Jedro

ZVPSBNO ne predpisuje, da bi bile izrecno upoštevne le tiste nadzorstvene pritožbe, ki bi bile vložene v času njegove uporabe, zato je odločilno, da je bila ta vložena tekom postopka, na katerega se nanaša ter da ji je bilo ugodeno.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 3 izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 656,46 EUR pravdnih stroškov, v preostalem delu pa se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točki 1 in 2 izreka) potrdi.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 2.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestni od 5.10.2007 dalje, v presežku za del glavnice v višini 4.400,00 EUR s pripadajočimi obrestmi pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku 529,27 EUR pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni.

Zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških se tožena stranka pravočasno pritožuje, uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma sodbo razveljavi. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in meni, da je nepravilna. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), katere je sicer v obravnavani zadevi potrebno uporabiti, še posebej pa se to nanaša na določbo člena 15 ZVPSBNO. Ni namreč dvoma, da tožnik ni vložil nadzorstvene pritožbe po citirani določbi v času uporabe tega zakona, ki pa ne predvideva, da bi se lahko upoštevala tudi morebitna prejšnja nadzorstvena pritožba. Poleg tega je tožnik to pritožbo vložil neposredno na Ministrstvo za pravosodje in sodišče bi moralo ugotoviti, da niso izpolnjeni pogoji iz 15. člena ZVPSBNO ter zahtevek zavrniti. Podrejeno pa pritožnica graja tudi odločitev o prisojeni denarni odškodnini, katero je sodišče utemeljilo s povsem pavšalno navedbo, da tožniku verjame, da je bil pod presijo sodnega postopka in se je sekiral. Ta ugotovitev pa ni podprta z nobenim dokazom, ki bi kazal na takšno škodo pri tožniku, da bi bilo npr. porušeno njegovo duševno stanje. Sicer pa tega tožnik ni niti zatrjeval, niti dokazal in sodišče ni imelo podlage za določitev pravičnega zadoščenja. Pritožnica nadalje izpodbija tudi odločitev glede obresti in meni, da gre za odškodnino, ki se določa na dan sojenja in bi šle obresti lahko le od glavne obravnave dalje. Vsled gornjih navedb pa je posledično nepravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka prav tako očita sodišču prve stopnje, da je brez osnove vodilo postopek po pravilih o sporih majhne vrednosti, ne da bi to ustrezno obrazložilo.

Tožnik se po svoji pooblaščenki pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in meni, da bi moralo sodišče ob ugotovitvi, da je postopek tekel kar enajst let, tožniku dosoditi višjo odškodnino. Pravočasno končanje postopka je bilo za tožnika brez dvoma precejšnjega pomena, saj se je sekiral in bil pod presijo, bil pa je tudi šibkega premoženjskega stanja. S prisojeno odškodnino je sodišče prve stopnje nedvomno napačno uporabilo materialno pravo in ni upoštevalo veljavne judikature Evropskega sodišča za človekove pravice. Pritožnik primeroma navaja 12 zadev, ko je navedeno sodišče prisodilo višje odškodnine. Sama omejitev, ki jo predstavlja določba 2. odstavka 16. člena ZVPSBNO pa je pravno sporna in protiustavna. Tožnik graja tudi odločitev o stroških, ko je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo zahtevek za povračilo predpravdnih stroškov za sestavo odškodninskega zahtevka, ki ima podlago v tarifni številki 38 Odvetniške tarife.

Pritožbi sta bili v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP) vročeni nasprotni stranki, tožnik pa v odgovoru na pritožbo tožene stranke le-to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

I. Glede temelja tožbenega zahtevka Pravico do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja, zagotavlja 26. člen Ustave RS, ki pa odškodninsko odgovornost opredeljuje le okvirno. Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, kot lex specialis ureja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), katerega uporaba v obravnavani zadevi ni sporna.

Navedeni zakon v 3. poglavju vsebuje določbe o pravicah in postopku glede pravičnega zadoščenja. Na podlagi določila 1. odstavka 15. člena ZVPSBNO lahko stranka zahteva pravično zadoščenje, če je vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno ali rokovni predlog. Med strankama pa je sporno, ali je tožnik zadostil navedeni procesni predpostavki. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik dne 21.11.2006 še tekom spornega postopka vložil nadzorstveno pritožbo na Ministrstvo za pravosodje, ki je bila posredovana Okrajnemu sodišču v Ljubljani zaradi izdelava poročila, izhajajo iz listinske dokumentacije (priloga A 17 in A 19) in jih pritožba ne izpodbija. Enako velja glede ugotovitve, da je Okrajno sodišče v Ljubljani ob pozivu navedenega ministrstva postopalo tako, da je tožnika s sklepom pozvalo na založitev predujma za imenovanje začasnega zastopnika toženi stranki in tudi v nadaljevanju postopalo hitro in v šestih mesecih od vložene nadzorstvene pritožbe zaključilo prej 10 let trajajoči pravdni postopek. Takšno postopanje pa kaže na to, da je bilo nadzorstveni pritožbi tožnika ugodeno, kar pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Ključna pritožbena trditev v smeri, da niso izpolnjene procesne predpostavke iz 15. člena ZVPSBNO temelji na sicer nespornem dejstvu, da je bila nadzorstvena pritožba vložena pred začetkom uporabe tega zakona (1.1.2007) in da bi bila upoštevna le, v kolikor bi bila vložena v času njegove uporabe. Takšnemu pravnemu naziranju, ki nima opore v zakonskih določbah, pa pritožbeno sodišče ne sledi in v tej smeri sprejema jasne in logične zaključke sodišča prve stopnje (stran 4 izpodbijane sodbe). Citirani zakon ne predpisuje, da bi bile izrecno upoštevne le tiste nadzorstvene pritožbe, ki bi bile vložene v času njegove uporabe, zato gre pritrditi sodišču prve stopnje, da je odločilno, da je bila ta vložena tekom postopka, na katerega se nanaša ter da ji je bilo ugodeno, kar pa glede na že navedeno ni sporno. Tako se izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke, v kolikor izpodbijajo temelj tožbenega zahtevka, kot neutemeljene.

II. Glede višine prisojene odškodnine Neutemeljene so pritožbene trditve obeh strank glede materialnopravne presoje višine odškodnine v obravnavanem primeru kot pravičnega zadoščenja zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po ZVPSBNO. Upoštevati je potrebno temeljni načeli za odmero odškodnine, to je načelo individualizacije odškodnine (3. odstavek 16. člena ZVPSBNO), ki določa, da se pri določitvi odškodnine upoštevajo merila iz 4. člena tega zakona, zlasti pa zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (2. odstavek 16. člena ZVPSBNO), ki določa, da se denarna odškodnina za posamezno pravnomočno rešeno zadevo prizna v znesku od 300,00 EUR do 5.000,00 EUR. Že zgolj zaradi slednjega načela so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, ki obširno navaja relevantno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice in pavšalno ocenjuje, da je omejitev odškodnine do zneska 5.000,00 EUR pravno sporna in protiustavna. Tudi trditve tožene stranke, da dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne utemeljujejo prisoje odškodnine, saj tožnik ni predložil nobenih objektivnih dokazov, da naj bi sporni postopek porušil tožnikovo duševno stanje, niso utemeljene. Tega tožnik niti ni zatrjeval, a so pri določanju odškodnine upoštevna predvsem že navedena merila iz 4. člena ZVPSBNO, ob katerih pa je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ter tudi ustrezno kritično presodilo trditve samega tožnika. Določena odškodnina v višini 2.600,00 EUR je po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljene dejanske okoliščine ustrezna in pravična odmena za ugotovljeno kršitev. Temu nasprotne pritožbene trditve tožnika o prenizko določeni ter tožene stranke o previsoko določeni odškodnini so zatorej neutemeljene.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve tožene stranke, v kolikor se nanašajo na začetek teka zamudnih obresti od prisojene glavnice in na postopkovno kršitev zaradi uporabe pravil o sporih majhne vrednosti. Glede teka zamudnih obresti gre v celoti pritrditi preglednim razlogom sodišča prve stopnje, katerim ni kaj dodati. Pritožbena navedba, da se tožena stranka ne strinja z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS in uveljavljeno sodno prakso, pa ne more predstavljati pravno relevantnega argumenta, na katerega bi moralo pritožbeno sodišče obširneje odgovarjati. Prav pa ima tožena stranka, ko zatrjuje, da ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje mestoma omenjalo vodenje postopka po pravilih o sporu majhne vrednosti (na kar glede na višino tožbenega zahtevka res ni bilo podlage), vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v tej smeri dejansko ni prišlo do kršitve določb postopka, ki bi kakorkoli vplivali na pravilnost sprejete odločitve (1. odstavek 339. člena ZPP), v posledici česar je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena.

Gre pa pritrditi pritožbi tožnika glede odmerjenih pravnih stroškov, saj bi moralo sodišče prve stopnje skladno z določbo tarifne številke 38 Odvetniške tarife priznati tožniku tudi priglašene stroške 400 točk za sestavo odškodninskega zahtevka, ki skladno z določbama člena 19 in 20 ZVPSBNO predstavlja procesno predpostavko za vložitev tožbe. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo stroškovno odločitev in je tako priznanim pravdnim stroškom tožnika v znesku 927,28 EUR prištelo še navedeni strošek v znesku 183,60 EUR, pri čemer je tožnik ob neprerekani oceni uspeha v pravdi v višini 68,75 % upravičen do povrnitve zneska 763,73 EUR, ob pobotu priznanih pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 106,58 EUR, pa še do zneska 657,15 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni.

Glede preostalega dela pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbah uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo tožnika v preostalem delu ter pritožbo tožene stranke v celoti kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Tožena stranka tako s pritožbo ni uspela, tožnik pa je uspel le v neznatnem delu, zato morata pravdni stranki sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek člena 165 ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).