Jedro

Ni razvidno, da bi pri oblikovanju tožnikove pokojninske osnove in pri izračunu višine pokojnine prišlo do napake v tožnikovo škodo. Tožena stranka je pravilno določila najugodnejše 18 letno zaporedje plač in na tej podlagi pokojninsko osnovo preračunala z objavljenimi količniki na leto pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Skladno z določilom 75. člena ZPIZ-1 je bila nato invalidska pokojnina odmerjena v višini 45 % od določene pokojninske osnove, pri čemer se je upoštevala tako dopolnjena pokojninska doba in bolezen kot vzrok nastanka invalidnosti, ki pa je bil že ugotovljen s pravnomočno odločbo tožene stranke. Zato tožnikov zahtevek, da se mu odmeri višja invalidska pokojnina, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 5. 9. 2012 v zvezi z odločbo št. ... z dne 26. 3. 2012 ter da se tožniku odmeri višja invalidska pokojnina (I. tč. izreka). Odločilo je še, da stroški tožnika bremenijo proračun (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da se podatki v upravnem spisu ne ujemajo s podatki, ki jih ima v svoji evidenci, zato ni mogoče slediti navedbam v delu, ki se nanašajo na podatke za izračun pokojninske dobe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da naj bi imel tožnik dopolnjenih 11 let 7 mesecev in 6 dni pokojninske dobe ter da naj bi imel skupaj s prišteto pokojninsko dobo po 200. členu ZPIZ-1 skupno 14 let 7 mesecev in 6 dni pokojninske dobe. Iz fotokopije delovne knjižice, ki jo prilaga pritožbi, je razvidno, da ima brez prištete pokojninske dobe po 200. členu ZPIZ-1 skupno 16 let 9 mesecev in 9 dni. Ni mu jasno, na kakšni podlagi je tožena stranka izračunala delovno dobo. Nadalje se ne strinja s samo odmero invalidske pokojnine. Poudarja, da obstaja neskladje med prejemki v času trajanja delovnega razmerja in navajanji o prejemkih v izpisu pokojninske dobe, ki jo je pripravila tožena stranka. V letu 1979 je opravil strokovni izpit in pričel z delom, kjer se je upoštevala višja strokovna izobrazba. Njegovi dejanski prejemki so bili bistveno višji kot jih je tožena stranka prikazala v izpisu pokojninske dobe. Meni, da je že ob samem dejstvu, da je bila delovna doba nepravilno izračunana, mogoče utemeljeno sklepati, da je tožena stranka nepravilno upoštevala tudi dejanske prejemke tožnika in posledično nepravilno izračunala višino invalidske pokojnine. Sicer nima podatkov in dokazil o prejemkih v času trajanja delovnega razmerja, oz. obračunov plač, iz katerih bi bila razvidna višina plačanih prispevkov, a meni, da bi bilo potrebno opraviti primerjavo prejemkov za delovno mesto, ki ga je v letu 1979 po opravljenem strokovnem izpitu z višjo strokovno izobrazbo zasedal in tudi ob takšni primerjavi preveriti pravilnost izračuna tožene stranke. Nepravilnosti izračuna pokojninske osnove ugotavlja predvsem ob primerjavi z ostalimi sodelavci, ki so v primerljivem obdobju zasedali primerljivo delovno mesto z enako stopnjo strokovne izobrazbe. Poudarja še, da je bil ves čas zaposlitve v delovnem razmerju in da so bili vsi prispevki odvedeni in plačani.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z 63. členom in 1. odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 5. 9. 2012, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 3. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da se tožniku odmeri invalidska pokojnina v znesku 345,21 EUR na mesec od 17. 10. 2011 dalje. Tožnik je menil, da tožena stranka ni pravilno izračunala višine invalidske pokojnine, ker je v povprečje 18 let mešala zaposlitve z različno izobrazbo in z različnimi pogoji dela. Po tožnikovem mnenju bi morala povprečje izračunati od določene panoge in leta.

Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki v 39. členu določa, da se starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel, oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki, v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. Skladno s 4. odstavkom citiranega člena se za izračun pokojninske osnove po ZPIZ-1 vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Na podlagi 1. odstavka 203. člena ZPIZ-1 se pokojninska doba, plača, vplačila prispevkov ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Na podlagi 1. alineje 1. odstavka 67. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine, če pri njem nastane invalidnost I. kategorije. Invalidska pokojnina za invalidnost, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela, se odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem v skladu z določbo 76. člena v zvezi s 75. členom ZPIZ-1, in sicer ob upoštevanju dejanske pokojninske dobe zavarovanca in prištete invalidske dobe izračunane po 200. členu ZPIZ-1. Če je invalidnost nastala pred dopolnjenim 63. letom starosti, je prišteta doba po 200. členu ZPIZ-1 del obdobja med nastankom invalidnosti in določeno starostjo, ki se pri odmeri upošteva kot fiktivna doba tako, da se prišteje dejansko dopolnjeni pokojninski dobi zavarovanca, da se s tem zagotovi višji odstotek za odmero.

Iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, izhaja, da je bila tožniku z izpodbijanima upravnima odločbama priznana pravica do invalidske pokojnine v znesku 345,21 EUR na mesec od 17. 10. 2011 dalje. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik do dneva nastanka invalidnosti dopolnil 57 let starosti in da je imel do dneva prenehanja zavarovanja s prišteto dobo 14 let 7 mesecev in 6 dni pokojninske dobe. Invalidska pokojnina mu je bila odmerjena v višini 45 % pokojninske osnove izračunane na podlagi najugodnejšega 18 letnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pravilno upoštevala prišteto dobo po 200. členu ZPIZ-1 v višini treh let. Z dopolnjeno pokojninsko dobo 11 let 7 mesecev in 6 dni, je tako dopolnil 14 let 7 mesecev in 6 dni. Nadalje je preverilo, da je bilo tožniku upoštevano kot najugodnejše obdobje v letih 1974 do 1994, kjer je povprečna mesečna osnova znašala 759,55 EUR. Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno določila najugodnejše 18 letno zaporedje plač in na tej podlagi pokojninsko osnovo preračunala z objavljenimi količniki na leto pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, tj. leto 2010. Skladno z določilom 75. člena ZPIZ-1 je bila nato invalidska pokojnina odmerjena v višini 45 % od pokojninske osnove 759,55 EUR, pri čemer se je upoštevala tako dopolnjena pokojninska doba in bolezen kot vzrok nastanka invalidnosti, ki pa je bil že ugotovljen s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 26. 1. 2012. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje ter veljavne določbe ZPIZ-1, pravilno zaključuje, da ni razvidno, da bi pri oblikovanju tožnikove pokojninske osnove in pri izračunu višine pokojnine prišlo do napake v tožnikovo škodo. Tožnik je napačno domneval, da je višina pokojnine odvisna od strokovne izobrazbe oziroma panoge v kateri je delal ter da je invalidska pokojnina v višini 551,60 EUR tista, ki bi jo moral prejeti. Samo dejstvo, da je tožnik s strani banke dobil kredit, s katerim je lahko kupil stanovanje, pa še ne dokazuje dejstva prejemanja višjih plač, kot so bile sporočene na M4 obrazcih, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Tožnik brez kakršnekoli podlage v pritožbi vztraja, da bi morala biti njegova pokojnina višja. Po njegovem naj bi obstajalo neskladje med prejemki v času trajanja delovnega razmerja in prejemki v izpisu pokojninske dobe, ki ga je pripravila tožena stranka, pri čemer ne pojasni v čem naj bi to neskladje bilo. Tožnik namreč ni predložil nobenih dokazov, v pritožbi celo navaja, da nima podatkov in dokazil o prejemkih v času trajanja delovnega razmerja, iz katerih bi bila razvidna višina plačanih prispevkov. Tožnik bi moral določno navesti, kateri podatki, ki jih je sporočil delodajalec so nepravilni in odstopajo od podatkov o plačah za odmero pokojnine, podatkov o plačah in nadomestilih plač, ki jih je posredoval tožnikov delodajalec na podlagi ustreznih obrazcev M-4, na katerih so bile javljene plače s strani delodajalca in so sestavni del obrazložitve v prilogi prvostopenjske upravne odločbe z dne 26. 3. 2012. Prav tako ne zadošča navedba, da nepravilnost izračuna ugotavlja ob primerjavi z ostalimi sodelavci, ki so v primerljivem obdobju zasedali primerljivo delovno mesto z enako stopnjo strokovne izobrazbe.

V zvezi s tožnikovo trditvijo, da so bili njegovi dejanski prejemki bistveno višji, kot jih je upoštevala tožena stranka, pritožbeno sodišče poudarja, da se za izračun pokojninske osnove po 4. odstavku 39. člena ZPIZ-1 vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Višina plač, od katerih so bili plačani prispevki je razvidna iz uradnih podatkov matične evidence zavarovancev tožene stranke, ki so bili ustrezno posredovani s strani delodajalca. Tožniku se torej pri izračunu pokojninske osnove ne more upoštevati dejanska višina plače, ki se mu je izplačevala pri delodajalcu, temveč le višina od katere so bili obračunani in plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Glede sklicevanja na delovno knjižico, ki jo prilaga pritožbi in iz katere naj bi bilo razvidno, da ima brez prištete pokojninske dobe skupno 16 let 9 mesecev in 9 dni delovne dobe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. V pritožbi sme pritožnik v skladu s 337. členom ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da ji brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Glede dejstva, da naj bi iz delovne knjižice izhajala daljša delovna doba v trajanju 16 let 9 mesecev in 9 dni, tožnik tekom postopka na prvi stopnji ni navajal ničesar. Takšnih navedb ni podal ne v svoji tožbi z dne 5. 10. 2012, ne na glavni obravnavi dne 22. 1. 2014. Tožnik v pritožbi ni izkazal, da navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, zato sodišče šteje, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki jo v okviru pritožbe ni mogoče upoštevati. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz delovne knjižice ne izhaja, delovna doba kot jo zatrjuje tožnik v pritožbi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.