Jedro

V primeru, ko je bil osumljenec pred Policijo poučen v smislu določbe 4. odstavka 148. člena ZKP, uradni zaznamek o izjavi osumljenca ni dokaz, ki bi moral biti izločen iz spisa po 1. odstavku 83. člena ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obdolženega O. K. za en mesec podaljšalo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil zagovornik. Navaja, da niso izpolnjeni vsi pogoji za odreditev pripora in da ne obstajata priporna razloga ponovitvene nevarnosti in nevarnosti pobega po 3. in 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ter predlaga, da se pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo omajati. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo begosumnost in ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožbeno se ne trdi, da gre pri uradnem zaznamku o izjavi osumljenca, na katero se je obdolženec skliceval, ko je bil pred sodiščem zaslišan, za primer iz prvega odstavka 83. člena ZKP, torej za dokaz, na katerega se sodna odločba ne sme opirati in se mora zato izločiti iz spisa. Iz uradnega zaznamka na l. št. 50 namreč izhaja, da je bil obdolženec po tem, ko je bil seznanjen, da je osumljen kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 in ko mu je bila predstavljena podlaga za sum, poučen, da ni dolžan ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, da če se bo zagovarjal, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde, da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njegovem zaslišanju in da se bo lahko vse, kar bo povedal, zoper njega na sojenju uporabilo. Obramba torej ne terja izločitve tega uradnega zaznamka iz spisa in tudi na prvi pogled ni moč zaključiti, da gre v primeru te listine za dokaz, ki bi moral biti iz spisa izločen. Torej se pritožbena izvajanja o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, izkažejo kot neutemeljena.

6. Sicer pa, kot je moč razbrati iz obsežne obrazložitve pritožbeno izpodbijanega sklepa, sodišče zaključka o utemeljenem sumu ni gradilo na sklepu o odreditvi pripora, čeprav je to zapisalo, saj je v nadaljevanju, ko je pojasnilo, da je bil že sicer izdan sklep o uvedbi preiskave, ki še ni pravnomočen, podrobno v razloge izpodbijanega sklepa povzelo vsebino vseh doslej zbranih dokazov in na podlagi dokazov zbranih tekom predkazenskega postopka in tekom preiskave je šele zaključilo, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Neutemeljena so torej pritožbena izvajanja o tem, da sodišče prve stopnje zaključek o utemeljenem sumu gradi na sklepu o odreditvi pripora, ki da pa je nezakonit, ker da slednji temelji na izjavi osumljenca, danim policistom.

7. Bistveno za zaključek o utemeljenem sumu je, kot izpostavlja že sodišče prve stopnje pričanje prič S. N. in N. T., ki sta pojasnila kako sta bili obe družini po prestopu hrvaško-slovenske meje napoteni v gozd ob cesti, kjer naj čakajo, da jih bo pobral neznani voznik, ki jih je dejansko pobral (ta voznik pa je bil obdolženec) in da je šlo za voznika, ki se je pripeljal z belim avtomobilom, da so vstopili v avto, in da so jih v kratkem ustavili policisti. To tudi za obdolženca ni bilo sporno, ko je zaslišan na sodišču povedal, da je bil naprošen, da ljudi pripelje iz gozda v dolino in da je to dejansko tudi storil. Končno pa sta, kot povzema sodišče prve stopnje, celotno dogajanje natančno opisala tudi policista S. K. in N. H., ki sta opisala obdolženčevo zadrževanje v bližini meje, njegovo vožnjo v smeri državne meje in njegovo vrnitev in dejstvo, da je ob vrnitvi v avtomobilu bilo več ljudi, ki so bili kasneje tudi identificirani.

8. Te objektivne okoliščine, predstavljene s strani dveh pribežnikov, potrjene tudi s strani obdolženca ter dveh policistov tako tudi po presoji pritožbenega sodišča dajejo zanesljivo podlago za sklep, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec na način, opisan v sklepu o uvedbi preiskave, sodeloval pri storitvi očitanega mu kaznivega dejanja kot član kriminalne združbe. Glede na te okoliščine, ko naj bi se obdolženec nahajal na točno določenem mestu ob točno določenem času in v avto prevzel tuje državljane, se obramba pruranjeno zavzema za negativno odločitev o obstoju utemeljenega suma, češ da obdolženec, kot da je sam izpovedal, niti ni vedel, da se nahaja na ozemlju Republike Slovenije, da v avto vstopajo pribežniki, da ni prejel nobenih navodil in da je bil le naprošen za uslugo. Glede na navedeno tudi dejstvo, da sam obdolženec zanika in tudi dva zaslišana pribežnika zanikata izročitev kakršnekoli nagrade obdolžencu ne more pripeljati do drugačnega zaključka o utemeljenem sumu storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, še zlasti ob tem, da sta pa obe zaslišani priči, tuja državljana izpostavila plačilo relativno visokih zneskov za organizacijo poti iz Bosne do Republike Avstrije.

9. Ob že izpostavljenih objektivnih okoliščinah, ki kažejo na utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter ob izpovedbi obeh zaslišanih pribežnikov o izročitvi relativno visokih zneskov denarja za organiziranje poti iz Bosne do Avstrije, ne more imeti posebne teže dejstvo, da naj bi obdolženec zaslužil oziroma prejel kar 2.000,00 EUR mesečnih prihodkov, kar da je več kot dovolj za njegovo preživetje in preživetje njegove družine. Obdolženčevega početja, katerega je utemeljeno osumljen nikakor ni mogoče povezovati z iskanjem novih poslovnih priložnosti in z iskanjem povsem legalnega načina za dodatni zaslužek v zvezi z gradbeno dejavnostjo. Sodišče prve stopnje zaključka o utemeljenem sumu ni gradilo zgolj na domnevah, temveč na tekom predkazenskega in tekom kazenskega postopka priskrbljenih dokazih, katerih bistveno vsebino je v pritožbeno izpodbijani sklep povzelo in se o vrednosti posameznega dokaza v zadostni meri tudi izreklo. Tako tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je podana večja verjetnost, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, na način opisan v sedaj že pravnomočnem sklepu o uvedbi preiskave, kot pa da tega dejanja obdolženec ni storil. 10. Sodišče prve stopnje pa se je razumno opredelilo tudi do danosti pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Razlogi za zaključek o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti so razumno nanizani v točki 11 pritožbeno izpodbijanega sklepa, zaradi česar povsem načelni pritožbeni razpravi o tem, da prav nobena subjektivna okoliščina, ki bi izkazovala utemeljenost pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ni podana, ne more biti utemeljena. Glede obdolženčeve begosumnosti pa je sodišče razloge podalo v točki 10 pritožbeno izpodbijanega sklepa, ko tudi ni res, da je na obdolženčevo begosumnost sklepalo zgolj zato, ker da je obdolženec državljan U. in da ima zato dokumente, ki mu omogočajo prosto gibanje po državah EU. Sodišče prve stopnje je zapisalo bistveno več, kot je to razvidno iz citirane točke pritožbeno izpodbijanega sklepa, zaradi česar tako pavšalni pritožbeni razpravi ni bilo moč priznati uspeha.

11. Sodišče prve stopnje pa se je v zadostni meri in razumno opredelilo tudi o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, zaradi česar pritožba ne more računati na uspeh s povsem pavšalno pritožbeno razpravo o tem, da je pripor prestrog ukrep in da bi se javljanje na policijski postaji lahko izvedlo brez težav, kot je to zagovornik podrobneje pojasnil že v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora. Glede na visoke dohodke pa, da bi obdolženec lahko položil tudi varščino in da bi bilo zato utemeljeno razmišljati tudi v to smer.

12. Pritožbeno ni sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec tujec, državljan Republike U. in da v Republiki S. nima prijavljenega ne stalnega ne začasnega prebivališča. Glede na te podatke se javljanje na policijski postaji, kot nadomestni ukrep izkaže kot neizvedljiv. Sploh pa pritožnik ne pojasni zakaj meni, da bi se ta ukrep lahko izvajal brez težav. Sklicevanje na pojasnila v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, glede na izsledke enotne sodne prakse, ni na mestu in ne more biti upoštevno. Pritožbeno se ne daje konkretni predlog za določitev varščine, zaradi česar je tudi topogledna pritožbena razprava, ki ni konkretizirana, povsem neutemeljena. Izkaže se tako, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je pripor sorazmeren ukrep in da je edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in za preprečitev njegove begosumnosti.

13. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo, ob ugotovitvi, da se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

14. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 94. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.