Jedro

Res sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška sklenili številne meddržavne pogodbe, med drugim tudi pogodbo o izročitvi, vendar pa vložnik prezre, da že Ustava Republike Hrvaške (2. odstavek 9. člena) ne dovoljuje izročitve hrvaških državljanov drugi državi, kot tudi da navedena meddržavna pogodba ne dovoljuje izročitve oseb, ki so na dan izročitve prošnje za izročitev državljani zaprošene države (8. člen). Zato je v zvezi s pripornim razlogom begosumnosti pravilno stališče, da je osumljenec državljan države, s katero Republika Slovenija nima sklenjenih ustreznih sporazumov o izročanju svojih državljanov.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega K.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica je s sklepom z dne 20.1.2006 zoper osumljenega K.L. iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 21.1.2006 pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik dne 3.2.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, katero je dopolnil dne 6.2.2006, kot navaja iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi.

Vrhovna državna tožilka A.M. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP dne 16.2.2006, predlagala zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I.

Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti sodišče uvodoma poudarja: - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

II.

Pogoji za odreditev pripora so:- da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje; - obstoj katerega izmed pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in - da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi.

III.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora zoper osumljenca pravilno presodilo, da so navedeni pogoji za odreditev pripora podani ter za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge. V sklepu o odreditvi pripora je preiskovalna sodnica na podlagi ugotovitev policistov Specializirane enote za nadzor državne meje ter uradnih razgovorov s štirimi državljani Turčije, ki so se dne 18.1.2006 nahajali v vozilu, katerega je vozil osumljenec, pravilno presodila, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 3. odstavku 311. člena KZ, ker je skupino tujcev (štiri državljane Turčije), ki dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo ali bivanje v njej niso imeli, za obljubljeno plačilo nezakonito mimo mejnega prehoda spravil čez mejo iz Republike Hrvaške v Republiko Slovenijo in jih v Sloveniji prevažal v smeri proti Italiji. Tem razlogom je pritrdil tudi senat okrožnega sodišča, ko je pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil. Neutemeljeno zagovornik v zahtevi navaja, da opis osumljencu očitanega kaznivega dejanja v sklepu o odreditvi pripora ni jasen, s čemer nakazuje na kršitev kazenskega zakona, saj po presoji Vrhovnega sodišča iz opisa osumljencu očitanega dejanja v sklepu o odreditvi pripora izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja po čl. 311/3 KZ.

Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ob oceni okoliščin, da je osumljenec državljan Hrvaške in tujec, ki ga na ozemlje Republike Slovenije nič ne veže, da je na ozemlje Republike Slovenije vstopil mimo mejnega prehoda in prepeljal štiri tujce z vozilom, ki ni bilo registrirano (vozilu je potekla veljavnost registracije 20.1.2005) in tudi ni bilo njegova last, kaže na njegovo sposobnost izogniti se državnim organom ter ob nadaljnji okoliščini, da Republika Slovenija z Republiko Hrvaško tudi nima sklenjenih ustreznih sporazumov o izročanju svojih državljanov drugi državi, presodil, da navedene okoliščine kažejo na nevarnost, da bi osumljenec, v kolikor bi bil izpuščen na prostost pobegnil in se na ta način izognil temu kazenskemu postopku ter ocenilo, da je zato pripor tudi neogibno potreben in ga z milejšim ukrepom ni moč nadomestiti. Pravilno zagovornik ugotavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sta Republika Slovenija in Republika Hrvaška sklenili številne meddržavne pogodbe, med drugim tudi pogodbo o izročitvi. Vendar pa vložnik prezre, da že Ustava Republike Hrvaške (2. odstavek 9. člena) ne dovoljuje izročitve hrvaških državljanov drugi državi, kot tudi da navedena meddržavna pogodba ne dovoljuje izročitve oseb, ki so na dan izročitve prošnje za izročitev državljani zaprošene države (8. člen). Zato je pravilna presoja v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v zvezi s pripornim razlogom begosumnosti, da je osumljenec državljan države, s katero Republika Slovenija nima sklenjenih ustreznih sporazumov o izročanju svojih državljanov.

IV.

Senat Okrožnega sodišča je v svojem sklepu, s katerim je zagovornikovo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil, odgovoril na pritožbene navedbe zagovornika in jih obrazloženo in utemeljeno zavrnil (stran 2 in 3 sklepa). Zato navedbe zagovornika v zahtevi, da se senat okrožnega sodišča, ko je odločal o pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora "do pritožbenih navedb sploh ni opredelil", če s tem vložnik nakazuje na kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP, niso utemeljene.

V.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z nadaljnjimi navedbami: da je osumljenec do sedaj nekaznovana oseba, da je Hrvaška sosednja država in ne gre za veliko krajevno oddaljenost, da ne pričakuje izreka zaporne kazni, da morebitno izogibanje vabilom še ne pomeni begosumnosti, drugače kot izpodbijani sklep ugotavlja oziroma ocenjuje posamezne okoliščine, na podlagi katerih je sodišče presojalo ob odreditvi pripora zoper osumljenca. Po vsebini to pomeni izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo to ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

VI.

Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).