Jedro

Sodišče prve stopnje bi o pravdnih stroških moralo odločiti že s sodbo in za pridržanje izdaje posebnega sklepa o stroških v ZPP ni imelo podlage. S sodbo se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Postopanje sodišča predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

Če sodišče o priglašenih stroških ne odloči, in stranka ne predlaga izdaje dopolnilnega sklepa, izgubi pravico do povračila stroškov postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu I. in II. točke izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki ga je tožnik dolžan plačati prvi toženi stranki spremeni tako, da se zniža za 1.018,98 EUR (namesto zneska 5.009,35 EUR znesek 3.990,37 EUR) znesek pravdnih stroškov, ki ga je dolžan plačati drugi toženi stranki, pa tako, da se zniža za 358,02 EUR (namesto zneska 9.798,38 EUR znesek 9.440,36 EUR).

II. Toženki sta dolžni tožniku nerazdelno povrniti pritožbene stroške v znesku 206,54 EUR, v roku 15 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je, kot pojasnjuje v izpodbijanem sklepu, samo (1. točka obrazložitve), v predmetni zadevi izdalo 30. 8. 2012 sodbo, s katero je tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrnilo, odločitev o pravdnih stroških pa si je pridržalo za odločanje s posebnim sklepom. Z izpodbijanim sklepom je odločilo, da je tožnik dolžan prvi toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 5.009,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), drugi toženi stranki pa v višini 9.798,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev se pritožuje le tožnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da ga spremeni tako, da stroške, ki jih je sodišče priznalo prvi toženi stranki zniža za 1.294,38 EUR, stroške, ki jih je priznalo drugi toženi stranki pa zniža za 358,02 EUR. Sodišče je sklep o stroških izdalo preuranjeno, saj je tožnik zoper sodbo vložil pritožbo in je končna odločitev o stroških neposredno odvisna od odločitve pritožbenega sodišča o njegovi pritožbi. Prepričan je, da bo s pritožbo uspel in bo pritožbeno sodišče ob razveljavitvi sodbe moralo iz enakih razlogov razveljaviti tudi s pritožbo izpodbijani sklep. Ker se je sodišče prve stopnje odločilo, da bo o pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom, pa izpodbija tudi višino toženkam odmerjenih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je nepravilno odmerilo pravdne stroške prve tožene stranke v zvezi z zastopanjem na narokih, kot tudi za obrazložene vloge in pritožbo. Tožbeni zahtevek glede prve tožene stranke ni znašal 63.011,18 EUR, pač pa 22.951,09 EUR, zaradi česar na podlagi tarifne številke 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) vrednost spornega predmeta ni 1100 točk, temveč 700 točk. Za pristop za vsak posamezen narok bi smelo poleg urnine priznati le še po 350 točk in ne vsakič po 550,00 točk. Glede zastopanja na naroku 26. 4. 2012 bi moralo sodišče odmeriti nagrado po tarifni številki 20/2 OT, saj ni šlo za prvi narok za glavno obravnavo. Ne glede na to, da je bil opravljen prvi narok po razveljavitvi sodbe, prvi toženi stranki tudi za pristop na ta narok pripada le 350 točk in ne priznanih 1100 točk. Za tretjo obrazloženo vlogo z dne 24. 7. 2009 bi sodišče smelo priznati le 350 točk in ne 550 točk, za pritožbo 22. 11. 2010 pa 875 točk, namesto priznanih 1.375 točk. Neutemeljeno je sodišče priznalo 100 točk za obvestila stranki, saj prva tožena stranka ni izkazala, da bi ji ti stroški nastali, teh obvestil pa njen pooblaščenec tudi ni predložil v spis. Sodišče je prvi toženi stranki priznalo za 2350 točk več, kot bi ji pripadalo ob pravilni uporabi OT, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, znaša 1.078,65 EUR. Upoštevaje 20 % DDV (215,73 EUR) ji je sodišče priznalo za 1.294,38 EUR preveč pravdnih stroškov in bi bilo treba v tej smeri izpodbijani sklep spremeniti. Drugi toženi stranki je sodišče nepravilno odmerilo stroške glede pristopa na narok 26. 4. 2012, saj bi ji smelo priznati le 550 točk po tarifni številki 20/2 OT in ne 1100 točk. Neutemeljeno ji je priznalo tudi 100 točk za obvestila stranki, ker teh obvestil ni predložila v spis, s čimer bi izkazala, da je takšna storitev sploh bila opravljena. Priznalo ji je za 650 točk več kot bi to smelo, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR, znaša 298,35 EUR, upoštevaje 20 % DDV (59,67 EUR) pa ji je sodišče priznalo za 358,02 EUR pravdnih stroškov več, kot je bila upravičena. Opozarja še, da so pravdni stroški nastali tudi zaradi neekonomičnega obravnavanja zadeve pred sodiščem. Na narokih 10. 9. 2009 in 26. 4. 2012 se niso izvajali dokazi in ta dva naroka nista bila potrebna.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da mu je bila pritožba tožnika zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 21. 1. 2013 (izpodbijani sklep) predložena v reševanje 18. 4. 2013. Pred tem (5. 2. 2013) mu je bila poslana v reševanje pritožba tožnika zoper sodbo istega sodišča z dne 30. 8. 2012, o kateri je pritožbeno sodišče odločalo na seji 3. 4. 2013. Sodišče s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih (v izreku ni odločitve o zahtevku toženk za povrnitev pravdnih stroškov), vendar toženki v 15-dnevnem roku od prejema sodbe, dopolnitve nista predlagali (325. člen ZPP).

5. Pritožbeno sodišče je pravilnost izpodbijanega sklepa preizkusilo v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov in glede po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

6. Zmotno je pritožnikovo stališče, da je sodišče preuranjeno odločilo o pravdnih stroških, ker bi moralo počakati na odločitev pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje bi o pravdnih stroških moralo odločiti že s sodbo (četrti odstavek 163. člena ZPP)(1) in za pridržanje izdaje posebnega sklepa o stroških v ZPP ni imelo podlage. S sodbo 30. 8. 2012 se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal. Ne gre za delno ali vmesno sodbo, za katero je na podlagi 164. člena ZPP predvideno pridržanje stroškovne odločitve za poznejšo sodbo (gre za končno odločitev, saj je sodišče tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo). Pridržanje odmere stroškov je predvideno še v petem odstavku 163. člena ZPP (v primeru razglasitve sodbe) in sedmem odstavku 163. člena ZPP (v primeru umika tožbe ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave). Tudi za tak primer v predmetni zadevi ne gre.

7. Postopanje sodišča predstavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP(2), na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, tožnik pa je ne uveljavlja.

8. Pritožbeno sodišče je zato v nadaljevanju preizkusilo pravilnost odmere stroškov, ki ji pritožnik nasprotuje. Soglaša s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov prve toženke nepravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta 63.011,18 EUR, namesto 22.951,09 EUR. Z modifikacijo tožbe 20. 5. 2006 in prilagoditvijo tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko zaradi uvedenega stečaja, z vlogo 22. 6. 2009, je tožnik zoper prvo toženo stranko uveljavljal odškodnino le v višini 22.951,09 EUR (prvotno 5.500.000,00 SIT). Materialnopravno zmotna je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je nagrado za zastopanje prve toženke odmerjalo od 63.011,18 EUR (1100 točk), namesto od 22.951,09 EUR (700 točk - tarifna številka 18 OT). Materialnopravno pravilno bi, kot pravilno uveljavlja tožnik, sodišče smelo prvi toženki za vsak posamezen narok poleg urnine priznati še 350 točk (namesto 550 točk), za tretjo obrazloženo vlogo 24. 7. 2009 le 350 točk (namesto 550 točk), za pritožbo 22. 11. 2010 pa 875 točk (namesto 1375 točk). Tudi za narok 26. 4. 2012 je prva toženka upravičena le do 350 točk, po tarifni številki 20/2 OT, saj ni šlo za prvi narok za glavno obravnavo, temveč za prvi narok, opravljen po razveljavitvi sodbe. Neutemeljeno je sodišče toženki priznalo tudi 100 točk za obvestila stranki, saj v specifikaciji stroškov v priglašenih stroškovnikih, na podlagi katerih je stroške odmerjalo (list. št. 233, 286, 320, 377), za njihovo priznanje ni imelo podlage (prva toženka ni priglasila stroška "obvestilo stranki"). Sicer pa iz razlogov sklepa (4. točka obrazložitve) tudi ni razvidno, na kakšni podlagi je sodišče 100 točk (obvestila stranki) priznalo, saj "7. točke tarifne številke 30", na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, ni. Če je sodišče nameravalo priznati strošek po 7. točki tarifne številke 39 OT, pa bi lahko priznalo le 20 točk. 9. Sodišče prve stopnje je prvi toženki priznalo 1850 točk več, kot bi ji pripadalo (priznalo ji je 5225 točk, ob pravilni uporabi OT pa bi bila upravičena do 3375 točk), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV znaša 1.018,98 EUR. Tožnik v pritožbi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prvi toženki priznalo 2350 točk več, kot bi bila upravičena. Do razlike med ugotovitvijo pritožbenega sodišča in pritožnika prihaja zato, ker se je sodišče prve stopnje očitno zmotilo pri seštevku točk, saj pravilen seštevek znaša 5725 točk in ne 5225 točk, kot je zapisalo in upoštevalo sodišče prve stopnje (4. točka obrazložitve).

10. Pritožbeno sodišče je zato glede stroškov prve toženke pritožbi tožnika ugodilo in sklep v izpodbijanem delu I. točke izreka spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je dolžan plačati tožnik znižalo za 1.018,98 EUR (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

11. Sodišče prve stopnje je tudi stroške druge toženke, tako kot uveljavlja tožnik, odmerilo materialnopravno zmotno. Iz enakih razlogov, kot je bilo že obrazloženo, je sodišče prve stopnje drugi toženki za narok 26. 4. 2012 nepravilno priznalo nagrado v višini 1100 točk, namesto 550 točk, kot bi bila upravičena po tarifni številki 20/2 OT. Tudi glede priznanja 100 točk za obvestila stranki, velja že povedano, saj tudi za obvestila stranki veljajo enaki razlogi kot so že bili pojasnjeni. Tudi druga toženka v specifikaciji stroškov, priglašenih v stroškovnikih (list.št. 290, 312, 320, 376) ni priglasila stroška "obvestilo stranki". Izkaže se, da so točne trditve tožnika, da je sodišče drugi toženi stranki priznalo za 650 točk več, kot bi smelo, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 298,35 EUR. Z upoštevanjem 20 % DDV, je sodišče drugi toženki priznalo za 358,02 EUR pravdnih stroškov več, kot bi bila upravičena.

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnika ugodilo tudi glede stroškov druge toženke in sklep v izpodbijanem delu II. točke izreka spremenilo tako, da je stroške, ki jih je dolžan plačati tožnik znižalo za 358,02 EUR (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi z 3. točko 365. člena ZPP).

13. Stališče pritožnika, da toženki do stroškov za naroka 10. 9. in 26. 4. 2012 nista upravičeni, ker se niso izvajali dokazi in naroka nista bila potrebna, je sicer zmotno, vendar pa tožnik tega pri pritožbenem predlogu znižanja stroškov toženkama, ni upošteval. Predlagal je, da se toženkama za narok 26. 4. 2012 prizna 550 točk, toženki pa za narok 10. 9. 2009 (navedba v pritožbi, za vsak posamezen narok) namesto 550 točk 350 točk. Oba naroka sta bila opravljena, na njih sta bili toženki prisotni, na obeh narokih je bil sprejet dokazni sklep, narok 10. 9. 2009 je trajal od 13. ure do 13.45 ure, narok 26. 4. 2012 pa je trajal od 9.15 ure do 9.40 ure.

14. Tožnik je s pritožbo v celoti uspel, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške odmerilo v skladu z OT in mu je za pritožbo, glede na izpodbijani znesek 1.652,40 EUR, po tarifni številki 21/2 OT priznalo 375 točk, kar upoštevaje vrednost točke 0,459 in 20 % DDV znaša 206,54 EUR. Povrnitev priznanih pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče naložilo v nerazdelno plačilo toženkama, ki morata stroške povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča 13. 12. 2006. (1) O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim.

(2) Če sodišče o priglašenih stroških ne odloči, in stranka ne predlaga izdaje dopolnilnega sklepa (325. člen ZPP, 326 člen ZPP), izgubi pravico do povračila stroškov postopka (Pravdni postopek s komentarjem, L. Ude, str. 197).