Jedro

Zakonodajalec je očitno spregledal, da do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride v vseh primerih, ko se delavec upokoji. Zato delavcu, kateremu pogodba o zaposlitvi preneha po samem zakonu skladno z 1. odst. 119. čl. ZDR, pripada odpravnina ob upokojitvi skladno z 132. čl. ZDR.

Izrek

Pritožba zoper 1. odstavek izreka sklepa se zavrže. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in 2. odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino ob upokojitvi v znesku 520.122,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

19.1.2004 dalje do plačila ter obračunati regres za letni dopust za leto 2003 v znesku 133.626,60 SIT bruto, od navedenega zneska obračunati in plačati predpisane davke, neto razliko pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2003 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. S sklepom je ugotovilo, da je tožnik del tožbe umaknil ter odločilo, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške v višini 141.478,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo in sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da jo spremeni, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da mu ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi, ker je prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu, zato meni, da mu ne pripada odpravnina ob upokojitvi po 132. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002).

Navedeni člen zakona ureja odpravnino ob upokojitvi pod kumulativnimi pogoji. V konkretnem primeru ni bil izpolnjen pogoj "odpovedi pogodbe o zaposlitvi", zato se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu in da zato tožniku pripada odpravnina ob upokojitvi. Pritožuje se tudi zoper sklep o stroških. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik v celoti uspel v sporu.

Tožnik je dne 3.3.2004 umaknil tožbeni zahtevek, postavljen v "prvotni" tožbi pod točko 1 do 3, ker ni imel več pravnega interesa za nadaljevanje postopka, zato bi moralo sodišče odločiti, da stroške, ki so nastali do 3.3.2004 trpi tožnik sam, toženi stranki pa povrne stroške, ki so do takrat nastali. Glede na umik tožbe v tem delu ni pravne podlage, da vse stroške naloži v plačilo toženi stranki. Meni, da gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14.3.2003 in ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tekom postopka pred sodiščem prve stopje je bil na podlagi odločbe ZPIZ št. 1039229 z dne

8.12.2003 invalidsko upokojen in mu je z dnem 18.12.2002 prenehalo delovno razmerje. Zato je zahteval le še regres za letni dopust za leto 2003 ter odpravnino ob upokojitvi.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo regres za letni dopust in odpravnino ob upokojitvi.

Ugotovilo je, da je pridobil pravico do letnega dopusta za leto 2003, zato mu pripada tudi regres, ne glede na to, ali je letni dopust dejansko izrabil. Glede odpravnine ob upokojitvi je zaključilo, da je tožniku prenehala pogodba o zaposlitvi po določbi 119. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), kar pomeni, da je prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu, in sicer, ko je tožniku vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. Ker delavcu pripada odpravnina ob upokojitvi, ne glede na to, na kakšni podlagi se upokojuje, mu je odpravnino prisodilo.

132. člen ZDR določa, da v primeru upokojitve pripada delavcu ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpravnina v višini dveh povprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oz. v višini dveh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje.

Tožnik je bil na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 8.12.2003 invalidsko upokojen. Pogodba o zaposlitvi mu je prenehala veljati zaradi ugotovljene invalidnosti. Tožena stranka ugovarja zahtevku na plačilo odpravnine ob upokojitvi iz razloga, ker mu ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi.

V konkretnem primeru do odpovedi pogodbe o zaposlitvi res ni prišlo, niti ni moglo priti, ker je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati že po samem zakonu, ko je odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. Gre za poseben primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi - prenehanje že po samem zakonu in ne za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z redno ali izredno odpovedjo (75. člen ZDR). Zakonodajalec je pri opredelitvi pravice do odpravnine ob upokojitvi (132. člen ZDR) očitno spregledal, da do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pride v vseh primerih, ko se delavec upokoji. Navedena določba zakona (132. člen) bi ob pogojevanju pravice do odpravnine z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi postavila delavce, konkretno tožnika, v neenakopraven položaj z ostalimi delavci, ki ob upokojitvi pridobijo pravico do odpravnine. Zato po mnenju pritožbenega sodišča določbe 132. člena ZDR ne moremo tolmačiti tako, da delavcem v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi pravnomočne odločbe o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije po

1. odstavku 119. členu ZDR, ne pripada odpravnina ob upokojitvi.

V konkretnem primeru torej ni pomembno, ali je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je pomembno dejstvo, da se je tožnik upokojil, ker je postal invalid I. kategorije. Zato je pridobil pravico do odpravnine ob upokojitvi. Tudi po dosedanji sodni praksi je delavcu pripadala odpravnina ne glede na to, na kakšni podlagi se je upokojil. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Tožena stranka v pritožbi izrecno ne izpodbija odločitve o regresu za letni dopust za leto 2003. Ker pa izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, je pritožbeno sodišče ta del odločitve preizkusilo po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava. Ob navedenem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča v materialnopravnem pogledu pravilna. Po določbi 1. odstavka 131. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Tožnik je v letu 2003 pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in s tem celotnega regresa, zato mu je delodajalec dolžan plačati regres, ne glede na to, da letnega dopusta ni izrabil. Pravica do regresa za letni dopust se namreč ne veže na izrabo dopusta, temveč na pridobitev pravice.

Tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 2. odstavku izreka sklepa. V 1. odstavku izreka sklepa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik del tožbe, ki se nanaša na zahtevo za razveljavitev odločbe direktorja tožene stranke z dne 14.3.2003, o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ponudbi nove pogodbe, da tožniku ni bila zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, zato ni bil dolžan skleniti ponujene nove pogodbe o zaposlitvi in je še nadalje v delovnem razmerju, umaknil. Tožena stranka napačno meni, da je tožnik umaknil tožbo tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Tožnik je namreč po vložitvi tožbe dne 9.4.2003 dopolnil tožbo z razširitvijo tožbenega zahtevka. Tožbeni zahtevek je prvotno obsegal tri točke, po razširitvi pa štiri točke. Zadnja točka je obsegala zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Na naroku za glavno obravnavo je umaknil tožbo v točkah 1 do 3, ni pa umaknil tožbe v

4. točki (ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka).

Pritožba zoper odločitev o ugotovljenem delnem umiku tožbe ni dovoljena, saj s tem v zvezi ni mogoče ugotoviti pravnega interesa tožene stranke za pritožbo. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo kot nedovoljeno (352. člen ZPP v zvezi s 3. odstavkom 343. člena ZPP).

Ob ugotovitvi, da tožnik ni umaknil tožbe v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov postopka, je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka pravilna. Tožnik je del tožbe v obsegu zahtevka, ki se je nanašal na odpoved pogodbe o zaposlitvi in ponudbo nove, umaknil glede na spremenjene okoliščine, ki so nastale po vložitvi tožbe, razširil pa je tožbo na plačilo odpravnine ob upokojitvi in regresa za letni dopust. V primeru prenehanja delovnega razmerja oziroma odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka sama nosi svoje stroške, ne glede na izid spora (22. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94). Zato tožena stranka ni upravičena do povračila stroškov postopka do umika tožbe. Ker pa je tožnik z dajatvenim delom zahtevka v celoti uspel, je v skladu z določbo

154. in 155. člena ZPP upravičen do povračila stroškov postopka, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper sodbo in 2. odstavek izreka sklepa zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in 2. odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je priglasila stroške za pritožbo. Ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.