Jedro

Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po tem, ko je postopek za plačilo glavnice 739,69 EUR zaradi umika tožbe s sklepom ustavilo (v I. točka izreka), preostali del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1590005/2014 z dne 24.11.2014 s sodbo razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 86,14 EUR (II. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: napačno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbi ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da toženec sklenitve dogovora o višini odvetniške nagrade ni zanikal. Sklicuje se na 4. čl. Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in zatrjuje, da je sodišče ugotovilo izpolnjenost pogojev, ki so predpisani za dogovor o nagradi, višji od predpisane s tarifo. Opozarja, da sklenjen Dogovor o nagradi v 4. členu vsebuje izrecno opozorilo, da sodišča in drugi organi, ki odločajo o stroških postopka, nagrade odmerjajo v višini, ki je določena po ZOdvT in so predvidoma nižji od stroškov po tem dogovoru. To določilo je spregledano. Ker gre za pogodbeno določilo, je del materialnega prava, ki ga je sodišče napačno uporabilo. Kljub tej določbi je sodišče ocenilo, da toženec ni bil seznanjen z dejstvom, da se dogovarjajo stroški, višji od predpisanih in da je bil celo v zmoti oz. prevari. Zaradi nepravilne uporabe 2. in 4. čl. Dogovora o nagradi je kršeno materialno pravo, podana pa je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med temi listinami. Nedvomno gre za odločilno dejstvo, saj je sodišče zahtevek zavrnilo, ker naj med strankama ne bi bil sklenjen veljaven dogovor o plačilu višje odvetniške nagrade. Toženec ni bil v zmoti, saj je bil z dogovorom celo izrecno in pisno opozorjen na to, da bo plačilo po dogovoru višje kot po ZOdvT. Meni, da toženec trditve, da je bil v zmoti in zaveden, ni dokazal. Toženec ni bil zaslišan, priča N. T. pa toženčevih navedb ni potrdila. Zaključek o zmoti oz. prevari je arbitraren. Tudi dopis Tržnega inšpektorata prevare ne dokazuje. Razen tega je bil ta dopis predložen z vlogo, vloženo po tem, ko je toženec že izkoristil možnost vložitve dveh vlog, ki sta v sporu majhne vrednosti predvideni. Tretje vloge in vlogi priloženega dokaza sodišče ne bi smelo upoštevati. Ker je dokaz upoštevalo, je kršilo 6. točko drugega odstavka 339. čl. ZPP. Tožeča stranka se o tem dokazu ni mogla izreči, zato je podana tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Podano pa je tudi nasprotje med vsebino listine in povzemanjem vsebine te listine v sodbi. Iz dopisa izhaja le to, da je tožeča stranka kršila določbo drugega dostavka 21.a čl. Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) in je s tem storila prekršek po 1. odstavku 72.b čl. ZOdv, sodišče pa navaja, da iz dopisa izhaja: da je tožeča stranka storila prekršek, ker je v prepovedani obliki informirala o opravljanju svoje odvetniške dejavnosti; med drugim tudi z dajanjem neresničnih ali zavajajočih podatkov o svojem delu. Ni jasno, kako naj bi navedeni dopis dokazoval domnevno toženčevo zavedenost. Kršitev tožeče stranke se je nanašala na objavo na spletni strani, ki je bila povsem izven te tematike in tudi objavljena kasneje, kot je bil sklenjen obravnavani dogovor. Stroškovni del odločitve graja z argumentom, da stroški fotokopiranja niso bili specificirani in izkazani z računom, odmerjeni pa niso niti v skladu z Odvetniško tarifo, ki določa pavšalno ceno 0,15 EUR za 50 strani, za nadaljnje strani pa 0,10 EUR na stran. Tudi sodišče opozarja, da stroškov tožena stranka ni konkretizirala in zanje ni ponudila dokazov. Stroški so neizkazani in neupravičeno ter previsoko priznani.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Interpretira 4. čl. ZOdvT, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je bila izdana v sporu majhne vrednosti in se zato lahko izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. čl. ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. čl. ZPP). Tako je bil pritožnik s pravnim poukom tudi poučen. Pravilnost ugotovitve dejanskega stanja zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v pritožbenem postopku. Kljub temu, da pritožba nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ne navaja med uveljavljanimi pritožbenimi razlogi, se na več mestih sklicuje na nedokazanost toženčevih trditev, napačno dokazno oceno izpovedi priče N. T., nepravilno dokazno oceno (vrednotenje) dopisa Tržnega inšpektorata … Na te razloge, ki predstavljajo očitek, da sodišče na osnovi izvedenega dokaznega postopka dejanskega stanja ni pravilno ugotovilo, pritožbeno sodišče zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne odgovarja.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da toženec sklenitve Dogovora o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev (v nadaljevanju Dogovor, dokaz A2) ni zanikal. Toženec je že v C.3. točki ugovora zanikal, da bi bil Dogovor sklenjen, kar je (med drugim)(1) na 16. strani ugovora utemeljil s trditvijo, da ni prišlo do sporazuma o bistvenih sestavinah pogodbe, ker je bil prepričan, da podpisuje soglasje k obračunavanju odvetniških storitev po času z zneski, ki so nižji od tistih po ZOdvT, tožnik (tam upnik) pa je imel v mislih obračunavanje opravljenih odvetniških storitev po porabljenem času z zneski, ki so višji od tistih po ZOdvT. Sodišče prve stopnje je tem trditvam sledilo, saj je na sedmi stani sodbe ugotovilo, da je toženec dogovor sklepal v prepričanju, da bo s sklenitvijo dogovorjena cena storitve nižja od nagrade, predpisane z ZOdvT. Tožnik – odvetnik je vedel, da je predmet dogovora cena, višja od predpisane z ZOdvT. Gre za nesporazum o bistvenih sestavinah pogodbe, saj je bil dogovor sklenjen ravno zaradi dogovora o ceni, različni od cene, predpisane z ZOdvT. Eden od pogodbenikov je imel v zavesti, da sklepa dogovor o višji odvetniški nagradi od predpisane, drugi od njiju pa, da sklepa dogovor o nižji odvetniški nagradi od predpisane. Gre za nesporazum o tipu pogodbe, saj Zakon o Odvetniški tarifi ta dva dogovora obravnava ločeno; v prvem odstavku 4. čl. kot dogovor o višji nagradi, v tretjem odstavku 4. čl. pa kot dogovor o nižji nagradi od predpisane z zakonom. Za sklepanje vsakega od njiju ZOdvT predpisuje svoje, torej različne pogoje.

7. Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče opozorilo, da mora za dogovor obstajati soglasje volj, ni uporabilo 16. čl. Obligacijskega zakonika, ki za primer, da je med pogodbenika nesporazum o naravi pogodbe, določa, da pogodba ni sklenjena. Dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje torej utemeljujejo uporabo 16. čl. ZOdvT. Ker je bil med pogodbenikoma nesporazum o tem, ali se dogovarja višja ali nižja cena storitve od predpisane z zakonom, dogovor ni bil sklenjen in na njegovi podlagi tožnik ni upravičen ničesar terjati. Ker tožnik zahtevek utemeljuje z dogovorom, do sklenitve katerega ni prišlo, je zahtevek utemeljeno zavrnjen. Trditve, da plačani del ne bi ustrezal vrednosti storitve, obračunane po ZOdvT, tožeča stranka ni postavila. Ker sodišče prve stopnje kljub temu, da je ugotovilo, da je ob sklepanju dogovora med strankama obstajal nesporazum o pravni naravi pogodbe, ni uporabilo 16. čl. OZ, je materialno pravo nepravilno uporabilo. Kljub nepravilni uporabi materialnega prava v odločitev ni treba posegati, ker je zahtevek zavrnjen, torej odločitev pravilna.

8. Pritožba kot kršitev materialnega (pogodbenega) prava uveljavlja očitek, da se sodišče prve stopnje ne sklicuje na 4. čl. Dogovora, ki določa, da so nagrade, ki jih v okviru svojih pristojnosti prisojajo sodišča in drugi organi, praviloma nižji od stroškov po dogovoru. Ta očitek ni utemeljen, ker dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne terjajo uporabe tega določila, pravilnost dejanskih ugotovitev pa ni predmet presoje v tem pritožbenem postopku.

9. V delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je pri sklepanju pogodbe prišlo do prevare, je dokazna ocena pomanjkljiva in ni analitično sintetična, kakršna bi na podlagi 8. čl. ZPP morala biti. Ugotovitev, da so bili tožencu predstavljeni lažni podatki, ni argumentirana z dokazi, na katerih temelji. Ker pomanjkljiva dokazna ocena predstavlja relativno kršitev postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni upoštevna, te procesne kršitve v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati. Opozarjanje na vsebinsko neprepričljivo dokazno oceno pa predstavlja grajo dejanskega stanja, kar tudi ni dovoljen pritožbeni razlog. Zaradi navedenih pomanjkljivosti razlogi sodbe niso pomanjkljivi, nejasni ali nasprotujoči, zato do absolutne bistvene kršitve postopka ni prišlo. Sicer pa ni izkazano (niti zatrjevano), da je toženec zaradi napake svoje volje (prevare, zmote) zahteval in dosegel razvezo pogodbe,(2) zato ugotovitev o prevari, na odločitev niti ne more vplivati.

10. Pritožba zatrjuje procesno kršitev, ki naj bi jo sodišče zagrešilo, ker je upoštevalo toženčevo vlogo z dne 24.7.2015, ki je kot toženčeva tretja vloga v sporu majhne vrednosti nedovoljena. S to vlogo je toženec sodišču dostavil dopis Tržnega inšpektorata z dne 15.7.2015 in navedel, kaj s tem dokazom dokazuje, torej dokazni predlog substanciral. Ker dokaznega predloga pred tem ni mogel podati, saj je bil dopis napisan šele 15.7.2015, je dokazni predlog pravočasno podan in substanciran. Toženec je opozoril, da dokaza brez svoje krivde ni mogel predložiti prej (drugi odstavek 286. čl. ZPP). Toženčeva vloga (substanciran dokazni predlog) je bila tožniku vročena, zato ni razumljiv očitek, da se o tem dokaznem predlogu ni mogel izreči. 11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zagrešeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega dostavka 339. čl. ZPP, saj ne obstaja nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini dopisa Tržnega inšpektorata in med sámo vsebino te listine. Vsebino listine je sodišče pravilno povzelo kot zapis o tožnikovi kršitvi 21.a čl. Zakona o odvetništvu in storjenem prekršku, kar je vsebina predzadnjega odstavka dopisa; ostalo besedilo je povzetek zakonskih znakov prekrška. S tem, ko pritožnik graja, da navedeni dokaz nima dokazne vrednosti, graja dokazno oceno, katere pravilnost zaradi omejenosti pritožbenih razlogov ne more biti predmet presoje v tem pritožbenem postopku.(3) Obravnavana procesna kršitev pomeni uveljavljanje tehnične napake in sicer napačen postopek prenosa avtentičnega zapisa listine v odločbo, ne pa napačno dokazno ali pravno (vrednostno) opredelitev do te listine. Takšne zmote v operaciji prenosa sodišče prve stopnje ni zagrešilo.

12. Tudi pritožba zoper stroškovni del odločitve ni utemeljena. Toženec, ki se je zahtevka uspel ubraniti, je upravičen do povrnitve stroškov postopka (154. čl. ZPP). Toženec je uveljavljal povrnitev stroškov fotokopiranja, število kopij pa je sodišče prve stopnje ugotovilo iz podatkov spisa in je zato preverljivo. Prvostopenjsko sodišče je vrednotilo 140 strani po 0,14 EUR, 68 strani po 0,10 EUR in 29 strani po 0,05 EUR, kar sicer ni skladno s tar. št. 6000 Odvetniške tarife (Ur. list RS 67/2008), ki predvideva vrednotenje prvih 50 strani po 0,15 EUR, za nadaljnje strani pa po 0,10 EUR na stran. Priznani znesek stroškov fotokopiranja (27,85 EUR) ne presega stroškov, ki jih tarifa priznava za plačilo izdatkov odvetnika in stroškov, ki nastanejo s plačilom fotokopiranja te dokumentacije na trgu. Številu fotokopiranih stani pritožba ne oporeka. Ker so stroški fotokopiranja v odmerjeni višini tožencu nastali in jih je priglasil ter zahteval povrnitev teh stroškov, je tudi pritožba zoper stroškovni del odločitve zavrnjena.

13. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

14. O pritožbi odloča sodnica posameznica na podlagi petega dostavka 458. čl. ZPP.

Op. št. (1): Toženec je sklenitev zanikal tudi z razlogom, da tožnik do njegovega odstopa od Dogovora le-tega ni podpisal. Op. št. (2): Zaradi napak volje je pogodba izpodbojna, kar pomeni, da je veljavna, vse dokler je sodišče z oblikovalno sodbo ne razveljavi. Sodna praksa je enotna, da samó ugovor neveljavnosti zaradi napake volje ne zadošča za uveljavitev neveljavnosti pogodbe.

Op. št. (3): Nepravilna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen pritožbeni razlog.