Jedro

Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da se zemljiška parcela, na kateri je predvidena gradnja, nahaja na območju varstva najboljših kmetijskih zemljišč, kar izhaja iz potrdila o namenski rabi zemljišča izhaja. Iz navedenih razlogov je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da objekt ne izpolnjuje vseh pogojev iz prvega odstavka 74.c člena ZGO-1, da bi lahko organ izdal gradbeno dovoljenje.

V času vložitve vloge kot v času izdaje prvostopenjske odločbe je bilo potrebno za nezahtevne objekte pridobiti gradbeno dovoljenje in v vsem tem obdobju je glede na določilo 74.c člena ZGO-1 veljalo, da je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt tudi ta, ki v konkretnem primeru ni izpolnjen, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom.

Odločba prvostopenjskega organa, ki se nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja, temelji na prvem odstavku 74.c člena ZGO-1, medtem ko je pravna podlaga za izdajo odločbe o nadomestilu za degradacijo oziroma uzurpacijo prostora 157. člen ZGO-1. Ker torej tožnik pomanjkljivosti tožbe v skladu s pozivom sodišča ni odpravil, ampak je vztrajal pri tem, da mu ni potrebno vložiti dveh ločenih tožb, sodišče ni moglo obravnavati tožbe v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe Upravne enote Sežana z dne 4. 9. 2014, saj zoper to odločbo tožnik ni vložil posebne tožbe, kot je bil pozvan.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Upravne enote Sežana številka 351-159/2014-8 0408 z dne 11. 8. 2014, zavrne.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Upravne enote Sežana številka 351-188/2014-9 408 z dne 4. 9. 2014, zavrže.

Obrazložitev

1. Upravna enota Sežana je z odločbo številka 351-159/2014-8 0408 z dne 11. 8. 2014 zavrnila vlogo tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta in sicer kleti in kašče na zemljiški parceli številka 763/3 k.o. ... Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na prvi odstavek 74.c člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po katerem pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, če ugotovi, da so izpolnjeni določeni pogoji, med katerimi je tudi ta, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom. Zemljiška parcela številka 763/3 k.o. ..., kjer je predvidena gradnja, se po namenski rabi nahaja na območju varstva najboljših kmetijskih zemljišč. Po Odloku o prostorsko ureditvenih pogojih v Občini Sežana s spremembami in dopolnitvami ureditvenih pogojev za območje Občine Hrpelje-Kozina (v nadaljevanju Odlok) so v območju varstva najboljših kmetijskih zemljišč dovoljene samo kmetijsko prostorske ureditvene operacije in gradnja linijskih infrastrukturnih komunalnih in energetskih vodov. Zemljišče, kjer je predvidena gradnja, se nahaja v območju varstva najboljših kmetijskih zemljišč, prostorski akt pa na teh zemljiščih gradnje objektov, kot ga želi zgraditi tožnik, ne dopušča. Za čebelnjak na parceli številka 763/2 k.o. ... je bila sicer izdana odločba o dovolitvi priglašenih del, zato se šteje, da ima točno tak objekt, kot je naveden v odločbi, ustrezno dovoljenje za gradnjo. Za kakršenkoli drugačen objekt pa je potrebno pridobiti novo gradbeno dovoljenje. Pri vlogi je potrebno presojati vse pogoje, ki jih zakonodaja določa pri izdaji gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, torej tudi skladnost s prostorskim aktom. Ker je kmetijski objekt, za postavitev katerega je tožnik zaprosil za dovoljenje, višji, tlorisno večji ter je drugačen tudi njegov namen, kot je naveden v odločbi o priglasitvi del za čebelnjak, bi si moral tožnik pridobiti novo gradbeno dovoljenje, slednjega pa ni mogoče izdati, ker takšen objekt ni skladen s prostorskim aktom.

2. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 3. Odločba Upravne enote Sežana številka 351-188/2014-9 408 z dne 4. 9. 2014, ki jo z isto tožbo izpodbija tožnik, pa se nanaša na odmero nadomestila za degradacijo oziroma uzurpacijo prostora. Tožnik odločbe ni priložil, vendar je njena vsebina razvidna iz tožbenih navedb.

4. Tožnik v tožbi navaja, da je pomotoma k vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja priložil dovoljenje za nek drug, manjši objekt. Za sporni objekt, ki ga je prizidal, uredba glede na zahtevnost gradnje ni predvidevala pridobitev nobenih dovoljenj. Po tem pa je bila uredba spremenjena in je bilo potrebno upoštevati prostorske akte. Sicer pa je prizidal samo 4m2, ostalo pa je v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Nadalje se sklicuje na tedanjega ministra A.A., ki je tudi legaliziral svoj gospodarski objekt. To, da je objekt zgrajen na kmetijskem zemljišču, ne vzdrži, saj je bilo tudi ob pridobitvi gradbenega dovoljenja kmetijsko zemljišče, in takrat je lokacijska informacija dovoljevala gradnjo s površino 36 m2. Nadalje še navaja, da izpodbija tudi odločbo o plačilu nadomestila za degradacijo, pri čemer oporeka izračunu površine. Predlaga, naj sodišče izpodbijani odločbi odpravi.

5. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

6. Tožba zoper odločbo o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja ni utemeljena.

7. Skladno s 74.c členom ZGO-1 je eden od pogojev, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, med drugim tudi ta, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom (2. alineja prvega odstavka 74.c člena ZGO-1). Prostorski akt je v konkretnem primeru Odlok, ki v 9.a členu določa, da so v območju varstva najboljših kmetijskih zemljišč dovoljene samo kmetijsko prostorske ureditvene operacije in gradnja linijskih infrastrukturnih komunalnih in energetskih vodov. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da se zemljiška parcela, na kateri je predvidena gradnja, nahaja na območju varstva najboljših kmetijskih zemljišč, saj iz potrdila o namenski rabi zemljišča, ki ga je izdala Občina Hrpelje - Kozina in se nahaja v upravnem spisu, izhaja, da je ta parcela na območju varstva najboljših kmetijskih zemljišč. Iz navedenih razlogov je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da objekt ne izpolnjuje vseh pogojev iz prvega odstavka 74.c člena ZGO-1, da bi lahko prvostopenjski organ izdal gradbeno dovoljenje. Iz navedenega razloga je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

8. V zvezi z tožbenimi navedbami, da je tožnik pomotoma k vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja priložil dovoljenje za nek drug objekt, sodišče pojasnjuje, da se pravilnost prvostopenjske odločbe presoja glede na vlogo, s katero se je začel postopek in glede na priloženo dokumentacijo k tej vlogi, ter ostalo dokumentacijo, ki jo pridobi organ do izdaje odločbe na prvi stopnji. Iz upravnega spisa je razvidno, da je v zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja tožnik med drugim navedel, da je pomožni kmetijsko gospodarski objekt, ki je že zgrajen, v izmeri tlorisne dimenzije 36 m2. K vlogi je bila priložena odločba Upravne enote Sežana o dovolitvi priglašenih del z dne 18. 12. 2002, v kateri je navedeno, da se tožniku dovoli izvesti priglašena gradbena dela na zemljišču parc. št. 763/2 k.o. ... v obsegu 5,4 x 5,5 metrov. Pri tem sodišče ugotavlja, da se vloga za izdajo gradbenega dovoljenja nanaša na drugo številko parcele (763/3 k.o. ...) kot priložena odločba o dovolitvi priglašenih del (parc. št. 763/2 k.o. ...). Ne glede na navedeno pa to ni bistvenega pomena, saj bi tožnik v vsakem primeru potreboval gradbeno dovoljenje, kajti tudi če je čebelnjak dejansko postavljen na zemljišču 763/3 k.o. ..., to pomeni, da se je odločba o dovolitvi priglašenih del nanašala na manjši objekt, kot pa je tisti, ki že stoji in na katerega se je nanašala vloga za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožbenih navedb o tem, da je tožnik pomotoma k vlogi za pridobitev gradbenega dovoljenja priložil dovoljenje za nek drug objekt ter se tem povezane priložitve gradbenega dovoljenja z dne 16. 12. 2009 za gradnjo lope ni mogoče upoštevati, ker gre za nedovoljeno tožbeno novoto. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč v 52. členu določa, da sicer tožnik lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel še v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa po presoji sodišča ni navedel upravičenega razloga, zakaj se ni že v postopku izdaje prvostopenjskega akta skliceval na to gradbeno dovoljenje, ki ga je sedaj priložil k tožbi.

9. V zvezi s tožbenimi navedbami, da v določenem obdobju po Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje ni bilo potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja za določene objekte in da je bilo potrebno šele z dopolnitvijo uredbe upoštevati prostorske akte, sodišče pojasnjuje, da je potrebno pravilnost prvostopenjske odločbe presojati glede na predpise, ki so veljali v času od vložitve vloge pa do izdaje odločbe. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je tako v času vložitve vloge kot v času izdaje prvostopenjske odločbe je bilo potrebno za nezahtevne objekte pridobiti gradbeno dovoljenje in v vsem tem obdobju je glede na določilo 74.c člena ZGO-1 veljalo, da je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt tudi ta, ki v konkretnem primeru ni izpolnjen, da je nameravana gradnja skladna s prostorskim aktom. Sodišče tudi ne more upoštevati sklicevanja na nekatere druge primere, ko tožnik zatrjuje, da so bile določenim osebam njihove gradnje legalizirane, saj je vsak primer potrebno obravnavati posebej glede na okoliščine in specifičnosti posameznega primera.

10. V zvezi s tožbeno navedbo, da je lokacijska informacija dovoljevala gradnjo v tlorisu 36m2, pa je že drugostopenjski organ tožniku v odločbi pravilno pojasnil, da je lokacijska informacija zgolj informacija, medtem ko je presoja dopustnosti določene gradnje v postopkih izdaje upravnih aktov s področja graditve v pristojnosti upravne enote.

11. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba zoper odločbo o zavrnitvi vloge za izdajo gradbenega dovoljenja neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožnik je v svoji vlogi z dne 17. 2. 2015 s predlogom za svoje lastno zaslišanje smiselno predlagal razpis glavne obravnave. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj tožnik ni pojasnil, v čem naj bi njegovo zaslišanje prispevalo k ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovil prvostopenjski organ.

K točki II izreka:

12. Sodišče je tožbo zoper odločbo Upravne enote Sežana, ki se nanaša na odmero nadomestila za degradacijo oziroma uzurpacijo prostora (odločba Upravne enote Sežana številka 351-188/2014-9 408 z dne 4. 9. 2014) zavrglo iz naslednjih razlogov:

13. V upravnem sporu lahko tožnik v skladu z določbo 35. člena ZUS-1 z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče. V obravnavanem primeru tožnik v tožbi izpodbija upravna akta, ki temeljita na različnih pravnih podlagah. Odločba prvostopenjskega organa, ki se nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja, temelji na prvem odstavku 74.c člena ZGO-1, ki določa, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da pristojni upravni organ za gradbene zadeve izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, medtem ko je pravna podlaga za izdajo odločbe o nadomestilu za degradacijo oziroma uzurpacijo prostora 157. člen ZGO-1, ki določa, kdaj je dolžan investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje plačati nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Torej izpodbijana akta temeljita na različnih pravnih podlagah.

14. Glede na navedeno je sodišče tožnika v skladu z določbo 31. člena ZUS-1 z dopisom opr. št. II Upr 40/2014-2 z dne 16. 12. 2014 pozvalo, naj v roku 8 dni vloži samostojni tožbi, ki bosta imeli vse sestavine, ki jih mora tožba v upravnem sporu imeti po določbah 30. člena ZUS-1, in ga je pozvalo, naj k tožbam priloži izpodbijani odločbi. V istem dopisu je sodišče tožnika tudi opozorilo, da če v postavljenem roku vloge ne bo ustrezno popravil in dopolnil, bo sodišče štelo, da z njo izpodbija le odločbo upravne enote z dne 11. 8. 2014, v preostalem delu pa jo bo zavrglo. Tožnik je na ta poziv odgovoril, da misli, da sta obe zadevi povezani in da jih ni potrebno ločiti. Sodišče je nato tožniku s ponovnim pozivom na odpravo pomanjkljivosti z dne 23. 2. 2015 pojasnilo, da ker je izjavil, da po njegovem mnenju zadevi ni potrebno ločiti, zato šteje, da izpodbija odločbo z dne 11. 8. 2014. Ker torej tožnik pomanjkljivosti tožbe v skladu s pozivom sodišča ni odpravil, ampak je vztrajal pri tem, da mu ni potrebno vložiti dveh ločenih tožb, sodišče ni moglo obravnavati tožbe v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe Upravne enote Sežana z dne 4. 9. 2014, saj zoper to odločbo tožnik ni vložil posebne tožbe, kot je bil pozvan. Iz navedenega razloga je sodišče tožbo v tem delu v skladu z določbo drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.