Jedro

Iz zavrnilnega dela sodbe, ki se glasi: „Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“ ni razvidno, kaj je z njim obseženo, ni jasen in ga ni mogoče preizkusiti. V izreku sodbe mora biti določno opredeljeno, kakšen tožbeni zahtevek se zavrne. Pravnomočen postane le izrek.

Sodba ne obrazloži, katere dokaze in zakaj jih je zavrnilo. Navedba v sodbi, da je „ostale dokaze zavrnilo, saj izvedeni dokazi nudijo dovolj podlage za odločitev o utemeljenosti zahtevka, kot sledi iz nadaljevanja obrazložitve“, ne ustreza standardu obrazloženosti zavrnitve dokaznih predlogov strank. Gre za pavšalno zavrnitev.

Upoštevan soprispevek je vezan na določno uveljavljan ugovor toženke, ki ga ni postavila. Zgolj neobrazložena, neopredeljena navedba, po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca T., da je tožnik soprispeval, ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem delu (2., 3. točka izreka) razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati odškodnino v znesku 24.142,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in za obdobje, razvidno iz 1. točke izreka, zavrnilo višji tožbeni zahtevek (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške pravdnega postopka v znesku 3.425,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je na naroku 4. 7. 2013 tožbeni zahtevek, ki ga v pritožbi povzema, popravil tako, da se pred zneskom 40.721,37 EUR doda še beseda „neto“. Sodišče slednjega v izreku izpodbijane sodbe ni upoštevalo in ni odločilo o dejansko postavljenem zahtevku. Primarno predlaga izdajo dopolnilne sodbe, podredno pa vlaga pritožbo. Glede na 2. točko izreka ocenjuje, da je sodišče zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska 16.103,25 EUR od 8. 4. 2009 dalje do plačila zavrnilo, višina posameznih mesečnih zneskov, od katerih so priznane zamudne obresti in datumi zapadlosti, se nepravilno razlikuje od vtoževanih. Odločitve sodišče v tem delu ni obrazložilo in je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je sodišče zagrešilo tudi s tem, ker ne pojasni, zakaj določenih izvedenih dokazov ne šteje za relevantne, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Odškodnina za nematerialno škodo je odmerjena prenizko, zmotno oziroma nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik, kot je zatrjeval v tožbi, poleg drugih poškodb utrpel tudi delno raztrganino rotatorne manšete v področju tetive m.supraspinatusa in izlivom ob tetivi dolge bicepsove glave, in da je aktivno zdravljenje trajalo do 23. 8. 2007. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedbe tožnika o obsegu poškodb izrecno potrdila, v spis je kot dokaz vložila mnenje prim. dr. V. J., ki je potrdil obseg poškodb, ki jih je tožnik utrpel v prometni nesreči in zatrjeval v tožbi. Zatrjevani obseg poškodb, ki so posledica prometne nesreče in trajanja zdravljenja, bi moralo sodišče šteti za priznano na podlagi 214. člena ZPP. Sodba nepravilno sledi mnenju sodnega izvedenca travmatologa dr. V. S., da tožnik ni utrpel delne raztrganine rotatorne manšete. Pri presoji bi moralo upoštevati predhodno mnenje istega izvedenca v socialnem sporu (dokaz A66), mnenje izvedenca prim. dr. J. z dne 18. 10. 2009 in izvide, ki potrjujejo tožnikove poškodbe in trajanje zdravljenja. Izvedenskega mnenja dr. V. S. ob pravilni uporabi 8. člena ZPP ne bi smelo upoštevati izolirano od ostalih dokazov. Ni potrebno dopolnjevanje izvedenskega mnenja ali pridobitev novega mnenja, temveč bi sodišče ugotovitve o poškodbi rotatorne manjšete in trajanja aktivnega zdravljenja do septembra 2007 nedvomno lahko utemeljilo na predhodnem mnenju istega izvedenca in zdravstvene dokumentacije v spisu. Iz obrazložitve sodbe (20. točka obrazložitve) ni razvidno, kakšno začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti in če sploh, je sodišče v odmerjeni odškodnini za telesne bolečine upoštevalo, kot sicer navaja v 22. točki obrazložitve sodbe. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, gre za procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Materialno zmotno sodba tožniku ne priznava odškodnine za nevšečnosti po 12. 9. 2006, čeprav je zdravljenje potekalo tudi po tem datumu. Zmoten je zaključek sodbe, da tožnik ni utrpel primarnega strahu. Trpel je tudi intenziven strah za izid zdravljenja in strah za preživetje. Slednjega mu sodišče neopravičeno ni priznalo, čeprav je bolniško nadomestilo dobil izplačano šele za nazaj, na podlagi sodb. Ni podlage za zaključek sodbe, da je zdravljenje potekalo brez komplikacij. Neupravičeno mu sodba pripiše soprispevek k psihičnim posledicam, pri čemer mu neutemeljeno očita opustitev psihiatričnega zdravljenje. Lečeča zdravnica ga kljub psihičnim težavam, takoj po nesreči ni poslala k psihiatru, po pridobitvi napotnice pa si je moral zaradi čakalnih vrst prvi pregled plačati sam. Terapije na podlagi napotnic je lahko opravil le 9. 5. 2007 in 19. 7. 2007, kasnejšega samoplačniškega zdravljenja zaradi finančne stiske ni mogel nadaljevati. Po 26. 9. 2007 diagnosticiranem diabetisu je začel antidepresive nadomeščati z Bachovimi kapljicami in zdravilom Persen forte, ki se ne dobijo na recept, računov pa ni shranil. V tožbi opisanim psihičnim posledicam pa toženka ni nasprotovala. Sodišče kljub obrazloženim pomislekom in pripombam zoper mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke dr. T., tožnikovemu predlogu za postavitev novega izvedenca ni sledilo. Tožnik ima odklonilen odnos do zdravil, zato presoja trajanja in intenzivnosti bolečin ne sme biti vezana na predpisano količino analgetikov. Sodba ne pojasni, zakaj mu ne prizna celotnega vtoževanega zneska iz naslova materialne škode v višini 23.796,13 EUR. Ponovno izpostavlja pripombe na izvedensko mnenje sodne izvedenke finančne stroke in podaja svoj izračun izgubljenega dobička, ki bi mu, kot samostojnemu podjetniku, ostal, če ne bi bilo nesreče. Dobiček pri samostojnem podjetniku se ugotavlja zgolj enkrat na leto ob zaključnem računu, valorizacija pričakovanega izpada „dobička“ za vsak mesec in preračunana na dan 30. 9. 2011, ki ga je opravila izvedenka, je nepotrebna in nesmiselna, odločitev sodišča, ki temu sledi, pa napačna. Valorizacija na dan 30. 9. 2011, ki niti ne sovpada z datumom izdaje sodbe, namesto priznanja zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 8. 4. 2009 dalje do plačila, je materialnopravno zmotna. Brez navedbe „neto“ bi bil tožnik prikrajšan za znatni znesek pričakovanega dobička (dohodnina). Sodišče neupravičeno ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od zneska 16.103,25 EUR od 8. 4. 2009 in obresti od ostalih vtoževanih zneskov materialne škode, ki jih je neutemeljeno znižalo. Posledično je nepravilna tudi stroškovna odločitev.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Predmet pritožbenega preizkusa je le zavrnilni in stroškovni del sodbe, ker se toženka zoper ugodilni del sodbe ni pritožila.

6. Tožnikov predlog za izdajo dopolnilne sodbe(1) je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom 27. 1. 2014, zoper katerega se tožnik ni pritožil. V skladu s podredno uveljavljenim predlogom je zato odločalo o pritožbi zoper ta del odločitve.

7. Ob preizkusu sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), sodišče druge stopnje ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Iz zavrnilnega dela sodbe, ki se glasi: „Višji tožbeni zahtevek se zavrne.“ ni razvidno, kaj je z njim obseženo, ni jasen in ga ni mogoče preizkusiti. Po določbi tretjega odstavka 324. člena ZPP mora biti v izreku sodbo določno opredeljeno, kakšen tožbeni zahtevek se zavrne. Pravnomočen postane le izrek. Sodba glede zavrnitve obresti od priznanih zneskov iz naslova premoženjske škode (izgubljenega dobička samostojnega podjetnika) nima razlogov. Niti iz izreka niti iz obrazložitve ni razvidno, od katerih zneskov in za kakšno obdobje sodba tožniku ne priznava obresti (tožnik je s postavljenim tožbenim zahtevkom zahteval obresti od posameznih mesečnih zneskov) in tudi ne, ali tožniku priznava neto znesek, kot ga je uveljavljal z nazadnje modificiranim tožbenim zahtevkom. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Sodba ne obrazloži, katere dokaze in zakaj jih je zavrnilo. Tožnik je, kot utemeljeno opozarja v pritožbi, med drugim predlagal postavitev novega izvedenca psihiatra, o katerem se sodba ne izreče. Navedba v sodbi, da je „ostale dokaze zavrnilo, saj izvedeni dokazi nudijo dovolj podlage za odločitev o utemeljenosti zahtevka, kot sledi iz nadaljevanja obrazložitve“, ne ustreza standardu obrazloženosti zavrnitve dokaznih predlogov strank. Gre za pavšalno zavrnitev. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba smiselno uveljavlja.

10. Sodba prisojeno višino izgubljenega dobička 22.988,16 EUR, kot navaja (točka 33 obrazložitve), opre na izvedensko mnenje sodne izvedenke finančne stroke, ne navede pa razlogov, zakaj je v presežku (do zahtevanih 23.796,33 EUR) tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Ne opredeli se do opredeljenih pripomb tožnika na izvedensko mnenje sodne izvedenke finančne stroke S. J. in tudi ne do obrazloženega izračuna izgubljenega dobička, ki ga ponudi tožnik. Niti iz izreka niti iz razlogov sodbe ni razvidno, ali je sodišče priznalo ali zavrnilo zahtevek v neto znesku, kot je uveljavljal tožnik ali ne. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. V zvezi z zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode za poškodbe, ki jih je dobil tožnik v prometni nesreči 5. 6. 2006, je v pritožbenem postopku sporen obseg poškodb. Sodišče prve stopnje tožniku ni priznalo poškodbe delne raztrganine desne rotatorne manšete v področju tetive m.supraspinatusa. Zaključek, da te poškodbe tožnik ni utrpel, sodba temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca V. S., ki je podal mnenje v predmetnem postopku. Isti izvedenec je, kot ugotavlja že sodba, v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem ugotavljal, da je ta poškodba povsem verjetna. Sodba nekritično sledi pojasnilu izvedenca ob zaslišanju, da iz medicinske dokumentacije objektivno ne izhaja jasno, da bi tožeča stranka to poškodbo utrpela ob prometni nesreči. Ultrazvočna preiskava 7. 8. 2007 je namreč pokazala kalcinacije v ramenskih sklepih, kar je znak degenerativne okvare in ne poškodbe kot posledice prometne nesreče. Pritožba upravičeno uveljavlja, da sodišče glede tega vprašanja ni celovito ocenilo vseh dokazov in ni upoštevalo metodološkega napotka 8. člena ZPP, spričo česar je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodba se ne opredeli in ne upošteva mnenja izvedenca J. z dne 18. 10. 2009, ki ga je kot dokaz vložila toženka, ki je potrdil obseg poškodb, ki jih je tožnik uveljavljal v tožbi (tudi delno raztrganino desne rotatorne manšete, ki je sodba ne upošteva). Sodba nekritično sledi mnenju izvedenca V. S., ki se je skliceval na izvid 7. 8. 2007, čeprav je iz predložene zdravstvene dokumentacije razvidno, da je bil ultrazvočni pregled opravljen že 13. 11. 2006 (priloga spisa B2), na podlagi tega izvida je izvedenec dr. V. S. v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem (3. stran izvedenskega mnenja – priloga spisa A66) zapisal, da je „ultrazvočni pregled ramenskih sklepov pokazal delno raztrganino desne rotatorne manšete“. Enako je ta izvid razlagal tudi izvedenec J. (izvedensko mnenje v prilogi spisa B2). Pritrditi je pritožbi, da pregledi in preiskave, opravljeni po 12. 9. 2006, izkazani z zdravstveno dokumentacijo, predstavljajo nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je treba upoštevati pri odmeri odškodnine. Materialnopravno zmotno je stališče sodbe, ki je, kot je izrecno zapisalo (20. točka obrazložitve sodbe), nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem upoštevalo le do 12. 9. 2006, to je do zaključka zdravljenja. Slednji je pomemben za začetek tega subjektivnega roka zastaranja, ne nudi pa podlage za neupoštevanje zdravljenja in preiskav v zvezi s poškodbami ob nesreči kasneje.

12. Po ugotovitvi sodbe (23., 24. točka obrazložitve) je poškodba tožniku pustila trajne anatomske funkcionalne posledice, ki se kažejo v omejeni gibljivosti vratne hrbtenice in psihične posledice (blaga do zmerna oblika postravmatske stresne motnje, ki je prešla v blago anksiozno depresivno motnjo), pri čemer tožniku pripiše soodgovornost 60 % za psihične posledice zaradi opustitve psihiatričnega zdravljenja.

13. Posledice, ki so tožniku ostale in na podlagi katerih je sodišče tožniku priznalo odškodnino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, so odvisne od obsega poškodb (pritožba vzpostavi upravičen dvom v pravilnost ugotovljenega obsega), zato je v tem delu treba odločitev razveljaviti že iz tega razloga. V zvezi s posledicami psihične narave pa je sodba, kot je bilo že obrazloženo, obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (čeprav izrecno ne navede, sodba očitno zavrne dokazni predlog po postavitvi novega izvedenca psihiatrične stroke, česar pa ne obrazloži). Tožnik je po zaslišanju izvedenca psihiatrične stroke T. vztrajal pri postavitvi drugega izvedenca psihiatrične stroke (pripravljalna vloga 17. 6. 2011 – list. št. 171) in dokaznega predloga do zaključka obravnave ni umaknil. Sicer pa pritožba vzbuja utemeljene pomisleke v pravilnost upoštevanja soprispevka tožnika k psihičnim posledicam z očitkom, da je tožnik psihiatrično zdravljenje opustil. Upoštevan soprispevek je vezan na določno uveljavljan ugovor toženke, ki ga ni postavila. Zgolj neobrazložena, neopredeljena navedba, po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca T., da je tožnik soprispeval, ne zadošča. 14. Ker je od obsega poškodb in trajanja zdravljenja (potrditvah tožnika je aktivno zdravljenje trajalo do 23. 8. 2007) odvisna določitev višine odškodnine, je glede nematerialne škode ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in je treba odločitev (v zavrnilnem delu) glede višine odškodnine iz naslova nematerialne škode tudi iz tega razloga razveljaviti.

15. Pritrditi je pritožbi, da iz razlogov odmere odškodnine iz naslova telesnih bolečin (točka 20. obrazložitve) ni razvidno, ali in kako je sodišče začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot navaja (22. točka obrazložitve), upoštevalo pri določitvi odškodnine za telesne bolečine.

16. Ugotovljene absolutne bistvene kršitve glede (zavrnilnega dela) odločitve o materialni škodi, ki jih glede na njeno naravo ne more odpraviti sodišče druge stopnje samo, so v tem delu narekovale razveljavitev odločitve.

17. Po povedanem je sodišče druge stopnje zaradi ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih glede na njihovo naravo ne more odpraviti samo (prvi odstavek 354. člena ZPP) in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (355. člen ZPP), razveljavilo sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

18. Na druge pritožbene trditve sodišču druge stopnje zaenkrat, zaradi razveljavitve odločitve, ni treba odgovarjati in naj jih kritično upošteva sodišče prve stopnje ob ponovnem odločanju.

19. Posebni napotki sodišču prve stopnje glede na povedano niso potrebni. Sodišče prve stopnje naj odpravi ugotovljene bistvene kršitve. Opredeli naj se do dokaznih predlogov, pri čemer naj upošteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena. Presodi naj, ali je treba v zvezi z obsegom poškodb ponovno zaslišati izvedenca S.. Po ustrezno dopolnjenem dokaznem postopku naj pri ponovnem odločanju upošteva metodološki napotek 8. člena ZPP, ugotovi in obrazloži odločilna dejstva.

20. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Gre za trditve tožnika, da sodišče ni odločalo o, na naroku 4. 7. 2013, nazadnje postavljenem zahtevku, ko je tožnik zahteval „neto“ znesek 40.721,35 EUR.