Jedro

Člani državnega sveta so uradne osebe v smislu določb ZIntPK, ki jih zavezuje dolžnost preprečevanja in izogibanja nasprotju interesov. V primeru obstoja nasprotja interesov ali možnosti, da bi do nasprotja interesov prišlo, mora uradna oseba o tem takoj obvestiti predstojnika, če tega nima, pa Komisijo za preprečevanje korupcije.

Pojma premoženjska oziroma nepremoženjska korist je zakonodajalec pustil vsebinsko odprta in prepustil njuno opredelitev toženi stranki. Enako velja tudi za pojem nasprotje interesov oziroma obstoj okoliščin, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog. Vsebinska napolnitev in opredelitev predmetnih pojmov je torej prepuščena toženi stranki, sodišče pa lahko v njeno razlago poseže le, če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava take vsebine temu pojmu ni mogoče dati.

Razprava pomeni izmenjavo mnenj med udeleženci razprave, v okviru razprave se predstavljajo stališča in predlagajo rešitve ter odločitve glede predmeta, o katerem se bo odločalo, kar je tudi njen namen. To pa pomeni vpliv na odločanje.

Od funkcionarjev se pričakuje, da svoje obveznosti in dolžnosti poznajo ter da poznajo določbe ZIntPK, ki je bil sprejet z namenom krepitve delovanja pravne države. To pa pomeni, da morajo uradne osebe, med katere sodijo tudi člani državnega sveta, ko ugotovijo nasprotje interesov ali (zgolj) možnost, da bi do njega prišlo, o tem takoj obvestiti svojega predstojnika in prenehati z delom, v predmetni zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroke postopka.

Obrazložitev

1. Komisija za preprečevanje korupcije je dne 25. 4. 2023 pod v uvodu navedeno številko v ponovljenem postopku sprejela ugotovitve o konkretnem primeru v postopku zaradi suma kršitve določb o nasprotju interesov. Z navedenim aktom je senat komisije sprejel ugotovitev, da se je tožnik s tem, ko je kot član Komisije za državno ureditev (delovno telo Državnega sveta Republike Slovenije) na 22. seji dne 24. 4. 2019 sodeloval pri razpravi in obravnavi točke, v kateri se je razpravljalo o predlogu zahteve za odreditev parlamentarne preiskave za ugotovitev zlorab v zadevi A. A. in drugi ter domnevnega nezakonitega upravljanja z evidencami in domnevno nezakonitega vodenja evidenc v policiji, torej v zadevi, ki se nanaša na njega samega, znašel v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, in ni storil vsega, da bi se temu izognil, s čimer je ravnal v nasprotju z določbami 37. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožena stranka dne 5. 3. 2020 že sprejela ugotovitve o konkretnem primeru pod št. 06211-53/2019 30, v katerih je ugotovila kršitve določb ZIntPK glede dolžnega izogibanja nasprotja interesov A. A. kot člana Državnega sveta Republike Slovenije. O teh je na podlagi tožnikove tožbe odločalo Upravno sodišče RS in s sodbo št. II U 93/2020-14 z dne 8. 6. 2022 ta akt odpravilo in zadevo vrnilo v nov postopek. V ponovljenem postopku je tožena stranka izdala v tem upravnem sporu izpodbijane ugotovitve.

3. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 12. 12. 2017 do 13. 3. 2020 član Državnega sveta Republike Slovenije, torej funkcionar in s tem uradna oseba po določbah ZIntPK. Bil je tudi član Komisije za državno ureditev, ki je delovno telo Državnega sveta RS. Komisija za državno ureditev je na 22. redni seji dne 24. 4. 2019 med drugim glasovala tudi o predlogu zahteve za odreditev parlamentarne preiskave za ugotovitev zlorab v zadevi A. A. in drugi ter domnevnega nezakonitega upravljanja z evidencami in domnevno nezakonitega vodenja evidenc v policiji, kar je razvidno iz zapisnika.

4. Pri obravnavi 4. točke, to je točke, pri kateri se je obravnaval prej navedeni predlog zahteve za odreditev parlamentarne preiskave, je bil prisoten tožnik, ki je v okviru te točke tudi razpravljal, kot izhaja iz magnetograma, od 34:10 do 46:20 minute seje. V razpravi je uvodoma povedal, da v tej zadevi ne bo glasoval oziroma da se bo izločil. Zahvalil se je B. B., da je spisal ta predlog, za katerega mu je tožnik posredoval določene dokumente. V nadaljevanju je pojasnjeval posamezne okoliščine v zvezi z razlogi oziroma potrebo po uvedbi parlamentarne preiskave (od tega, da v 10 letih ni imel možnosti izvajanja dokazov oziroma zaslišanja prič na sodiščih, do tega, da „nima mira“ - pri tem je npr. pojasnil svoje težave pri prečkanju državne meje). V razpravi je npr. navedel: „... pa kje si to vido, pa kje živimo mi in take kršitve …, ko da sem sovražnik, notranji sovražnik št. 1 te države, kaj sem naredo komu slabega, ampak to se ne bo nehalo do tistega trenutka, dokler ne bo nekdo začel iskat odgovornost v državnem zboru s preiskovalno komisijo...“. Razpravo je tožnik zaključil z besedami: „...in dragi moji, če bote to podprli, bom zlo vesel, še bolj bom vesel, če bo, ko bo državni svet to podprl. Edino, kar je, jaz bi tu dopolnitev dal not, ker je pač bi blo prav, da bi državni svet imel svojga predstavnika v tej komisiji, ker ga lahko ima, in če bi si zapisali na podlagi šestega odstavka 2. člena Poslovnika o parlamentarni preiskavi, bo pri obravnavi zahteve v imenu državnega sveta v državnem zboru sodeloval državni svétnik B. B. S tem, če mi to potrdimo, državni zbor sprejme, ma pravico predlagat, spraševat, nima pravice glasovat, ma pa pravico bit na vsaki seji prisoten in v komisiji sodelovat...“. O predlogu so glasovali vsi prisotni člani Komisije za državno ureditev razen tožnika, ki se je izločil. 5. Komisija je na osnovi zgoraj navedenih dejstev sprejela osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, ki je bil v skladu s sedmim odstavkom 13. člena ZIntPK posredovan v izjasnitev tožniku. Tožnik je v predvidenem roku podal svoj odgovor, v katerem je pojasnil, da vse navedbe iz osnutka zavrača, kar da je predhodno ugotovilo tudi že Upravno sodišče RS, ki je razveljavilo ugotovitve komisije, ta pa, da je le ponovila postopek in ni sledila ugotovitvam sodišča. Tožnik je še vedno mnenja, da se nikakor ni mogel znajti v navzkrižju interesov, ko je Komisiji za državno ureditev nudil podatke o hujših kršitvah človekovih pravic, ki so se dogajale na sodišču v Mariboru. Sprašuje se, kdo sploh lahko, če ne on kot funkcionar in član državnega sveta, nudi podatke Komisiji za državno ureditev. Sprašuje se, ali ne sme govoriti o tem, in ali je res zgolj slučaj, da je po njegovi izvolitvi za župana Maribora sodnik C. C., ki je bil aktivni agent SDV SFRJ, katerega je tožnik (kot aktivni člani parlamentarne komisije KNOVS) srečeval 11 let v državnem zboru in se z njim prepiral, kot civilni sodnik odločal o vseh kazenskih ukrepih ter, ali ne sme naznaniti Komisiji za državno ureditev, da je nekdo iz spisa Pp 1/2009 uničil originalno odredbo, ki jo je podpisal sodnik C. C. ter jo nadomestil z drugo odredbo pod isto številko, ki pa je potem ni podpisal ta isti sodnik. Poudarja, da je šlo v njegovem primeru za hude kršitve, kar naj bi ugotovila tudi sodišča v Sloveniji in Varuh človekovih pravic. Navaja, da je v konkretni zadevi mariborsko sodišče priznalo Varuhu človekovih pravic, da je prišlo do kršitve človekovih pravic in potrdilo tožnikove navedbe, in da je sodnik C. C. na soočenju v Murski Soboti tudi sam potrdil, da ni bil podpisnik odredbe. Tožnik je še navedel, da je tudi Komisija za preprečevanje korupcije ravnala nedopustno, ko je angažirala določeno osebo s psevdonimom „Vaza“, ki je kasneje pri notarju podala izjavo, da takšne vsebine, kot so jo zapisale uslužbenke KPK v X. v Mariboru, ni nikoli podala. Dodaja, da je bila finančna preiskava s strani mariborskih kriminalistov zrežirana, saj da je Okrožno sodišče v Ljubljani ugotovilo, da je bilo tožnikovo celotno premoženje pa tudi premoženje njegovih družinskih članov pridobljeno zakonito.

6. Navaja še, da se je tudi predsednik Vlade Republike Slovenije znašel v razpravi na sodniškem društvu in sodnem svetu, kjer naj bi javno obljubil 600,00 EUR višje plače sodnikom in tožilcem, čeprav za to ni imel pravne podlage, in je poleg tega v predkazenskem postopku v zvezi z Y., ki ga vodi specializirano tožilstvo.

7. Komisija v obrazložitvi svojega akta pojasnjuje, da je tožnikove navedbe skrbno preučila in se do njih opredeljuje, kot navaja v nadaljevanju. Zavrača očitek, da ni sledila sodbi Upravnega sodišča RS št. II U 93/2020-14 z dne 8. 6. 2020. Sodišče je s to sodbo odpravilo ugotovitve z dne 10. 3. 2020 in zadevo vrnilo v nov postopek, kar pomeni, da se je zadeva vrnila v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljeni akt izdan. Komisija je v ponovnem odločanju stališče in napotke upravnega sodišča upoštevala in pri tem uporabila gradivo (listinsko dokumentacijo), ki je že bilo zakonito pridobljeno v dosedanjem postopku. Podatke in dokumentacijo, ki jo potrebuje za ugotovitev dejanskega stanja, komisija pridobiva na podlagi 16. člena ZIntPK, na podlagi česar zavrača očitek tožeče stranke, da je ta pridobljena nezakonito. Tožeča stranka je bila o uvedbi postopka ugotavljanja dejanskega nasprotja interesov obveščena z obvestilom, ki ji je bilo vročeno dne 5. 11. 2019, zato je tudi ta očitek tožeče stranke neutemeljen.

8. Komisija še pojasnjuje, da se do ostalih navedb tožeče stranke, ki se ne nanašajo na vsebino osnutka ugotovitev o konkretnem primeru oziroma na sodelovanje tožnika pri razpravi na seji Komisije za državno ureditev, ne opredeljuje, saj niso relevantne za predmetni postopek.

9. Tožena stranka v izpodbijanem aktu zaključuje, da se tožniku v izreku predmetnih ugotovitev očita sodelovanje v razpravi in obravnavi točke dnevnega reda, v kateri se je razpravljalo o zadevi, ki se je nanašala nanj, s čimer se je znašel v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, in ni storil vsega, da bi se temu izognil. Slednje tožnika v ničemer ne omejuje v podajanju morebitnih prijav kršitev človekovih pravic, ki jih omenja v svoji izjasnitvi. Z razpravo na predmetni seji pa je tožnik imel možnost izraziti svoj pogled in mnenje o zadevi, ki se je nanašala nanj konkretno, s čimer je lahko usmeril razpravo in vplival na odločanje ostalih članov Komisije za državno ureditev, saj je osnovni namen razprave med drugim tudi vpliv na glasovanje ostalih članov. Pri tem se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS v zadevi III U 98/2020-20 z dne 14. 12. 2022. 10. Tožena stranka je materialnopravno svojo odločitev oprla na Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK) s spremembami vključno do ZIntPK-B (Uradni list RS št. 43/2011) glede na določbo 47. člena ZIntPK-C. Sklicuje se na določbe 10., 6., 12. in 13. točke 4. člena ter 37., 38. in 39. člen tega zakona. Na osnovi zgoraj navedenega zaključuje, da je imel tožnik kot član državnega sveta in s tem uradna oseba moč soodločanja v zadevah, ki se obravnavajo na delovnih telesih državnega sveta, katerih član je bil, konkretno v okviru Komisije za državno ureditev. Moč soodločanja predstavlja tako sodelovanje v razpravi kot tudi možnost glasovanja. V predlogu zahteve za odreditev parlamentarne preiskave za ugotovitev zlorab v zadevi A. A. in drugi ter domnevnega nezakonitega upravljanja z evidencami in domnevno nezakonitega vodenja evidenc v policiji je Komisija za državno ureditev državnega sveta RS razpravljala in glasovala na seji 24. 2. 2019. Pri obravnavi je bil prisoten tudi tožnik, ki je v okviru te točke sodeloval pri razpravi. Ne glede na to, da se je iz glasovanja izločil, dejstvo, da je v tej točki razpravljal, predstavlja okoliščino nasprotja interesov, saj je s svojo razpravo imel možnost izraziti svoj pogled in mnenje o zadevi, ki se je nanašala nanj konkretno, s tem pa je lahko usmeril razpravo in vplival tudi na odločanje ostalih članov Komisije za državno ureditev, kar predstavlja element moči soodločanja.

11. Okoliščine, ki kažejo na to, da zasebni interes vpliva na nepristransko opravljanje javnih nalog uradne osebe, so lahko najrazličnejše in predstavljajo dejansko vprašanje, ki ga je treba vedno preverjati z vidika konkretnega primera. Enako velja za okoliščine, ki ustvarjajo videz, da vplivajo na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog uradne osebe. Med najbolj tipičnimi oziroma pogostimi okoliščinami, ki lahko ustvarjajo nasprotje interesov, so predlaganje, razpravljanje in/ali glasovanje zase, za svojega družinskega člana ali drugo povezano (fizično ali pravno) osebo v postopkih, ki so kakorkoli povezani z uradnimi osebami samimi ali njihovimi povezanimi osebami. Gre torej za okoliščine, ki vplivajo ali ustvarjajo videz, da vplivajo na dejanja uradne osebe na način, da ta svojih javnih nalog v konkretnem primeru ne opravlja objektivno in nepristransko. V konkretnem primeru je zasebni interes izražen tako v formalni (sklepčnost) kot tudi vsebinski obliki pri obravnavi predloga zahteve za odreditev parlamentarne preiskave za ugotovitev zlorab v zadevi A. A. in drugi. Tožnik se je iz glasovanja sicer izločil, vendar pa dejstvo, da je o tej točki razpravljal, predstavlja okoliščino nasprotja interesov, saj je s svojo razpravo imel možnost izraziti svoj pogled in mnenje o zadevi, ki se je nanašala nanj konkretno. Iz magnetograma izhaja, da je razpravljal celih 12 minut izrazito vsebinsko in osebno (kot npr.: „... pa kje si to vido, pa kje živimo mi in take kršitve …, ko da sem sovražnik, notranji sovražnik št. 1 te države, kaj sem naredo komu slabega, ampak to se ne bo nehalo do tistega trenutka, dokler ne bo nekdo začel iskat odgovornost v državnem zboru s preiskovalno komisijo...“), pri čemer je sklepno izrazil tudi željo, da bi bil predlog sprejet („...in dragi moji, če bote to podprli, bom zlo vesel, še bolj bom vesel, če bo, ko bo državni svet to podprl...“).

12. Zahteva za odreditev parlamentarne preiskave, o kateri so državni svétniki odločali na seji, se je nanašala na ugotavljanje odgovornosti v postopkih, v katerih je A. A. nastopal v vlogi obdolženca oziroma obravnavane osebe, kot izhaja že iz naslova zahteve. Zasebni interes pri odločanju o zadevah, ki se neposredno nanašajo ali navezujejo na uradno osebo, ki pri njihovi obravnavi aktivno sodeluje, nedvomno vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog, saj gre za razpravo in odločanje o tej uradni osebi, od česar si le-ta lahko obeta (vsaj) nepremoženjsko korist. Slednja se v konkretnem primeru izkazuje v tem, da bi odgovornost tožilcev in sodnikov v zvezi s postopki zoper A. A., za katere je javno zatrjeval, da so bili politično motivirani, v skladu z zahtevo preiskoval Državni zbor RS, kar je izredna neprecedenčna pravna možnost, ki močno odstopa od rednih sodnih postopkov za uveljavljanje pravic in interesov, ki jih imajo na razpolago državljani v podobnih primerih. S tem je v konkretnem primeru pri A. A. izkazan neposreden vpliv zasebnega interesa na izvrševanje njegovih javnih nalog, ki je pripeljal do neupravičene nepremoženjske koristi. Nepristransko in objektivno opravljanje javne naloge uradne osebe se v zvezi z odločanjem o njej sami ne more razdvojiti od njenega zasebnega interesa drugače kot z njeno izločitvijo, in sicer ne zgolj iz glasovanja, temveč iz celotnega sodelovanja pri sprejemanju odločitve, tudi iz razprave. Da je tožnik z razpravljanjem na predmetni seji zasledoval predvsem svoj zasebni interes izhaja tudi iz dejstva, da je bil osnutek zahteve za odreditev parlamentarne preiskave predhodno usklajen z njim osebno. Iz elektronske korespondence med njim in uslužbenko Državnega sveta RS D. D., ki jo je pridobila komisija, je namreč razvidno, da je ta tožniku na njegov elektronski naslov dne 25. 3. 2019, torej še pred razpravo na seji Komisije za državno ureditev, poslala osnutek zahteve za odreditev parlamentarne preiskave, nakar je od njega tudi prejela verzijo zahteve z njegovimi popravki. Tožnik je torej aktivno sodeloval tudi pri vsebinski pripravi besedila omenjene zahteve. Dodatno je zasebni interes izražen tudi s prisotnostjo tožnika na predmetni seji, saj je s tem zagotovil sklepčnost komisije za Državno ureditev državnega sveta RS.

13. Nadalje se izpodbijani akt sklicuje še na 37. in 38. člen ZIntPK in navaja, da bi se tožnik moral okoliščinam nasprotja interesov, ki so se ustvarile z njegovim sodelovanjem in razpravo o predlogu zahteve, izogniti z izločitvijo iz celotnega postopka obravnave in odločanja oziroma opravljanja delovnih nalog v povezavi s konkretnim primerom in ne samo iz glasovanja. S tem, ko je tožnik sodeloval pri obravnavi predmetne točke in o njej tudi razpravljal, je ustvaril okoliščine nasprotja interesov. Tožnik bi moral, upoštevajoč določbo 38. člena ZIntPK pred udeležbo na 22. seji Komisije za državni nadzor dne 24. 4. 2019 o okoliščinah oziroma videzu okoliščin nasprotja interesov pisno obvestiti svojega predstojnika, prenehati z delom v zadevi in počakati na njegovo odločitev, česar pa ni storil. 14. Zoper zgoraj navedeni akt je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu. Zatrjuje, da je odločitev neobrazložena, ker se tožena stranka ni opredelila do vsebine izjave tožeče stranke na prejeti osnutek ugotovitev o konkretnem primeru. V nadaljevanju opisuje svoja pravna naziranja do te kršitve in navaja, da je pravica do izjave ena izmed temeljnih pravic poštenega postopka, enako pravica do obrazložitve odločbe, ki spada v okvir pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožeča stranka zatrjuje, da sama razprava ne more pomeniti možnosti nastanka nasprotja interesov, saj do tega lahko pride le, ko gre za dejansko odločanje v zadevi, v kateri ima uradna oseba interes. Iz izpodbijane odločitve po stališču tožeče stranke ne izhaja, kakšno naj bi bilo nasprotje interesov, ki je nastopilo, ali bi lahko nastopilo ali ustvarilo videz, da bi lahko nastopilo ter kateri točno določen zasebni interes, naj bi si pridobil. 15. Neobrazložen in dokazno nepodprt pa je tudi zaključek iz izpodbijane odločbe iz 35. točke obrazložitve, da naj bi tožeča stranka s svojo prisotnostjo na seji zagotovila sklepčnost seje, kar naj bi se posledično kazalo v zasebnem interesu v formalni obliki. Tožena stranka tudi prezre, da je dolžnost državnega svétnika udeleževati se sej državnega sveta in njegovih komisij. Ker izpodbijana odločba ni obrazložena, je bilo z njo poseženo v 22. in 25. člen Ustave, prav tako pa tožena stranka ni upoštevala navodil upravnega sodišča iz sodbe št. II U 93/2020 z dne 8. 6. 2022. 16. Tožeča stranka se sklicuje na Poslovnik državnega sveta, po katerem vsak državni svétnik svojo funkcijo opravlja in odloča z glasovanjem o posameznih predlogih. Po 58. členu Zakona o državnem svetu (ZDSve) ima vsak član državnega sveta pravico predlagati državnemu svetu obravnavo vsakega vprašanja iz njegove pristojnosti in dajati pobude za predloge, mnenja oziroma zahteve, ki jih sprejema državni svet iz njegove pristojnosti, na članih državnega sveta pa je odločitev, ali bodo takšen predlog izglasovali ali ne. Pri tem ne gre prezreti, da je na koncu o predlogu za ustanovitev komisije, ki ga je državni svet podal, glasoval Državni zbor RS.

17. Glede na to, da tožeča stranka na seji Komisije za državno ureditev in na seji Državnega sveta RS ni sodelovala pri glasovanju, na seji Državnega sveta RS pa se tudi ni vključila v razpravo, v ničemer ne more biti podana zatrjevana kršitev določb ZIntPK, saj do kakršnegakoli nasprotja interesov, niti do možnosti le-tega ni moglo priti. Tožeča stranka pri tem izpostavlja, da je tožnik pri tem nastopal kot član Državnega sveta RS, torej drugega doma slovenskega parlamenta, kot izvoljeni predstavnik (funkcionar) v predstavniškem domu, ki je nujen za učinkovito delovanje demokratične države in sistema zavor in ravnovesij v smislu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno. Vse navedeno pa je hkrati tudi odraz ustavne pravice posameznika do aktivne in pasivne volilne pravice iz 43. člena Ustave RS. Z izpodbijano odločitvijo se zato posega v pasivno volilno pravico tožeče stranke in tudi s tem v njen ustavni položaj kot člana Državnega sveta RS. Hkrati je s tem poseženo tudi v aktivno volilno pravico predstavnikov lokalnih skupnosti oziroma lokalnih interesov, ki so za svojega predstavnika v državnem svetu izvolili ravno tožnika.

18. Ob tem izpostavlja, da niti ZDSve niti Poslovnik državnega sveta ne predvidevata, da bi se član Državnega sveta RS moral izločiti iz razprave ali da celo niti ne bi smel biti navzoč pri obravnavanju. Tožnik zato ni imel nobene dolžnosti izločiti se iz razprave ali celo fizično oditi iz prostora, kjer se je razprava odvijala. Z izpodbijano odločitvijo pa je poseženo tudi v ustavno pravico tožeče stranke do svobode izražanja po določbi 39. člena Ustave RS in 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ob tem se sklicuje tudi na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Glede na vse navedeno je z izpodbijano odločitvijo poseženo v ustavnopravni položaj tožeče stranke kot člana Državnega sveta RS (funkcionarja), posledično pa v ustavne pravice tožeče stranke iz 43. in 39. člena Ustave RS ter 10. člena EKČP. 19. Sklepno tožeča stranka opozarja še na sosledje dogodkov, povezanih z uvedbo postopka ugotavljanja dejanskega obstoja interesov zoper tožečo stranko pred KPK, ki se je začel več kot 5 mesecev po tem, ko je bila tožena stranka o dogodku obveščena. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

20. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema dejanske ugotovitve iz izpodbijanega akta in materialnopravno podlago ter inštitut nasprotja interesov iz 37. člena ZIntPK. Dodaja, da je institut nasprotja interesov eden izmed temeljnih dejavnikov krepitve pravne države, ki se navzven kaže v zaupanju v demokratične institucije ter v transparentnost, enakopravnost in objektivnost odločanja v demokratičnih institucijah in pri razpolaganju z javnimi sredstvi. Iz tega vidika je pomembno tako dejansko nasprotje interesov kot tudi zgolj videz nasprotja interesov. Tako že videz nasprotja interesov, ki ne pomeni nujno vsebinske nepravilnosti ali nezakonitosti, pomembno ogroža javno zaupanje v pravilno, zakonito, transparentno in objektivno izvajanje javne funkcije ali službe, s tem pa zmanjšuje integriteto in verodostojnost tako samega organa kot posamezne funkcije ali službe. Slednje pa je konstitutiven in nujno potreben element delovanja demokratičnih institucij in pravne države.

21. Tožena stranka zanika tožbeni očitek, da se v izpodbijanem aktu do vsebine tožnikove izjave ni opredelila. V skladu s sodno prakso se je tožena stranka dolžna opredeliti do pravnorelevantnih dejstev, kar je tudi storila. Glede na to se tožena stranka ni posebej opredeljevala do tožnikovih navedb, da naj bi druga sodišča v Sloveniji in Varuh človekovih pravic ugotovila, da je v njegovem primeru šlo za hude kršitve, da je nekdo v sodnem procesu uničil odredbo in jo je potem podpisal drug sodnik, da naj bi mariborsko sodišče priznalo Varuhu človekovih pravic, da je prišlo do kršitve človekovih pravic in potrdilo navedbe, da sodnik C. C. ni bil podpisnik odredbe, da tožnik izjave v neznanem postopku v X. ni podal, da je bila preiskava zrežirana, da je bilo premoženje tožnika in njegovih družinskih članov pridobljeno zakonito, kar vse za odločitev ni relevantno.

22. Za odločitev je relevantno le, ali je tožnik na 22. redni seji Komisije za državno ureditev dne 24. 4. 2019 aktivno sodeloval v razpravi o predlogu, ki se je nanašal na njega samega, kar pa med strankama niti ni bilo sporno. Tožena stranka se je torej v izpodbijanem aktu opredelila do vseh pravnorelevantnih dejstev tožnika v izjasnitvi in je tožnikovo izjasnitev tudi skrbno in strokovno pregledala in ocenila.

23. Tožena stranka nasprotuje tudi tožbeni navedbi, da v izpodbijanem aktu ni obrazložila, kakšno naj bi bilo nasprotje interesov, ki je nastopilo oziroma bi lahko nastopilo ali je ustvarilo videz, da bi lahko nastopilo ter kateri točno določen zasebni interes, naj bi si pridobil. V izpodbijanem aktu je namreč v 32. točki v zadostni meri pojasnjeno, zakaj sama razprava na seji Komisije za državno ureditev predstavlja nasprotje interesov. Tako je navedla, da se je tožnik iz glasovanja sicer izločil, vendar pa samo razpravljanje o predlogu zahteve za odreditev parlamentarne preiskave za ugotovitev zlorab v zadevi A. A. in drugi ter domnevnega nezakonitega upravljanja z evidencami in domnevno nezakonitega vodenja evidenc v policiji, torej v zadevi, ki se nanaša na njega samega - predstavlja okoliščino nasprotja interesov, saj je tožnik s svojo razpravo imel možnost izraziti svoj pogled in mnenje o zadevi, ki se je nanašala nanj konkretno. Tožnik je razpravljal celih 12 minut, razprava je bila izrazito vsebinska in osebna, in sklepno izrazil željo, da bi bil predlog sprejet. 24. Tožena stranka je v točki C. ugotovitev o konkretnem primeru v zadostni meri pojasnila, kakšno je bilo nasprotje interesov (sodelovanje v razpravi o točki, ki je bila predmet glasovanja in se je nanašala na tožnika osebno) ter kateri točno zasebni interes je tožnik pridobil (parlamentarna preiskava, ki je izredna neprecedenčna pravna možnost, ki močno odstopa od rednih sodnih postopkov za uveljavljanje pravic in interesov, ki jih imajo na razpolago državljani v podobnih primerih). Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila tudi konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da je zasebni interes funkcionarja vplival na nepristransko opravljanje njegove javne naloge ter vpliv pri odločanju državnega sveta kot organa.

25. Navedbo tožeče stranke v tožbi, da je na koncu o predlogu za ustanovitev preiskovalne komisije, ki ga je državni svet podal, glasoval državni zbor ter da parlamentarno preiskavo vodi preiskovalna komisija, ki jo imenuje državni zbor, člani parlamentarne skupine (pravilno komisije) pa so izključno poslanci državnega zbora, predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto. Enako velja za očitek iz izpodbijanega akta, da naj bi tožnik s svojo prisotnostjo na seji zagotovil sklepčnost seje.

26. Tožena stranka se ne strinja z naziranji tožeče stranke, da nasprotje interesov lahko nastane le, ko gre za dejansko odločanje v zadevi, v kateri ima oseba nek interes, ter da sama razprava ne more pomeniti nastanka nasprotja interesov, saj da nima dejanskih posledic. Tožena stranka se pri tem sklicuje na sodbo upravnega sodišča št. III U 98/2022 z dne 14. 12. 2022, kjer je sodišče zapisalo, da ima razprava o določenem sklepu lahko vpliv na glasovanje ostalih članov, saj je nenazadnje to njen osnovni namen in s tem potrdilo odločitev tožene stranke v drugi istovrstni zadevi. Posledično je nevzdržno stališče tožnika, da razprava nima dejanskih posledic.

27. Nepristansko in objektivno opravljanje javne naloge uradne osebe se v zvezi z odločanjem o njej sami ne more razdvojiti od njenega zasebnega interesa drugače kot z njeno izločitvijo, in sicer ne zgolj iz glasovanja, temveč iz celotnega sodelovanja pri sprejemanju odločitve, torej tudi iz celotne razprave.

28. Kot zmotna je tožena stranka označila naziranja tožnika, da se mu z omejitvijo vključevanja v razpravo odrekajo ustavne pravice, ki izhajajo iz njegove voljene funkcije državnega svétnika ter da ima pravico in dolžnost izvrševati svojo funkcijo državnega svétnika z navzočnostjo na sejah državnega sveta in sejah delovnih teles in na teh tudi aktivno sodelovati. Tožnik je kot državni svétnik funkcionar po določbi 6. točke 4. člena ZIntPK in uradna oseba po 10. točki 4. člena tega zakona ter je posledično dolžan ravnati v skladu s temi določbami. Določbe 4. poglavja ZIntPK, ki se nanašajo na nasprotje interesov, zadevajo ravnanje uradnih oseb, torej tudi tožnika kot člana državnega sveta RS.

29. Tožena stranka kot zmotno označuje tudi stališče tožeče stranke, da je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v tožnikovo pravico do svobode izražanja po 39. členu Ustave RS in 10. členu EKČP. V predmetni zadevi ne gre za kakršnokoli omejevanje politične debate ali discipliniranja tožnika zaradi njegove funkcije, temveč za skrbno voden postopek, ki temelji na materialnih in procesnih določbah ZIntPK. Namen zakona je krepitev delovanja pravne države, krepitev integritete in transparentnosti ter preprečevanje korupcije in nasprotja interesov. Pristranskost pri odločanju oziroma že videz pristranskosti pri odločanju zaradi zasledovanja lastne koristi pa pomeni hud poseg v integriteto odločanja in verodostojnost institucije ter sprejetih odločitev.

30. Na koncu tožena stranka še pojasnjuje, da tožnik zmotno interpretira soslednje dogodkov povezanih z uvedbo postopka pred toženo stranko in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

31. Sodišče je v zadevi dne 15. 9. 2023 opravilo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je vpogledalo vse listine upravnega in sodnega spisa in zaslišalo tožnika. Po tako izvedenem postopku je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

32. Tožba ni utemeljena.

33. V predmetni zadevi je tožena stranka vodila postopek zaradi suma kršitve predpisov o nasprotju interesov v skladu s 13. členom ZIntPK. Po končanem (ponovljenem) postopku je izdala ugotovitve o konkretnem primeru (peti odstavek tega člena). Te so upravni akt iz drugega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-11. 34. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka v tožnikovem ravnanju, opisanem v njegovem izreku, ugotovila obstoj okoliščin, ki pomenijo nasprotje interesov v smislu določb ZIntPK. V tej zadevi se postopa in odloča po določbah ZIntPK, ki so bile v veljavi do 16. 11. 2020, saj se po določbi 47. člena ZIntPK-C (Uradni list RS št. 158/2020) postopki, ki so se začeli na podlagi prejšnjih predpisov - predmetni se je z obvestilom o uvedbi postopka ugotavljanja dejanskega stanja obstoja nasprotja interesov št. 06211-53/2019/22 22021 z dne 24. 10. 2019, vročenim tožniku 5. 11. 2019 - po teh tudi končajo.

35. Nasprotje interesov so okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog (12. točka 4. člena ZIntPK). Zasebni interes uradne osebe pomeni premoženjsko ali nepremoženjsko korist zanjo, za njene družinske člane in za druge fizične ali pravne osebe, s katerimi ima ali je imela osebne, poslovne ali politične stike (13. točka 4. člena ZIntPK). Uradne osebe v smislu določb ZIntPK so med ostalim tudi funkcionarji, kot to določa 10. točka 4. člena ZIntPK, med funkcionarje pa štejejo tudi člani državnega sveta (6. točka 4. člena ZIntPK).

36. V skladu s citiranimi določbami je tožnik kot član državnega sveta funkcionar in s tem uradna oseba ter kot tak zavezan postopati po določbah ZIntPK.

37. Uradna oseba mora biti pozorna na vsako dejansko ali možno nasprotje interesov in mora storiti vse, da se mu izogne (prvi odstavek 37. člena ZIntPK). Uradna oseba svoje funkcije ali službe ne sme uporabiti za to, da bi sebi ali komu drugemu uresničila nedovoljen zasebni interes (drugi odstavek 37. člena ZIntPK). Če z drugim zakonom ni določeno drugače, mora uradna oseba, ki ob nastopu službe ali funkcije ali med njenim izvajanjem ugotovi nasprotje interesov, ali možnost, da bi do njega prišlo, o tem takoj obvestiti svojega predstojnika, če predstojnika nima, pa komisijo, torej Komisijo za preprečevanje korupcije. Ob tem mora takoj prenehati z delom v zadevi, v kateri je prišlo do nasprotja interesov, razen če bi bilo nevarno odlašati (prvi odstavek 38. člena ZIntPK). Predstojnik oziroma komisija o obstoju nasprotju interesov odločita v 15 dneh in s svojo odločitvijo takoj seznanita uradno osebo (drugi odstavek 38. člena ZIntPK).

38. Iz zgoraj navedenih zakonskih določb izhaja, da so člani državnega sveta uradne osebe v smislu določb ZIntPK, kar pomeni, da jih zavezuje tudi dolžnost preprečevanja in izogibanja nasprotju interesov. V primeru obstoja nasprotja interesov ali možnosti, da bi do nasprotja interesov prišlo, mora uradna oseba o tem takoj obvestiti predstojnika, če tega nima, pa komisijo.

39. V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno nasprotje interesov s tožnikovim sodelovanjem in razpravljanjem na seji Komisije za državno ureditev, ki je delovno telo državnega sveta. Komisija je sestavljena iz članov (19. člen Poslovnik državnega sveta - v nadaljevanju PoDs-1) in ima predsednika, ki pripravlja, sklicuje in vodi seje komisije (prvi odstavek 22. člena PoDS-1). Razen tega ima državni svet predsednika (43. člen Zakona o državnem svetu - v nadaljevanju ZDSve), ki predstavlja državni svet, pripravlja, sklicuje in vodi seje državnega svet ter usklajuje delo državnega sveta z delom državnega zbora. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljeno zavrača tožnikovo stališče, ki ga je predstavil v okviru svoje izpovedbe, torej da kot član državnega sveta nima predstojnika. K temu je dodati, da tudi v primeru, ko uradna oseba predstojnika nima, s tem ni odvezana obveznosti obvestila o nasprotju interesov v smislu 38. člena ZIntPK, v tem primeru mora namreč o tem obvestiti komisijo za preprečevanje korupcije.

40. V predmetni zadevi je tožena stranka odločala v ponovljenem postopku in v tem postopku sprejela izpodbijane ugotovitve o konkretnem primeru v postopku zaradi suma kršitve določb o nasprotju interesov. Iz dejanskih ugotovitev tožene stranke, ki jih potrjuje tudi dokazni postopek, izveden v upravnem sporu, izhaja, da je tožnik kot član državnega sveta in član njegovega delovnega telesa, to je Komisije za državno ureditev, na 22. seji dne 24. 4. 2019 sodeloval v razpravi pri točki, v kateri se je razpravljalo o predlogu zahteve za odreditev parlamentarne preiskave za ugotovitev zlorab v zadevi A. A. in drugi ter domnevnega nezakonitega upravljanja z evidencami in domnevno nezakonitega vodenja evidenc v policiji. Te okoliščine, ki predstavljajo dejansko podlago predmetne odločitve, med strankama niso sporne.

41. Na tej dejanski podlagi je ob uporabi zgoraj navedenih določb ZIntPK tožena stranka zaključila, da se je tožnik s tem znašel v okoliščinah, ki pomenijo nasprotje interesov, in ni storil vsega, da bi se temu izognil. Tožeča stranka to odločitev izpodbija z zgoraj navedenimi ugovori, ki jih sodišče iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, kot neutemeljene zavrača. 42. Po stališču tožeče stranke sama razprava ne more pomeniti možnosti nastanka nasprotja interesov in lahko do tega pride le, ko gre za dejansko odločanje v zadevi, v kateri ima uradna oseba interes.

43. Kot je zgoraj pojasnjeno, so nasprotje interesov okoliščine, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog. Za ugotovitev nasprotja interesov torej zadošča že videz, da zasebni interes uradne osebe vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih nalog. Zasebni interes uradne osebe pa pomeni premoženjsko ali nepremoženjsko korist zanjo oziroma za z njo povezane osebe. Zasebni interes tako po zakonski opredelitvi ni le premoženjski, ampak je korist lahko tudi nepremoženjska, in se lahko pojavi v najrazličnejših življenjskih situacijah.

44. Pojma premoženjska oziroma nepremoženjska korist je zakonodajalec pustil vsebinsko odprta in prepustil njuno opredelitev toženi stranki. Enako velja tudi za pojem nasprotje interesov oziroma obstoj okoliščin, v katerih zasebni interes uradne osebe vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje njenih javnih nalog. Vsebinska napolnitev in opredelitev predmetnih pojmov je torej prepuščena toženi stranki, sodišče pa lahko v njeno razlago poseže le, če presodi, da glede na ustaljene metode razlage prava take vsebine temu pojmu ni mogoče dati1. Do takšnega zaključka sodišče ni prišlo.

45. Med strankami ni sporno, da tožnik na omenjeni seji Komisije za državno ureditev Državnega sveta RS ni glasoval, ker se je iz glasovanja izločil. Prav tako ni sporno, da je pri tej točki razpravljal, kot izhaja iz magnetograma seje. Tožena stranka v izpodbijanem aktu del tožnikove razprave, ki je trajala od 34.10 do 46.20 minute seje, povzema. Na osnovi tega zaključuje, da se je zadeva, o kateri je odločala Komisija za državno ureditev, nanašala na tožnika konkretno in osebno. S sodelovanjem pri razpravi je tožnik izrazil svoj pogled in mnenje o zadevi, s tem pa je razpravo usmerjal in nanjo vplival, posledično pa je s tem (lahko) vplival tudi na odločanje ostalih članov te komisije. Slednje predstavlja po stališču tožene stranke element moči soodločanja. Pri tem se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. III U 98/2022 z dne 14. 12. 2022. 46. Glede tega sodišče pojasnjuje, da sicer ne pritrjuje toženi stranki, da sama razprava v zadevi, o kateri bo po razpravi odločal (kolektivni) organ, predstavlja element moči soodločanja, saj razprava pač ni odločanje in niti soodločanje. Razprava pomeni izmenjavo mnenj med udeleženci razprave, v okviru razprave se predstavljajo stališča in predlagajo rešitve ter odločitve glede predmeta, o katerem se bo odločalo, kar je tudi njen namen. To pa pomeni _vpliv_ na odločanje. V razpravi namreč razpravljavci izrazijo svoj pogled in mnenje o zadevi, s sodelovanjem pri razpravi le to usmerjajo, odločevalce prepričujejo o svojem pogledu na zadevo, to pa pomeni, da s tem vplivajo oziroma skušajo vplivati na odločitev (ostalih) članov organa, torej tistih, ki o zadevi odločajo. Po obrazloženem prej navedeno - sicer zmotno - stališče tožene stranke na zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva, saj se z razpravo vpliva oziroma skuša vplivati na odločevalce.

47. Tudi v predmetni zadevi je tožnik neposredno pozival k temu, da ostali člani Komisije za državno ureditev glasujejo za predlog za odreditev predmetne parlamentarne preiskave. V izpodbijanem aktu so povzete njegove izjave, da v 10 letih ni imel možnosti izvajanja dokazov oziroma zaslišanja prič na sodiščih in v nadaljevanju:„... pa kje si to vido, pa kje živimo mi in take kršitve …, ko da sem sovražnik, notranji sovražnik št. 1 te države, kaj sem naredo komu slabega, ampak to se ne bo nehalo do tistega trenutka, dokler ne bo nekdo začel iskat odgovornost v državnem zboru s preiskovalno komisijo...“. Razpravo je tožnik zaključil z besedami: „...in dragi moji, če bote to podprli, bom zlo vesel, še bolj bom vesel, če bo, ko bo državni svet to podprl...“ Iz navedenega izhaja, da je tožnik v razpravi člane komisije neposredno pozival, da predlog predmetne parlamentarne preiskave podprejo oziroma glasujejo zanj1. Glede na to ni mogoče slediti tožeči stranki, da sama razprava ne more pomeniti nasprotja interesov, ker da se z njo ne odloča. Ne glede na to se namreč z njo vpliva ali vsaj skuša vplivati na odločevalce.

48. Tožeča stranka v tožbi navaja, da iz izpodbijanega akta ni razvidno, kakšno bi naj bilo nasprotje interesov, ki je nastopilo, ali bi lahko nastopilo ter kateri zasebni interes naj bi si tožnik pridobil. 49. Predmet odločanja Komisije za državno ureditev, pri katerem je tožnik razpravljal in je bilo s tem ugotovljeno nasprotje interesov pri tožniku, je bil predlog zahteve za odreditev parlamentarne preiskave za ugotovitev zlorab v zadevi A. A. in drugi... Parlamentarna preiskava, o predlogu katere so odločali člani Komisije za državno ureditev, se je nanašala, kot izhaja iz zahteve, na ugotavljanje politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki bi naj sodelovali pri pripravi in izvedbi političnega in kazenskega pregona zoper tožnika. S parlamentarno preiskavo bi se naj ugotavljalo, kdo je naročil pregon tožnika in druge okoliščine v postopkih, ki so tekli zoper njega.

50. Kot izhaja iz 13. točke 4. člena ZIntPK, zasebni interes uradne osebe pomeni tudi nepremoženjsko korist, obstoj le-te pa je tožena stranka v zadostni meri obrazložila v izpodbijanem aktu. Pri tem je pojasnila, da se v konkretnem primeru zasebni interes tožnika kot uradne osebe kaže v tem, da bi odgovornost tožilcev in sodnikov v zvezi s postopki zoper njega preiskovala parlamentarna komisija državnega zbora, kar je, kot navaja tožena stranka v svojem aktu, izredna, neprecendenčna pravna možnost, ki močno nastopa od rednih sodnih postopkov, ki jih imajo na razpolago državljani v podobnih primerih. S tem je v konkretnem primeru pri tožniku izkazan neposreden vpliv zasebnega interesa na izvrševanje njegovih javnih nalog. Nepristranskega in objektivnega opravljanja javnih nalog uradne osebe se v zvezi z odločanjem o njej sami ne more razdvojiti od njenega zasebnega interesa drugače kot z njeno izločitvijo, in sicer ne zgolj iz glasovanja, temveč iz celotnega sodelovanja pri sprejemanju odločitve, torej tudi razprave. Tožbeni očitek o neobrazloženosti tožnikovega zasebnega interesa in ugotovljenega nasprotja interesov, upoštevajoč zgoraj navedeno o vplivu razprave na sprejem odločitve4, sodišče zato zavrača kot neutemeljen.

51. Zaključek o ugotovljenem nasprotju interesov potrjuje tudi vsebina tožnikove razprave, iz katere je razvidno, da je ta bila izrazito osebna, ko je tožnik predstavil svojo prizadetost zaradi postopkov, ki so tekli zoper njega in željo, da se ozadje teh postopkov razišče in ugotovi odgovornost nosilcev javnih funkcij. Tovrstna tožnikova reakcija5 kaže na stopnjo osebne prizadetosti, ki tudi po presoji sodišča sodi v kategorijo „zasebnega interesa uradne osebe“ iz 13. točke 4. člena ZIntPK.

52. Po zgoraj obrazloženem ni mogoče slediti tožnikovi izpovedbi, da je zasledoval le cilj odprave sistemskih napak v pravosodju. Tožnik je v svoji razpravi pred Komisijo za državno ureditev, enako pa velja tako za njegove navedbe v postopku pred toženo stranko kot tudi v svoji izpovedbi stranke v tem upravnem sporu, navajal okoliščine zgolj iz postopkov zoper njega, zato trditvi o tem, da bi naj šlo za odpravo sistemskih nepravilnosti ni mogoče pritrditi, saj bi bila za to potrebna analiza več sodnih odločitev, ki bi zadevale tudi druge udeležence.

53. V zgoraj navedenih in obrazloženih okoliščinah se kaže tožnikov zasebni interes za odreditev predmetne parlamentarne preiskave. Integriteta z Ustavo RS določenega kolegijskega predstavniškega organa, kot je državni svet in njegovih delovnih teles, pa zahteva, da se zaradi zaupanja državljanov v neodvisno, transparentno in objektivno delovanje javnih institucij preprečuje (že ustvarjanje videza), da ta zasebni interes vpliva na nepristransko in objektivno postopanje in odločanje.

54. Tožeča stranka z navedbami, da je v zgoraj navedenih okoliščinah le delovala kot član državnega sveta oziroma komisije za državno ureditev, kar je njena dolžnost in ji nalagata ZDSve in PoDs-1, ne more biti uspešna. Navedena predpisa sicer urejata volitve, organizacijo in delo državnega sveta ter pravice in dolžnosti članov državnega sveta, med katerimi je tudi udeležba na sejah sveta in njegovih delovnih teles, ne urejata pa področja, ki ga pokriva ZIntPK, ki z namenom krepitve delovanja pravne države določa ukrepe in metode za krepitev integritete in transparentnosti ter za preprečevanje korupcije in preprečevanje in odpravljanje nasprotja interesov (1. člen tega zakona). Zgoraj je bilo pojasnjeno, da po določbah 6. in 10. točke 4. člena ZIntPK člani državnega sveta štejejo za uradne osebe v smislu določb tega zakona in jih kot take zavezujejo tudi določbe 37. do 40. člena tega zakona, ki urejajo dolžnost izogibanja nasprotju interesov. Citirane zakonske določbe zavezujejo funkcionarje same po sebi. Od funkcionarjev se pričakuje, da svoje obveznosti in dolžnosti poznajo ter da poznajo določbe ZIntPK, ki je bil sprejet z namenom krepitve delovanja pravne države. To pa pomeni, da morajo uradne osebe, med katere sodijo tudi člani državnega sveta, ko ugotovijo nasprotje interesov ali (zgolj) možnost, da bi do njega prišlo, o tem takoj obvestiti svojega predstojnika in prenehati z delom, v predmetni zadevi. Glede na to so nasprotne tožbene navedbe neutemeljene in v nasprotju z zgoraj navedenimi materialnimi predpisi.

55. Po obrazloženem so neutemeljena tudi tožbena zatrjevanja, da je z izpodbijanim aktom poseženo v tožnikovo pasivno volilno pravico oziroma aktivno volilno pravico predstavnikov lokalnih skupnosti oziroma lokalnih interesov, ki so za svojega predstavnika izvolili tožnika. Glede slednjega je ugotoviti, da lahko tožnik v tem postopku uveljavlja le kršitev lastnih pravic, ne pa pravic drugih subjektov, ki niso stranke tega spora, glede ugovora, da je poseženo v tožnikovo pasivno volilno pravico, pa sodišče pojasnjuje, da se izpodbijani akt ne dotika tožnikove funkcije člana državnega sveta ali njegovih delovnih teles nasploh, in v ničemer ne posega v njegovo pasivno volilno pravico. S tem aktom sprejeta odločitev temelji na citiranih določbah ZIntPK, te pa zavezujejo vse uradne osebe k določenemu ravnanju z ustavno dopustnim in sprejemljivim ciljem krepitve pravne države. Pri tem je pritrditi toženi stranki, da je institut nasprotja interesov iz ZIntPK eden izmed temeljnih dejavnikov, ki prispeva k varovanju pravne države in kot tak pogoj za zaupanje v demokratične institucije ter v transparentnost, enakopravnost in objektivnost odločanja v demokratičnih telesih. Tožbena zatrjevanja o kršitvi tožnikove volilne pravice iz 43. člena Ustave RS so zato neutemeljena.

56. Tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje tudi, da izpodbijana odločitev pomeni nedopusten poseg v njeno pravico do svobode govora. Izpodbijana odločitev v ničemer ne posega v tožnikovo pravico, da javno izraža svoja stališča, misli in poglede glede česarkoli, kar želi sporočiti javnosti. V konkretni zadevi namreč ni šlo za nobeno tovrstno omejitev, ampak za ugotavljanje nasprotja interesov, ki se je pojavilo v okviru odločanja delovnega telesa organa državnega sveta, o materiji, za katero je bilo ugotovljeno, da predstavlja nepremoženjsko korist za tožnika kot uradno osebo in s tem njegov zasebni interes. Materialnopravna podlaga in s tem zakonitost predmetne odločitve je podana v zgoraj citiranih zakonskih določbah, to je ZIntPK, in se nanaša izključno na tožnikovo aktivnost na seji Komisije za državno ureditev dne 24. 4. 2019. Glede na to ni mogoče pritrditi tožniku, da je bilo s tem poseženo v njegove ustavne pravice iz 39. člena Ustave RS in 10. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. K temu je dodati, da je šlo v zadevi Castells proti Španiji pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, na katero se je sklicevala tožeča stranka na naroku za glavno obravnavo, za povsem drugačno dejansko stanje, ki je z materijo predmetnega upravnega spora povsem neprimerljivo. Ta zadeva se je namreč nanašala na kazenski pregon in obsodbo zoper pisca članka, objavljenega v tiskanem mediju, kar ni primerljivo s tukaj obravnavano zadevo.

57. Neutemeljene so tudi trditve tožeče stranke o neobrazloženosti izpodbijane odločitve in s tem posegu v tožnikovi ustavni pravici iz 22. (enako varstvo pravic) in 25. (pravica do pravnega sredstva) člena Ustave RS, ker da tožena stranka ni odgovorila na vse njene v postopku podane navedbe. Tožena stranka je v izpodbijanem aktu pojasnila vse za odločitev pomembne okoliščine in s tem v zvezi odgovorila na relevantne navedbe tožeče stranke. Razen tega je tožeča stranka tako v postopku pred toženo stranko kot v upravnem sporu in tudi zaslišana kot stranka opisovala več okoliščin v zvezi s sodnimi postopki in postopki, ki so bili posledica le-teh, zoper njo (ugotovitve drugih sodišč in Varuha človekovih pravic, uničenje odredbe v sodnem spisu, relacija do sodnika C. C. idr.), ravnanja predsednika vlade idr., ki pa na odločitev v predmetni zadevi, ki temelji na zgoraj pojasnjeni dejanski in materialnopravni podlagi, nimajo nobenega vpliva, kar je tožena stranka pojasnila v obrazložitvi (tč. 18) svoje odločitve.

58. Prav tako ni mogoče pritrditi tožeči stranki, da tožena stranka pri ponovni odločitvi ni upoštevala odločitve Upravnega sodišča v predhodni odločitvi št. II U 93/2020 z dne 8. 6. 2022. V tej zadevi je sodišče presojalo ugotovitve o konkretnem primeru z dne 5. 3. 2020, ki so se nanašale na širši nabor kršitev v zvezi z ugotovljenimi nasprotji interesov. V ponovljenem postopku je tožena stranka dejanske okoliščine, pri katerih ugotavlja nasprotje interesov zožila, sledila zgoraj navedeni odločitvi sodišča in svoje ugotovitve ustrezno konkretizirala in obrazložila. Ponovljena odločitev se ne nanaša na odločanje Državnega sveta RS o predlogu za uvedbo parlamentarne preiskave, zato so tožbene navedbe v zvezi s tem brezpredmetne.

59. Tožeča stranka pa tudi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na to, da je šlo v predmetni zadevi samo za odločanje na Komisiji za državno ureditev, da je o tem nato odločal še državni svet, končna odločitev o odreditvi parlamentarne preiskave pa je bila v rokah državnega zbora, ne more izpodbiti predmetne odločitve. Navedene okoliščine sicer držijo, vendar ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega akta. Vsak državni organ oziroma telo sprejema svoje odločitve v okviru svojih pristojnosti in pri vsakem takem odločanju morajo uradne osebe postopati po določbah ZIntPk in biti pozorne na morebiten obstoj nasprotja interesov. To, da odločitev nekega organa še ni dokončna ali zadnja, uradnih oseb te obveznosti ne odvezuje6. Ob tem sodišče dodaja, da ni sledilo ugovoru tožene stranke, da so te navedbe tožbena novota, saj pri tem ne gre za navajanje novih dejstev in dokazov, ampak za uporabo materialnega prava7. 60. Glede na tožbeni ugovor, da je izpodbijani akt neobrazložen v delu, ki se nanaša na to, da je tožnik s svojo prisotnostjo zagotovil sklepčnost na seji Komisije za državno ureditev in da je s tem prav tako izražen njegov zasebni interes, pa sodišče pojasnjuje, da se do tega ne bo opredeljevalo, saj ugotovljene kršitve iz izreka izpodbijanega akta te okoliščine kot podlage za ugotovljeno nasprotje interesov ne zajemajo. Ugotovljeno nasprotje interesov se nanaša izključno na sodelovanje pri razpravi v točki o predlogu za odreditev parlamentarne preiskave, zato okoliščine v zvezi z zagotavljanjem sklepčnosti niso relevantne za odločitev. Tudi tukaj sodišče ni sledilo navedbam iz odgovora na tožbo, da je to tožbena novota, saj ne gre za navajanje novih dejstev in dokazov, ampak za zatrjevanje procesnih kršitev, kamor sodi vprašanje obrazloženosti.

61. Po obrazloženem je izpodbijana odločitev tudi po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka te sodbe). K zgoraj navedenemu še dodaja, da v tožbi opisano sosledje dogodkov, povezano z uvedbo postopka zoper tožečo stranko pred toženo stranko, v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

62. Glede zahtevanih stroškov je sodišče odločilo v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Po obrazloženem je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

1. Tako tudi odločitvi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 254/2015 z dne 12. 7. 2016, X Ips 73/2016 z dne 14. 9 2016 idr.

2. Primerjaj sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1726/2019 z dne 17. 9. 2020. 3. Tukaj obravnavana zadeva se glede dejanskega stanja sicer razlikuje od odločitve v zadevi III U 98/2022 z dne 14. 12. 2022, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijanem aktu. V zadevi III U 98/2022 je namreč obravnavana oseba v zadevi, ki se je nanašala nanjo, razpravljala in glasovala. Ne glede na to pa je sodišče v obrazložitvi svoje odločitve zavzelo stališče, da „ima razprava o določenem sklepu lahko vpliv na glasovanje (tudi ostalih članov), saj je nenazadnje to njen osnovni namen...“

4. Glej tč. 45-47 te obrazložitve.

5. Ne glede na to, da jo je samo po sebi sicer mogoče razumeti.

6. Sodišče zgolj pripominja, da na odločitev tudi ne vplivata odločbi Ustavnega sodišča U-I-246/19-41 z dne 7. 1. 2021 in U-I-214/19-54, Up-1011/19-52 z dne 8. 7. 2021, s katerima je bil akt o odreditvi parlamentarne preiskave za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij pri pripravi in izvedbi političnega in kazenskega pregona zoper nekdanjega župana Mestne občine Maribor in člana Državnega sveta RS A. A. in drugih razveljavljen, kolikor se nanaša na presojo pravilnosti konkretnih sodnih odločitev in odločitev ali ravnanj državnih tožilcev ter ugotavljanje odgovornosti sodnikov in državnih tožilcev. Navedeno v ničemer ne vpliva na zasebni interes tožnika kot uradne osebe, ko je razpravljal na seji Komisije za državno ureditev dne 24. 4. 2019. 7. ZUS-1 v tretjem odstavku 20. člena navajanje navedb in predlogov strank v upravnem sporu omejuje le glede dejstev in dokazov, ko pravi: v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo akta.

8. Glej op. 7.