Jedro

Ker je Republika Slovenija v zvezi z lastništvom nepremičnin vložila tožbo, glede na zakonsko določeno obveznost tožene stranke kot sklada za upravljanje s temi nepremičninami, tožena stranka od vložitve tožbe oziroma od prejema odgovora na tožbo, kjer je zadruga zatrjevala, da je nepremičnine pridobila odplačno, ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica teh Republika Slovenija.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek glavnice 980,20 EUR s pripadki pravdni postopek v tem delu s sklepom ustavilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti zakupnine z zamudnimi obrestmi za leta od 2009 do 2013 (II. točka izreka), v preostanku za zakupnine za leta od 2004 do 2008 z zamudnimi obrestmi je zahtevek zavrnilo (III. točka izreka), toženi stranki pa naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v znesku 1.451,20 EUR (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka (zadruga) izpodbija sodbo v zavrnilnem delu (III. točka izreka) zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi in odgovoru na pritožbo tožene stranke v bistvenem navaja, da je sodišče napačno upoštevalo petletni zastaralni rok. Tožena stranka glede na to, da je Republika Slovenija v letu 2009 vložila tožbo na lastništvo parcel, kot upravljalka teh ni mogla biti v dobri veri, da so last Republike Slovenije. Zakupnina je plod glavne stvari, zato je dolžna zakupnine vrniti od dneva pridobitve za celotno obdobje kot nepoštena stranka. Predlaga, da sodišče sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti.

3. Tožena stranka (sklad) se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe (II. in IV. točka izreka) in navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj se sodišče do njenih trditev iz prve pripravljalne vloge in ugovorov, ki jih je izpostavila, sploh ni izreklo. Do leta 2017 je bilo med strankama sporno lastništvo parcel, za presojo dobre vere pa je treba uporabiti takrat veljavno zakonodajo glede lastninjenja zadružnega premoženja. Sodišče je v tej smeri povsem prezrlo usklajeno sodno prakso. Dolžnost zadruge je bila, da skladu predloži listine, ki dokazujejo, na kakšen način je v času družbene lastnine pridobila svoj fond družbenega premoženja. Ker tega ni storila, je bila tožena stranka upravičeno prepričana, da je tožeča stranka kmetijska zemljišča pridobila na neodplačen način. Vpis v zemljiško knjigo je v tovrstnih primerih zgolj deklaratornega značaja. Tožena stranka je bila utemeljeno v dobri veri tudi iz razloga, ker je bila ponudba za zakup nepremičnin javno objavljena, tožeča stranka je bila z njo seznanjena in ji ni nasprotovala. Zato ji ni dolžna povrniti zakupnin. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. V obravnavani zadevi ni sporno, da je Republika Slovenija v letu 2009 zoper tu tožečo stranko pričela pravdo za lastništvo1 pri treh parcelah. Nadalje ni sporno, da je bilo s pravnomočnima odločitvama sodišča v letih 2014 in 2017 ugotovljeno, da je tožeča stranka v času družbene lastnine solastniške deleže parcel pridobila odplačno, razen v manjšem deležu ene od parcel, za ta del zakupnin je tožeča stranka tožbo delno umaknila.2 Nadalje med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka z navedenimi parcelami gospodarila tako, da jih je v vtoževanih letih od 2004 do 2013 (10 let) oddajala v zakup in prejemala zakupnino. V tej pravdi tožeča stranka kot zadruga od tožene stranke kot državnega sklada, ki je z zemljišči upravljal, zahtevala vrnitev zakupnin za vseh 10 let, sklad pa temu nasprotuje. Sodišče je po pravni podlagi neupravičene obogatitve3 ugotovilo, da so podane vse zahtevane postavke (odsotnost pravne podlage, prikrajšanje, obogatitev in vzročna zveza med njima), ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka je tožeči stranki priznalo zakupnine za zadnjih vtoževanih pet let, za prvih pet let je zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. Ugotovilo je še, da tožena stranka ni mogla biti v dobri veri, saj je bila tožeča stranka pri spornih nepremičninah vpisana v zemljiško knjigo.

6. Pritožba tožeče stranke, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je utemeljena. Za primere neupravičene obogatitve, nastale z uporabo stvari, je treba uporabiti pravila iz 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Gre namreč za predpis, ki je v razmerju do pravil Obligacijskega zakonika (OZ) kasnejši, pa tudi specialnejši. Po teh določbah ima dobrovernost pridobitelja oziroma njegova nedobrovernost poseben pomen. Zato je treba v obravnavanem primeru izhajati iz določb SPZ ter splošnih določb OZ, kolikor v SPZ posamezni položaji niso urejeni. SPZ v 95. členu določa pravni položaj dobrovernega lastniškega posestnika in v prvem odstavku določa, da mora vrniti stvar lastniku s plodovi, ki še niso bili obrani, po drugem odstavku tega člena pa za uporabo stvari ni dolžan plačati. Nasprotno je po prvem in drugem odstavku 96. člena SPZ nedobroverni posestnik dolžan vrniti lastniku stvari vse plodove oziroma vrednost obranih plodov, ki jih je uporabil, odtujil ali uničil, kot tudi vrednost plodov, ki jih ni obral. Določila OZ se pri nedobrovernem posestniku uporabljajo za uporabnino, saj SPZ nadomestila za uporabo ne ureja.4

7. Tudi pritožbena navedba tožene stranke, da bi sodišče moralo obravnavano zadevo presojati ob upoštevanju predpisov, ki določajo lastninjenje zadružnega premoženja, je utemeljena. Prvenstveno to določa Zakon o zadrugah (ZZad), ki v prvem odstavku 74. člena določa, da premoženje obstoječih zadrug postane zadružno premoženje, v drugem odstavku pa za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so jih zadruge pridobile na neodplačen način, določa izjemo, in sicer te z dnem uveljavitve zakona postanejo last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. V zvezi s tem so relevantne tudi določbe Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (ZSKZ), ki v prvem odstavku 14. člena med drugim določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last zadruge po ZZad, postanejo z dnem uveljavitve ZSKZ last Republike Slovenije. V 16. členu ta zakon določa, da upravljalci prenesejo kmetijska zemljišča, kmetije in gozdove na sklad v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona skupaj z urejeno dokumentacijo. Sedmi odstavek tega člena nadalje določa, da bo navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo, izdalo pristojno ministrstvo. V letu 19935 je bilo izdano Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov RS oziroma na občine. V 1. členu je navedeno, da se s tem navodilom določa dokumentacija, drugi člen upravljalcem, v konkretnem primeru zadrugi, nalaga, da skladu predložijo dokumentacijo v šestih mesecih po uveljavitvi ZSKZ, 5. člen pa določa, za katere nepremičnine se šteje, da so bile pridobljene na neodplačen način. Po 9. točki tega člena se za neodplačno pridobljene štejejo tudi nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je pridobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine.

8. Glede na takšna zakonska določila pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je bilo dokazno breme o tem, ali so bile nepremičnine v času družbene lastnine s strani tožeče stranke kot zadruge pridobljene odplačno ali neodplačno, na tožeči stranki. Ona je bila tista, ki bi morala toženi stranki v določenem roku posredovati dokumentacijo, ki bi izkazovala odplačno pridobitev, kar se je glede lastništva ob koncu pravdnega postopka tudi izkazalo. Ključno za odločitev v tem postopku je torej vprašanje dobre vere tožene stranke, glede na to, da je ta, če je bila dobroverna, po 95. členu SPZ dolžna vrniti lastniku stvar s plodovi, ki še niso bili obrani (zavrnitev tožbenega zahtevka), v primeru, da je bila nedobroverna, pa je po drugem odstavku 96. člena tega zakona dolžna vrniti vrednost obranih plodov, ki jih je porabila, odtujila ali uničila, kot tudi vrednost plodov, ki jih ni obrala (priznanje tožbenega zahtevka).6 Da je tožena stranka parcele dajala v zakup in pobirala zakupnine v celotnem vtoževanem obdobju, v postopku ni bilo prerekano.

9. Glede vprašanja dobre vere sta pravdni stranki podali obširno trditveno podlago, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo, a v izpodbijani sodbi zavzelo zmotno stališče, da je bila tožena stranka v dobri veri in poštena glede zakupa nepremičnin in je vedela, da oddaja tujo stvar, iz razloga, ker je bila tožeča stranka pri nepremičninah vpisana v zemljiški knjigi. Sodna praksa zastopa stališče, da ima zemljiškoknjižni vpis v postopku lastninjenja družbenega premoženja lahko le dekleratorni učinek.7 Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je Republika Slovenija v letu 2009 na sodišče vložila tožbo, s katero je zahtevala priznanje lastninske pravice pri teh parcelah. Tožena stranka navedenega dejstva ni prerekala. Obe stranki sta predložili odločbe iz lastninske pravde. Tekom postopka ni bilo sporno, da je bila tožena stranka kot državni sklad skladno z obstoječo zakonodajo dolžna upravljati in gospodariti s temi parcelami, kar je tudi storila na način, da jih je oddala v zakup.

10. V osmem odstavku 95. člena SPZ je določeno, da dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren od trenutka, ko mu je vročena tožba, lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe. Sodna praksa se je izrekla, da je ključno za presojo dobre vere vedenje o spornosti lastništva nepremičnine.8 Ker je Republika Slovenija v zvezi z lastništvom nepremičnin vložila tožbo in glede na zakonsko določeno obveznost tožene stranke kot sklada za upravljanje s temi nepremičninami, tožena stranka od vložitve tožbe oziroma od prejema odgovora na tožbo, kjer je zadruga zatrjevala, da je nepremičnine pridobila odplačno, ni mogla biti več v dobri veri, da je lastnica teh Republika Slovenija. Da je bilo lastništvo vsaj od takrat sporno in da je tožena stranka za to vedela, pa v tu obravnavani zadevi niti ne prereka. Na to dejstvo je tožeča stranka utemeljeno opozarjala tekom postopka, nanj pa opozarja tudi v odgovoru na pritožbo.

11. Ob povedanem je treba ugotoviti, da je bila tožena stranka v letih od 2004 do 2008 glede lastništva parcel dobroverna, saj ji tožeča stranka do takrat ni predložila nobene dokumentacije, da je parcele v sistemu družbene lastnine prejela odplačno. Od leta 2009 dalje, ko se je pričel sodni spor, pa je tožena stranka morala ali vsaj mogla vedeti, da se bo lahko izkazalo, da ni solastnica parcel, zato o njeni dobrovernosti ni mogoče več govoriti. Od leta 2009 dalje je bila glede lastništva parcel slaboverna. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek za leta od 2004 do 2008 zavrnilo (dobrovernost tožene stranke), za leta od 2009 do 2013 pa priznalo (slabovernost tožene stranke), se izkaže za pravilno, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo.

12. Glede ugovora zastaranja in pritožbenih navedb v zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da reivindikacijski zahtevek lastnika za vračilo stvari in plodov, ki še obstojijo v naravi, ne zastara (tretji odstavek 92. člena SPZ), zastarajo lahko obligacijski verzijski zahtevki, in sicer le pri nedobrovernem posestniku, kjer zakon določa triletni zastaralni rok od vrnitve stvari.9 Ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da bo na podlagi odločitve v lastninski pravdi zakupnike seznanila z nastalo situacijo in jih bo obvestila, da so v prihodnje dolžni zakupnino za ustrezne deleže parcel plačevati tožeči stranki, je bilo s tem priznano, da stvar še ni bila vrnjena lastniku. Torej zastaralni rok sploh ni pričel teči. Tudi če je tožeča stranka po pravnomočnem zaključku pravdnih postopkov v letih 2014 in 2017 nepremičnine vrnila tožeči stranki, se triletni zastaralni rok ni mogel izteči, glede na to, da je bila tožba vložena 19. 5. 2014. 13. Ob povedanem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (351. člen ZPP). Višina zakupnin za posamezna leta ni bila prerekana, glede obresti ni bilo pritožb, glede stroškov postopka (IV. točka izreka) pa tožena stranka vsebinskih navedb ni podala, zato je sodišče potrdilo tudi stroškovno odločitev.

14. Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi svoje pritožbene stroške (155. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Za solastniške deleže, pri katerih so solastniki tudi tretji. 2 9. točka obrazložitve sodbe. 3 190. člen in nasl. OZ; prim.13. točko obrazložitve. 4 R. Vrenčur v komentarju k 95. in 96. členu Stvarnopravnega zakonika s komentarjem, M. Juhart in ostali, Ur. l. RS 2016 in tam navedeni VSL sodba I Cp 3260/2013 in sodba II Cp 3344/2012. Navedena pravna podlaga je bila uporabljena tudi dveh zadevah VSL sodba II Cp 654/2017 in VSL II Cp 2638/2017, kjer je bilo obravnavano identično dejansko stanje. 5 Uradni list RS, št. 32/1993. 6 Sodna praksa se glede vprašanja dobrovernosti v tovrstnih primerih še ni ustalila. Pri Višjem sodišču v Ljubljani sta bili obravnavni dve identični zadevi VSL sodba II Cp 654/2017 in VSL II Cp 2638/2017, kjer sta bili glede vprašanja dokaznega bremena in dobrovernosti zavzeti različni stališči. 7 VSRS II Ips 109/2012 in druge. 8 VSRS sodba II Ips 228/2014, kjer je obrazloženo, da je tam tožena stranka v izvršilnem postopku vložila ugovor tretjega, torej ni mogla biti več v dobri veri glede obstoja lastninske pravice pri nepremičninah. 9 R. Vrenčur v komentarju k 96. členu Stvarnopravnega zakonika s komentarjem, M. Juhart in ostali, Ur. l. RS 2016, str. 592.