini skoraj izključno ravna po pogodbenem materialnem pravu. Upoštevalo je višino kredita 23.700,00 EUR, nekatere stranske terjatve (200,00 EUR stroškov odobritve, 15,00 EUR na mesec stroškov vodenja kredita, stroške opominov in velikost ter dospelost mesečnih obrokov). Iz postavljenega tožbenega zahtevka (glej dopolnitev tožbe na list. št. 52 do 55) izhaja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek zgradila iz: (i) glavnice v višini 23.145,16 EUR, (ii) pogodbenih obresti v višini 1.675,32 EUR, (iii) zamudnih obresti 1.545,67 EUR, (iv) stroškov po pogodbi v višini 2.745,00 EUR, kar je seštevek (a) stroškov vodenja kredita v višini 255,00 EUR (15,00 EUR x 17) in (b) stroškov opominov v višini 2.490,00 EUR. Iz odločitve izhaja, da stroškov opominov sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo (glej 12. točko obrazložitve). Glede na to, kako je sestavljen tožbeni zahtevek, je tožeča stranka zahtevala plačilo glavnice v višini 23.145,16 EUR in ne v višini 23.700,00 EUR (razlika 554,84 EUR), prav tako pa ni zahtevala plačila stroškov vodenja kredita v višini 200,00 EUR. Zato je višje sodišče glede presežka (754,84 EUR) pritožbi ugodilo in odločilo, kot izhaja izreka (1. alineja I. točke).
8. Pritožba neutemeljeno očita prekoračitev zahtevka glede stroškov postopka (v smislu upravičenca). Sodišče prve stopnje je v 22. točki razlogov pojasnilo, da je izvršilne stroške po sklepu o izvršbi (glej I. točko izreka; v ugodilnem delu 41,00 EUR, kar predstavlja plačilo taks) in pravdne stroške (glej IV. točko izreka) prisodilo tožeči stranki (in ne stranskemu intervenientu na tožeči strani), ker je bil tako postavljen stroškovni zahtevek (glede trditvene podlage višje sodišče sicer iz list. št. 85 vidi zadevo drugače kot sodišče prve stopnje). Višje sodišče taki razlagi zahtevka pritrjuje, pri čemer se tožeča stranka in intervenient nista pritožila. Ob odsotnosti drugih razlogov ni mogoče mimo stavčne analize tožbenega zahtevka. V drugem odstavku tožbenega zahtevka na l. št. 86 je uporabljen pridevniški zaimek „ji“. Pridevniški zaimek nadomešča pridevniško besedo; v tem primeru „njej“. Tožbeni zahtevek za plačilo glavnice z zamudnimi obrestmi je sestavljen tako, da je predlog tožeče stranke (torej nje,), da se glavnica s pp (to je zamudnimi obrestmi) izpolni na račun prevzemnika (kar bi bil pridevniški zaimek njemu ali mu) B. d. o. o. s pp. Nato pa nadaljuje, da „ji“ je dolžan plačati stroške. Zaradi povedanega in ker je osnovna metoda razlage izrekov sodnih odločb gramatikalna (zaradi jasnosti prisojenega), pritožba v tem delu ni utemeljena. Sicer pa bo tožena stranka z izpolnitvijo, zvesto izvršilnemu naslovu, obveznost veljavno izpolnila (1. odstavek 280. člena OZ).
9. Ni utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na obračun pogodbenih in zamudnih obresti. Pritožnik navaja, da v tem delu odločbe ni bilo mogoče preveriti, ker sodišče obračuna obresti ni priložilo k sodbi, pri zamudnih obrestih pa posameznih zneskov obračunanih obresti tudi ni navedlo. V tem delu sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno.
10. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 13 do 15 natančno pojasnilo, kako je obračunalo pogodbene obresti, ki temeljijo na linearnem obračunu obresti. To formulo je v prvem stavku 13. točke tudi zapisalo. Na istem mestu je pri posamezni zapadli glavnici obračun pojasnilo tudi zneskovno in datumsko. Podobno je storilo tudi pri izračunu zamudnih obresti. V 15. točki je prikazalo primer izračuna zamudnih obresti od prvih zapadlih neplačanih 500,00 EUR do 20. 11. 2012. Navedlo je še, da je za izračun uporabilo program, ki je pri sodišču v uradni rabi in je stranki na spletni strani sodišča dosegljiv. Tako podana obrazložitev je zadostna, da je pravilnost obračuna lahko preveriti oziroma omogoča pritožniku navedbo konkretnih pritožbeni razlogov. Ker je sodišče prve stopnje izračun obresti konkretno pojasnilo, bi morala tudi pritožba nepravilnost zatrjevati na konkretnejši način.
11. Sodišče prve stopnje tudi ni zmotno uporabilo 381. člena OZ, ki določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Tako ne more veljati pritožbena navedba, da obračun obresti na dan, ko terjatev ni plačana, predstavljala neutemeljeno zvišanje glavnice, in posledično, da na tako obračunane zamudne obresti tečejo nove obresti, kar pa predstavlja nedovoljen anatocizem. Višje sodišče odgovarja, da je pravilo iz 381. člena OZ zakonsko določena izjema od splošnega pravila o prepovedi obrestnih obresti, določenega v 375. členu OZ. Procesne obresti pa so dopuščene tako od zamudnih kot tudi pogodbenih obresti (1).
12. Pritožnik se pritožuje tudi zoper višino prisojenih stroškov v delu, ki se nanaša na povečanje zaradi zastopanja dveh strank po tar. št. 1200 (koeficient 0,3) ZOdvT. S stališčem sodišča prve stopnje o enaki obrambi prvo in drugotožene stranke se ne strinja. Navaja, da bi bila sicer vsaka toženka upravičena do samostojne nagrade. Sodišča prve stopnje se je namreč postavilo na stališče, da tožena stranka do pribitka zaradi zastopanja več strank ni upravičena, ker je obramba enega na las enaka obrambi drugega (toženca).
13. Če odvetnik v isti zadevi opravlja storitve za več strank, prejme nagrade in povrnitev izdatkov le enkrat (prvi odstavek 8. člena ZOdvT). Ta določba velja takrat, ko odvetnik zastopa več strank, pa gre za isti predmet odvetniških storitev (primerjaj VDSS v sodbi Pdp 1148/2010 z dne 11. 3. 2011). To je primer v tem postopku, kjer sta prvo in drugotožena stranka solidarna poroka po isti kreditni pogodbi. Vendar je v tem primeru treba uporabiti še tar. št. 1200. V tem delu je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer pri nagradi za postopek po tar. št. 3100. Sodišče je priznalo nagrado za postopek v osnovi 493,00 EUR, s količnikom 1,3 (po tar. št. 3100; v seštevku 640,90 EUR). Temu je višje sodišče prištelo še količnik 0,3 po tar. št. 1200 (skupaj torej 788,80 EUR, povečano za davek). Po tar. št. 1200 ZOdvT se namreč povečanje zaradi zastopanja več strank prizna le pri nagradi za postopek in nagradi za posel (primerjaj VSL v sklepih II Cp 120/2013, I Cp 2517/2015 in II Cp 2960/2015), ne pa tudi pri ostalih nagradah. Tožena stranka torej ni upravičena do povečanja količnika pri nagradi za narok, ki ga je sicer priglasila (glej l. št. 98). V tem delu pritožba ni bila utemeljena.
14. Višje sodišče je, glede na pravkar omenjeno povečanje nagrade za postopek (skupaj je toženi sedaj priznanih 1.753,59 EUR) in upoštevajoč nov uspeh pravdnih strank (tožeča stranka 89,88 % ali 26.167,26 EUR / 29.111,15 EUR; tožena stranka 10,12 %) ter po medsebojnem pobotanju, stroške znižalo za 99,51 EUR.
15. Sodišče prve stopnje je izrek denarne kazni v višini 300,00 EUR za prvo in drugotoženo stranko utemeljilo na naslednji procesni podlagi. Toženi stranki očita nepošteno pravdanje, ki predstavlja zlorabo procesne pravice. Navaja, da je nepošteno zavestno navajati neresnico. Sicer je tožena stranka delno v postopku uspela, vendar sodišče ni moglo mimo dejstva, da naj bi se tožena stranka sprenevedala glede temelja obveznosti po overjenem izpisku iz poslovnih knjig (IOP iz predloga za izvršbo). Sicer pa v tej zadevi ni bilo plačanega niti centa, tožena stranka pa je tudi dobro vedela, za katero obveznost gre.
16. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo na določbi drugega odstavka 11. člena ZPP, ki določa, da če stranka z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorablja pravice, ki jih ima po tem zakonu, ji sodišče lahko izreče denarno kazen ali druge ukrepe, določene s tem zakonom. Tožena stranka se je v postopku branila z več argumenti; z večino njih ni uspela. Tako se je poleg ugovora nevednosti sklicevala še na ugovor ničnosti poroštvene izjave, se pri tem sklicevala na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, kako naj bi bila poroštvena izjava pravilno sestavljena, opozorila na pretiran zahtevek (glede stroškov opominov) in opozarjala na nezadostno trditveno podlago tožeče stranke.
17. Sodišče prve stopnje je odločitev o denarnem kaznovanju izdatno utemeljilo in to z razlogi, ki so v določenem delu tehtni. Kljub temu je višje sodišče materialnopravno zadevo videlo drugače. 18. Pritožnik pravilno izpostavlja, da je vendarle v delu zahtevka uspel, saj je v celoti uspel glede stroškov opominov, kar pa ni zanemarljivi del zahtevka. Višje sodišče ob pregledu spisa sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi navajala več sicer neutemeljenih argumentov, vendar je treba upoštevati, da vloge, zlasti glede na končni izid postopka, ki je bil v nezanemarljivem delu za toženo stranko uspešen, ni mogoče opredeliti kot take, ki bi bila vložena z očitno neutemeljenimi ugovori in ki bi hkrati imela znake zlorabe pravice (do sodelovanja v postopku). Upoštevajoč celoten potek tega postopka, delno utemeljenost ugovornih navedb in specifičnost ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (2) po presoji višjega sodišča pritožniku ni mogoče očitati zlorabe pravice do sodnega varstva, ki bi bila storjena z namenom iz drugega odstavka 11. člena ZPP.
19. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pravdnih stroških ni le matematična operacija, predvsem mora biti razumna in življenjsko sprejemljiva. Višje sodišče je upoštevalo, da je pritožnik s pritožbo uspel le v zelo majhnem delu, pa še to zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka (prim. drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožnik je v celoti uspel s pritožbo zoper sklep o denarni kazni, vendar gre tu za strošek, ki je nastal v zvezi z izrečeno disciplinsko sankcijo, zato ga ni mogoče naprtiti nasprotni stranki (prim. prvi odstavek 156. člena ZPP).
Op. št. (1): Prim. N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 381. členu OZ.
Op. št. (2): Iz katerega se je ta gospodarski spor razvil in na kar je opozorilo sodišče prve stopnje, ki je v pomembnem delu opozorilo, da bi lahko tožena stranka (dolžnik) svoj ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine prilagodila tako, da bi se izvršba glede očitno utemeljenega zahtevka nadaljevala (glej 19. točko razlogov). Hkrati pa tudi ni nepomembno, da se take ugovore v praksi sprejema (primerjaj stališče Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 24/2013 z dne 13. 3. 2014 in Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-854/05 z dne 7. 2. 2007).