Jedro

Ko etažni lastniki nimajo ključa za delitev stroškov urejenega v pogodbi o medsebojnih razmerjih, je treba kot merilo uporabiti izračun po 30. členu SZ-1 (in Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb), ki določa, da se stroški obratovanja in vzdrževanja obračunajo bodisi na podlagi števila enot v stavbi, površine posameznega dela, bodisi na podlagi števila uporabnikov. Po oceni pritožbenega sodišča je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka, ki je sicer navedla pravno podlago za merila za delitev stroškov, ni konkretno opredelila, na kakšen način je izračunala na toženca odpadli delež posameznih zaračunanih stroškov in storitev.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v celoti potrdi.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 111,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 2,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 110,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 3,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 110,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 0,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 160,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 1,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 226,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 28,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 2,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 293,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 23,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 3,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 23,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 281,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 0,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 4,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 23,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 236,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 0,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 5,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 235,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 31,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, znesek 8,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020 in znesek 0,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2020, zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, vračilo odvetniških stroškov ter vračilo takse za predlog in sklep. Pod točko II. izreka pa je še razsodilo, da je tožeča stranka dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 572,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo potrebne pravdne stroške. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, soglaša z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da obstoji aktivna legitimacija tožeče stranke, v nadaljevanju pritožbe pa nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da terjatve tožeče stranke ni moč preizkusiti in da je zato potrebno tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrniti, saj meni, da je takšno stališče sodišča prve stopnje pravno zmotno in neutemeljeno. Izpostavlja, da v tem postopku kot upravnik vtožuje plačilo po posameznih računih, ki so bili toženi stranki (v nadaljevanju: toženec) kot etažnemu lastniku izstavljeni in so doslej ostali neplačani. Navaja, da je v okviru prve pripravljalne vloge jasno navedla, kateri računi so bili tožencu izstavljeni in jih razčlenila po posameznih postavkah (pri čemer je za vsako postavko tudi navedla znesek, ki ga je toženec iz tega naslova dolžan plačati). Kot primer tožeča stranka izpostavlja račun št. 51913974, v zvezi s katerim je bilo pojasnjeno, da so bile tožencu z navedenim računom zaračunane naslednje postavke: v zvezi s posameznim delom št. 18 strošek zakonskega rezervnega sklada v znesku 10,84 EUR in strošek upravljanja v znesku 12,81 EUR; v zvezi s posameznim delom št. 19 strošek porabe skupne elektrike v znesku 0,82 EUR, strošek obračunske moči skupne elektrike v znesku 2,17 EUR, strošek čiščenja v znesku 2,57 EUR, strošek žarnic in vrečk za smeti v znesku 1,24 EUR, strošek mesečnega pregleda in servisa dvigala v znesku 6,27 EUR, strošek zakonskega rezervnega sklada v znesku 31,80 EUR, strošek priključne moči ogrevanja v znesku 18,15 EUR, strošek upravljanja v znesku 25,03 EUR, zamudne obresti (zaradi zamude s plačilom že zapadlih obveznosti) v znesku 1,86 EUR in zamudne obresti rezervnega sklada v znesku 0,80 EUR. Smiselno enako so bili razčlenjeni tudi ostali računi, ki so predmet tega postopka. Izpostavlja tudi, da je v nadaljevanju pripravljalne vloge še pojasnila, kaj je podlaga predmetnih računov. Tako je npr. račun št. 51913974 temeljil na naslednjih računih dobaviteljev: strošek upravljanja in ogrevanja zaračunava in obračunava (skladno pogodbi) tožeča stranka sama; strošek rednega mesečnega pregleda dvigala je bil zaračunan z računom družbe E. d.o.o. št. 191093 z dne 31. 7. 2019 v znesku 65,70 EUR; račun je bil plačan dne 30. 8. 2019; storitev čiščenja skupnih prostorov izvaja K. C.; račun št. 134/2019 z dne 1. 8. 2019 v znesku 101,50 EUR je bil plačan dne 30. 8. 2019; račun za žarnice in vrečke za smeti št. 190108 z dne 9. 8. 2019 v znesku 21,04 EUR; električno energijo dobavlja družba P. d.d.; račun št. 319000106253 z dne 7. 8. 2019 v znesku 68,66 EUR je bil plačan dne 16. 9. 2019. Enako pa je bila pojasnjeno dejanska podlaga tudi za vse ostale račune. Po mnenju tožeče stranke je ugotoviti, da je tožeča stranka pojasnila, kateri računi in v kakšni višini so ji bili s strani dobaviteljev izstavljeni, pri čemer je predmetne račune predhodno v celoti iz svojih sredstev poravnala sama tožeča stranka, za kar je tudi ponudila ustrezne dokaze. Prav tako je pojasnila sestavo posameznega računa, ki je bil izstavljen tožencu. Tudi glede načina delitve stroškov med etažne lastnike, je po lastni oceni tožeča stranka podala ustrezno pravno podlago, ki jo v nadaljevanju pritožbe tudi v celoti in dobesedno ponovi: „Tožeča stranka stroške zaračunava v skladu s Pravilnikom o upravljanju večstanovanjskih stavb (v nadaljevanju: Pravilnik). Dejstvo je, da je iz 21a. člena Pravilnika razvidno, da slednji ureja delitev obratovalnih stroškov, torej stroškov v zvezi z dobavami in storitvami, potrebnimi za zagotovitev pogojev za bivanje v posameznem delu in v stavbi kot celoti. Nadalje v določbi 22. člena Pravilnik še določa, da, kadar so v posameznih enotah vgrajene merilne naprave, ki omogočajo individualni odjem in obračun dobav ter storitev, se obratovalni stroški delijo po dejanski porabi. V primeru, kadar pa takšnih naprav ni oz. kadar naprave v stavbi ne omogočajo individualnega odjema in obračuna dobav ter storitev za njene posamezne enote, se obratovalni stroški, ki nastajajo na njenih skupnih delih in po posameznih enotah, delijo bodisi glede na površino posamezne enote, bodisi glede na število posameznih enot ali pa glede na število uporabnikov posamezne enote. Kadar naprave v stanovanjsko-poslovnih stavbah ne omogočajo individualnega odjema, se obratovalni stroški najprej razdelijo glede na razmerje med stanovanjskimi in poslovnimi enotami po ogrevani površini, v nadaljevanju pa se delijo po merilih iz tega pravilnika. Kot je nadalje razvidno tudi iz 27. člena Pravilnika, se delitev stroškov po uporabniku delijo stroški porabe vode in kanalščina, skupne porabe elektrike, odvoza odpadkov, najema zabojnikov za odpadke ter drugi komunalni stroški, čiščenja skupnih prostorov in stroški čiščenja kanalizacije ter odmašitve kanalizacijskih cevi in praznjenja septičnih jam. Stroške ogrevanja tožeča stranka zaračunava skladno Pravilniku o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli. Naveden pravilnik v 10. členu jasno določa, da se stroški za ogrevanje oz. za pripravo tople vode v višini najmanj 50% in največ 80% razdelijo na posamezne dele stavbe na osnovi porabniških deležev. Preostali del stroškov za ogrevanje oz. za pripravo tople vode se na posamezne dele stavbe razdeli glede na delež ogrevane površine. Pri tem je pojasniti, da so stanovalci večstanovanjske stavbe na naslovu ..., sklenili sporazum o delitvi stroškov, na podlagi katerega so se dogovorili, da znašajo fiksni stroški 25% in variabilni del 75% vseh stroškov ogrevanja. Glede delitve in plačila vseh ostalih stroškov, ki niso zajeti že zgoraj, tožeča stranka uporablja 115. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovimi solastniškimi deleži, če zakon ali pogodba ne določata drugače. V konkretnem primeru, če etažni lastniki niso podpisali nobene pogodbe, se delitev stroškov, razen obratovalnih, izvaja v skladu z veljavno zakonodajo, in sicer sorazmerno s solastniškimi deleži etažnih lastnikov. V nadaljevanju svoje pritožbe tožeča stranka izpostavi še svojo drugo pripravljalno vlogo, ki je bila vložena po tem, ko je takšen ugovor glede nemožnosti preveritve terjatve podal toženec, in s katero je tožeča stranka po lastni oceni še podrobneje pojasnila način obračunavanja posameznih stroškov, kot sledi: ″Tožeča stranka pojasnjuje, da znaša delež toženca v stavbi 4,15% (bruto površina 54,20 m2) v delu, ki se nanaša na posamezni del št. 18, ter 9,55% (bruto površina 159,00 m2) v delu, ki se nanaša na posamezni del št. 19. Skupno ima toženec 13,70%. Tako je ugotoviti, da se glede na delež v stavbi obračunajo stroški iz naslova storitev, povezanih s pregledom in vzdrževanjem dvigala, popravilom ograje, kar je skladno 115. členu SPZ. Tožeča stranka stroške iz naslova skupne električne obračunske moči, porabljenih osnovnih sredstev (motiko gnojilo ipd.), deratizacije, menjave žarnic, pregledi gasilnih aparatov, servis dvigala obračunava skladno Pravilniku, in sicer glede na posamezno enoto (pri čemer tožencu obračuna stroškov za eno enoto). Po uporabniku se delijo stroški iz naslova porabe skupne elektrike, čiščenja. Za toženca se stroški obračunavajo na enega uporabnika. Ogrevanje tožeča stranka izračuna oz. obračunava v skladu s sklenjenim dogovorom etažnih lastnikov, in sicer fiksni stroški 25% ter variabilni stroški 75% navedeni obračun izhaja in je potrjen z že predloženim izvedenskim mnenjem. Kar se tiče stroškov upravljanja, so slednji dogovorjeni s 6. členom Pogodbe z dne 22. 4. 2007, in sicer se obračunajo v skladu z veljavno Uredbo o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih ter merilih in postopku za uveljavljanje subvencioniranih najemnin v višini 0,3 od vrednosti stanovanja letno (vrednost stanovanja se določa v skladu s Pravilnikom o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb). V primeru toženca je strošek upravljanja določen na znesek 12,81 EUR za posamezni del št. 18 in na znesek 25,02 EUR za posamezni del št. 19. Rezervni sklad pa se obračunava po formuli bruto površina x cena EUR/m2 in znaša 10,84 EUR (54,20 m2 x 0,2 EUR) za posamezni del št. 18 ter 31,80 EUR (159,00 m2 x 0,2 EUR) za posamezni del št. 19.″ Za primer ponovno vzame račun št. 51913974. Iz njega je po pritožbenih navedbah tožeče stranke razvidno, da se po številu uporabnikov deli skupna elektrika in čiščenje. Čiščenje je bilo v celoti zaračunano v znesku 101,50 EUR, od česar je na toženca odpadlo 2,57 EUR (kar ustreza višini enega uporabnika, upoštevajoč skupno število, ki vključuje domače živali, ki se obračunajo v višini 1/2, 39,5). Strošek žarnic je znašal skupno 21,07 EUR - na toženca je odpadla 1/17 stroška, saj se uporablja delitev glede na enoto. Servis dvigala, ipd., se deli glede na površino, vsled česar na toženca odpade 9,55% za posamezni del št. 19 (skupni strošek je znašal 65,70 EUR, vsled česar je toženec zavezan k plačilu 6,27 EUR). Tožeča stranka glede na vse zgoraj povedano meni, da je podlaga za izstavitev posameznega računa bila podrobno pojasnjena in izkazana s priloženimi listinami. Podredno in iz previdnosti pa tožeča stranka še dodaja, da ni prav nobenega razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na strošek rezervnega sklada in strošek upravljanja (ki je določen na podlagi pogodbe), saj je, kot je razvidno iz vlog tožeče stranke in tudi iz predhodnih pritožbenih navedb, v tem delu podan natančen izračun in je posledično možno preveriti pravilnost le-tega. V tem delu pa tudi sicer toženec po mnenju tožeče stranke niti ni podal obrazloženega ugovora. Enako velja po njeni oceni tudi za stroške, ki se delijo glede na površino (kot je to npr. primer pregledov in servisov dvigala, menjava različnih senzorjev, popravilo nadstreška, pregled gasilnih aparatov, ipd.), saj je tudi v tem tožeča stranka jasno navedla, da na toženca odpade 9,55% stroškov v zvezi posameznega dela št. 19 in 4,15% stroškov v zvezi posameznega dela št. 18. Ob zaključku svoje pritožbe pa tožeča stranka še dodaja, da je toženec ugovarjal le dejstvu, da naj ne bi bilo pojasnjeno, kakšen ključ delitve je tožeča stranka uporabila. Ko je bilo slednje pojasnjeno, tožeča (verjetno pravilno tožena) stranka temu ni nasprotovala, niti ni osporavala višine.

3. Toženec je na pritožbo tožeče stranke odgovoril, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Sodbe v sporih majhne vrednosti, kakršna je tudi predmetna, je po določbi 1. odstavka 458. člena ZPP mogoče izpodbijati le iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na kar so bile stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pravnem pouku izpodbijane sodbe tudi izrecno poučene. Glede na takšno omejitev pritožbenih razlogov pritožnik v pritožbi ne more izpodbijati pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišče prve stopnje, ker to pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkuša glede na dejanske ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje, na katere je vezano. Sicer pa pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožeča stranka je v tem pravdnem postopku, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru toženca zoper izdani sklep o izvršbi pa nadaljeval v pravdnem postopku kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, kot upravnik večstanovanjske stavbe na naslovu ... zoper toženca kot etažnega lastnika na tem naslovu, t.j. lastnika nepremičnine z ID znakom ...-2019-19, posamezni del št. 19 v stavbi št. 2019 k.o. ... ter nepremičnine z ID znakom ...-2019-18, posamezni del št. 18 v stavbi 2019 k.o. ..., na podlagi izstavljenih računov št. 51913974 z dne 13. 8. 2019, št. 51917002 z dne 17. 9. 2019, št. 51919032 z dne 11. 10. 2019, št. 51922810 z dne 21. 11. 2019, št. 51925665 z dne 19. 12. 2019, št. 51925672 z dne 19. 12. 2019, št. 52001655 z dne 23. 1. 2020, št. 52001640 z dne 23. 1. 2020, št. 52004581 z dne 20. 2. 2020, št. 52004587 z dne 20. 2. 2020, št. 52007795 z dne 20. 3. 2020, št. 52007809 z dne 20. 3. 2020, št. 52010018 z dne 22. 4. 2020 in št. 52010016 z dne 22. 4. 2020 zahtevala plačilo stroškov upravljanja, stroškov rednega vzdrževanja in obratovalnih stroškov, pa tudi sredstev rezervnega sklada, ki jih je tožencu zaračunala v skladu z dne 22. 4. 2007 sklenjeno Pogodbo, h kateri je bil nato dne 23. 10. 2019 sklenjen še Aneks št. 1, na podlagi katerega so etažni lastniki na tožečo stranko prenesli in ji odstopili materialno pravna upravičenja za izterjavo zapadlih in bodočih terjatev iz naslova neplačanih prispevkov v rezervni sklad. Trdila je še, da je sama poravnala vse obveznosti, ki so nastale do dobaviteljev in ki so bile v sorazmernem deležu tožencu zaračunane z zgoraj navedenimi računi, saj se je na podlagi Pogodbe zavezala, da bo vse račune dobaviteljev poravnala sama, nato pa znesek razdelila med etažne lastnike v skladu s podzakonskimi predpisi, ki določajo ključ delitve.

7. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je toženec lastnik posameznih delov št. 18 in 19 na naslovu ..., nato pa v točkah od 27. do 33. obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo in zaključilo, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o opravljanju upravniških storitev z dne 22. 4. 2007 (v nadaljevanju: Pogodba), da je bil k tej pogodbi sklenjen tudi Aneks z dne 23. 10. 2019 (v nadaljevanju: Aneks), da sta tako Pogodba kot tudi Aneks veljavno sklenjena in zavezujeta tudi toženca ter da je na podlagi zakonskih določil ter na podlagi določil Pogodbe in Aneksa tožeča stranka aktivno legitimirana za izterjavo vtoževanih stroškov. V točkah 34. in 35. obrazložitve izpodbijane sodbe je zavrnilo tudi toženčev ugovor nesklepčnosti tožbe, saj je tožeča stranka navajala, da je poravnala vse obveznosti, ki so nastale do dobaviteljev na podlagi vtoževanih računov, v točki 36. obrazložitve izpodbijane sodbe je zavrnilo še toženčev ugovor pomanjkljive pravne podlage. Sledilo pa je toženčevemu ugovoru nezmožnosti preizkusa terjatve, ko je v točkah 37. in 38. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da je tožeča stranka navedla pravno podlago za merila za delitev stroškov, ni pa konkretno opredelila, na kakšen način je izračunala na toženca odpadli delež, zaradi česar izračunov tožeče stranke ni mogoče preveriti. Ker višine vtoževane terjatve ni mogoče preizkusiti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zaradi pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke zavrnilo.

8. Pritožbene navedbe tožeče stranke v zvezi z na primeru računa št. 51913974 zaračunanim čiščenjem, s katerimi je poleg dosedanjih navedb, da je bilo v celoti čiščenje zaračunano v znesku 101,50 EUR, od tega pa je na toženca odpadlo 2,57 EUR, kar ustreza višini enega uporabnika, dodatno še pojasnila, da je ta znesek določen upoštevajoč skupno število, ki vključuje domače živali, ki se obračunajo v višini 1/2, 39,5 ter pritožbene navedbe prav tako v zvezi z na primeru istega računa zaračunanim stroškom žarnic, ki je skupno znašal 21,07 EUR, s katerimi je poleg dosedanjih navedb, da je ta strošek znašal skupno 21,07 EUR, še dodatno navajala, da je na toženca odpadla 1/17 tega stroška, saj se uporablja delitev glede na enoto, so v skladu s 337. členom ZPP nedopustne pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

9. Tožeča stranka v pritožbi pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne uveljavlja konkretizirano, saj ne pojasni, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje sploh zagrešilo, zato je ta njen očitek skoraj nemogoče pritožbeno preizkusiti. Če pa je njene pritožbene navedbe, da ni prav nobenega razloga za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na strošek rezervnega sklada in strošek upravljanja tudi iz razloga, ker toženec po njenem mnenju glede tega dela niti ni podal obrazloženega ugovora ter navedbe, da je toženec ugovarjal le dejstvu, da naj ne bi bilo pojasnjeno, kakšen ključ delitve je tožeča stranka uporabila in da potem, ko je bilo to pojasnjeno, tožeča (verjetno pravilno tožena) stranka temu ni nasprotovala, niti ni osporavala višine, razumeti kot očitek o kršitvi določila 2. odstavka 214. člena ZPP, ki določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke, ter da lahko stranka učinek domneve priznanja iz prejšnje določbe prepreči tudi z izjavo, da ne pozna dejstev, vendar le če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje, pa lahko kršitev te določbe predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa v postopku v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog.

10. Če je želela tudi s pritožbenimi navedbami, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da njene terjatve po višini ni moč preizkusiti, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje navedla, kateri računi so bili tožencu izstavljeni in jih razčlenila po posameznih postavkah (pri čemer je za vsako postavko tudi navedla znesek, ki ga je toženec iz tega naslova dolžan plačati), tožeča stranka sodišču prve stopnje očitati bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pa je tudi s tem očitkom, ki smiselno predstavlja očitek kršitve razpravnega načela, t.j. 7. in 212. člena ZPP, uveljavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je, kot je bilo že obrazloženo, v postopku v sporih majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog.

11. Ker pa je sklepčnost zahtevka tudi vprašanje materialnega prava, je s temi navedbami tožeča stranka uveljavljala tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tudi ta očitek tožeče stranke pa je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka utemeljilo s pomanjkljivo trditveno podlago v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni zadosti opredeljeno trdila in dokazala, da je upravičena do vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje je v točki 38. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno pojasnilo, da mora v pravdi, kjer zahteva povračilo stroškov, ki jih je založil za toženo stranko, enako pa velja tudi za plačilo njegovih lastnih storitev, upravnik dokazati, kako je te stroške obračunaval. Pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih so v skladu s 115. členom SPZ sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. V tem konkretnem primeru, ko gre za večstanovanjsko stavbo, pa je takšen poseben zakon, ki določa pravice in obveznosti etažnih lastnikov, SZ-1, zato so neutemeljeni očitki tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo 115. člena SPZ oziroma ga ni uporabilo pravilno.

12. Ko etažni lastniki nimajo ključa za delitev stroškov urejenega v pogodbi o medsebojnih razmerjih, je treba kot merilo uporabiti izračun po 30. členu SZ-1 (in Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb), ki določa, da se stroški obratovanja in vzdrževanja obračunajo bodisi na podlagi števila enot v stavbi, površine posameznega dela, bodisi na podlagi števila uporabnikov. Po oceni pritožbenega sodišča je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka, ki je sicer navedla pravno podlago za merila za delitev stroškov, ni konkretno opredelila, na kakšen način je izračunala na toženca odpadli delež posameznih zaračunanih stroškov in storitev. Drugačno stališče tožeče stranke v pritožbi je namreč pravno zmotno. V zvezi s stroški, ki se obračunavajo glede na površino posameznega dela, je tako tožeča stranka navajala zgolj to, da znaša delež toženca v stavbi skupno 13,70% oziroma glede na bruto površino 54,20 m2 za posamezni del št. 18 4,15% ter glede na bruto površino 159 m2 za posamezni del št. 19 9,55%. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo, da tožeča stranka ni konkretno opredelila, na kakšen način je ta delež izračunala, saj bi morala ob tem, da je navedla površino posameznih delov toženca, navesti vsaj še skupno površino vseh posameznih delov tega večstanovanjskega objekta, da bi bilo mogoče preizkusiti pravilnost izračuna deleža, ki odpade na toženca. Glede stroškov, za katere je tožeča stranka navajala, da se delijo glede na število uporabnikov in glede na število posameznih enot, je sodišče prve stopnje povsem pravilno ocenilo, da bi morala tožeča stranka (poleg navedbe števila uporabnikov, ki jih je upoštevala na strani toženca), navesti skupno število uporabnikov in skupno število stanovanjskih enot v večstanovanjski stavbi, da bi se dalo preveriti pravilnost izračunov višine na toženca odpadlega zneska teh stroškov. Tudi v zvezi s stroški upravljanja je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da bi glede na navedbo tožeče stranke, da se le-ti izračunajo glede na vrednost stanovanja, morala navesti tudi vrednost stanovanja, saj izračuna brez navedbe vrednosti stanovanja ni mogoče preveriti. Podobno velja tudi za plačilo obveznega rezervnega sklada. Poleg podatkov, ki jih je tožeča stranka že navedla, t.j. podatka o bruto površini toženčevega posameznega dela, bi upoštevaje dejstvo, da se prispevek za obvezni rezervni sklad v skladu s trditvami tožeče stranke izračuna po formuli bruto površina x cena EUR/m2, morala tožeča stranka, ki je trdila, da znaša v tem konkretnem primeru cena za m2 0,2 EUR, za preizkus pravilnosti uporabljene cene na m2 navesti vsaj še podatek o starosti predmetne večstanovanjske stavbe, saj so v skladu z 2. členom Pravilnika o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka, merila za določitev prispevka: površina posameznega dela v etažni lastnini (v nadaljnjem besedilu: posamezen del), starost nepremičnine, na kateri je vzpostavljena etažna lastnina (v nadaljnjem besedilu: starost nepremičnine) in rekonstrukcija nepremičnine, v skladu s 7. členom tega pravilnika pa upravnik na podlagi ugotovljenih meril iz 2. člena tega pravilnika izračuna najnižjo vrednost prispevka tako, da na podlagi tabele iz 7. člena pravilnika pomnoži površino posameznega dela (m2) z zneskom, ki je določen za posamezen starostni razred (EUR). Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da tudi izračun stroškov ogrevanja, ki ga tožeča stranka obračunava v skladu s sklenjenim dogovorom etažnih lastnikov po ključu 25% fiksni stroki in 75% variabilni stroški, ni konkretiziran in ga ni mogoče preveriti. Ker so trditve glede vseh teh podatkov izostale, tožeča stranka jih namreč deloma, kot je to bilo obrazloženo že zgoraj, prvič navaja šele v pritožbi in zato predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, toženec pa je višini denarne terjatve konkretizirano ugovarjal, saj je med drugim navajal, da zaračunanih stroškov upravljanja ni mogoče preveriti, dokler tožeča stranka ne pove kakšno vrednost stanovanja toženca je sploh vzela kot osnovo za obračun teh stroškov, da ni podala nobenih relevantnih navedb, da bi se upravičenost in višina vtoževanih postavk za toplotno energijo lahko preverila, da so zaradi napačnih vhodnih podatkov, ki jih tožeča stranka niti ni izkazala, posledično napačni vsi izračuni, da stroškov, ki se po Pravilniku delijo glede na število uporabnikov posameznih enot in glede na število posameznih enot, ni mogoče preveriti brez podatka o številu enih in drugih, da kar nekega izračuna solastniških deležev toženec ne more preveriti in preizkusiti, je bil zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnjen.

13. Zaključka sodišča prve stopnje o nesklepčnosti tožbe tožeča stranka namreč ne more ovreči niti s sklicevanjem na podatke v predloženih listinah, t.j. računih. Sklicevanje na priložene listine ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, saj lahko priloge predstavljajo le dokaz navedb ali pa se nanašajo na njihovo natančnejše substanciranje. Takšno sklicevanje pa mora biti tako določno, da sodišču omogoča hitro in učinkovito povzemanje ter povezovanje zatrjevanih dejstev. Takšen, na prvi pogled formalističen pristop je nujen, saj mora biti v postopku ves čas jasno, kaj so navedbe strank (trditvena podlaga tožbe) in posledično dejanska podlaga, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati. V konkretnem primeru pa tožeča stranka tem zahtevam tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni zadostila, saj ni predstavila načina izračuna višine posameznega zaračunanega stroška oziroma storitve in ni navedla podatkov, na podlagi katerih bi lahko sodišče ob sicer pravilni uporabi materialnega prava samo preverilo pravilnost teh izračunov.

14. Pritožba izpodbija tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, vendar ne konkretizirano, veže jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

15. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, ob obrazloženem niso podani. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od drugih tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti samo po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je sodišče prve stopnje, kot je bilo že obrazloženo, prav tako uporabilo pravilno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

16. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa mora v skladu z istima zakonskima določiloma in 155. členom ZPP povrniti vse njegove potrebne pritožbene stroške in sicer: 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo po Tarifni številki 21/1 OT, 7,5 točk za 2% materialnih stroškov po 3. odstavku 11. člena OT in 50,49 EUR za stroške plačila DDV po 2. odstavku 12. člena OT, tako da skupaj znašajo potrebni pritožbeni stroški toženca za odgovor na pritožbo tožeče stranke, upoštevaje vrednost točke po OT v času odmere stroškov 0,60 EUR, 279,99 EUR, ki jih je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8-dnevnega roka.