Jedro

1. Zakon ne daje upravičenja do odškodnine za negmotno škodo posrednim oškodovancem, edina izjema pa je odškodnina za duševne bolečine svojcev zaradi smrti bližnjega in za njihove duševne bolečine ob posebno težki invalidnosti bližnjega. To izjemo pa je potrebno tolmačiti ozko, kar pomeni, da se pri invalidnosti upošteva trajno stanje in ne le trenutno stanje. 2. Tudi če je prišlo do sojenja v nerazumnem roku, tožena stranka tožeči stranki odškodninsko ne more odgovarjati, saj ona dolgotrajnosti postopka ni zakrivila.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o plačilu odškodnine, ki jo mora plačati tožeči stranki tožena stranka in sicer prvi tožnici V.K. 2.000.000,00 SIT s 13,5% zamudnimi obrestmi od 01.02.2002 do 29.10.2002 ter od 30.10.2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Drugemu tožniku A.K. mlajšemu 1.932.000,00 SIT s 13,5% zamudnimi obrestmi od 01.02.2002 do 29.10.2002 ter od 30.10.2002 z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, tretji tožnici N.K. 1.500.000,00 SIT s 13,5% zamudnimi obrestmi od 01.02.2002 do 29.10.2002 ter od 30.10.2002 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Vsem trem tožnikom vsakemu 1/3 zneska 2.707.123,05 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ki so v sodbi navedeni. Višji tožbeni zahtevki vseh treh tožnikov in tožbeni zahtevek vseh treh tožnikov za plačilo 1/3 zneska 18.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.12.1992 dalje do plačila je sodišče prve stopnje zavrnilo. Toženo stranko je obvezalo, da mora tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 539.063,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2002 do plačila. Zaradi umika tožbe prvotožnice V. K. za znesek 2.500.000,00 SIT, drugotožnika A. K. mlajšega za znesek 2.000.000,00 SIT in tretje tožnice N.K. za znesek 2.000.000,00 SIT je sodišče pravdni postopek v tem delu ustavilo. Navedeno sodbo izpodbija tožeča stranka v zavrnilnem delu in sicer glede zavrnitve višjih zahtevkov vseh treh tožnikov glede nepremoženjske škode in zahtevka vseh treh tožnikov za plačilo 1/3 zneska 18.500.000,00 SIT ter glede stroškov postopka iz pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je glede zahtevkov tožnikov potrebno dati svoje mesto tudi časovni dimenziji trajanja postopka. Te časovne dimenzije pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato je po prepričanju tožnikov zgrešena pravna presoja, da tožnikom za duševne bolečine, ki so jih trpeli več kot deset let od poškodovanja v prometni nezgodi do smrti zaradi poškodovančeve izredno hude invalidnosti ne gre višja denarna odškodnina od dosojene, saj ravno dolgotrajnost hudih duševnih bolečin, ki so jih vsi trije tožniki trpeli utemeljujejo, po prepričanju tožnikov, višjo celotno vtoževano denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Časovna dimenzija trajanja postopka, postopek je trajal osem let, katerega zaključka pa A.K. starjši ni dočakal, se kaže v kršenju ustavne pravice do razsodbe v razumnem roku in ki je tudi temeljna pravica po Evropski konvenciji o človekovih pravicah, pa se v tej sodbi ni pravilno odrazila pri presoji o zavrnitvi zahtevka tožnikov o podedljivosti zahtevka za nepremoženjsko škodo, ki bi jo ob izpolnitvi pravice do razsodbe v razumnem roku pokojni A. K. zagotovo dobil. Nobene okoliščine ni, ki bi opravičevala dejstvo, da obravnavani primer traja že nad osem let in da tako dolgo trajanje postopka pomeni kršitev pravice do razsodbe v razumnem roku. Res je, da Zakon o obligacijskih razmerjih oziroma sedaj Obligacijski zakonik določa, da je nepremoženjska škoda nepodedljiva, če ni bila priznana s pravnomočno odločbo ali s pisnim sporazumom, vendar pa je pri tolmačenju navedenega predpisa upoštevati osnovno in temeljno ustavno pravico državljana do sojenja v razumnem roku, ki pa v navedenem primeru ni bil upošteven. Evropsko sodišče za človekove pravice je ta pravdni standard ocenilo v trajanju od treh do štirih let. Če bi bil ta rok upoštevan, bi bila izdana pravnomočna sodba pred smrtjo prvega tožnika poleti 2002 in si bi pokojnemu tožniku gotovo bila prisojena višja denarna odškodnina od že pravnomočno dosojene s sodbo z dne 22.12.1997 in ta prisojena odškodnina bi bila predmet dedovanja ob smrti pokojnega. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo pri določitvi višine odškodnine za duševne bolečine tožnikov ob poškodovančevi hudi invalidnosti, ki so jih trpeli od njegovega poškodvanja do smrti, skoraj deset let, s tem prisoditi višjo denarno odškodnino. Tudi po oceni pritožbenega sodišča takšno razlogovanje tožeče stranke nima podlage, kajti v 3.odst. 201.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se za odločanje v tej zadevi uporablja na podlagi 1060.čl. Obligacijskega zakonika (OZ) je določeno, da lahko sodišče v primeru posebno težke invalidnosti kakšne osebe njenemu zakoncu, otrokom in staršem prisodi pravično denarno odškodnino za njihove duševne bolečine. Gre torej za izjemo, kajti zakon ne daje upravičenja do odškodnine za negmotno škodo posrednim oškodovancem in edina izjema je odškodnina za duševne bolečine svojcev zaradi smrti bližnjega in za njihove duševne bolečine ob posebno težki invalidnosti bližnjega. Gre torej za izjemo, ki jo je mogoče ozko tolmačiti, kar pomeni, da se pri invalidnosti upošteva trajno stanje in ne le trenutno stanje. Le v izjemnih primerih pa velja, da se tako stanje upošteva, če traja dalj časa, to je do smrti bližnjega, kot je bilo v tem primeru. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje to izjemo izrecno upoštevalo, kajti težka invalidnost moža oziroma očeta tožnikov je trajala deset let, do njegove smrti. Za duševne bolečine, ki so jih svojci trpeli, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje odmerilo vsem trem pravično denarno odškodnino, ki ustreza intenzivnosti in trajanju psihičnih bolečin. Brez pravne podlage je trditev, da bi sodišče prve stopnje moralo dedičem, to je tožnikom, priznati terjatev iz naslova negmotne škode, ki bi bila priznana prvotožniku, zato ker o zadevi ni bilo razsojeno v razumnem roku. V 1.odst. 204.čl. ZOR je določeno, da terjatev za povrnitev negmotne škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pismenim sporazumom. Četudi bi bilo res, da v zadevi ni bilo odločeno v razumnem roku je potrebno pri sojenju upoštevati citirano zakonsko določbo, ne pa tako kot trdi pritožba, da zaradi dolgotrajnega postopka določbe 204.čl. ZOR ni mogoče uporabiti češ, da so s sojenjem v "nerazumnem roku" kršene temeljne človekove pravice iz 23.čl. Ustave Republike Slovenije in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Gre za uveljavljanje drugačnega temelja zahtevka, za katerega tožena stranka ni odgovorna, kajti tožena stranka, četudi "je" prišlo do sojenja v nerazumnem roku, tožeči stranki odškodninsko ne more odgovarjati, saj ona dolgotrajnosti postopka ni zakrivila. Ker je pritožba tožeče stranka iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.