Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek iz razloga, ker tožeča stranka zaradi pomanjkljive pasivne legitimacije tožbenega zahtevka ni pravilno oblikovala. Tožena stranka namreč ni izpodbijala celotnega posla verižnih kompenzacij (zlasti odpusta dolga v razmerju med tožečo stranko kot upnikom in tretjo osebo kot dolžnikom), saj bi lahko le na ta način od tretje osebe, ki je bila poleg pravdnih strank vključena v ta posel, zahtevala vrnitev 55.132,70 EUR s pp.

Zaradi tega bi moral stečajni dolžnik v konkretnem primeru s tožbo zajeti tudi tretjo osebo in s tožbenim zahtevkom izpodbijati celoten posel verižne kompenzacije. Z razveljavitvijo tega pravnega posla bi oživele obligacijske pravice, spričo česar bi šele v tem primeru nastali pogoji za povračilni zahtevek po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti prejeti denarni znesek, saj tožena stranka ni prejela svoje terjatve s plačilom, ampak je ta terjatev prenehala z verižnim pobotom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeča stranka pa mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 2.269,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

II. Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 2.688,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka odločilo, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki kompenzacije št. 4843 z dne 19.7.2012 za znesek 19.132,70 EUR in učinki kompenzacije št. 4836 z dne 22.10.2012 za znesek 36,00 EUR. Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v 15-ih dneh povrniti tožeči stranki znesek 55.132,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev doplačila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.556,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila. V preostanku pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del sodne odločbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da učinki obravnavanih verižnih kompenzaciji sploh niso izpodbojni. Pobot terjatev ob začetku stečajnega postopka ureja določba 261. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa, da če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstajata terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopka veljata za pobotani. 263. člen ZFPPIPP pa ureja situacijo, ko pobot ni dopusten. V konkretnem primeru pa za takšno situacijo ne gre. Izjema od splošnega pravila o neizpodbojnosti poplačila terjatve s pobotanjem je namreč določena le za primere, kadar je terjatev stečajnega dolžnika vzpostavljena z namenom, da bi z njenim pobotanjem prišlo do poplačila prej nastale terjatve upnika do stečajnega dolžnika (pobot namesto plačila v denarju). Ključen je torej namen strank. Takšnega namena pa tožnik v postopku ni zatrjeval in dokazal. S tem je sodišče prekršilo razpravno načelo in prekoračilo tožbeni zahtevek. Toženec tudi meni, da je kršena identiteta tožbenega zahtevka, saj je sodišče odločalo mimo zahtevka. Verižna kompenzacija je bila izpolnjena na podlagi zakonskih določil o pobotu terjatev ob začetku stečaja, zato o izpodbojnem pravnem dejanju sploh ni mogoče govoriti. Sodišče se do teh trditev sploh ni opredelilo, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožba tudi opozarja, da samo dejstvo, da je imel tožnik terjatev do M.O. in F.M. še ne pomeni, da bi to terjatev dejansko tudi dobil poplačano. Zmanjšanje stečajne mase pa je mogoče le, če bi tožnik ti dve terjatvi dejansko prejel, česar pa ni zatrjeval, še manj pa dokazal. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da stečajni dolžnik svoje izpolnitve ni opravil v roku po prejemu nasprotne izpolnitve toženca, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njima, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika. M.A. je namreč na zaslišanju izpovedal, da so bile večmesečne zamude pri plačilih nekaj običajnega. Izpovedal je tudi, da je bilo pogosto, da so za stranko uredili nek posel, stranka pa je plačala S., S. pa njim. Toženec je torej dokazal, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki je po praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, veljala za običajen rok izpolnitve obveznosti. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti. V tem delu je sodišče prve stopnje namreč zmotno ugotovilo dejansko stanje. Res je, da med strankama ni obstajala nobena praksa plačevanja po sklenjeni pogodbi, vendar je to veljalo za konkretno pogodbo, ne pa za poslovno sodelovanje med strankama na sploh. Navedeno je med zaslišanjem potrdila tudi priča M.A. Sodišče toženi stranki, ki je dokazovala, da za insolventnost ni vedela, ni sledila. Vendar pa je toženec brez dvoma zadostil zahtevam skrbnosti. Pozanimal se je celo pri direktorju tožnika, ki je finančno stanje najbolje poznal. Direktor tožnika je izpovedal, da o stečaju ni bilo govora, kar pa ne pomeni dobesedno, da se z M.A. o tem ni pogovarjal, temveč da ni bilo govora, da bo do stečaja prišlo. Ni šlo torej za to, da v dejanskem pomenu besede med direktorjem tožnika in zakonitim zastopnikom toženca ni bilo govora o stečaju, temveč je direktor tožnika tožencu zagotovil, da tožnik dobro posluje. Zaradi tega toženec ni vedel, niti ni mogel vedeti, da je dolžnik insolventen.

3. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na ugotovljena pravno pomembna dejstva napačno uporabilo materialno pravo, pri čemer sodišče druge stopnje na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V obravnavani zadevi bi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek iz razloga, ker tožeča stranka zaradi pomanjkljive pasivne legitimacije tožbenega zahtevka ni pravilno oblikovala. Tožena stranka namreč ni izpodbijala celotnega posla verižnih kompenzacij (zlasti odpusta dolga v razmerju med tožečo stranko kot upnikom in tretjo osebo kot dolžnikom), saj bi lahko le na ta način od tretje osebe (M.O. oz. F.M.), ki je bila poleg pravdnih strank vključena v ta posel, zahtevala vrnitev 55.132,70 EUR s pp. Verižna kompenzacija ni pobotanje po določilih Obligacijskega zakonika (319. člen), ampak pomeni vrsto sporazumov o odpustu dolga. Vsak njen udeleženec je v pravnem razmerju samo z neposrednim predhodnikom in naslednikom v verigi udeležencev, z ostalimi pa ne. Niti s predhodnikom niti z naslednikom pa ni v vzajemnem pravnem razmerju v smislu predpostavke pobotanja. Do prenehanja obveznosti (in terjatve) vsakega udeleženca verižne kompenzacije, ne da bi kaj plačal (ali prejel kakšno plačilo) pride zato lahko samo tako, da vsak udeleženec kot upnik svojega predhodnika slednjemu odpusti dolg.

5. Zahtevek za izpodbijanje pravdnih dejanj vsebuje pravico zahtevati, da se razveljavijo učinki pravnega dejanja iz 271. člena ZFPPIPP v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno to dejanje (prvi odstavek 275. člena ZFPPIPP). Pravno dejanje stečajnega dolžnika iz 271. člena ZFPPIPP pa je tisto dejanje, katerega posledica je zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (1). Gre torej za tisto pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je potrebno, da se (zaradi plačila obveznosti stečajnega dolžnika do privilegiranega upnika) premoženje premakne iz premoženjskopravne sfere stečajnega dolžnika v premoženjskopravno sfero privilegiranega upnika. Predmet izpodbijanja mora biti izpolnitveno ravnanje stečajnega dolžnika, s katerim stečajni dolžnik do privilegiranega upnika izpolni svojo celotno obveznost, kar povzroči (če so seveda izpolnjeni tudi vsi ostali zakonski pogoji za izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju) zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da drugi upniki prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če sporno izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno. V obravnavani zadevi pa je do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja prišlo iz razloga, ker je zaradi odpusta dolga prenehala terjatev stečajnega dolžnika do tretje osebe, ki bi prišla v stečajno maso.

6. V obravnavani zadevi pa je bila prav nadomestna izpolnitev (kot to tudi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje) tisto izpolnitveno ravnanje stečajnega dolžnika, s katerim je stečajni dolžnik do toženca izpolnil svojo obveznost (hkrati pa se je stečajni dolžnik odpovedal terjatvi do tretje osebe, oziroma se je tretja oseba odpovedala terjatvi do tožene stranke). Zaradi tega bi moral stečajni dolžnik v konkretnem primeru s tožbo zajeti tudi tretjo osebo in s tožbenim zahtevkom izpodbijati celoten posel verižne kompenzacije. Z razveljavitvijo tega pravnega posla bi oživele obligacijske pravice, spričo česar bi šele v tem primeru nastali pogoji za povračilni zahtevek po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP. V konkretnem primeru pa sploh ni pogojev za postavitev takšnega zahtevka, ker tožeča stranka z izpodbijanjem v okviru tožbenega zahtevka sploh ni zajela sporne nadomestne izpolnitve. Iz tega sledi, da v obravnavani zadevi tožeča stranka sploh ni postavila ustreznega dajatvenega zahtevka do prave osebe, marveč je pravzaprav uveljavljala povrnitev plačila zneska 55.132,70 EUR od tožene stranke. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti prejeti denarni znesek (zadnji stavek v točki 11 obrazložitve), saj tožena stranka ni prejela svoje terjatve s plačilom, ampak je ta terjatev prenehala z verižnim pobotom.

7. Res, da je sodišče druge stopnje v okviru pritožbenega postopka prvič odločilo, da bi morala tožeča stranka s tožbo zajeti tudi tretjo osebo in ustrezno oblikovati tožbeni zahtevek (in ker tega ni storila, je bilo treba zavrniti tožbeni zahtevek). Vendar pa je pritožbeno sodišče kljub temu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, saj gre za neodpravljivo pomanjkljivost. Rok za uveljavitev izpodbojnega zahtevka je namreč šest mesecev po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP). Če zaradi uspešno uveljavljenega izpodbojnega zahtevka nastane povračilni zahtevek iz drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP , pa je treba tudi ta zahtevek uveljavljati z izpodbojno tožbo v omenjenem roku. Sicer sodišče takšno nepopolno tožbo zavrže (tretji in četrti odstavek 277. člena ZFPPIPP. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe (358. člen ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožena stranka v pravdi uspela (154. člen ZPP). Te pravdne stroške je sodišče odmerilo na znesek 2.269,20 EUR (nagrada za postopek na prvi stopnji po tarifni štev. 3100 ZOdvT v višini 956,80 EUR, nagrada za narok po tarifni štev. 3102 ZOdvT v višini 883,20 EUR, pavšalni znesek pa tarifni št. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR in 22 % DDV). Poleg tega je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 2.688,07 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni št. 3210 ZOdvT v višini 1.177,60 EUR, plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni štev. 6002 ZOdvT v znesku 20,00 EUR, 22 % DDV in sodno takso za pritožbo v znesku 1.227,00 EUR).

op. št. 1: Bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo, kar pa ni predmet te pravde.