Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik ilegalno prehajal meje držav. Tožnik je sam povedal, da je iz svoje države, to je Maroko, prišel legalno v Istanbul, nato pa ilegalno prehajal meje držav. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, saj to izhaja iz baze EURODAC. Na odločitev v Grčiji tožnik ni počakal in je nadaljeval pot ilegalno preko mej še drugih držav. Ilegalno je prišel tudi v Slovenijo (skrit v podvozju kamiona). Tudi potem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji, je iz azilnega doma v Ljubljani pobegnil, kar v zadevi ni sporno. Ob takih nespornih ugotovitvah so v obravnavani zadevi podane okoliščine iz 68. člena ZTuj-2, ki se nanašajo na opredelitev nevarnosti pobega in potrjujejo tožnikovo begosumnost. Tožena stranka se po presoji sodišča utemeljeno sklicuje na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki kot okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca navaja: „navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku“.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na odpravo sklepa Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1175/2017/4 (1312-14) z dne 20. 10. 2017, zavrne.

II. Tožba se v delu, s katerim tožnik zahteva: „Ugotovi se, da je bila tožniku z izvrševanjem sklepa Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1175/2017/4 (1312-14) z dne 20. 10. 2017 od 12:00 dalje kršena pravica do osebne svobode. Toženi stranki se prepoveduje nadaljevanje izvrševanja sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1175/2017/4 (1312-14) z dne 20. 10. 2017 na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode“, zavrže. III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom z dne 20. 10. 2017 na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)1 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., državljan Maroka, pridrži za namen predaje na prostore na območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 18. 10. 2017 od 12:00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnika 16. 10. 2017 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana. Iz policijske depeše z dne 16. 10. 2017 izhaja, da je tožnik 15. 10. 2017 okoli 12:00 ure ilegalno prečkal državni meji med Republiko Hrvaško (v nadaljevanju R Hrvaško) in Republiko Slovenijo (v nadaljevanju R Slovenijo), skrit med tovorom v priklopnem vozilu, pri sebi pa ni imel nobenih dokumentov. Tožnik je povedal, da je Maroko zapustil lansko leto in od tam legalno odpotoval z letalom v Turčijo, od tam pa naprej v Grčijo, Makedonijo, Srbijo, R Hrvaško do R Slovenije. Ko je prišel v Sežano, je želel naprej v Republiko Italijo, vendar ni imel dovolj denarja, zato je z vlakom odpotoval do Ljubljane. Tožnik je 18. 10. 2017 v prostorih azilnega doma, Cesta v Gorice 15, Ljubljana, vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v R Sloveniji. Pri podaji prošnje je na vprašanje, ali je že kje zaprosil za mednarodno zaščito odgovoril, da ne, da pa je v Grčiji dal prstne odtise, ker ga je prijela policija. Nato so mu izdali še izkaznico, na kateri so njegovi osebni podatki. Izkaznico je kasneje vrgel stran, ker ni želel, da bi ga makedonska policija vrnila v Grčijo.

3. Tožena stranka med drugim navaja, da je bilo po preverjanju v bazi EURODAC ugotovljeno, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito dne 3. 7. 2017 v R Hrvaški (pravilno: Grčiji, opomba sodišča), kjer pa ni počakal na zaključek postopka, temveč pot nadaljeval v Italijo, ki jo je navedel kot ciljno državo. Po podani prošnji za mednarodno zaščito v R Sloveniji, je bilo tožniku, ustno na zapisnik, omejeno gibanje na Center za tujce, Veliki otok 44 Z, Postojna in sicer zaradi izrazite begosumnosti in da se omogoči predajo pristojni državi članici EU. Na vprašanje uradne osebe, zakaj pri podaji prošnje, čeprav je bil opozorjen in vprašan, ni povedal, da je predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU, je tožnik povedal, da je dal prstne odtise v Grčiji, vendar, da tam ni nikoli zaprosil za mednarodno zaščito. Menil je, da je izkaznico od grških pristojnih organov dobil zato, da bi se lahko gibal po Grčiji. Tožena stranka nadalje navaja, da je tožnik potem, ko bi moral biti premeščen iz azilnega doma v Ljubljani v Center za tujce v Postojno, skupaj še z enim prosilcem, ki mu je bilo ravno tako omejeno gibanje na Center za tujce, pobegnil iz azilnega doma. Po prijavi na policijo so ju izsledili na avtocesti in ju pripeljali v azilni dom, od koder sta bila oba odpeljana v Center za tujce. Tožena stranka upoštevaje navedeno, ob sklicevanju na ureditev po Uredbi Dublin III, navaja, da bo pristojnim organom Grčije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. Na podlagi tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III bo pristojni organ Grčije zaprosila za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka.

4. Tožena stranka se sklicuje na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa razloge, zaradi katerih se v navedenih postopkih prosilec pridrži, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, v kateri je Vrhovno sodišče RS sprejelo stališče, da je pristojni organ v postopku predaje po Uredbi Dublin III upravičen izreči tudi ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Po določbah Recepcijske direktive,2 ki se uporabljajo v postopkih po Uredbi Dublin III, se lahko pridržanje v določenih primerih izvaja tudi v zaporu. Vrhovno sodišče RS je ugotovilo tudi, da je opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja dejstva nevarnosti pobega v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Pri tem je presodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustreza objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega.

5. Glede na navedeno je tožena stranka najprej presojala ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Ugotavlja, da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji pred dvema mesecema in pol, kjer pa ni počakal na zaključek postopka, temveč je pot nadaljeval naprej proti Italiji, ki jo je navedel kot ciljno državo. S tem je izpolnil kriterij nesodelovanja v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Prosilec je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v R Sloveniji, kljub opozorilu uradne osebe, da mora govoriti po resnici, trdil, da v nobeni državi, razen v R Sloveniji, ni zaprosil za mednarodno zaščito, kar pa ne drži, saj je iz EURODAC izpiska razvidno, da je predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji. Tako je s svojimi izjavami zavajal pristojni organ in tudi prosilčeva splošna verodostojnost ni izkazana. Slednje pa ustreza peti alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (navajanje lažnih podatkov). Tožena stranka nadalje navaja, da je ukrep omejitve gibanja na Center za tujce nujno potreben, saj je prosilec dejansko že pobegnil iz azilnega doma, a ga je policija pravočasno našla in mu preprečila zapustitev države. S tem, ko je ilegalno prehajal državne meje, v R Sloveniji pa prav tako nima možnosti bivanja, sta po mnenju tožene stranke izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožena stranka zaključuje, da vse navedeno potrjuje prepričanje, da bi prosilec, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi R Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU. Tožena stranka je zato zaključila, da je za nadaljevanje postopka nujno potrebno prosilcu omejiti gibanje.

6. Tožena stranka citira drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, po katerem se presoja, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III. Najprej se preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja, zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito, opravljata dva varnostnika in en receptor, pri čemer varnostnika, glede na določbe Zakona o zasebnem varovanju, ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči zapustiti območje azilnega doma. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Tožena stranka se pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III bo pridržanje za namen predaje trajalo od ustne naznanitve 18. 10. 2017 od 12.00 ure do predaje oziroma mora biti predaja v primerih pridržanja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

7. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Toženi stranki očita, da se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, vendar pa pri tem izpusti pomembno ugotovitev Vrhovnega sodišča in sicer: „Pri tem pa Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da za uporabo člena 28 v povezavi s točko (n) člena 2 Uredbe Dublin III kot objektivni kriteriji za presojo okoliščine nevarnosti pobega določene osebe ne morejo biti uporabljeni vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III.“ Ker je v dublinskih odvzemih prostosti potrebno ugotoviti izjemno begosumnost prosilca, tožnik meni, da med kriterije za določanje izjemne begosumnosti prosilca že po svoji naravi ne morejo soditi „milejše oblike okoliščin“, ki bi kazale na nevarnost pobega iz drugega odstavka 68. člena ZTju-2. Kljub temu je tožena stranka odvzem prostosti utemeljila večinoma prav na takih milejših okoliščinah.

8. Toženi stranki najprej očita, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju, saj najprej navaja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v dveh državah, na koncu pa navaja, da v petih. Zato je dejansko stanje zadeve napačno ugotovljeno, izpodbijanega akta pa se ne da preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Samo na podlagi 68. člena ZTuj-2 in sodne prakse Vrhovnega sodišča RS ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja nevarnost za pobeg, niti v izpodbijanem aktu niso podani razlogi o znatni nevarnosti pobega. Sklicevanje na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku) je napačno iz več razlogov. Prvič zato, ker se ne nanaša na nesodelovanje v predmetnem postopku, ampak na nesodelovanje v postopku v Grčiji, v zvezi s katerim tožena stranka nima nobenih informacij. Tožnik je pojasnil, da tam ni podal prošnje, vzeli so mu prstne odtise in povsem očitno je, da tožnik kot prava neuka stranka ni bil jasno seznanjen s posledicami odvzema prstnih odtisov. Zato ni možen zaključek tožene stranke, da je tožnik zavajal toženo stranko z napačnimi informacijami, saj je povedal tako, kot je bilo. V zvezi s tem tožnik predlaga tudi svoje zaslišanje.

9. Dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka, po mnenju tožnika ne morejo biti dovolj za razglasitev tožnika za izrazito begosumnega. Iz dikcije Uredbe Dublin III je jasno, da njen namen ni kriminalizacija prosilcev za azil. V kratki argumentaciji tožene stranke so pomanjkljivosti, saj tožena stranka sploh ni presojala argumentov tožnika, zakaj je državo zapustil, se do njih ne opredeljuje, niti jih ni preverila. Toženi stranki nadalje očita, da ni dovolj natančno pojasnila 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nima možnosti bivanja v R Sloveniji) oziroma ni jasno, zakaj je tožena stranka to dejstvo sploh izpostavila, saj tožnik tega ni izpostavil v prošnji za mednarodno zaščito niti na osebnem razgovoru, niti ga tožena stranka v zvezi s tem ni vprašala. Zato je dejansko stanje zadeve napačno ugotovljeno, sklep pa pomanjkljiv in se ga ne da preizkusiti ter je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Uradna oseba ni dovolj pojasnila, zakaj tožnikov pooblaščenec tožniku ni mogel zastavljati vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, hkrati pa navaja, da je namen mednarodne zaščite nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi ogroženi. Izpodbijani sklep je zato obremenjen z bistveno kršitvijo pravil postopka iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zaradi česar se odločbe ne da preizkusiti.

10. Tožnik očita toženi stranki, da ga ni vprašala, ali bo ostal v Sloveniji oz. počakal na zaključek v Sloveniji in celo ali si želi tukaj ostati, ampak je izpodbijani sklep oprla na dejstvo, da tožnik ve, da ga želi Slovenija vrniti v drugo državo. S tem je podana očitana kršitev pravice do izjave. Tožnik se v zvezi z begosumnostjo kot razlogom za pridržanje tožnika sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1729/2016 z dne 8. 12. 2016. Tožnik poudarja, da ne gre za stvar diskrecije tožene stranke, ampak izpolnjenosti pogojev po Uredbi Dublin III. Slednja določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek določen v tej uredbi. Dodatno pa tožnik tudi izpostavlja, da ni pravilno, da tožena stranka zaprosi za pristojnost Grčijo, pri čemer se sklicuje na stališče ESČP, iz katerega izhaja, da prosilcev za azil v Grčijo ni dovoljeno vračati.

11. Tožnik se tudi ne strinja s presojo tožene stranke, zakaj je za tožnika primernejši strožji ukrep. Ukrep pridržanja je v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben, saj je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi. Argument tožene stranke, da sama ne uspe zagotoviti, da bi (vsi) prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju azilnega doma, ni primeren. Gre namreč za pomanjkljivost na strani tožene stranke, za katero mora tožena stranka strmeti k temu, da jo odpravi. Tudi sicer izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, saj ga je treba enačiti z zaporom zaprtega tipa, ta pa za prosilce po ZMZ-1 ni dopusten.

12. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik je v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, prav tako pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo in mu dni brez osebne svobode ne bo mogoče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave R Slovenije in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi, po stališču Ustavnega sodišča RS pa vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Tudi v primeru, če bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve v tej zadevi stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik pa sodišču, sklicujoč na 4. člen ZUS-1 ter ob upoštevanju drugega odstavka 33. člena ZUS-1, tudi predlaga, da ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem izpodbijanega sklepa kršena pravica do osebne svobode. Toženi stranki naj se prepoveduje nadaljevanje izvrševanja izpodbijanega sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode.

13. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, v odgovoru na tožbo pa navedla, da prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 tožniku pravilno in zakonito izrekla ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce Postojna. Drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka (izvedba postopkov po Uredbi Dublin III) ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

16. Sodišče je na podlagi 70. člena in 71. člena ZMZ-1 izvedlo glavno obravnavo 2. 11. 2017 in na njej vpogledalo v upravni spis toženke in v tožbo ter v skladu s šestim odstavkom 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je izpovedal, da je Maroko zapustil iz razloga, ker je iskal možnosti za boljše življenje. V Maroku se težko dobi službo. Njegov oče je brez službe, tudi zanj ni bilo dovolj dela. Z maroškim potnim listom je z letalom odpotoval legalno v Istanbul, kjer je živel približno pol leta. Nato pa je potoval ilegalno. Najprej je šel do Grčije, od tam pa odpotoval do Makedonije, nato v Srbijo in iz Srbije na Hrvaško. Iz Hrvaške je skrit v kamionu (v podvozju) prišel v Slovenijo, kjer je v azilnem domu podal prošnjo za mednarodno zaščito. V Sloveniji pa je pobegnil iz azilnega doma v Ljubljani potem, ko je že podal prošnjo za mednarodno zaščito, iz razloga, ker ga je bilo strah, da bo poslan nazaj v Grčijo.

17. V obravnavani zadevi tako ni sporno, da je tožnik ilegalno prehajal meje držav. Tožnik je sam povedal, da je iz svoje države, to je Maroko, prišel legalno v Istanbul, nato pa ilegalno prehajal meje držav. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, saj to izhaja iz baze EURODAC. Na odločitev v Grčiji tožnik ni počakal in je nadaljeval pot ilegalno preko mej še drugih držav. Ilegalno je tožnik prišel tudi v Slovenijo (skrit v podvozju kamiona). Tudi potem, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v R Sloveniji, je iz azilnega doma v Ljubljani pobegnil, kar prav tako v zadevi ni sporno. Ob takih nespornih ugotovitvah pa so v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča podane okoliščine iz 68. člena ZTuj-2, ki se nanašajo na opredelitev nevarnosti pobega in potrjujejo tožnikovo begosumnost. Tožena stranka se po presoji sodišča utemeljeno sklicuje na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki kot okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca navaja: „navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku“.

18. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno (baza EURODAC), da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, kar tožnik v postopku ni povedal, je tožena stranka tudi po presoji sodišča upravičeno štela, da v zadevi obstojajo okoliščine iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku). Gre namreč za dejstvo, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni sam povedal, da je že zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi (Grčiji), kar pomeni, da je dajal lažne podatke. Okoliščine nesodelovanja v postopku pa so izkazane s tem, da tožnik v Grčiji ni počakal na odločitev grških organov, pač pa je prej pobegnil. Še zlasti pa je ta okoliščina po presoji sodišča podana iz razloga, ker je tožnik po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v R Sloveniji iz azilnega doma v Ljubljani pobegnil. S tem je namreč podan tudi kriterij nesodelovanja (poleg nesodelovanja v Grčiji) v R Sloveniji. Zaradi pobega iz azilnega doma v Ljubljani je namreč podana okoliščina nesodelovanja v postopku (v Sloveniji), kjer je tožnik podal prodal prošnjo za mednarodno zaščito.

19. Na drugačen zaključek v navedeni zadevi po presoji sodišča ne morajo vplivati tožnikovi ugovori, da ni vedel, da naj bi bil v Grčiji obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, saj naj bi mu bili tam vzeti zgolj prstni odtisi. Sodišče tem tožnikovim navedbam ni moglo slediti. Tožnik je namreč sam povedal (tako v postopku kot tudi na zaslišanju na sodišču), da je v Grčiji dobil tudi izkaznico (na kateri so bili njegovi osebni podatki), pri čemer pa ni vedel povedati ali je v Grčiji podpisal kakšen dokument. Na sodišču je tožnik izjavil, da naj bi omenjeno izkaznico izgubil na poti, v prošnji za mednarodno zaščito pa je izjavil, da jo je vrgel stran, ker se je bal, da bi v Makedoniji našli to izkaznico in ga vrnili v Grčijo. Zaradi tako različnih navedb sodišče dvomi v verodostojnost tožnikove izpovedbe. Zato sodišče ni moglo upoštevati tožnikovih navedb (da sploh ni vedel, da je v Grčiji obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito) in jim dati ob ugotovljenih nespornih okoliščinah (baza EURODAC, pobeg iz azilnega doma v Ljubljani) tako težo, da bi lahko vplivali na drugačno odločitev v navedeni zadevi. Iz navedenih razlogov je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da pri tožniku obstoja okoliščina iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 (navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku).

20. Pravilen je tudi zaključek tožene stranke, da je s tem, ko je tožnik ilegalno prehajal državne meje, izpolnjena tudi okoliščina iz 1. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Drugi odstavek 68. člena ZTuj-2 namreč določa milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, med katerimi je navedena tudi okoliščina: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja). Tožnik je namreč prehajal meje držav ilegalno in tudi v R Slovenijo prešel ilegalno (skrit v podvozju kamiona), kar je tožnik izpovedal sam (tako v postopku pred toženo stranko kot tudi na zaslišanju na sodišču). Tožena stranka se sicer sklicuje tudi na okoliščine iz 3. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 (nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji), vendar pa obstoj navedenih okoliščin v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni utemeljila. Zato so po presoji sodišča utemeljeni tožnikovi ugovori, ki se nanašajo na pomanjkljivo obrazložitev glede obstoja omenjene okoliščine. Ne glede na to, pa po presoji sodišča navedeno (neobstoj tudi navedene okoliščine) ne vpliva na odločitev v zadevi, ki je utemeljena iz ostalih, že pojasnjenih razlogih.

21. Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da se tožena stranka pri ugotovitvi tožnikove begosumnosti in ob uporabi 68. člena ZTuj-2, sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, pri čemer pa izpusti pomembno ugotovitev tega sodišča, da se kot objektivni kriteriji za presojo okoliščine nevarnosti pobega določene osebe ne morejo biti uporabljani vsi kriteriji, ki so našteti v 68. členu ZTuj-2, temveč zgolj tisti, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III. Sodišče ugotavlja, da iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja ugotovitev, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. V obravnavani zadevi pa je ugotovljeno, da so podane prav okoliščine iz 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, torej okoliščine, ki ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“. Dodatno se tožena stranka sklicuje tudi na milejše okoliščine iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, zato ne drži tožnikov ugovor, da je tožena stranka svojo odločitev utemeljila večinoma prav na milejših okoliščinah, ki v konkretni zadevi po mnenju tožnika sploh ne bi smeli biti uporabljeni. Po presoji sodišča je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na drugo sodbo Upravnega sodišča RS, saj se le-ta nanaša na drugačno dejansko stanje kot je v obravnavani zadevi.

22. Prav tako sodišče zavrača tožnikove ugovore, da je napačno sklicevanje tožene stranke na 5. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki se nanaša na nesodelovanje v postopku. Tožena stranka je uporabila navedeno alinejo kot kriterij za ugotovitev tožnikove izrazite begosumnosti, saj je ugotovila, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito že v Grčiji, kjer ni počakal, da bi pristojni organ odločil o njegovi prošnji. Pri tem se okoliščina nesodelovanja iz 68. člena ZTuj-2 ne nanaša zgolj na Slovenijo, kot to meni tožnik, pač pa tudi na postopek v Grčiji. Vendar pa je po presoji sodišča navedena okoliščina (nesodelovanja v postopku) v obravnavani zadevi ugotovljena tudi za R Slovenijo, saj je tožnik pobegnil iz azilnega doma v Ljubljani.

23. Na zaslišanju pred sodiščem je tožnik sam povedal, da je pobegnil potem, ko je že podal prošnjo za mednarodno zaščito, pri čemer se je skliceval, da je to storil iz razloga, ker ga je bilo strah, da ga bo Slovenija poslala nazaj v Grčijo. Na vprašanje, če ta strah pri tožniku še vedno obstaja, je tožnik odgovoril pritrdilno. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito pred toženo stranko izjavil, da mu je bila ciljna država Italija, na zaslišanju na sodišču pa izjavil, da mu je bila ciljna država Francija ali Italija. Po presoji sodišča tudi na podlagi omenjenih navedb in vseh ugotovitev v postopku ni mogoče slediti odgovoru tožnika, da bo v Sloveniji počakal dokler ne bo odločeno o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožnikove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik, v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje držav.

24. Glede tožnikovih ugovorov, da je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju, ker najprej navaja, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v dveh državah, na koncu pa navaja, da v petih državah, je bilo na glavni obravnavi po pojasnilu tožene stranke ugotovljeno, da so omenjeni zapisi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa očitno pomotni. Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje v zadevi ni sporno, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito pred prihodom v R Slovenijo (le) v Grčiji (ne tudi na Hrvaškem, prav tako ne v petih državah - kot je pomotoma navedeno v obrazložitvi izpodbijanega sklepa), kar izhaja tudi iz upravnih spisov in konteksta celotne zadeve. Po presoji sodišča tako omenjene napačne navedbe v obrazložitvi izpodbijanega sklepa na samo odločitev niso vplivale.

25. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da uradna oseba tožene stranke ni dovolj pojasnila zakaj tožnikov pooblaščenec tožniku ni mogel zastavljati vprašanj v zvezi z mednarodno zaščito, sodišče ugotavlja, da je tožnikova pooblaščenka imela to možnost na zaslišanju na sodišču. Tožnikove navedbe v zvezi z razmerami v Grčiji in njegovi ugovori, da ni pravilno, da tožena stranka zaprosi za pristojnost Grčije (ob sklicevanju na stališče ESČP, iz katerega izhaja, da prosilcev za mednarodno zaščito v Grčijo ni dovoljeno vračati), pa niso predmet tega postopka. V navedenem postopku se ugotavlja zgolj ali obstojajo razlogi za izpodbijani sklep. Po presoji sodišča pa ti razlogi obstojajo.

26. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi tudi niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, izpodbijani sklep ima vse sestavne dele, ki jih določa 214. člen ZUP. Neutemeljeni so prav tako tožnikovi ugovori glede nesorazmernosti ukrepa. Načelo sorazmernosti je vsebovano tudi v členu 28 Uredbe, vendar je po presoji sodišča navedeno oceno glede na dejanske okoliščine primera tožena stranka pravilno opravila s tem, ko je ocenila, da z milejšim ukrepom (npr. izvrševanjem ukrepa v azilnem domu) cilj Uredbe Dublin III, ki je v zagotovitvi izvedbe postopka za predajo v skladu s to uredbo, ne bo dosežen in da je zato treba izreči ukrep pridržanja, ki se izvrši v Centru za tujce Postojna. Razloge za svojo odločitev je tožena stranka ustrezno obrazložila. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da izpodbijani sklep posega v pravico do osebne svobode, pa sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo.

27. Sklepno sodišče zaključuje, da je na podlagi vsega navedenega tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku izkazana izrazita begosumnost. Na podlagi dosedanjega tožnikovega ravnanja, ob upoštevanju izjav, ki jih je podal na zaslišanju, pa sodišče dvomi v resničnost tožnikove izjave, da bo tokrat v Centru za tujce v Postojni počakal na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče sledi zaključku tožene stranke v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da bi tožnik, v primeru, da mu toženka ne bi omejila gibanja, ponovno samovoljno in še pred zaključkom postopka zapustil Slovenijo, kar je že poskušal storiti, in s tem toženki onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar pa po presoji sodišča ni v skladu z namenom ZMZ-1 (prvi odstavek 84. člena ZMZ-1).

28. Po povedanem je po presoji sodišča v zadevi dejansko stanje pravilno ugotovljeno, ter na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabljeno materialno pravo. Sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev postopka in tudi ne kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita, zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K II. točki izreka:

29. Tožba se zavrže. 30. Tožnik s tožbo uveljavlja poleg izpodbojnega, o katerem je sodišče odločilo v točki I sodbe, še ugotovitveni zahtevek, v razmerju primarni in podredni, kar glede na procesne določbe (ZPP) o kumulaciji zahtevkov pomeni, da zahteva, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (182. člen ZPP).

31. Na podlagi 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače. Vendar pa iz ZUS-1 izhaja, da kopičenje zahtevkov, kot ga uveljavlja tožnik, izpodbojnega in ugotovitvenega po 4. členu ZUS-1, ni dopustno, ker se zahtevka glede na prvi odstavek 4. člena ZUS-1 izključujeta. V prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zakonodajalec dopušča možnost, da stranka v upravnem sporu izpodbija tudi druge akte, ki niso upravni akti, če tudi poseben področni zakon te možnosti ne dopušča (v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1), vendar samo pod pogojem, da stranka izrecno izpodbija akt oziroma je v zadevi očitno, da stranka izpodbija akt, s katerim organ (v smislu 1. člena ZUS-1) posega v človekove pravice posameznika, ob upoštevanju klavzule subsidiarnosti. Sodno varstvo zoper izpodbijani sklep pa je v obravnavani zadevi urejeno v določbi šestega odstavka 84. člena ZMZ-1. Torej, ker je zoper izpodbijani sklep toženke dovoljen upravni spor (2. člen ZUS-1), subsidiarnega upravnega spora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 zoper navedeni upravni akt sploh ni mogoče voditi in v njem odločiti. To, da se v tožbi uveljavljajo tudi kršitve ustavnih pravic, ne pomeni, da ne gre več za spor zoper upravni akt, saj se kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v povezavi z izpodbijanim upravnim aktom lahko uveljavljajo tudi v sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. 32. Sodišče je glede na navedeno, ob smiselni uporabi 4. točke 36. člena ZUS-1, ker ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, tožbo z ugotovitvenim zahtevkom, zavrglo.

K III. točki izreka:

33. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima (več) pravnega interesa. ZMZ-1 je v nasprotju z določbami ZMZ spremenil tudi pravila postopka. Določba 71. člena ZMZ-1 v četrtem odstavku določa, da se v postopku sodnega varstva po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Pritožba na Vrhovno sodišče po ZMZ-1 torej ni več dovoljena ter velja splošna določba 73. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima (več) pravnega interesa.

34. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. 2 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).