Jedro

Čeprav je sodišče prve stopnje pravno napačno utemeljilo razloge za zavrnitev dokaznega predloga (ker naj bi bil dokazni postopek končan), do kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni prišlo, ker obrambi ni uspelo s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati potrebne materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenega spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, s preizkusno dobo dveh let, na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka ter po pravnomočnosti sodbe sodno takso. Višje sodišče je pritožbo zagovornikov obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenemu pa naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2. Zagovorniki obsojenega vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo kršitev kazenskega zakona ter kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlagajo, da se izpodbijani sodbi razveljavita, obsojenega pa oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da se izpodbijani sodbi razveljavita ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Med drugim navajata, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo predlaganega dokaza kršilo obsojenčevo pravico do obrambe; v izreku sodbe niso konkretizirani vsi datumi izvršitve obravnavanega dejanja, izraža tudi nestrinjanje z oceno sodišča, da je med obsojencem in oškodovanko obstajala družinska skupnost. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da do kršitve pravice do obrambe ni prišlo, kar je obsojencu vsebinsko in obširno odgovorilo že višje sodišče. Opis dejanja vsebuje konkretizacijo vseh znakov kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, tako da kršitev kazenskega zakona ni izkazana.

4. Zagovorniki ter obsojenec se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki jim je bil poslan na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, niso izjavili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču višjega sodišča, da do kršitve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave RS in s tem bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ni prišlo, čeprav je sodišče prve stopnje pravno napačno utemeljilo razloge za zavrnitev dokaznega predloga. Utemeljitev, da predlaganega dokaza za izvedbo ogleda obsojenčeve stanovanjske hiše sodišče ne bo opravilo, ker naj bi bil dokazni postopek končan, glavna obravnava pa že v fazi končnih oziroma sklepnih govorov, je v nasprotju z določbami 344. člena ZKP ter določbo prvega odstavka 351. člena ZKP, po kateri lahko senat oceni, da bi bilo treba za razjasnitev določenih dejstev izvesti še kakšen dokaz tudi že po končanih izvajanjih strank. Toda že višje sodišče je vsebinsko in obširno pojasnilo, da do zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni prišlo zato, ker obrambi ni uspelo s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati potrebne materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza. Ker že iz izpovedbe oškodovanke in obsojenčevega zagovora izhajajo dejstva, ki naj bi se dokazovala s predlaganim ogledom obsojenčeve stanovanjske hiše (glavni prostori v stanovanjski hiši), pa tudi obsojenec sam je v svojem zagovoru izjavil, da je oškodovanki 25. 11. 2008 preprečil dostop do kleti, njegove sobe, dnevne sobe in kopalnice, kar se sklada z izpovedbo oškodovanke, na podlagi opravljenega ogleda obsojenčeve stanovanjske hiše tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne bi bilo moč ugotoviti, ali izključiti obstoja dejstev oziroma okoliščin, ki so pomembne za razsojo (verodostojnost oškodovanke).

8. Vrhovno sodišče je že v več odločbah (I Ips 117/2009, I Ips 166/2010, I Ips 815/2010) poudarilo, tako kot sicer pravilno presoja tudi pritožbeno sodišče, da mora iti pri kaznivem dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1 praviloma za neko trajnejše ravnanje storilca, ki poruši normalne medosebne odnose v družini tako, da ostanejo določeni družinski člani brez topline doma, brez občutka varnosti, so prestrašeni ipd., oziroma so ravno zaradi obsojenčevega ravnanja spravljeni v podrejen položaj oziroma v položaj, ki je temu pojmu po vsebini primerljiv, čeprav ni mogoče izključiti, da bi tudi enkraten izjemen eksces lahko imel hude posledice za družinske člane, kar pa se presoja v vsakem konkretnem primeru posebej. Vrhovno sodišče pritrjuje oceni pritožbenega sodišča, da je v obravnavanem primeru mogoče z gotovostjo zaključiti, da ni šlo za posamezen, enkraten dogodek, kljub temu, da sta datumsko konkretizirana samo dva (20. in 25. 11. 2008), od tega eden, v katerem je prišlo do uporabe fizične sile zoper nekdanjega družinskega člana, temveč, da je šlo za dalj časa trajajoče ravnanje obsojenca. S strani prvostopenjskega sodišča izvedeni dokazni postopek potrjuje, da je obsojenec dejanje izvajal najmanj od 1. 1. 2008 do oškodovankine izselitve iz obsojenčeve stanovanjske hiše 2. 4. 2009. Zato z zatrjevanjem, da sta v izreku sodbe konkretizirana le dva in ne vsi dogodki, vložnik neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP. Na enaka pritožbena zatrjevanja je obsojencu sicer odgovorilo že pritožbeno sodišče, ki je na 4. in 5. strani sodbe pojasnilo, zakaj je takšno zatrjevanje neutemeljeno. Z nadaljnjimi navajanji, da v zadevi ni jasno, zakaj bi obsojenec tudi po 10. 2. 2009, ko sta z oškodovanko z notarskim zapisom uredila medsebojna premoženjska razmerja nadaljeval z izvrševanjem kaznivega dejanja, vložnik ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, temveč v postopku zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Navedbe, da ne gre za dejanje, ki je bilo storjeno proti osebi, s katero je obsojenec živel v drugi trajnejši življenjski skupnosti, ki je razpadla, je zagovornik obsojenega uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje obrazloženo zavrnilo kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da so v ravnanju obsojenca podani vsi znaki očitanega mu kaznivega dejanja po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1, saj tako iz opisa dejanja, kot iz razlogov sodbe izhaja, da je bilo dejanje storjeno proti bivši izvenzakonski partnerki, s katero je obsojenec živel v trajnejši življenjski skupnosti do oktobra 2008, ko je skupnost razpadla.

10. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 425. člena ZKP, ker je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

11. Odločitev o plačilu sodne takse temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.