23. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., B. B. iz Z. Z., C. C. iz V. V. in Č. Č. iz U., ki jih zastopa Odvetniška družba D., o. p., d. n. o., Š., na seji senata 9. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1314/2003 z dne 8. 7. 2005 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru št. Pd 282/2002 z dne 20. 5. 2003 in zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 981/2003 z dne 8. 7. 2005 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelka v Postojni, št. Pd 4/2003 z dne 10. 3. 2003 se ne sprejme.

2.Pritožniki sami nosijo stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče je z izpodbijanima sodbama zavrnilo pritožbo pritožnikov zoper sodbi sodišč prve stopnje, s katerima so bili zavrnjeni njihovi zahtevki za plačilo razlik v plači. Zavzelo je stališče, da je v primerih, ko ne gre za znižanje plač pod nivo izhodiščnih plač iz kolektivnih pogodb, avtonomija delodajalca, da na drugačen način uredi plače, omejena le z določbami njegovih lastnih aktov in z načelom, da s spremembami ne more posegati v plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Ker je bila možnost spremembe plače v skladu s splošnim aktom delodajalca dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, splošni akt pa je bil izdan zakonito, je bilo po presoji sodišča znižanje plač pritožnikov zakonito, zahtevki pritožnikov pa neutemeljeni.

2.Pritožniki zatrjujejo kršitev pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in pravice do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave). Sklicujejo se na 4. člen Evropske socialne listine (spremenjene) (Uradni list RS, št. 24/99, MP, št. 7/99 – v nadaljevanju MESL), skladno s katerim naj bi bili odtegljaji od plač dovoljeni le pod pogoji in v obsegu, določenimi z zakonom oziroma s kolektivnimi pogodbami. Kršena naj bi jim bila tudi pravica do pravičnega zaslužka in nagrade za delo iz 7. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 – v nadaljevanju Pakt). Navajajo, da je plačilo za delo ena izmed bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi, da so določbe pogodb o zaposlitvi, ki dopuščajo enostransko spremembo plače z aktom delodajalca, nične in da je delavec pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi v izrazito podrejenem položaju. Znižanje plač naj bi bilo dopustno le v skladu s pogoji, določenimi v kolektivnih pogodbah. Nepravilno po njihovem mnenju je tudi stališče Višjega sodišča, da ni prišlo do posega v njihove plače. S tem, ko naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanih sodbah nejasni in med seboj v nasprotju, naj bi jim bila kršena tudi pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Ta pravica naj bi jim bila kršena tudi zato, ker izpodbijane odločitve odstopajo od uveljavljene sodne prakse. V zvezi s tem se sklicujejo na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi št. Pdp 1613/2004 z dne 7. 7. 2005 in na odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevah št. VIII Ips 299/99 in št. VIII Ips 300/99.

B.

3.Pritožniki v tej zadevi očitajo sodiščem, da so kot dopustno ocenila določbo pogodbe o zaposlitvi, v skladu s katero je delodajalcu dovoljeno, da (v okviru veljavnih delovnopravnih norm) enostransko spreminja višino plače. Nepravilno po mnenju pritožnikov je tudi stališče sodišč, da znižanje plače ni pomenilo posega v vsebino pogodbe o zaposlitvi. Z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe prava, ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Takšnih kršitev pa pritožniki niso izkazali. Pritožniki sicer zatrjujejo neskladje izpodbijanih odločitev s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in s pravico do socialne varnosti (prvi odstavek 50. člena Ustave), vendar so ti njihovi očitki neutemeljeni. Za kršitev ustavne pravice gre praviloma le v primeru, če je sodišče oprlo odločitev na kakšno pravno stališče, ki je z vidika posamezne ustavne pravice nesprejemljivo. Stališču sodišč, da lahko delavec s pogodbo o zaposlitvi pristane na možnost enostranske spremembe višine plače s strani delodajalca, pa ni mogoče očitati zatrjevanih neskladij z ustavnimi pravicami. Tudi iz 7. člena Pakta[1] in 4. člena MESL[2] ne izhaja, da delavec ob podpisu pogodbe o zaposlitvi ne bi mogel pristati na možnost znižanja plače na podlagi splošnega akta delodajalca.

4.Očitki pritožnikov o kršitvi pravice do enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave, ker naj bi izpodbijane odločitve odstopale od ustaljene sodne prakse, bi sicer lahko bili relevantni z vidika te ustavne pravice, vendar niso izkazani. V zadevah, v katerih sta bili izdani odločitvi Vrhovnega sodišča, na katere se sklicujejo pritožniki, namreč vprašanje, ali se je s pogodbo o zaposlitvi mogoče dogovoriti za možnost spremembe plače z enostranskim aktom delodajalca, ki pomeni jedro spora v tej zadevi, sploh ni bilo obravnavno. S sklicevanjem na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, v kateri naj bi sodišče odločilo drugače kot v zadevi pritožnikov, pa pritožniki niso izkazali obstoja ustaljene sodne prakse.

5.Očitki pritožnikov, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanih sodbah nejasni in med seboj v nasprotju, so neutemeljeni. Pritožniki si namreč napačno razlagajo, da je Višje sodišče svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da naj sploh ne bi prišlo do znižanja njihovih plač. Pri tem očitno spregledajo, da sodišče v obrazložitvi svoje sodbe sicer res navaja, da se indeksno razmerje med plačami zaposlenih pri toženi stranki ni spremenilo, vendar hkrati ugotavlja, da je prišlo do 10% znižanja plač vseh zaposlenih, ki pa ga ocenjuje kot skladnega s pogodbo o zaposlitvi.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožniki ne navajajo. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan

Opombi

[1]Skladno s to določbo se države pogodbenice Pakta zavezujejo priznavati vsakomur pravico do pravičnih in ugodnih delovnih pogojev, ki med drugim zagotavljajo tudi nagrado, s katero sta vsem delavcem zagotovljena vsaj pravičen zaslužek in enako plačilo za delo enake vrednosti brez kakršnegakoli razločka, in človeka vredno življenje zanje in za njihove družine v skladu z določbami tega Pakta.

[2]Gre za določbo o pravici do pravičnega plačila. Da bi zagotavljale učinkovito uresničevanje te pravice, se pogodbenice med drugim zavezujejo, da dovoljujejo odtegljaje od plač le pod pogoji in le v takšni meri, kot je predpisano z zakoni oziroma drugimi notranjimi predpisi ali je določeno s kolektivnimi pogodbami oziroma arbitražnimi odločitvami (5. točka).