Jedro

Tožniku se je spremenil status, saj vstopa v postopek namesto državnega tožilca, ker je slednji umaknil obtožbo in je tožnik kot oškodovanec prevzel pregon. S tem novim statusom tožnika kot zasebnega tožilca so povezani tudi stroški postopka, o čemer bi tožena stranka morala odločiti. V obravnavani zadevi glede na nov status tožnika tožena stranka ni pojasnila razlogov, zakaj meni, da gre za isto upravno stvar.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Podpredsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 321/2015 z dne 10. 2. 2015 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je podpredsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani sklenil, da se prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 37459/2011, zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), zavrgel. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da iz odločbe istega organa Bpp 423/2013 z dne 23. 4. 2013 izhaja, da je bilo prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje kot oškodovancu v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 37459/2011 zoper obdolženega A.A., zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, ugodeno. Za izvajalca BPP je bil določen odvetnik B.B. iz Ljubljane. Tožnik je 4. 2. 2015 vložil prošnjo za odobritev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I K 37459/2011 zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Ker gre po mnenju tožene stranke za zahtevek, o katerem je že bilo v celoti pozitivno odločeno (gre za isti kazenski postopek, pred istim sodiščem, zoper istega obdolženca, zaradi storitve istega kaznivega dejanja, ki je iz faze Kpr prešel v fazo K, tožnik pa sedaj v postopku nastopa v vlogi oškodovanca kot tožilca), je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zahtevo zavrgla.

Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja, da se to, kar je bilo do sedaj ugodeno, glasi na oškodovanca. Sedaj pa gre za oškodovanca kot zasebnega tožilca, saj je državni tožilec umaknil obtožbo, tožnik pa je kot oškodovanec prevzel pregon. S tem so povezani tudi stroški kazenskega postopka (izvedenci, sodne takse itd.). Sklicuje se na 31. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP). Tožena stranka ve za nove stroški glede na spremenjeni status tožnika, saj tožnik iz oškodovanca vstopa na mesto državnega tožilca, zato bi tožena stranka morala prošnji ugoditi. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu je med strankama sporno, ali je bilo o tožnikovi vlogi za odobritev BPP z dne 4. 2. 2015 že pravnomočno odločeno, kar je po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP podlaga za zavrženje vloge. Gre torej za vprašanje ali gre za isto upravno zadevo, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno z odločbo tožene stranke Bpp 432/2013 z dne 23. 4. 2013. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da gre za isti kazenski postopek, pred istim sodiščem, zoper istega obdolženca, zaradi storitve istega kaznivega dejanja, ki je iz faze Kpr prišel v fazo K, v kateri je že dobil BPP s pravnomočno odločbo, z dne 23. 4. 2103, ki se nanjo sklicuje, ki pa je ne predloži v upravnih spisih. Ob tem pa tožena stranka tudi sama navaja, da tožnik sedaj nastopa v drugačni vlogi kot prej, in sicer ne (le) v vlogi oškodovanca, temveč tudi v vlogi oškodovanca kot zasebnega tožilca. Kolikor tožena stranka iz razlogov, kot jih navaja, meni, da gre za isto upravno zadevo, se sodišče z njo ne strinja, saj za to ni navedla razlogov, ki bi jih sodišče lahko preizkusilo.

Sodišče se zato strinja s tožnikom, ko navaja, da se mu je spremenil status, saj vstopa v postopek namesto državnega tožilca, glede na to, da je slednji umaknil obtožbo in je tožnik kot oškodovanec prevzel pregon. Zato so po presoji sodišča utemeljeni tudi razlogi tožnika, ko navaja, da so s tem novim statusom tožnika kot zasebnega tožilca povezani tudi stroški postopka, o čemer bi tožena stranka morala odločiti. Po presoji sodišča v obravnavani zadevi glede na nov status tožnika tožena stranka ni pojasnila razlogov zakaj meni, da gre za isto upravno stvar.

Po 27. členu v povezavi s 26. členom ZBPP pa se dodeli BPP praviloma za vsako posamezno zadevo posebej. Po 28. členu ZBPP se odobri BPP praviloma v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila odobrena. Iz prošnje za dodelitev BPP z dne 4. 2. 2015, točka 3 izhaja, da tožnik v obravnavani zadevi prosi za zastopanje v kazenski zadevi I K 37495/2011. Pod navedbo želene vrste oblike in obsega BPP pa je navedeno, da želi „zastopanje v kazenski zadevi za narok 23. 2. 2015 kot osebni tožilec, ker je državna tožilka umaknila predlog“. Tožnik je glede na konkretni kazenski postopek, v katerem se pojavlja v novi vlogi oškodovanca kot zasebnega tožilca, po presoji sodišča, utemeljeno pričakoval, da bo sodišče o tej njegovi zahtevi za BPP odločalo. Tožena stranka pa ni navedla razlogov, zakaj meni, da temu ni tako. Po presoji sodišča tožena stranka razlogov tudi ni pojasnila na način, da bi jih bilo možno preizkusiti ter je zato v zadevi ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbi na podlagi 2. točke in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način reševanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).