Jedro

Kombinacija novih in starih določb kazenskega zakona je možna le izjemoma in ena takšnih izjem je tudi uporaba določb o steku kaznivih dejanj.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je dne 9. 11. 2010 obsojeno D. P. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe znamenj za pomoč in za nevarnost po 312. členu KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, v kateri ji je za dejanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 določilo kazen devet mesecev zapora in za dejanje po 312. členu KZ kazen tri mesece zapora, nato pa ji je na podlagi določb o steku (3. točka prvega odstavka 53. člena KZ-1) določilo enotno kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju štirih let. Določilo ji je ukrep varstvenega nadzorstva za čas treh let z navodilom, da obsojenka obiskuje Zakonski in družinski inštitut Novo mesto, Enota Krško v Krškem s pomočjo svetovalca, ki ga bo določilo sodišče. Obsojenko je skladno z določbo 67. člena KZ-1 opozorilo na posledice, če ne bo izpolnjevala naložene ji obveznosti. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obsojenka plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke mladoletnega oškodovanca ter sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 28. 9. 2011 zavrnilo pritožbo obsojenkinega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da mora obsojenka plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbo je obsojenkina zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagala je, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa se zagovornica zavzema za razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena. Kršitve zakona niso podane. Vložnica v zahtevi uveljavlja enake razloge, kot so bili uveljavljani v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, na katere je odgovorilo že drugostopenjsko sodišče, ki je tudi presodilo navedbe v zvezi z uveljavljenim pritožbenim razlogom zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. O odgovoru državne tožilke se obsojenka in zagovornica nista izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katera se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Kršitev kazenskega zakona zagovornica uveljavlja v zvezi z uporabo določb o steku. Zatrjuje, da KZ-1, ki je bil uporabljen, za obsojenko ni milejši. Ker je v izpodbijani sodbi dejanje opisano pod točko 1, pravno opredeljeno po KZ-1, dejanje, opisano pod točko 2 pa po KZ in je nato izrečena enotna kazen po pravilih o steku na podlagi določil KZ-1, je z isto sodbo tako uporabljen za eno kaznivo dejanje milejši in strožji kazenski zakonik. Vložnica zahteve meni, da je zato tudi izrek sodbe nerazumljiv in je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Po določbah prvega odstavka 7. člena KZ-1 oziroma prvega odstavka 3. člena KZ se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Zakon, ki je začel veljati po storitvi kaznivega dejanja, pa se uporabi tedaj, če je za storilca milejši. Sodišče prve stopnje, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, je za vsako od dejanj, za katero je bila obsojenka spoznana za krivo, uporabilo zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja skladno s citiranima zakonitima določiloma. Praviloma velja, da se za storilca v sodbi v celoti uporabi en zakon. Kombinacija novih in starih določb kazenskega zakona je možna le izjemoma in ena takšnih izjem je tudi uporaba določb o steku kaznivih dejanj. Če sodišče ugotovi, da je bilo eno kaznivo dejanje storjeno v času veljavnosti KZ, drugo pa v času veljavnosti KZ-1, je potrebno uporabiti pravilo iz prvega odstavka 3. člena KZ oziroma iz prvega odstavka 7. člena KZ-1. Dejanja se pravno opredelijo v skladu s kazenskimi zakoni, ki so veljali v času, ko so bila storjena. Določbe o steku oziroma o izreku enotne kazni, če sodišče sodi storilcu, ki je z enim ali več dejanji storil dve ali več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi, so procesno materialne določbe in določajo pravila, po katerih se obdolžencu izreče enotna kazen. Primerjava določb o steku kaznivih dejanj po 47. členu KZ in 53. členu KZ-1 pokaže, da imata obe določbi skupno izhodišče za kaznovanje za stek, da sodišče najprej določi kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa na njihovi podlagi ob upoštevanju različnih pravil v zvezi z razmerji med kaznimi (načelo obsorbcije, asperacije in komulacije) izreče enotno kazen. Določbe o steku obravnavajo enake situacije oziroma so uzakonjena enaka pravila o izrekanju enotne kazni, zato se pri določbah o steku uporabljajo tako določbe, veljavne ob izreku sodbe, to je določbe KZ-1. Sodišči prve in druge stopnje po navedenem nista kršili kazenskega zakona v škodo obsojenke. Prav tako pa, ker je uporabljena kombinacija določb KZ in KZ-1, izrek sodbe ni nerazumljiv in ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb ZKP.

9. Zagovornica zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje, ker sta dejanje opisano pod točko 1. pravno opredelili kot kaznivo dejanje zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, kršili določbe kazenskega zakonika o časovni veljavnosti. Trditve pa vložnica zahteve ne konkretizira in ne obrazloži kršitve zakona, ki jo zatrjuje. Zato navedb Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

10. Vložnica zahteve zatrjuje tudi, da zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1 niso podani, ker A. D. ni biološki oče otroka in zato obsojenka ni mogla storiti kaznivega dejanja, za katerega je bila spoznana za krivo. Sklicuje se na določbo 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da ima otrok pravico do stikov s tistim od staršev, ki ne živi z njim. Ker pa A. D. ni oče otroka, ni eden od staršev in preprečevanje stikov osebi, ki ni oče otroka, ne more pomeniti, da je obsojenka izpolnila znake očitanega ji kaznivega dejanja. Da je takšno sklepanje zmotno je odgovorilo že sodišče druge stopnje na enake pritožbene navedbe (točka 6 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Po določbi 87. člena ZZZDR za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zavezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Očetovstvo A. D., ni bilo izpodbito, kar je v sodbi pojasnilo sodišče druge stopnje. Dejstvo, da A. D. ni biološki oče otroka, za presojo, ali so v opisu dejanja, za katerega je bila obsojenka spoznana za krivo, podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, ni odločilno. Z navedbami vložnica zahteve uveljavlja, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti, to je zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po navedenem so neutemeljene tudi navedbe, da iz opisa dejanja izhaja, da gre za kršitev stikov z otrokom in da navedeno lahko pomeni, da bi bilo mogoče govoriti o kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe, če bi bili izpolnjeni preostali zakonski znaki tega kaznivega dejanja.

11. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka vložnica nakazuje z navedbami, da sta sodišči prejudicirali vprašanje obdolženkine krivde in s tem kršili njeno domnevo nedolžnosti in v posledici te kršitve tudi izrekli izpodbijani sodbi, čeprav bi se sodnik, ki ne more odločati nepristransko, moral iz zadeve sam izločiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je odločujoče vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sodb. Katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, vložnica zahteve pravno ne opredeli. Sklepati je, da nakazuje na kršitev 6. točke 39. člena ZKP, torej na odklonilni izločitveni razlog. Izločati je sicer mogoče le poimensko določenega sodnika, ki postopa v zadevi (četrti odstavek 41. člena ZKP). Poimensko določenega sodnika vložnica zahteve ne navede. Izločitev pa tudi uveljavlja prepozno in je prekludirana. Zahtevati izločitev sodnika ni neomejeno in mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, kar velja za sodnika prve stopnje najkasneje do konca glavne obravnave, sodnika višjega sodišča pa lahko stranka izloča le do začetka seje senata. Z nakazovanjem na navedeni izločitveni razlog šele v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnica ne more uspešno uveljavljati procesne kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP kot posledice kršitve 6. točke 39. člena ZKP.

12. V nasprotju z ugotovitvami v pravnomočni sodbi so tudi navedbe vložnice, da je bilo pod obtožbo le časovno obdobje od 5. 10. 2007 do 23. 4. 2009 in da so vse ostale navedbe sodišča, ki se nanašajo na kasnejše obdobje povsem brezpredmetne. Obsojenka je bila spoznana za krivo tudi za ravnanja od 23. 4. 2009 do meseca marca 2010. S citiranimi navedbami pa vložnica zahteve ne kvalificira kršitve zakona in tako teh navedb ni mogoče preizkusiti.

13. Na navedbe, da v pravnomočni sodbi ni razlogov o ravnanju obsojenke po 23. 4. 2009, je v sodbi odgovorilo že tudi sodišče druge stopnje pri presoji pritožbe v zvezi z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (točka 6 sodbe sodišča druge stopnje). Sodišče prve stopnje pa je navedene okoliščine pojasnilo na strani 6 sodbe.

14. Z ostalimi navedbami vložnica zahteve uveljavlja nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti to je, zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ko se ne strinja s presojo izpovedb B. Š. in I. R. v izpodbijani sodbi, zatrjuje, da ne obstaja niti en dokaz, da je obsojenka v obdobju od 5. 10. 2007 do 23. 4. 2009 storila kaznivo dejanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1, se ne strinja z ugotovitvami v pravnomočni sodbi o škodljivem vplivu obsojenkinega ravnanja na njenega otroka ter z oceno izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrinje (o čemer je v sodbi zavzelo stališče že sodišče druge stopnje, točka 7 obrazložitve), zatrjuje, da ni dokazano, da je obsojenka pri obeh dejanjih, za katero je bila spoznana za krivo, ravnala naklepno, saj se svojega dejanja ni zavedala ter tako drugače kot sodišči prve in druge stopnje vrednoti ter ocenjuje izvedensko mnenje izvedenke psihiatrinje odrejene v tem kazenskem postopku in v zvezi s kaznivim dejanjem po 312. členu KZ drugače vrednoti izpovedbe prič ter zatrjuje, da zakonski znaki tega kaznivega dejanja niso bili izpolnjeni.

15. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

16. Vrhovno sodišče je upoštevaje, da je po pravnomočnosti sodbe Okrajno sodišče v Brežicah s sklepom II K 2698/2010 z dne 13. 1. 2012 ugotovilo, da bi bilo s plačilom stroškov postopka ogroženo obsojenkino preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je dolžna vzdrževati, iz istih razlogov obsojenko na podlagi določbe 98. a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.